48. člen SPZ

Zmotno je naziranje, da je prišlo pri obravnavanih vlaganjih za dobavo blaga in za opravo storitve. Vlaganja v tujo nepremičnino niso ne blago ne storitev, od katere se plačuje DDV.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje dokazne ocene v tem postopku ni naredilo. Zgolj v 9. točki je povzelo navedbe tožnika in v 10. točki navedbe toženke ter navedlo, da je slednja navedbe tožnika prerekala ter zaključilo, da tožnik ni zadostil svojemu dokaznemu bremenu. Naloga sodišča je, da izvede predlagane dokaze in skladno z načelom neposrednosti na njihovi podlagi razsoditi o zadevi, ne pa le povzema izpovedbe in dokaze.

Tožnik hišo tožencev zaseda brez pravnega naslova in se zato ne more sklicevati na določbo drugega odstavka 112. člena SZ-1, po kateri lastnik v primeru odpovedi najemne pogodbe ne more zahtevati izselitve najemnika, preden mu ne povrne vlaganj po 98. členu SZ-1.

Priznana dejstva mora sodišče sprejeti v podlago odločbe.

Zaključek sodišča prve stopnje, da je predmetni zahtevek zastaral, je materialno pravno zmoten, saj navedenega denarnega zneska ni mogoče obravnavati kot obligacijskega po takratnem ZOR oz. niti po sedanjem OZ. Tožnica uveljavlja izplačilo svojega deleža na skupnem premoženju skladu z 59. členom ZZZDR. Tožnica namreč uveljavlja civilno delitev tega premoženja tako, da ji večinski lastnik izplača delež, ki predstavlja delež na skupnem premoženju. Zgolj zaradi vtoževanja denarnega zneska, ki predstavlja ekvivalent njenega deleža na skupnem premoženju, ki sta ga s tožencem vlagala v premoženje tretje osebe, zahtevek ne izgubi stvarnopravne narave in zaradi tega spor ne postane obligacijski.

Revizija prve toženke se dopusti glede vprašanja: Ali je oseba, ki je kot preživljalec prejela premoženje (nepremičnino) na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, pasivno stvarno legitimirana v postopku tožbenega zahtevka za vlaganja v to premoženje (nepremičnino), katerega lastnik je bil v času vlaganj preživljanec?

Temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je namreč prehod koristi, do katere pa v primerih kot je obravnavani, pride šele z izgubo posesti nepremičnine prikrajšanca in pričetkom uporabe nepremičnine s strani okoriščenca. Ker ni sporno, da je tožnica do konca glavne obravnave sporno nepremičnino še vedno uporabljala in s tem uživala koristi od zatrjevanih investicij, toženec kot solastnik pa nepremičnine ne uporablja, niti ni bilo zatrjevano, da jo ima namen uporabljati oziroma kakorkoli drugače uresničevati svoja (so)lastninska upravičenja, do premika koristi v sfero toženca (do obogatitve) še ni prišlo. Iz tega razloga tožničina terjatev še ni zapadla in je tožba preuranjena.

V konkretnem primeru je treba pogoj aleatornosti presojati ne samo od sklenitve pogodbe dalje do zapustnikove smrti, ampak od toženkine skrbi za očeta vse od leta 2015 dalje, ko je utrpel srčni infarkt in je prišlo do srčnega popuščanja. To obdobje sta toženka in oče v pogodbi o dosmrtnem preživljanju posebej opredelila v točki g) 1. člena. Upoštevati je treba, da je bil očetov nagib za sklenitev pogodbe tudi toženkina skrb za mater v času njene nepokretnosti in bolezni od novembra 2018 do njene smrti v maju 2019, ter sta tudi to okoliščino v točki f) 1. člena pogodbe natančno, dobesedno po posameznih opravilih opredelila. V primeru presoje pogodbe o dosmrtnem preživljanju so zato okoliščine vsakokratnega primera izredno pomembne in jih ni mogoče poenostavljeno aplicirati na druge zadeve iz sodne prakse.

Zaradi načela povezanosti zemljišča in objekta iz 8. člena SPZ pridobitev lastninske pravice z vlaganji v tujo nepremičnino ni več mogoča, in to tudi v primeru, če z gradnjo nastane nova stvar. Določilo 48. člena SPZ velja tudi, če gre za vložek skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev. Tožnik lahko v okviru skupnega premoženja zahteva le, da vanj spada terjatev zakoncev iz naslova skupnih vlaganj v posebno premoženje toženke ter njeno delitev, ne pa solastniškega deleža na nepremičnini. Po ustaljeni sodni praksi se ob prelivanju premoženjskih kategorij, torej kadar zakonca vlagata skupno premoženje v posebno premoženje drugega zakonca, za skupno premoženje šteje vrednost vlaganj oziroma terjatev do posebnega premoženja zakonca. S tem, ko tožnik zahteva izplačilo denarnega zneska, ki ustreza vrednosti vlaganj, sorazmernih z višino njegovega deleža na skupnem premoženju, dejansko zahteva civilno delitev skupnega premoženja. Sodna praksa takšno delitev v pravdnem postopku dopušča, če to opravičujejo posebne okoliščine, sicer pa mora stranko z delitvenim zahtevkom napotiti na nepravdni postopek. Tožnik v okviru obsega skupnega premoženja ne more

Sodišče je implicite, s tem, ko je opisalo podlago tožbenih zahtevkov, razgrnilo razloge, zakaj je tožence prav obravnavati kot navadne materialne sospornike in potemtakem odločiti le o enem - pripoznanem zahtevku. Ko je ugodilo zahtevku tožnice, ki se nanaša na prenos lastninske pravice zgolj solastninskega deleža četrtega toženca, se ni dotaknilo lastninske pravice na preostalih treh četrtinskih idealnih deležih. Njihovi imetniki so - in tudi po izdaji izpodbijane delne sodbe ostajajo - prvi trije toženci. Da tovrsten položaj solastnikov ne postavlja v razmerje, ki bi terjalo njihovo enotno obravnavo, saj tožnica ne zahteva novega solastninskega deleža in s tem spremembe solastniškega razmerja na nepremičninah, je tudi ustaljeno stališče sodne prakse.

Pritožba, po izvedencu ugotovljene višine vlaganj ne graja. Zanjo je sporno, kdo je vlaganja opravil in graja dokazno oceno izpodbijane sodbe, saj zatrjuje, da je vlaganja opravila druga toženka skupaj s pokojnim možem.

Predlog se zavrne.

Stranka je oproščena svoje dolžnosti, da se izjavi, če so navedbe nasprotne stranke nesklepčne. Učinek domneve priznanja prepreči tudi z izjavo, da dejstev ne pozna, če gre za dejstva, ki se ne nanašajo na njeno ravnanje ali njeno zaznavanje (drugi odstavek 214. člena ZPP). V ugotovljenih okoliščinah primera, ko ni bilo dvomov o lastnini nepremičnine zastavitelja, in ob njegovi izrecni izjavi, da so vse pomembne okoliščine vsebovane v notarskem zapisu (iz katerega ne izhaja drugačen stvarno pravni položaj nepremičnine, kot ga je izkazovala zemljiška knjiga, morebitna družinska posest nepremičnine niti osebne družinske razmere dolžnika), tudi po presoji pritožbenega sodišča banki kot zastavnemu upniku ni bilo mogoče naložiti večje skrbnosti pri sklepanju pogodbe o zastavni pravici oziroma dodatnega aktivnega raziskovanja osebnih in družinskih razmerij dolžnika.

Predlog se zavrne.

Navidezna pogodba je neobstoječa. OZ nima posebnih določb o učinku neobstoječih pogodb. Sodno varstvo se uveljavlja z zahtevkom za ugotovitev ničnosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitve izvedenca nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo in zaključilo, da vrednost dosežene koristi pri obogatenemu predstavlja le povečana vrednost nepremičnine. To pomeni, da se obogatitev kot merilo restitucijske obveznosti razlaga v pomenu rezultata, ki ga je določeno ravnanje prikrajšanega povzročilo v premoženju obogatenega.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Revident je k nakupu in izgradnji nepremičnine nesporno prispeval sam, zato pravilna uporaba materialnega prava vodi k zaključku, da ta ni predstavljala skupnega premoženja pravdnih strank, ampak toženčevo posebno premoženje. Pravdni stranki, ki sta v času trajanja zunajzakonske skupnosti v to nepremičnino vlagali, sta torej (v pravnem smislu) vlagali v toženčevo premoženje ter (je) skupno premoženje tvori(la) terjatev skupnega premoženja do toženčevega posebnega premoženja. Poleg te terjatve (so) skupno premoženje sestavlja(le) še sklop premičnin. Ker je bilo celotno premoženje med postopkom soglasno odsvojeno, tožnici pripada denarna vrednost deleža na skupnem premoženju. Izračuna tožničinega deleža na skupnem premoženju, kot sta ga napravili sodišči prve in druge stopnje, ni mogoče materialnopravno preizkusiti, ker toženec revizijske graje ni zmogel, Vrhovno sodišče pa na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi po uradni dolžnosti.