276. člen ZFPPIPP

Izpodbojni zahtevek se po določbah ZFPPIPP vlaga v korist stečajnega dolžnika, zato (lahko) nastopa slednji na strani tožeče, ne pa na strani tožene stranke. Ker so določbe ZFPPIPP lex specialis v razmerju do splošnih pravil o izbrisni tožbi, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da bi morala biti odsvojitelj in pridobitelj tožena kot nujna sospornika. Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Zato so neodplačna razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, pod pogojem, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti, izpodbojna tudi, če so bila opravljena, preden je dolžnik postal insolventen.

Za izpodbojnost zadošča objektivni pogoj - zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika. ZFPPIPP v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti ne določa, da bi morala biti za zmanjšanje čiste vrednosti stečajne mase krivdno odgovorna druga pogodbena stranka. V primeru, ko je oseba prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, se za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega specialna določba o osebnem stečaju v drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP določa, da so pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro ožje povezanih oseb, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa. ZFPPIPP nima nobene določbe, ki bi govorila o tem, da lahko sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vpliva na izpodbojnost pravnega posla. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 48. člena SPZ, ki govori o nastanku solastnine v primeru, ko graditelj gradi na nepremičnini v lasti druge osebe; toženka se je pri sporni nepremičnini vknjižila v zemljiško knjigo in tako na njej pri

Prvo toženka nima pravnega interesa za pritožbo, s katero izpodbija odločitev v 5. tč. izreka sodbe, s katero je sodišče (le) drugo tožencu in ne tudi prvo toženki naložilo, da mora v stečajno maso v postopku osebnega stečaja plačati 145.000,00 EUR. Pritožbena pravovarstvena potreba (pravni interes za pritožbo) je procesna predpostavka, brez katere ni vsebinskega odločanja o pritožbi. Na kršitev 11. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki ni bila v redu zastopana, torej stranka, ki se jo taka kršitev tiče. V ravnanjih tožencev, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot zavržna, je mogoče prepoznati nemoralnost kavze, kot glavnega namena, zaradi katerega sta toženca sklenila sporazum, zato je namen pogodbene obveznosti iz sporazuma v nasprotju z moralnimi načeli. Pogodba z nedopustno kavzo je, drugače kot prepovedan pravni posel, pogodba s prepovedanim vzrokom zavezovanja, ker je njegova kavza v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli. Taka pogodba je absolutno nična.

O posegu v zaključen pravni položaj ni mogoče govoriti v primeru absolutno neveljavnih poslov, ki so bili sklenjeni z glavnim namenom (ključnim nagibom) oškodovati upnike. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je na podlagi okoliščin konkretnega primera mogoče zaključiti, da je bil bistveni namen, zaradi katerega sta zakonca sklenila darilno pogodbo, preprečiti možnost, da bi to premoženje postalo del stečajne mase toženkinega zakonca, kar pomeni izigranje upnikov. Iz navedenih ravnanj zakoncev je mogoče zanesljivo sklepati, da je bila sklenitev darilne pogodbe v času, ko je dolg stečajnega dolžnika znašal 151.633,69 EUR, usmerjena k oškodovanju upnikov stečajnega dolžnika. Taka kavza pogodbe je po drugem odstavku 39. člena OZ nedopustna, pogodba pa po četrtem odstavku tega člena nična. Ravnanje pogodbenih strank je nemoralno, saj je v nasprotju z moralnimi vrednotami družbe kot celote in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in prepovedi zlorabe pravic. Pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, pa je nična. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče slediti toženkinim navedbam, da je izpodbijani pravni posel odplačne narave. Iz vsebine darilne pogodb

Stranke absolutno neveljavnih poslov, ki so bili sklenjeni z glavnim namenom (ključnim nagibom) oškodovati upnike, niso imele pravno zavarovanega pričakovanja, da se bodo v primeru, ko stečajni upnik prijavi svojo terjatev v postopek osebnega stečaja nad stečajnim dolžnikom in vloži izbrisno tožbo iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP, lahko zanašale na konvalidacijo ničnega pravnega posla. Pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G absolutno neveljaven posel ni mogel konvalidirati. Presoja, da se v stečajnem postopku lahko vloži tožba iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP za izpodbijanje absolutno neveljavnega pravnega posla ali pravnega dejanja tudi v primeru, če se je na dan uveljavitve novele ZFPPIPP-G obdobje izpodbojnosti na temelju predhodno veljavne ureditve ZFPPIPP že izteklo, ni nezdružljiva z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Zaščita stečajnih upnikov pred možnimi zlorabami in preprečevanje zlorab sta v javnem interesu. Prepoved zlorabe pravic je bila kot temeljno načelo vsebovana v pravnem redu že pred novelo ZFPPIPP-G.

Stečajno sodišče v postopku izdaje soglasja k odstopu ne odloča o pravici ali o pravni koristi sopogodbenika stečajnega dolžnika iz pogodbe, od katere je stečajni dolžnik odstopil. V stečajnem postopku se varujejo zgolj pravice in koristi stečajnih upnikov s ciljem čim ugodnejšega poplačila njihovih terjatev, zato tretje osebe, med katere spada tudi sopogodbenik stečajnega dolžnika, niso stranke stečajnega postopka in zato nimajo pravice do udeležbe v postopku izdaje soglasja stečajnega sodišča k odstopni izjavi upravitelja. V primeru, ko je sopogodbenik stečajnega dolžnika hkrati tudi njegov upnik, ki je s pravočasno prijavo terjatve pridobil položaj stranke v stečajnem postopku pa pravnomočen sklep o izdaji soglasja k odstopu učinkuje na stranke stečajnega postopka. Zaradi kompleksnosti poslovnega razmerja med pravdnima strankama in ob upoštevanju skupnega namena strank, določenega v pogodbi, je treba pogodbeno razmerje med strankama obravnavati celostno in ga ni mogoče cepiti na posamezne dele, kot si je prizadevala tožena stranka. Vse s pogodbo dogovorjene obveznosti in pravice pogodbenih strank so povezane, soodvisne in med seboj celo pogojene. Z izdajo ze

Za izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika v osebnem stečaju s povezanimi osebami (med te spadajo tudi ožji sorodniki stečajnega dolžnika) veljajo posebna pravila o izpodbojnosti pravnih dejanj dolžnika (391. člen ZFPPIPP). Izpolnjen mora biti objektivni pogoj po 1. točki 271. člena ZFPPIPP, in sicer, da je posledica tega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajne dolžnice tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejemajo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če to dejanje ne bi bilo opravljeno. Gre za objektivno zmanjšanje stečajne mase v škodo upniku. Izpolnitev subjektivnega pogoja (vednost osebe v korist katere je dejanje storjeno, da je dolžnik insolventen) za izpodbijanje pravnih dejanj se pri povezanih osebah, ne zahteva (drugi odstavek 391. člena ZFPPIPP). Obdobje izpodbojnosti takih pravnih dejanj je v postopku osebnega stečaja zadnjih pet let pred uvedbo stečaja (1. točka prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP).

Če izpodbija upnik dejanja stečajnega dolžnika, vloži tožbo le zoper osebo, v korist katere je bilo storjeno izpodbojno dejanje.

Upnik lahko uveljavlja ničnost pogodbe tudi, če se je nad eno od pogodbenih strank nične pogodbe pričel postopek osebnega stečaja. Navidezna pogodba je nična, ničnost lahko uveljavlja vsaka oseba s pravnim interesom. Niti OZ niti ZFPPIPP ne določata, da bi se z začetkom stečajnega postopka nad fizično osebo zaradi tega karkoli spremenilo. Glede na to je mogoče sklepati, da ničnostni spori zgolj zaradi začetka postopka osebnega stečaja niso nedopustni. Zahtevke na ugotovitev ničnosti lahko uveljavlja vsaka oseba s pravnim interesom, ne more pa uveljavljati zahtevkov iz neupravičene obogatitve. Podobne zakonske določbe glede zahtevkov iz neupravičene obogatitve kot je 92. člen OZ glede ugotavljanja ničnosti, v OZ namreč ni. Namen ZFPIPP je ravno, da se odpravijo pravne posledice dejanj, zaradi katerih je stečajna masa manjša, kot bi bila sicer. Temu namenu služi stečajno izpodbijanje. Zahtevek lahko uveljavlja tudi oseba, ki sicer ni bila udeležena pri samem pravnem dejanju, pod predpostavko, da uveljavlja zahtevek v korist stečajnega dolžnika. To pa je tožeča stranka tudi storila. Če tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe – kot jo je v tej zadevi - vo

Če bi ločitvena pravica tožene stranke (upnika) prenehala, bi prenehal tudi pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje pravnega dejanja, na podlagi katerega je ločitvena pravica nastala. S potekom roka za prijavo ločitvene pravice, bi tožeča stranka (stečajni dolžnik) dosegla enako posledico kot bi nastala z uspešno uveljavitvijo izpodbojnega zahtevka, to je prenehanje ločitvene pravice. Če sta terjatev in ločitvena pravica pravočasno prijavljeni v stečajnem postopku, je zato pravno dejanje na podlagi katerega je ločitvena pravica nastala, dovoljeno izpodbijati samo, če je ločitvena pravica v stečajnem postopku prerekana. Izpodbojni zahtevek lahko v tem primeru uveljavlja samo tisti, ki je prerekal ločitveno pravico (tretji odstavek 276. člena ZFPPIPP). Če je ločitvena pravica nastala z vpisom v zemljiško knjigo, mora tisti, ki je ločitveno pravico prerekal, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti izbrisno tožbo, s katero uveljavlja izpodbojni in izbrisni zahtevek (drugi odstavek 277. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 308. člena in tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP). Če tisti, ki je prerekal ločitveno pravico v enomesečnem roku ne vloži t

Tožbo je vložil upravitelj v imenu tožeče stranke, kot dolžnika v postopku osebnega stečaja. Po trditvah upravitelja je namreč tožeča stranka na svojo partnerico prenesla premoženje v vrednosti približno 20.000,00 EUR. Upravitelj ni smel opozoriti tožeče stranke, da je zoper partnerico vložil tožbo in da v ta namen potrebuje zahtevane podatke. S tem bi namreč dal dolžniku ali njegovi partnerici dovolj manevrskega prostora in časa, da premoženje odsvoji naprej ali ga na kak drug način prikrije.

Tožena stranka je kljub poznavanju pomembnosti odgovora na vprašanje, ali sta preneseni terjatvi B. d. d. - v stečaju obstajali, tekom postopka na prvi stopnji v zvezi s tem podala le pavšalne navedbe, da sta terjatvi že bili plačani, ne da bi pojasnila, kdaj (pred ali po obvestilu o sklenitvi cesijskih pogodb), katerim podizvajalcem, na podlagi katerih cesijskih pogodb in kakšni zneski so bili izplačani ter ne da bi v zvezi s tem predlagala kakršenkoli dokaz. Ob tem velja pripomniti, da ni naloga sodišča, da bi pravdne stranke pozivalo v zvezi s čim naj podajajo navedbe. Obema strankama je bilo (očitno) ves čas jasno, da se bo v postopku presojala veljavnost cesijskih pogodb, kar vključuje tudi preverjanje obstoja terjatev, ki so bile predmet odstopa. Izpodbojno tožbo bi lahko po pravilih ZFPPIPP vložili upniki družbe B. d. d. - v stečaju v okviru stečajnega postopka nad njim, v rokih in pod pogoji, ki jih določa ZFPPIPP. Vprašanje izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika zato ne more biti predhodno vprašanje v obravnavanem postopku. Možno je sicer tudi uveljavljanje izpodbojnosti z ugovorom, a le v postopkih, v katerih oseba, v korist katere je bilo dejanje

Povračilni zahtevek je treba (pravočasno) prijaviti kot terjatev v stečajnem postopku proti upniku (tretjemu tožencu). Povračilni zahtevek je namreč pravica stečajnega dolžnika zahtevati vrnitev tistega, kar je toženec prejel na podlagi izpodbitega pravnega dejanja. Tudi tak dajatveni zahtevek je treba prijaviti v stečajnem postopku, ne glede na to, da ga je treba uveljavljati z izpodbojno tožbo. Prijavi pa jo lahko samo stečajni dolžnik (prvi toženec) kot upnik iz naslova povračilnega zahtevka. ZFPPIPP glede povračilnih zahtevkov napotuje na uporabo splošnih pravil o neupravičeni pridobitvi. V primeru povračilnega zahtevka po drugem odstavku 278. člena ZFPPIPP gre zato za obligacijsko pravico, ne pa za izločitveno pravico. Ne glede na aktivno procesno legitimacijo za vložitev izpodbojne tožbe, ki mu jo zakon daje v drugem odstavku 276. člena ZFPPIPP, pa upnik nima terjatve napram osebi, v korist katere je bilo izpodbojno pravno dejanje izvedeno, saj mora, če vloži izpodbojno tožbo, povračilni zahtevek uveljavljati za račun stečajnega dolžnika.

V kolikor ni pogojev za uveljavljanje odpusta obveznosti dolžnika, je nujna predpostavka za vodenje postopka osebnega stečaja obstoj premoženja stečajnega dolžnika, ki bo omogočala (vsaj delno) poplačilo upnikov. Na obstoj te dejanske predpostavke mora sodišče paziti skozi celoten postopek. V kolikor se neobstoj te dejanske predpostavke ugotovi tekom stečajnega postopka, še preden je zaključena faza preizkušanja terjatev, mora sodišče stečajni postopek zgolj ustaviti, ne da bi hkrati odločalo tudi o obsegu obveznosti dolžnika do upnikov.

Neprerekanje izločitvene pravice s strani upravitelja samo po sebi še ni razlog za razrešitev upravitelja. ZFPPIPP legitimacijo za izpodbijanje izločitvene pravice priznava tudi upnikom, le-ti pa s tem pridobijo tudi aktivno procesno legitimacijo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika.

Za zaključek, da je neko dejanje izpodbojno, ne zadošča le zaključek, da se je s tem dejanjem zmanjšala čista vrednost premoženja, pač pa mora biti podan še naslednji pogoj, to pa je dejstvo, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno.

Upniku, ki je bil z izpodbojnim dejanjem sam okoriščen (privilegiran), ni mogoče priznati legitimacije po 2. odstavku 276. člena ZFPPIPP. V tem primeru gre za nedovoljeno razpolaganje v smislu 3. člena ZPP. Razmerje med prvotnim dolžnikom in upnikom je podlaga pogodbe o prevzemu dolga, je njen ključni del. Če tega razmerja ni, ni dolga in ni predmeta pogodbe o prevzemu dolga. Če pa dolg obstaja, se upnikov položaj zaradi njegovega prevzema v ničemer ne spremeni. Tudi v razmerju do novega dolžnika še vedno nastopa kot upnik, t.j. kot oseba, ki je svojo izpolnitev že opravila.

Zaradi nepravilnega poziva upraviteljici, da se izreče o upnikovem predlogu za razrešitev, še ni začel teči prekluzivni rok za odgovor, zato tudi ni mogla priti z odgovorom v zamudo. Namen pravnega instituta razrešitve upravitelja ni kaznovati upravitelja za kršitev njegovih obveznosti, saj so za te kršitve določene ustrezne prekrškovne sankcije, temveč je njegov namen zagotoviti nemoten tek stečajnega postopka in uresničitev interesa upnikov. Nepravilno ravnanje upraviteljice bi bilo glede na kompleksnost upnikovih očitkov mogoče ugotoviti le tako, da bi sodišče odločalo o utemeljenosti zahtevkov, za katere upnik šteje, da so podani pa jih je upraviteljica namenoma ali iz malomarnosti spregledala. To pa ni namen stečajnega postopka. Upnik ni niti trdil pa tudi ne dokazal, da bi sam opravil kakšno od možnih aktivnosti, s katero bi lahko uresničil svoj interes.

Izključitveni razlogi za članstvo v upniškem odboru iz drugega odstavka 78. člena ZFPPIPP so določeni zaradi preprečitve nasprotja interesov med posameznim upnikom kot članom upniškega odbora in upniškim odborom kot organom vseh upnikov stečajnega dolžnika, ki zastopa njihove interese v stečajnem postopku, to pa je čim boljše poplačilo vseh upnikov. V primeru povezanih družb je nasprotje interesov prepoznati v možnosti, da bi upnik z odločanjem v upniškem odboru ne zasledoval interesov vseh upnikov stečajnega dolžnika, pač pa interese lastnika upnika in stečajnega dolžnika. S tem, ko je vodenje poslov in zastopanje upnika, ki je v stečaju, prevzel stečajni upravitelj, pa je izključen tudi vpliv lastnika upnika (kot obvladujoče družbe v odnosu do upnika) na odločitve upnika v upniškem odboru.

Spor zaradi razveljavitve učinkov pravnih dejanj in plačila, ki ga sproži stečajni upnik, je spor v zvezi s stečajnim postopkom, zato zanj po določilu 6. točke 483. člena ZPP veljajo pravila v postopkih o gospodarskih sporih. To pa pomeni, da je za odločanje v takem sporu pristojno okrožno sodišče.