391. člen ZFPPIPP

Izpodbojna so tista pravna dejanja stečajnega dolžnika, ki so izvedena v obdobju izpodbojnosti in je posledica takega dejanja zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno (objektivni pogoj izpodbojnosti) ter če je oseba, v korist katere je bilo tako dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo opravljeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo insolventnost (subjektivni pogoj izpodbojnosti). Obstoj subjektivnega pogoja izpodbojnosti je potrebno dokazovati, razen v primerih, ko se ta, ker gre za povezane osebe, šteje za izpolnjenega. V skladu s stališčem pravne teorije in sodne prakse predstavlja insolventnost stečajnega dolžnika v času opravljenega izpodbijanega dejanja dodaten pogoj za uspešno izpodbijanje pravdnih dejanj stečajnega dolžnika.

Pritožbeno ni prerekana ugotovitev, da je bil v skladu z 277. členom ZFPPIPP uveljavljen zahtevek za izpodbijanje prodajne pogodbe, kar je nadaljnja predpostavka domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Stečajno sodišče ne more in ne sme preverjati vsebine in utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi izpodbojne tožbe, pač pa ugotavlja zgolj to, ali je bila izpodbojna tožba pravočasno vložena. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrekati o ugovornih navedbah glede utemeljenosti izpodbojne tožbe, saj v ničemer ne vplivajo na odločanje o ugovoru proti odpustu obveznosti.

Izpodbojni zahtevek se po določbah ZFPPIPP vlaga v korist stečajnega dolžnika, zato (lahko) nastopa slednji na strani tožeče, ne pa na strani tožene stranke. Ker so določbe ZFPPIPP lex specialis v razmerju do splošnih pravil o izbrisni tožbi, tožena stranka ne more uspeti z ugovorom, da bi morala biti odsvojitelj in pridobitelj tožena kot nujna sospornika. Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe (zavezovalnega pravnega posla) povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Zato so neodplačna razpolaganja z dolžnikovim premoženjem, pod pogojem, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti, izpodbojna tudi, če so bila opravljena, preden je dolžnik postal insolventen.

Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da so pravna dejanja stečajnega dolžnika po 271. členu ZFPPIPP ob izpolnjevanju preostalih pogojev izpodbojna, ne glede na to, ali so odplačna ali neodplačna. Četudi je med strankama res obstajal dogovor o odstopu dednega deleža v poplačilo stroškov toženke, ki je temeljil na enakovrednosti nasprotnih izpolnitev, to pomeni, da je toženka v primerjavi z drugimi upniki v skladu z drugo alinejo 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP pridobila ugodnejše pogoje za plačilo svoje terjatve do stečajnega dolžnika. Ker je torej jasno, da lahko stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku, tudi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju zahtevajo ugotovitev lastninske pravice na temelju skupnega pridobivanja, ni nobenega razloga, da bi jim bila odvzeta pravica, da v pravdnih postopkih uveljavljajo s tem povezane ugovore, kot je v konkretnem postopku to storila toženka.

Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno in posledično odločitev o dejanskem stanju glede dedne odpravljenosti tožnika gradilo na izpovedbah strank, prič in upravitelja ter predloženih listinskih dokazih. Pritožnik nima prav glede dokazne moči listin, saj slovensko civilno procesno pravo ne pozna izbora dokaznih sredstev in stranke lahko predlagajo ter sodišče nato izvede katerokoli dokazno sredstvo.

Za izpodbojnost zadošča objektivni pogoj - zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika. ZFPPIPP v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti ne določa, da bi morala biti za zmanjšanje čiste vrednosti stečajne mase krivdno odgovorna druga pogodbena stranka. V primeru, ko je oseba prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, se za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega specialna določba o osebnem stečaju v drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP določa, da so pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro ožje povezanih oseb, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa. ZFPPIPP nima nobene določbe, ki bi govorila o tem, da lahko sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vpliva na izpodbojnost pravnega posla. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 48. člena SPZ, ki govori o nastanku solastnine v primeru, ko graditelj gradi na nepremičnini v lasti druge osebe; toženka se je pri sporni nepremičnini vknjižila v zemljiško knjigo in tako na njej pri

Poleg tega pa je tožeča stranka v predmetni zadevi vtoževala zahtevek iz naslova izpodbijanja pravnih dejanj stečajnega dolžnika, nad katerim je bil začet postopek osebnega stečaja. Takšen tožbeni zahtevek je vezan na izpolnjevanje pogojev določenih v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v določbah od 269. do 279. člena ter 391. členu ZFPPIPP. Ob tem je potrebno upoštevati, da je obstoj insolventnosti samostojen pogoj za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejani po določbah ZFPPIPP, v primeru, ko upnik (v konkretnem primeru tožena stranka) prereka obstoj insolventnosti v času oprave izpodbijanih pravnih dejanj (tako tudi sklep VSRS III Ips 122/2015 z dne 22. 11. 2016 in sklep VSRS II Ips 230/2018 z dne 3. 10. 2019). V tem postopku tožeča stranka obstoja insolventnosti v času oprave izpodbijanega dejanja (darilne pogodbe) ni niti zatrjevala, še manj pa dokazala. Tožena stranka jo je na ta pogoj oziroma njegovo neizpolnjevanje izrecno opozorila že v svojem odgovoru na tožbo (glej tudi povzetek navedb pod točko 3. obrazložitve, stran 7 sodbe), vendar tožeča stranka kljub temu, da je bila pravočasno opozorjena

Ker vrednostno ni bistvene razlike med premoženjem, ki ga je prejel vsak od zakoncev, sta s sklenitvijo Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja zgolj razdelila skupno premoženje. To dejanje zato nima značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja po 271. členu ZFPPIPP. V kolikor zakonca Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja ne bi sklenila, bi bilo treba šteti, da je žena stečajnega dolžnika v stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici.

Stečajni dolžnik je s svojim neodplačnim razpolaganjem zavestno ravnal v smeri odtujitve svojega premoženja zaradi izognitve plačilu terjatve tožeče stranke. Takšno ravnaje v škodo upnikov pa je izpodbojno tudi v primeru, da je stečajni dolžnik šele s tem zakrivil svojo insolventnost.

Stranke absolutno neveljavnih poslov, ki so bili sklenjeni z glavnim namenom (ključnim nagibom) oškodovati upnike, niso imele pravno zavarovanega pričakovanja, da se bodo v primeru, ko stečajni upnik prijavi svojo terjatev v postopek osebnega stečaja nad stečajnim dolžnikom in vloži izbrisno tožbo iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP, lahko zanašale na konvalidacijo ničnega pravnega posla. Pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G absolutno neveljaven posel ni mogel konvalidirati. Presoja, da se v stečajnem postopku lahko vloži tožba iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP za izpodbijanje absolutno neveljavnega pravnega posla ali pravnega dejanja tudi v primeru, če se je na dan uveljavitve novele ZFPPIPP-G obdobje izpodbojnosti na temelju predhodno veljavne ureditve ZFPPIPP že izteklo, ni nezdružljiva z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Zaščita stečajnih upnikov pred možnimi zlorabami in preprečevanje zlorab sta v javnem interesu. Prepoved zlorabe pravic je bila kot temeljno načelo vsebovana v pravnem redu že pred novelo ZFPPIPP-G.

Z odločbo št. U-I-397/20 z dne 2. 12. 2012 je Ustavno sodišče razveljavilo drugi odstavek 34. člena ZFPPIPP-G v delu, v katerem ureja uporabo spremenjene določbe 391. člena ZFPPIPP za pravne posle in pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, in pri katerih se je na dan njegove uveljavitve (26. 4. 2016) obdobje izpodbojnosti na temelju predhodno veljavne ureditve ZFPPIPP že izteklo. S tem je pritrdilo zahtevi, s katero je revizijsko sodišče izpodbijalo omenjeno določbo drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G, ter odgovorilo na zastavljeno revizijsko vprašanje. Razveljavitev protiustavne določbe drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G pomeni, da je obdobje izpodbojnosti za pravne posle in druga pravna dejanja, ki jih je dolžnik z osebami, ki imajo v razmerju do njega položaj ožje povezanih oseb, sklenil ali izvedel v obdobju pred uvedbo postopka osebnega stečaja enako, kot je bilo pred novelo ZFPPIPP-G, torej tri leta.

Smiselno določbi četrtega odstavka 306. člena ZPP, ki določa, da se pred sodiščem ne more skleniti poravnava glede zahtevkov, s katerimi stranke ne morejo razpolagati, mora po stališču pritožbenega sodišča tudi sodišče, ki odloča o soglasju k sklenitvi izvensodne poravnave v stečajnem postopku, zavrniti razpolaganje strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Ob odločanju o soglasju k sklenitvi izvensodne poravnave sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenih dejstev ni imelo razlogov za zavrnitev soglasja na tej podlagi. O tem, kateri prisilni predpis ali moralno pravilo naj bi spregledalo sodišče prve stopnje, pritožnica v pritožbi ni konkretno trdila, da bi ji v tej smeri lahko pritožbeno sodišče pritrdilo. Sodišče, ki vodi stečajni postopek, z odločanjem o soglasju k poslom upravljanja stečajne mase, izvaja nadzor nad tem, ali bi stečajni upravitelj kot organ postopka s katerim od predlaganih poslov, ki so našteti v prvem odstavku 322. člena ZFPPIPP, lahko škodoval interesom upnikov. Interes upnikov stečajnega dolžnika je, da prejmejo svoje terjatve poplačane iz stečajne mase čim prej in v čim višjem deležu.

Teorija je zavzela stališče, ki je enako obstoječi sodni praksi, da pri uporabi pravil o domnevi objektivnega pogoja izpodbojnosti, ki so urejena v prvem odstavku 272. člena ZFPPIPP, ne smemo prezreti, da je predpostavka glede objektivnega pogoja izpodbojnosti sestavljena iz dveh elementov. Prvi element izraža zahteva, da je bil stečajni dolžnik v času, ko je bilo dejanje opravljeno, že insolventen. Pri dokazovanju tega elementa se je mogoče opreti na domneve insolventnosti, urejene v 14. členu ZFPPIPP.

Revizijski postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G (Ur. l. RS, 27/16).

Posledično je pritožbeno nesporno tudi, da materialnopravno podlago za odločanje v predmetnem postopku zavarovanja z začasno odredbo predstavlja Uredba (EU) 2015/848 Evropskega parlamenta in sveta z dne 10. maja 2015 o postopkih v primeru insolventnosti (v nadaljevanju: Uredba).

Ni pomembno, da tožnik v resnici ni hotel oškodovati svojih upnikov. Zadošča, da je do oškodovanja dejansko prišlo. Tudi nagibov, ki so tožnika vodili k daritvi, ni mogoče upoštevati. Bistveno je namreč, da tožnik nima sredstev, s katerimi bi svoje dolgove lahko poravnal. Sodišče v pravdo ni bilo dolžno pritegniti zagovornika otrokovih pravic. Toženka niti ne trdi, da ji je bil tak zagovornik postavljen; za njegovo imenovanje je namreč pristojen varuh človekovih pravic in ne sodišče. Toženko je v pravdi zastopala njena mati kot zakonita zastopnica, ki je bila dolžna skrbeti za toženkine pravice in koristi v postopku. Kolizijskega skrbnika toženka ni potrebovala, saj njene koristi niso v navzkrižju z materinimi. Vabilo na zaslišanje je zakonita zastopnica prejela osebno, pa se nanj ni odzvala. Sodišče prve stopnje je zato ta dokaz smelo opustiti. Poleg tega strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Revizija se dopusti glede vprašanja ali je določilo drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G, ki določa, da se spremenjeni 391. člen ZFPPIPP uporablja za vse postopke osebnega stečaja, ki se začnejo po uveljavitvi tega zakona, torej tudi za pravne posle in druga pravna dejanja, ki so bila izvršena pred začetkom veljave tega zakon in za katere se je triletno obdobje izpodbojnosti po predhodno veljavnem zakonu že izteklo, skladna z Ustavo Republike Slovenije.

Odločilno je, ali je stečajni dolžnik razpolagal s svojim posebnim premoženjem in deležem na skupnem premoženju na način, da je bila vzpostavljena neekvivalenca pri prevzemanju pravic in obveznosti iz Sporazuma v njegovo škodo. Upnikom je namreč treba zagotoviti enake možnosti poplačila. In prav temu so namenjene določbe ZFPPIPP, ki dolžniku (po nastanku insolventnosti) nalagajo posebne zapovedi in prepovedi. Dolžnikova insolventnost takrat, ko je bilo opravljeno izpodbojno pravo dejanje, je osnovni pogoj za njegovo izpodbojnost.

Glede na ugotovljeno, da tožeča stranka ni imela utemeljenega razloga, da bi se odpovedala dedovanju, in ob dejstvu, da se odpoved dedovanju skladno z določbo četrtega odstavka 256. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) šteje za neodplačno razpolaganje ter da je dejanje bilo storjeno v izpodbojnem obdobju, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved dedovanju izpodbojno dejanje glede na določbe ZFPPIPP.