278. člen ZFPPIPP

Toženka v reviziji navaja, da drugi odstavek 278. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) določa, da vračilo ni mogoče, če je prišlo do bistvenih sprememb v naravi ali vrednosti premoženja, a zakonsko besedilo ni takšno; pojma "mogoče" ne dopolnjuje s takšnimi pristavki. Premoženje, ki ga je toženka prejela na podlagi izpodbitega pravnega dejanja, predstavljajo tri nepremičnine. Ugotovitev (niti trditev), da te ne obstajajo več, da bi jih toženka odtujila (dobrovernemu tretjemu), ali da bi bile uničene, ni. Prav iste nepremičnine, torej prostorsko odmerjeni deli zemeljske površine skupaj z vsemi sestavinami, še vedno obstajajo in jih ima toženka, zato jih je mogoče vrniti. Po presoji Vrhovnega sodišča besedilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP drugačne razlage ne omogoča, šlo bi torej za razlago, ki bi zakonskemu besedilu nasprotovala.

Razveljavitev (učinkov) razpolagalnega posla na podlagi izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika lahko povzroči, da znova nastane terjatev upnika, ki je z razveljavljeno izpolnitvijo prenehala, vendar le, če je razveljavljen samo razpolagalni pravni posel, ne pa tudi zavezovalni pravni posel, saj z razveljavitvijo zavezovalnega pravnega posla terjatev preneha. Nova terjatev nastane le v razmerju do stečajnega dolžnika. Povedano drugače, pogodba o kratkoročnem posojilu, sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v konkretnem primeru ni prenehala, sodna poravnava pa glede na tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP in že glede na samo dejstvo, da je stranka stečajnega postopka, s tem pa tudi izpodbojne tožbe in v konkretnem primeru sodne poravnave, le stečajni dolžnik, ne pa tudi zastavni dolžnik, nima vpliva na konkretni neposredno izvršljivi notarski zapis v razmerju do zastavnega dolžnika. Če temu ne bi bilo tako, bi upnik v razmerju do zastavnega dolžnika nenazadnje izgubil izvršilni naslov. Enako tudi v stečajnem postopku priznana terjatev kot res iudicata velja le v razmerju do stečajnega dolžnika.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali višje sodišče s tem, ko je naložilo toženi stranki, da mora v stečajno maso vrniti nepremičnine, katerih vrednost se je po sklenitvi kupoprodajne pogodbe zaradi vlaganj tožene stranke (gradnje stanovanjske hiše) cca. petnajstkrat povečala, ni pravilno uporabilo drugega odstavka 278. člena ZFPPIPP (po katerem v primeru, če vračilo ni mogoče, lahko sodišče dosodi le plačilo denarnega nadomestila) in je s tem poseglo tudi v ustavno pravico tožene stranke do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS.

Na podlagi pravnomočnega napotitvenega sklepa stečajnega sodišča se domneva, da ima stranka, ki je bila napotena na pravdo, pravno korist, da pravdo začne in je ni treba izkazovati, sodišču pa ne ugotavljati. Ker je zastavna pravica kot stranska pravica odvisna ob obstoja terjatve, zavarovanju katere služi (je akcesorne narave; prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika), je v posledici ugotovitve neobstoja terjatve materialno pravno pravilna tudi sprejeta odločitev o neobstoju ločitvene pravice tožene stranke na nepremičninah in na dveh lastnih poslovnih deležih stečajnega dolžnika

Ko se zatrjuje sprememba pripadnosti obligacijske pravice in njen prehod iz premoženja enega subjekta v premoženjsko sfero drugega subjekta, je pogoj za veljavnost tega posla določenost terjatve ali vsaj njena določljivost. Da bi bilo mogoče identificirati terjatev, ki se prenaša, mora cesija vsebovati podatke, ki omogočajo ločitev terjatve od vseh drugih. Dolžnik v zvezi z podlago zatrjevanih transakcij ni podal konkretnih navedb. Dokazi, ki jih je v zvezi s trditvami glede prenosa terjatve predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zato predstavljali nedovoljene informativne dokaze. Dolžnik bi lahko podal konkretne trditve glede premoženja družbe, vendar pa svoje trditvene obveznosti ni izpolnil. Zgolj predložene bilance ne zadoščajo. Upnica ne razpolaga s podatki o premoženju družbe in vrednotenju le-tega, prav tako ne s konkretnejšimi podatki o obveznostih družbe. To bi lahko pojasnil dolžnik kot zakoniti zastopnik družbe. Ker pa dolžnik konkretnih trditev ni podal, prav tako tudi ni predložil relevantne poslovne dokumentacije družbe, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca, ki bi ugotavljal finančno stanje

Odplačna pravna dejanja, pri katerih je prišlo zgolj do spremembe v strukturi dolžnikovega premoženja, ne da bi hkrati prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika in posledičnega manjšega poplačila drugih upnikov ali privilegiranja določenega upnika, niso izpodbojna. Objektivni pogoj izpodbojnosti je tako po presoji sodišča druge stopnje izpolnjen le v razliki med prodajno ceno vozila (nesporno plačanimi 9.700,00 EUR) in tržno vrednostjo vozila na dan izdaje sodne odločbe (13.223,37 EUR), to je za znesek 3.523,37 EUR, za kolikor je bila zaradi prodaje vozila po nižji ceni zmanjšana čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika (prim. prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP).

Objektivni pogoj izpodbojnosti je pri dejanju, ki ima značilnost neenake obravnave upnikov, torej izpolnjen le tedaj, če se kaže v posledici manjšega poplačila drugih upnikov stečajnega dolžnika. Izpodbojno je le dejanje, ki se negativno odraža na dolžnikovem premoženju. Asignacija je izpodbojna, če je asignant asignatov upnik. V takem primeru je obveznost preko asignata poravnana asignatarju na račun drugih asignantovih upnikov. Uspeh dokazovanja tiste stranke, ki nosi materialno dokazno breme, lahko prevali procesno dokazno breme na nasprotno stranko, seveda pod pogojem, da je skladno z določbo 212. člena ZPP navedla trditve, s katerimi skuša izpodbiti dejstva, ki jih je nasprotna stranka že dokazala.

Za izpodbojnost zadošča objektivni pogoj - zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika. ZFPPIPP v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti ne določa, da bi morala biti za zmanjšanje čiste vrednosti stečajne mase krivdno odgovorna druga pogodbena stranka. V primeru, ko je oseba prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, se za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega specialna določba o osebnem stečaju v drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP določa, da so pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro ožje povezanih oseb, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa. ZFPPIPP nima nobene določbe, ki bi govorila o tem, da lahko sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vpliva na izpodbojnost pravnega posla. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 48. člena SPZ, ki govori o nastanku solastnine v primeru, ko graditelj gradi na nepremičnini v lasti druge osebe; toženka se je pri sporni nepremičnini vknjižila v zemljiško knjigo in tako na njej pri

Če naslovnik pisanja ne dvigne v 15 dneh, se šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka (fikcija vročitve). Neutemeljene so pritožbene trditve, da terjatev predlagatelja ne obstoji, saj pritožnika tega pritožbenega razloga ne moreta uspešno pritožbeno uveljavljati. Dolžnik bi moral slednje uveljavljati (že) v ugovoru (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP). Pritožbeni okvir družbenika dolžnika pa je v primerjavi s pritožbo, ki jo lahko zoper sklep vloži dolžnik, tudi zožen. Družbenik lahko sklep o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom izpodbije le, če dokaže, da dolžnik ni insolventen niti po 1. niti po 2. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Upnikova terjatev za povračilo stroškov, ki je verzijske narave, je nastala po začetku stečajnega postopka, prav tako tudi ne gre za katero od terjatev, za katere ZFPPIPP določa, da se plačajo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov. Sodišče prve stopnje je zato zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je prijavo terjatve upnika kot prepozno zavrglo.

Terjatev upnika, ki znova nastane zaradi uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka, ima značilnost terjatve, ki je (izvorno) nastala pred začetkom stečajnega postopka (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP), zato je ni dovoljeno pobotati z nasprotnim povračilnim (kondikcijskim) zahtevkom stečajnega dolžnika do upnika. Če zakon izrecno prepoveduje pobot takih terjatev, kasnejši začetek stečajnega postopka nad upnikom oživele terjatve te situacije ne more spremeniti in do pravnih posledic, do katerih bi sicer prišlo na podlagi 261. člen ZFPPIPP, v obravnavanem primeru ne more priti, saj so te pravne posledice že v osnovi prepovedane – pobot je v osnovi prepovedan, ne le v tem stečajnem postopku, temveč do njega ne more priti niti kot posledica začetka drugega stečajnega postopka. Poleg tega je potrebno pravilo iz 261. člena ZFPPIPP kot izjemo razlagati restriktivno, zato v primeru, ko gre za poplačilo terjatve iz tretjega odstavka 278. člena ZFPPIPP (kakršna je terjatev upnika) uporaba pravila o ex lege pobotu 261. člena ni mogoča. V nasprotnem primeru bi bile tudi pravne posledice izpodbijanja, do katerih je prišlo na podlagi pravnomočne sodne odločbe povsem izvotljene. Četudi

Roki v stečajnem postopku so prekluzivni, kar pomeni, da stranka, ki svoje pravice ne uveljavi v predpisanih zakonskih rokih, te pravice izgubi. Cilj omejitve iz tretjega odstavka 63. člena v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 121. člena ZFPPIPP je v zasledovanju učinkovitosti stečajnega postopka in sodnega varstva upnikov. Tak cilj je po prepričanju pritožbenega sodišča vsebinsko povezan z varstvom upnikove človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, zlasti v njenem vidiku sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zato je tudi ustavno dopusten. Če je upnik prijavil svojo terjatev, se je upraviteljica o njej v okviru osnovnega seznama preizkušenih terjatev morala izreči. Poleg tega upraviteljica tudi nima možnosti, da bi prijavljeno terjatev kar izločila iz preizkusa, saj predstavlja prijava terjatve zahtevek upnika za plačilo njegove terjatve v stečajnem postopku. Upnik ne trdi, da je njegova terjatev prenehala na podlagi pobota, temveč prav nasprotno, da njegova terjatev še vedno obstoji (zato jo je tudi prijavil v tem postopku osebnega stečaja). Ker pa v stečajnem postopku ni mogoče odločati o obstoju ali neobstoju terjatve, temveč je temu namenjen pravd

ZFPPIPP v primeru vložitve tožbe za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika napotuje na prijavo pogojne terjatve v stečajnem postopku, nikjer pa ni predvidena tudi prijava (pogojne) ločitvene pravice, kar je tudi edino logično. Če namreč upraviteljica s tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika ne bo uspela, se pogoj iz prijave terjatve ne bo izpolnil, vsled česar bo pogojna prijava brez učinka. Če pa bo stečajna upraviteljica s tožbo za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika uspela, bo v skladu s tretjim odstavkom 278. člena ZFPPIPP zaradi izpodbitega pravnega dejanja terjatev upnika znova nastala in se plačala iz razdelitvene mase po pravilih tega zakona o plačilu terjatev upnikov, če je pravočasno prijavljena. Glede na tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP upnik v primeru neuspeha v postopku za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika v nobenem primeru ne bo poplačan iz posebne razdelitvene mase, pač pa iz splošne razdelitvene mase.

Stečajni dolžnik je s svojim neodplačnim razpolaganjem zavestno ravnal v smeri odtujitve svojega premoženja zaradi izognitve plačilu terjatve tožeče stranke. Takšno ravnaje v škodo upnikov pa je izpodbojno tudi v primeru, da je stečajni dolžnik šele s tem zakrivil svojo insolventnost.

Odločilno dejstvo pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o prodaji, je okoliščina, da dolžnik ni imetnik (so)lastninske pravice na navedenih nepremičninah. Zemljiškoknjižni lastniki nepremičnega premoženja, ki je predmet prodaje v tem postopku, so tretje osebe. Po pravnomočni sodbi so ti dolžni dopustiti izvršbo, vsak na svojem deležu podarjenih nepremičnin, za izterjavo terjatve, ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi. Do izterjave te terjatve lahko pride torej zgolj v izvršilnem postopku. Po določbah ZFPPIPP se lahko v stečajnem postopku prodaja (zgolj) premoženje stečajnega dolžnika.

V sporni zadevi je šlo za obdobje globoke finančne krize, ko cene vrednostnih papirjev na trgu kapitala niso odražale vrednosti prihodnjih denarnih tokov. To pa je pomenilo razkorak med določili računovodskih standardov (ki pri oslabitvah upoštevajo pričakovane prihodnje denarne tokove) in realnim stanjem na trgu v tem obdobju. Toženci se zato neutemeljeno zavzemajo za nekritično uporabo računovodskih standardov, posebej še, ker je pri vrednotenju posameznih postavk najpomembnejše načelo previdnosti.

Vsi posli, pogodbi o zavarovanju obveznosti, prodajni pogodbi in kompenzacija, so sklenjeni v izpodbojnem obdobju. To pomeni, da bi upniki lahko prejeli plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če ta dejanja ne bi bila opravljena. Tožnica je postavila tožbeni zahtevek na razveljavitev učinka prodaje in prenosa lastninske pravice na nepremičninah. V prodajni pogodbi sta vsebovana zavezovalni pravni posel in razpolagalni pravni posel (zemljiškoknjižno dovolilo). S tem je hkrati izpodbila učinek obeh pravnih poslov in poseben oblikovalni zahtevek za razveljavitev učinkov zemljiškoknjižnega dovolila ni potreben. Določba 278. člena ZFPPIPP ne vsebuje pravil o zamudi in začetku teka zamudnih obresti, zato je treba v tem delu uporabiti splošna pravila, ki so urejena v OZ. Čeprav nastanejo pravne posledice sodbe za izpodbijanje dejanj skladno s prvim odstavkom 278. člena ZFPPIPP po pravnomočnosti sodbe, se v obravnavani zadevi uveljavlja povračilni zahtevek. Zato je treba drugi odstavek 278. člena ZFPPIPP uporabiti v zvezi s 193. členom OZ, ki določa, da je treba neupravičeno pridobljeno vrniti (vsaj) od dneva vložitve tožbe.

Ne glede na način končanja pravdnega postopka po izpolnitvi pogojev za njegovo nadaljevanje (drugi odstavek 301. člena ZFPPIPP), je predpisana dolžnost navedbe že nastalih stroškov sodnega uveljavljanja terjatve v zahtevku za priznanje terjatve pozitivna procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da bi sodišče v pravdnem postopku smelo odločati o zahtevku upnika za povrnitev teh pravdnih stroškov, ki so nastali do začetka stečajnega postopka. Takšna dodatna ovira za uveljavljanje stroškovnega zahtevka v pravdi je utemeljena na načelu koncentracije v stečajnem postopku, saj omogoča, da se že v fazi preizkusa terjatev ugotovi obseg vseh terjatev in z njimi povezanih stroškov, ki vplivajo na možnost poplačila upnikov. Ker v obravnavanem primeru tožena stranka stroškov pravdnega postopka, ki so nastali pred začetkom stečajnega postopka, v stečajnem postopku ni prijavila, navedena procesna predpostavka ni bila izpolnjena, zato zahtevek tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov nastalih pred začetkom postopka osebnega stečaja ni utemeljen.

Revidentka je izbrala pravilno pravovarstveno zahtevo s tem, ko je kot povračilni zahtevek v skladu s tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP uveljavljala zahtevek izbrisne tožbe. Za izbrisni zahtevek v skladu s prvim odstavkom 243. člena ZZK-1 je aktivno legitimiran vsak, čigar stvarna ali obligacijska pravica na nepremičnini je bila z vknjižbo kršena.

Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, saj se s sklenitvijo neodplačne pogodbe obveznosti stečajnega dolžnika povečajo za znesek, ki je enak vrednosti izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je stečajni dolžnik zavezal opraviti z neodplačnim pravnim poslom in se s tem nujno oslabi dolžnikov poslovnofinančni položaj ter so(prispevajo) k nastanku insolventnosti. Neodplačna razpolaganja so zato izpodbojna tudi, če so bila opravljena preden je dolžnik postal insolventen. Pomembno je le, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti. Ker torej velja, da bi morali sporni pogodbi biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa, pa nista bili, sta nični. Ničnost pa se lahko uveljavlja, četudi se je nad eno od pogodbenih strank pričel postopek osebnega stečaja in če se ta ugotovi, nastopijo enaki učinki kot v primeru, če se ugotovi, da je dejanje izpodbojno po pravilih ZFPPIPP. Vzpostavi se vrnitveni zahtevek enak povračilnemu zahtevku po 278. členu ZFPPIPP. Razlika je le v tem, da v primeru ničnosti ni bistveno ali je stečajni dolžnik kot pogodbena stranka v času sklenitve ničnega posla bil insolventen.</p