277. člen ZFPPIPP

Pritožbeno ni prerekana ugotovitev, da je bil v skladu z 277. členom ZFPPIPP uveljavljen zahtevek za izpodbijanje prodajne pogodbe, kar je nadaljnja predpostavka domneve zlorabe pravice do odpusta obveznosti. Stečajno sodišče ne more in ne sme preverjati vsebine in utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi izpodbojne tožbe, pač pa ugotavlja zgolj to, ali je bila izpodbojna tožba pravočasno vložena. Zato se sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izrekati o ugovornih navedbah glede utemeljenosti izpodbojne tožbe, saj v ničemer ne vplivajo na odločanje o ugovoru proti odpustu obveznosti.

Za izpodbojnost zadošča objektivni pogoj - zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika. ZFPPIPP v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti ne določa, da bi morala biti za zmanjšanje čiste vrednosti stečajne mase krivdno odgovorna druga pogodbena stranka. V primeru, ko je oseba prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, se za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega specialna določba o osebnem stečaju v drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP določa, da so pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro ožje povezanih oseb, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa. ZFPPIPP nima nobene določbe, ki bi govorila o tem, da lahko sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vpliva na izpodbojnost pravnega posla. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 48. člena SPZ, ki govori o nastanku solastnine v primeru, ko graditelj gradi na nepremičnini v lasti druge osebe; toženka se je pri sporni nepremičnini vknjižila v zemljiško knjigo in tako na njej pri

Ker vrednostno ni bistvene razlike med premoženjem, ki ga je prejel vsak od zakoncev, sta s sklenitvijo Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja zgolj razdelila skupno premoženje. To dejanje zato nima značilnosti izpodbojnega pravnega dejanja po 271. členu ZFPPIPP. V kolikor zakonca Sporazumov o razdelitvi skupnega premoženja ne bi sklenila, bi bilo treba šteti, da je žena stečajnega dolžnika v stečajnem postopku prijavila izločitveno pravico na deležu skupnega premoženja, ki je enak polovici.

Če je upnik pred začetkom stečajnega postopka vložil tožbo, s katero uveljavlja zahtevke na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, lahko po začetku stečajnega postopka te zahtevke uveljavlja samo še za račun stečajnega dolžnika in za tako spremembo tožbe soglasje toženca ni potrebno. Vendar v tej zadevi ne gre za tak primer. Postopek osebnega stečaja nad dolžnico se je začel 29. 7. 2020, pritožnik pa je tožbo po splošnih pravilnih obligacijskega prava (tudi) proti dolžnici vložil že po začetku stečajnega postopka. Tožbo je spremenil šele 29. 12. 2021, to je po poteku 12 mesecev po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka osebnega stečaja nad dolžnico. Ne drži pritožbena navedba, da za spremembo tožbe ni predpisan noben prekluzivni rok, saj prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP izrecno določa (prekluzivni) rok, v katerem je potrebno vložiti izpodbojno tožbo. Sodna praksa glede spremembe tožbe po poteku prekluzivnega roka iz 277. člena ZFPPIPP je jasna: takšna sprememba ni dopustna, če se je že iztekel rok za vložitev izpodbojnega in povračilnega zahtevka po 277. členu ZFPPIPP.

Stečajni dolžnik je s svojim neodplačnim razpolaganjem zavestno ravnal v smeri odtujitve svojega premoženja zaradi izognitve plačilu terjatve tožeče stranke. Takšno ravnaje v škodo upnikov pa je izpodbojno tudi v primeru, da je stečajni dolžnik šele s tem zakrivil svojo insolventnost.

Odločilno dejstvo pri presoji, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo sklepa o prodaji, je okoliščina, da dolžnik ni imetnik (so)lastninske pravice na navedenih nepremičninah. Zemljiškoknjižni lastniki nepremičnega premoženja, ki je predmet prodaje v tem postopku, so tretje osebe. Po pravnomočni sodbi so ti dolžni dopustiti izvršbo, vsak na svojem deležu podarjenih nepremičnin, za izterjavo terjatve, ki izhaja iz pravnomočnega sklepa o izvršbi. Do izterjave te terjatve lahko pride torej zgolj v izvršilnem postopku. Po določbah ZFPPIPP se lahko v stečajnem postopku prodaja (zgolj) premoženje stečajnega dolžnika.

Sodišče mora pri odločanju v zadevi upoštevati navedbe obeh pravdnih strank in celotno procesno gradivo, ki ga ima v spisu. Kljub dejstvu, da je tožnik tekom postopka navajal različne razloge za neobstoj poroštva stečajnega dolžnika za obveznost glavnega dolžnika, in poroštveni zavezi za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v tožbi niti ni nasprotoval, je cilj tožnika, ki ga ta v predmetni zadevi zasleduje, prav ugotovitev neobstoja terjatve toženke zoper stečajnega dolžnika A. A. oziroma njegove poroštvene obveznosti do toženke. Veljavnost te pa je, ne glede tožnikovo trditveno podlago, z navedbami v odgovoru na pritožbo in razlago pomena določila zadnjega odstavka 3. člena Druge kreditne pogodbe, pod vprašaj postavila prav toženka sama. Sodišče prve stopnje je bilo tako, ne glede na vprašanje tožnikove pravočasnosti oporekanja obstoju poroštvene zaveze iz razloga neobličnosti (do katere se sodišče prve stopnje posledično niti ni rabilo posebej opredeliti), že glede na toženkino trditveno podlago po materialnem pravu dolžno presoditi obstoj veljavnosti poroštvene zaveze stečajnega dolžnika za kreditno obveznost iz Druge kreditne pogodbe v smislu določila 1013. člena OZ.

Ker niso izpolnjeni pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa prvi odstavek 367.a člena ZPP, je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog v skladu z drugim odstavkom 367.c člena ZPP.

Ker niso izpolnjeni zakonski pogoji, je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Po četrtem odstavku 399. člena ZFPPIPP (med drugim) velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti v primeru, če je stečajni dolžnik izvedel pravno dejanje, ki ima po 271. členu ZFPPIPP značilnost izpodbojnega pravnega dejanja in je bil v skladu z 277. členom ZFPPIPP uveljavljen zahtevek za izpodbijanje tega pravnega dejanja. Navedena zakonska domneva je izpodbojna, na dolžniku pa je dokazno breme, da dokaže, da z izpodbijanim dejanjem upniki niso bili oškodovani.

Revidentka je izbrala pravilno pravovarstveno zahtevo s tem, ko je kot povračilni zahtevek v skladu s tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP uveljavljala zahtevek izbrisne tožbe. Za izbrisni zahtevek v skladu s prvim odstavkom 243. člena ZZK-1 je aktivno legitimiran vsak, čigar stvarna ali obligacijska pravica na nepremičnini je bila z vknjižbo kršena.

Za neodplačne pogodbe je značilno, da že sklenitev pogodbe povzroči zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, saj se s sklenitvijo neodplačne pogodbe obveznosti stečajnega dolžnika povečajo za znesek, ki je enak vrednosti izpolnitvenega ravnanja, ki se ga je stečajni dolžnik zavezal opraviti z neodplačnim pravnim poslom in se s tem nujno oslabi dolžnikov poslovnofinančni položaj ter so(prispevajo) k nastanku insolventnosti. Neodplačna razpolaganja so zato izpodbojna tudi, če so bila opravljena preden je dolžnik postal insolventen. Pomembno je le, da so bila opravljena znotraj obdobja izpodbojnosti. Ker torej velja, da bi morali sporni pogodbi biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa, pa nista bili, sta nični. Ničnost pa se lahko uveljavlja, četudi se je nad eno od pogodbenih strank pričel postopek osebnega stečaja in če se ta ugotovi, nastopijo enaki učinki kot v primeru, če se ugotovi, da je dejanje izpodbojno po pravilih ZFPPIPP. Vzpostavi se vrnitveni zahtevek enak povračilnemu zahtevku po 278. členu ZFPPIPP. Razlika je le v tem, da v primeru ničnosti ni bistveno ali je stečajni dolžnik kot pogodbena stranka v času sklenitve ničnega posla bil insolventen.</p

Sodišče prve stopnje je spregledalo, da ima tožeča stranka za prisojene obroke kupnine že izvršilni naslov. Namreč zadevna pogodba o odsvojitvi poslovnih deležev je bila sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Pravdni stranki sta v njem soglašali z njegovo neposredno izvršljivostjo, skladno z njim pa so prisojeni obroki kupnine tudi že zapadli v plačilo (prvi odstavek 20.a člena ZIZ). Ker ima neposredno izvršljiv notarski zapis enak učinek kot pravnomočna sodba ali sodna poravnava (17. člen ZIZ), je sodišče prve stopnje s tem, ko je tožnici prisodilo zgoraj navedene obroke kupnine, storilo kršitev iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dolžnost plačila zakonskih zamudnih obresti je zakonska posledica dolžnikove zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (299. in 378. člen OZ). Zamudne obresti so objektivna posledica zamude in do njih pride ne glede na dolžnikovo krivdo za zamudo.

Tožeča stranka je v tožbi postavila izpodbojni zahtevek in povračilni zahtevek na vračilo spornih vozil. Povračilnega zahtevka ni postavila šele z vlogo 5. 10. 2015, pač pa je takrat zahtevek (v posledici dejstva, da je iz odgovora na tožbo izvedela, da toženec dveh vozil naj ne bi imel več v lasti in posesti) oblikovala tako, da je za primer, da vračilo vozil ni več mogoče, zahtevala plačilo denarnega nadomestila. Te dopolnitve ni mogoče šteti kot uveljavljanje novega / dodatnega povračilnega zahtevka, pač pa gre za isti povračilni zahtevek v drugi obliki. S tem zahtevkom se dejanska in pravna podlaga zahtevka ni spreminjala. Tožnik ima do toženca le en povračilni (kondikcijski) zahtevek: tožeča stranka sme zahtevati le vrnitev tistega, kar je bilo predmet izpodbijanja, in nima zahtevka za denarno nadomestilo, če je vrnitev v naravi še mogoča. Za vsebino povračilnega zahtevka je odločilno, ali toženec s predmetom izpolnitve razpolaga, tako da ga lahko vrne tožeči stranki. Šele v primeru, da vračilo vozil, ki jih je toženec v tej zadevi prejel z izpodbijanim pravnim dejanjem ni mogoče, sme tožnik zahtevati denarno nadomestilo. Če za okoliščino, da s predmetom izpolnitve ne

Ugovor je bil tako vložen le glede obstoja ovire iz 3. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP, torej glede neodplačnega prenosa, ki je sicer dokazano s sodbo in niti ni sporno, saj dolžnik priznava, da je nepremičnino neodplačno prenesel na hčer, sporen pa je bil namen sklenitve take pogodbe, ki ga je dolžnik izpodbijal, upravitelj pa temu ni substancirano nasprotoval in sploh ni navedel ničesar o morebitni insolventnosti dolžnika v času sklenitve darilne pogodbe.

Tožeča stranka je svoj povračilni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice in zato odreditev izbrisa te vknjižbe lastninske pravice. Zahtevala je torej vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja vpisov (izbrisna tožba po 243. členu Zakona o zemljiški knjigi, ZZK-1). S tem zemljiškoknjižnim dejanjem bi vzpostavili takšno stanje, kot je bilo pred zapuščinskim postopkom po pokojniku in ne bi z njim v maso stečajnega dolžnika (tožeče stranke) pridobili ničesar. Tožeča stranka je torej napačno oblikovala povračilni zahtevek, ko je nekritično sledila določbi tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP in kot povračilni zahtevek zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega vpisa. Materialnopravno napačno pa je nadalje predlagala, da pravdno sodišče razveljavi dedni sklep in ga samo nadomesti tako, da vpiše odstopljeni delež na vseh treh nepremičninah ponovno na tožnico.

Novela G Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP- G- Uradni list RS, št. 27-1076/2016) je v 19. členu spremenila dotedanji prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP tako, da je treba izpodbojno tožbo vložiti v 12-ih mesecih po pravnomočnosti sklepa o začetku stečaja, pri čemer pa se spremenjena določba omenjenega člena uporablja za stečajne postopke, ki začnejo teči po uveljavitvi novele ZFPPIPP-G, to je po 15.4.2016 (četrti odstavek 32. člena ZFPPIPP-G). Glede na to, da se je stečajni postopek nad tožečo stranko začel pred tem datumom, to je 11.12.2015 (ko je bil tudi objavljen oklic o začetku stečaja), je bila dolžna tožeča stranka izpodbojno tožbo vložiti v šestih mesecih po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 277. člena ZFPPIPP, ki je veljal do uveljavitve novele ZFPPIPP-G).

Ugovor izpodbojnosti je treba uveljavljati z nasprotno izpodbojno tožbo. Nasprotna izpodbojna tožba na podlagi ugovora izpodbojnosti in samostojna izpodbojna tožba se razlikujeta samo po tem, da mora biti samostojna izpodbojna tožba vložena v prekluzivnem roku, medtem ko nasprotna izpodbojna tožba na ta prekluzivni rok ni vezana, temveč je lahko vložena do konca glavne obravnave v pravdi, v kateri oseba, v korist katere je bilo izpodbijano pravno dejanje izvedeno, uveljavlja svojo terjatev, ki jo je pridobila na podlagi izpodbijanega pravnega posla.

Upnik lahko uveljavlja ničnost pogodbe tudi, če se je nad eno od pogodbenih strank nične pogodbe pričel postopek osebnega stečaja. Navidezna pogodba je nična, ničnost lahko uveljavlja vsaka oseba s pravnim interesom. Niti OZ niti ZFPPIPP ne določata, da bi se z začetkom stečajnega postopka nad fizično osebo zaradi tega karkoli spremenilo. Glede na to je mogoče sklepati, da ničnostni spori zgolj zaradi začetka postopka osebnega stečaja niso nedopustni. Zahtevke na ugotovitev ničnosti lahko uveljavlja vsaka oseba s pravnim interesom, ne more pa uveljavljati zahtevkov iz neupravičene obogatitve. Podobne zakonske določbe glede zahtevkov iz neupravičene obogatitve kot je 92. člen OZ glede ugotavljanja ničnosti, v OZ namreč ni. Namen ZFPIPP je ravno, da se odpravijo pravne posledice dejanj, zaradi katerih je stečajna masa manjša, kot bi bila sicer. Temu namenu služi stečajno izpodbijanje. Zahtevek lahko uveljavlja tudi oseba, ki sicer ni bila udeležena pri samem pravnem dejanju, pod predpostavko, da uveljavlja zahtevek v korist stečajnega dolžnika. To pa je tožeča stranka tudi storila. Če tožeča stranka uveljavlja ničnost pogodbe – kot jo je v tej zadevi - vo

Če bi ločitvena pravica tožene stranke (upnika) prenehala, bi prenehal tudi pravni interes tožeče stranke za izpodbijanje pravnega dejanja, na podlagi katerega je ločitvena pravica nastala. S potekom roka za prijavo ločitvene pravice, bi tožeča stranka (stečajni dolžnik) dosegla enako posledico kot bi nastala z uspešno uveljavitvijo izpodbojnega zahtevka, to je prenehanje ločitvene pravice. Če sta terjatev in ločitvena pravica pravočasno prijavljeni v stečajnem postopku, je zato pravno dejanje na podlagi katerega je ločitvena pravica nastala, dovoljeno izpodbijati samo, če je ločitvena pravica v stečajnem postopku prerekana. Izpodbojni zahtevek lahko v tem primeru uveljavlja samo tisti, ki je prerekal ločitveno pravico (tretji odstavek 276. člena ZFPPIPP). Če je ločitvena pravica nastala z vpisom v zemljiško knjigo, mora tisti, ki je ločitveno pravico prerekal, v enem mesecu po objavi sklepa o preizkusu terjatev vložiti izbrisno tožbo, s katero uveljavlja izpodbojni in izbrisni zahtevek (drugi odstavek 277. člena v zvezi s 1. točko drugega odstavka 308. člena in tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP). Če tisti, ki je prerekal ločitveno pravico v enomesečnem roku ne vloži t