49. člen ZFPPIPP

Družbenik in nekdanji direktor stečajnega dolžnika nima aktivne legitimacije za vlaganje predlogov v zvezi s potekom pravnomočno začetega stečajnega postopka, o katerih bi sodišče prve stopnje moralo odločiti s sklepom. O pogojih za začetek stečajnega postopka se odloča v predhodnem postopku, ki se zaključi s pravnomočnostjo sklepa o začetku postopka. V postopku zaradi insolventnosti ni mogoče predlagati obnove postopka.

V stečajno maso v postopku osebnega stečaja lahko spada tudi poslovni delež dolžnika. Višja vrednost poslovnega deleža v družbi ima za posledico večjo stečajno maso in večje poplačilo upnikov imetnika takega deleža. Ugotovljena odsvojitev nepremičnin pred plačilom kupnine in brez ustreznih zavarovanj pomeni negospodarno in nerazumno razpolaganje s premoženjem družbe, ki ga je imela dolžnica v izključni lasti in upravljanju, kar je brez dvoma v nasprotju s standardom vestnega in poštenega dolžnika iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Dolžnica je zahtevane podatke o stanju na transakcijskem računu, odprtem v tujini, predložila šele na podlagi intervencije sodišča in kar sedem mesecev po prvem pozivu upraviteljice. Z opisanim ravnanjem je dolžnica nedvomno ovirala delo in nadzor upraviteljice nad njenim premoženjem in s tem kršila obveznosti 383.b in 384. člena ZFPPIPP, ki jih je v postopku osebnega stečaja dolžna spoštovati.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje stroške upnika odmeriti na podlagi 158. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP, ker je upnik predlog za stečaj nad dolžnikom umaknil, preden se je začel postopek zaradi insolventnosti.

Pritožnica ne more uspeti niti s sklicevanjem na tretjo alinejo 2. točke 58. člena ZFPPIPP, po kateri upravičenje upnika opravljati procesna dejanja v glavnem stečajnem postopku preneha, če vse terjatve, ki jih v njem uveljavlja, prenehajo, ker so bile plačane. Če to velja glede zgoraj navedene predlagateljice, je s tem upravičenja za opravljanje nadaljnjih dejanj v tem postopku izgubila ona, vendar začetek stečajnega postopka, ki je sprožil številne pravne posledice (gl. oddelek 5.3 ZFPPIPP), ni več v njenih rokah.

V postopku zaradi insolventnosti, ki je bil začet na predlog dolžnice oziroma njenega zakonitega zastopnika, prokurist za dolžnico ni upravičen opravljati procesnih dejanj.

Pravilnost vročitve se dokazuje z vročilnico (149. člen ZPP). Vročilnica je javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa, dovoljeno pa je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena (prvi in četrti odstavek 224. člena ZPP). Dokazno breme, da poziv na odgovor in predlog za začetek stečajnega postopka dolžnika nista bila vročena, je na dolžniku.

Za izpodbojnost zadošča objektivni pogoj - zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika. ZFPPIPP v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti ne določa, da bi morala biti za zmanjšanje čiste vrednosti stečajne mase krivdno odgovorna druga pogodbena stranka. V primeru, ko je oseba prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, se za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega specialna določba o osebnem stečaju v drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP določa, da so pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro ožje povezanih oseb, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa. ZFPPIPP nima nobene določbe, ki bi govorila o tem, da lahko sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vpliva na izpodbojnost pravnega posla. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 48. člena SPZ, ki govori o nastanku solastnine v primeru, ko graditelj gradi na nepremičnini v lasti druge osebe; toženka se je pri sporni nepremičnini vknjižila v zemljiško knjigo in tako na njej pri

Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če je dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo. Trditveno in dokazno breme v zvezi z izpodbijanjem navedene zakonske domneve je na dolžniku. Zakon v 3. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP ne zahteva, da morajo biti dejanja, ki so predmet presoje po tej zakonski določbi, izpodbijana. Če je dolžnik svoje premoženje brezplačno obremenil z ustanovitvijo stvarnih pravic v korist svoje žene in sina, ker se je bal posledic iz določenih sodnih postopkov, kar je vplivalo na njegov premoženjski položaj, slednje pomeni, da je njegovo delovanje bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja in ne obratno.

Do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka lahko določena procesna dejanja, kamor sodi vložitev pritožbe zoper sklep o začetku stečajnega postopka, vloži v imenu in za račun dolžnika tudi zakoniti zastopnik, ki ga je zastopal do začetka stečajnega postopka, saj se s tem varujejo koristi dolžnika do pravnomočnosti sklepa o začetku stečajnega postopka, da se nad njim ne začne stečajni postopek. Prekinitev predhodnega stečajnega postopka (to je čas od vložitve predloga za začetek stečajnega postopka tj. uvedbe stečajnega postopka, do izdaje sklepa o začetku stečajnega postopka; prim. 49. člen ZFPPIPP) je glede na posebnosti poenostavljene prisilne poravnave mogoča le v primeru, da je dolžnik v času za ugovor proti upnikovemu predlogu za začetek stečajnega postopka vložil predlog za odložitev odločanja o tem predlogu v smislu 236. člena ZFPPIPP.

Zgolj dejstvo, da ima upnik A. največji delež pri glasovanju ne more pomeniti, da zaradi tega prisilna poravnava ne bo dosegla svojega namena. Največji upnik (ki ima največji delež svojih terjatev v skupnem znesku vseh terjatev) ima namreč lahko le največji interes, da prisilna poravnava uspe in se na ta način poplača v največji možni meri oziroma bolje kot v stečajnem postopku. Je pa res, da je prisilna poravnava institut insolventnega prava, pri čemer se prisila v tem postopku izkazuje v tem, da učinkuje taka prisilna poravnava tudi na tista pravna razmerja (terjatve), katerih upniki niso podali soglasja k nastopu njenih učinkov. V skladu z določbo 205. člena ZFPPIPP glasujejo o prisilni poravnavi vsi upniki po zakonsko določenem postopku, prisilna poravnava pa je sprejeta, če za njeno sprejetje glasujejo upniki, katerih skupni ponderirani zneski terjatev so najmanj enaki 6/10 zneska osnove iz tretjega odstavka 201. člena tega zakona to je vsota ponderiranih zneskov vseh priznanih in verjetno izkazanih terjatev upnikov v postopku prisilne poravnave. Največji upniki imajo torej največji vpliv na sprejem prisilne poravnave. Ker učinkuje tako sprejeta prisilna poravnava praviloma

Določbe četrtega in petega odstavka 226. člena ter prvega in trinajstega odstavka 374. člena ZFPPIPP, čeprav navedeni zakon tega ne določa izrecno, kažejo na to, da mora že ponudba za prevzem premoženja vsebovati znesek stroškov, za katerega upravitelj predvideva v skladu z zakonskimi določili, da bo bremenil to posebno stečajno maso. Najmanj, kar je potrebno v nadaljevanju, pa je, da že načrt končne razdelitve, na podlagi katere bo (ločitveni) upnik prevzel neunovčljivo premoženje, vsebuje točno specifikacijo in obrazložitev stroškov, ki bodo bremenili to stečajno maso. V skladu z navedenimi zakonskimi določili mora upnik, ki prevzema premoženje, povrniti tudi stroške nadomestila za sestavo otvoritvenega poročila. Pri tem se v skladu s petim odstavkom 226. člena ZFPPIPP za izračun sorazmernega dela stroškov upoštevajo ocenjene vrednosti premoženja in ne dosežene kupnine oziroma aktualizirane tržne vrednosti. Upnik je podal izjavo o prevzemu premoženja ob pogoju plačila le določenega zneska stroškov, ki pa zagotovo ni pravilen, saj ne upošteva vseh stroškov, ki jih je potrebno plačati. Taka izjava pa ne predstavlja soglasja za prevzem premoženja, zato je sodišče prve

Da bi sodišče predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave (v nadaljevanju: PPP) sploh lahko obravnavalo, mora biti popoln, kar pomeni, da mora jasno in nedvoumno vsebovati vse tiste podatke in listine, ki jih zakon določa in so našteti v prvem odstavku 221.d člena ZFPPIPP. Namen predložitve zakonsko predpisanih listin, kar vključuje tudi popolnost listin iz drugega odstavka 141. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 142. člena ZFPPIPP je v tem, da se upnikom omogoči, da ob upoštevanju razgrnjenega premoženjskega stanja dolžnika in ob upoštevanju predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja sploh lahko kvalificirano odločajo o predlagani PPP. Matična številka je enolična identifikacija vsake enote poslovnega registra, ki jo ob vpisu v poslovni register dodeli upravljavec registra in se ne spreminja, med tem kot se ostali podatki pri pravni osebi lahko spreminjajo. Navedba matične številke je nujna zato, da ne prihaja pri pravnih osebah do zamenljivosti. Ni dovolj, da so dejstva in okoliščine razvidni iz podatkov sodnega spisa, temveč morajo biti posebej opredeljeni in razvidni iz posebnega opisa dejstev in okoliščin, ki je sestavni del načrta

Sklep o začetku stečajnega postopka bo predstavljal končno odločbo (predhodnega) postopka, zoper katero se bo dolžnik lahko pritožil. V okviru te pritožbe bo lahko uveljavljal tudi pritožbene razloge zoper sklep, s katerim je bila zavrnjena zahteva za izločitev sodnika. Kljub temu, da bo o pritožbi zoper zavrnitev izločitve sodnika odločeno šele po tem, ko bo sodišče prve stopnje že odločilo o predlogu za začetek stečajnega postopka, to pritožniku ne bo onemogočilo učinkovite uresničitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije. Ureditev, po kateri zoper določeno procesno odločitev med postopkom ni mogoča takojšnja pritožba, pač pa je mogoča obenem s pritožbo zoper končno odločbo, še ne pomeni odvzema pravice do pravnega sredstva. Do tega bi prišlo le v primeru, če po izdaji končne odločbe in nato (morebitni) ugoditvi pritožbi za pritožnika ne bi bilo mogoče več vzpostaviti stanja, kakršno je bilo pred izvršitvijo te odločbe ali pa bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja nesorazmerno otežena.

Postopki izpodbijanja pravnih dejanj v stečajnem postopku po določbah ZFPPIPP so namenjeni uresničevanju načel enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP), zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) in hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Upoštevaje ta načela ni mogoča situacija, da bi sodišče, ki odloča o izpodbojnih dejanjih dolžnika in mora postopati še posebej hitro (tretji odstavek 48. člena ZFPPIPP) kot predhodno vprašanje (ali kot samostojni zahtevek oziroma predlog, kot ga je poimenovala toženka) reševalo ugotovitev obsega in razdelitev skupnega premoženja zakoncev. Upoštevaje ureditev postopkov osebnega stečaja sodišče v pravdah o izpodbijanju pravnih dejanj ugodi (ali pa ne, odvisno od ugotovljenega dejanskega stanja) tožbenemu zahtevku tako, da razveljavi učinke pravnega posla in odloči, da tožena stranka prejeto vrne v stečajno maso. Morebitni izločitveni zahtevki (kar so upoštevaje pravila stečajnega postopka po vsebini zahtevki toženke kot bivše zakonske žene dolžnika iz naslova skupnega premoženja) so lahko predmet stečajnega postopka. Pridobitev skupnega premoženja je originaren način pridobitve lastninske pravice na premoženju, n

Zakonskega besedila torej sodniki ne morejo prezreti, ni pa tudi podlage, da bi ga lahko tolmačili tako, da za obravnavano zadevo ne velja, s čimer bi se torej prosto odločali o tem, ali bodo povsem jasno zakonsko določilo sploh upoštevali. Če bi se naj besedilo drugega odstavka 121. člena ZFPPIPP uporabljalo le v glavnem postopku zaradi insolventnosti, bi bilo tako tudi določeno. Eno temeljnih načel postopkov zaradi insolventnosti je načelo hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP. V stečajnem postopku je njegov pomen v kar najhitrejši zagotovitvi poplačila upnikov. Taka ureditev je namenjena zagotovitvi upnikove ustavne pravice do zasebne lastnine, katere del je tudi pravica do plačila terjatev. Višje sodišče prepoved vrnitve v prejšnje stanje ocenjuje kot primeren ukrep za uresničitev upnikovih ustavnih pravic, pri čemer je imel dolžnik vso možnost sodelovanja v postopku, za katerega je vedel in ga je tudi v enem delu (glede odložitve odločanja o upnikovem predlogu) celo sam začel.

Zakon določa, da se pravdni postopek začne z vložitvijo tožbe (179. člen ZPP), glavni stečajni postopek pa s sklepom o začetku stečajnega postopka (četrti odstavek 49. člena ZFPPIPP). Noben zakon pa ne določa, da se postopek začne šele z razveljavitvenim sklepom odločbe, izdane na podlagi tožbe ali pa z razveljavitvijo sklepa o začetku stečajnega postopka in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Novo sojenje ne pomeni začetka postopka, pač pa ponovno odločanje o isti stvari. Zato odgovor na vprašanje, ali je še vedno podana slovenska jurisdikcija, dajeta določili 2. točke drugega odstavka 381. člena ZFPPIPP in 89. člena ZMZPP.

Sodišče prve stopnje je v skupno obravnavo združilo postopka, ki sta oba še v fazi predhodnega postopka zaradi insolventnosti. Odločanje o združitvi postopkov je procesno dejanje formalnega procesnega vodstva sodišča, zoper tak sklep pa posebna pritožba ni dovoljena.

Zaradi načela varnosti pravnega prometa pravica uveljavljati ugovor neveljavnosti sprejema nakazila zaradi napak volje preneha v enakih rokih kot to velja za prenehanje pravice zahtevati razveljavitev pogodbe, sklenjene pod vplivom zmote ali prevare.

ZPP res določa, da se sodišče, če za odločitev ni pristojno sodišče Republike Slovenije, izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, kar lahko stori med postopkom. To pravilo se v postopkih zaradi insolventnosti uporablja zgolj smiselno. Za postopek osebnega stečaja pa po oceni višjega sodišča smiselna uporaba narekuje, da je to mogoče le med predhodnim postopkom zaradi insolventnosti, torej najkasneje do pravnomočnosti sklepa o začetku postopka. Čim pa postane sklep o začetku postopka zaradi insolventnosti pravnomočen, pa to ni več mogoče, saj pravnomočnega (končnega) sklepa, izdanega v predhodnem postopku zaradi insolventnosti, ni več mogoče razveljaviti, razen ob dovoljenih preizkusih tega sklepa, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Navedenega ne more spremeniti niti navedba o sprožitvi postopka proti RS pred ECJ v Luxemburgu.

Čeprav načeloma lahko sodišče v predhodnem stečajnem postopku odloča tudi o predhodnih vprašanjih, za katera je sicer matičen pravdni postopek, pa to vendarle ni neomejeno. Tu pa bi se kot o predhodnem vprašanju odločalo o veljavnosti (ničnosti) neposredno izvršljivega notarskega zapisa, torej listine, ki predstavlja izvršilni naslov, o tem pa po oceni višjega sodišča ni primerno odločanje kot o predhodnem vprašanju. Gre za močnejše učinkovanje listine, katere veljavnost je zato treba izpodbijati s tožbo, kar je dolžnik tudi storil. Ob tem pa se lahko izkaže, da je poroštvena izjava dolžnika resnično nična, posledic postopka osebnega stečaja nad dolžnikom pa ne bi bilo mogoče več odpraviti. V tem konkretnem primeru in ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje, dodatno pa jih je podalo še višje sodišče, ni mogoče trditi, da bi naj načelo hitrosti stečajnega postopka prevladalo na račun zakonitosti in pravilnosti sodnega varstva.