1. člen ZZUSUDJZ

Na odpad obogatitve se ne more uspešno sklicevati, kdor je plačilo prejel na podlagi pravnomočne sodbe in je z njim razpolagal, čeprav je vedel, da je plačnik zoper sodbo vložil revizijo. Zastaranje terjatve ni začelo teči prej, preden je tožnik v ponovljenem sojenju izvedel, koliko preveč je pred tem plačal na podlagi pravnomočne sodbe, ki je bila nato razveljavljena in zadeva vrnjena v novo odločanje. Zaradi nepremagljivih ovir, izvirajočih iz epidemioloških ukrepov, zastaranje ni teklo med 29. 3. 2020 in 31. 5. 2020 in od 19. 11. 2020 do 10. 1. 2021.

Za izpodbojnost zadošča objektivni pogoj - zmanjšanje premoženja stečajnega dolžnika. ZFPPIPP v zvezi z objektivnim pogojem izpodbojnosti ne določa, da bi morala biti za zmanjšanje čiste vrednosti stečajne mase krivdno odgovorna druga pogodbena stranka. V primeru, ko je oseba prejela dolžnikovo premoženje brezplačno ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti, se za izpodbijanje tovrstnih dejanj subjektivni element (vedenje o insolventnosti dolžnika) sploh ne zahteva (drugi odstavek 271. člena ZFPPIPP). Poleg tega specialna določba o osebnem stečaju v drugem odstavku 391. člena ZFPPIPP določa, da so pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro ožje povezanih oseb, izpodbojna ne glede na izpolnjenost subjektivnega elementa. ZFPPIPP nima nobene določbe, ki bi govorila o tem, da lahko sprememba stanja ali vrednosti predmeta izpodbojnega pravnega dejanja kakorkoli vpliva na izpodbojnost pravnega posla. Neutemeljeno je sklicevanje na drugi odstavek 48. člena SPZ, ki govori o nastanku solastnine v primeru, ko graditelj gradi na nepremičnini v lasti druge osebe; toženka se je pri sporni nepremičnini vknjižila v zemljiško knjigo in tako na njej pri

Izpodbijani sklep nima obrazložitve o odločilnih dejstvih glede namena in cilja 1. člena ZZUSUDJZ in s tem v zvezi obrazložitve nujnosti zadeve v skladu s tretjim odstavkom 6. člena ZZUSUDJZ, zato temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ki je imelo za posledico, da je bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno.

Zgolj v primeru, ko pride do zastaranja kazenskega pregona, sodišče o tem odloči s posebno odločbo, zoper katero je dopustna pritožba, medtem ko posebnega ugotovitvenega sklepa o tem, kaj vpliva na tek in pretrganje zastaranja kazenskega pregona, zakon ne predvideva.

Zahteva za sodno varstvo se vloži pri prekrškovnem (upravnem) organu, ki mora nato v skladu s 63. členom Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) z njo postopati po pravilih upravnega postopka (osmi odstavek 63. člena ZP-1 v zvezi z 38. členom ZP-1). Povedano pomeni, da se rok za vložitev zahteve za sodno varstvo presoja po pravilih za upravne zadeve. Sodišče se je zato pravilno sklicevalo na določbo šestega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 6. člena Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (Covid 19), po kateri so nujne tudi zadeve, pri katerih obstaja nevarnost za življenje in zdravje ljudi, za javni red in mir, za javno varnost, za premoženje večje vrednosti, če je od odločitve v zadevi odvisno preživljanje stranke, če je od odločitve odvisno uveljavljanje drugih pravic ali če je to nujno za učinkovito izvajanje oblasti za doseg namena iz 1. člena ZZUSUDJZ. Ker so roki v predmetni zadevi tekli, na kar je bil kršitelj tudi posebej opozorjen, je bila zahteva za sodno varstvo vložena prepozno.

V konkretnem primeru to pomeni, da je bila izpodbijana dokončna odločba tožene stranke z dne 13. 5. 2020 tožniku oziroma pooblaščencem vročena v času veljavnosti začasnih ukrepov po ZZUSUDJZ. Na podlagi Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov po 1. členu ZZUSUDJZ, se je tek procesnih rokov s 16. 3. 2020 prekinil. Preklic odredbe, objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 77/2020, je začel veljati dne 31. 5. 2020. S 1. 6. 2020 so procesni roki začeli spet teči in so nehali veljati začasni ukrepi v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni COVID-19, kar je bilo tudi objavljeno v sredstvih javnega obveščanja in je to sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno poudarilo. Za obravnavano zadevo to pomeni, da je 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči 1. 6. 2020 in se je iztekel 30. 6. 2020. Tožbo vloženo 1. 7. 2020 priporočeno po pošti je zato sodišče prve stopnje pravilno štelo za prepozno in je v skladu z določbo 274. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 72. člena ZDSS-1 kot prepozno pravilno zavrglo.

Določba 83.a člena Zakona o sodiščih pristojnosti glede odločanja o teku procesnih rokov ob izrednih dogodkih v celoti podeljuje predsedniku Vrhovnega sodišča RS. Postopki zaradi insolventnosti in prisilnega prenehanja spadajo med nujne zadeve. To pa pomeni, da so na podlagi Odredbe predsednika Vrhovnega sodišča RS o posebnih ukrepih procesni roki tekli, zaradi česar je pritožbeno stališče, da rok za plačilo sodne takse ni mogel začeti teči pred iztekom izrednih razmer, napačno. Da gre v primeru roka za plačilo sodne takse za procesni in ne materialni rok, ne more biti nobenega dvoma. Rok za plačilo sodne takse tudi sicer ne spada med roke za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, za katere je Vlada RS sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, po katerem ti roki od 20.11.2020 ne tečejo. Plačilo sodne takse v sodnem postopku namreč ni pravica, temveč obveznost stranke.

Napačno je pritožbeno naziranje, da so procesni roki prenehali teči z dnem 13. 3. 2020 in da naj bi to izhajalo iz Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih z dne 13. 3. 2020. Okoliščina, da je bila le-ta (v Uradnem listu RS) objavljena 13. 3. 2020, za presojo, kdaj je prišlo do prekinitve procesnih rokov, ni bistvena. Da so se procesni roki (tudi v konkretno zadevi) prekinili z dnem 16. 3. 2020, izhaja namreč iz vsebine omenjene Odredbe (glej četrti odstavek v zvezi s prvim odstavkom). Iz predhodno omenjenih določb (in sicer ob branju obeh skupaj ter ob upoštevanju temeljnega jezikovno-logičnega okvira) namreč jasno izhaja, da je presečni datum tako v zvezi z izvajanjem narokov in odločanjem kot tudi glede teka (pravilneje prekinitvijo le-teh) procesnih rokov v zadevah, ki niso nujne v smislu 83. člena ZS, dan 16. 3. 2020.

Predlagateljica je na podlagi odredb predsednika Vrhovnega sodišča utemeljeno sklepala, da razen v nujnih zadevah, procesni roki v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020 ne tečejo. Obravnavana nepravdna zadeva se ne šteje kot nujna, zato procesni roki v tem času niso tekli. Predlagateljica zato v pritožbi pravilno navaja, da je bil predlog, ki ga je vložila 21. 8. 2020, vložen znotraj roka, kot ga določa 210. člen ZPP.

Mirovanje postopka se začne z dnem, ko stranki to naznanita sodišču. Postopek miruje, dokler kakšna stranka ne predlaga, naj se nadaljuje. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da procesni roki, razen v nujnih zadevah, v času od 16. 3. 2020 do 31. 5. 2020 niso tekli, na podlagi pravnih predpisov, ki so bili sprejeti po razglasitvi epidemije nalezljive bolezni covid-19 na območju Republike Slovenije v zvezi s sodnimi zadevami. Gre za procesno dejstvo, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje upoštevati.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali Zakon o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) učinkuje v razmerju do procesnega roka, kot ga določa Zakon o bančništvu (ZBan-2) v tretjem odstavku 334. člena.

ZZUSUDJZ je v 3. členu urejal tek rokov v sodnih zadevah. V drugem odstavku 3. člena je določal, da roki v sodnih zadevah ne tečejo, razen v sodnih zadevah, ki se obravnavajo kot nujne. Kot pravilnejša se nakazuje razlaga, da se navedena zakonska določba glede zadržanja teka rokov v nenujnih zadevah nanaša tako na procesne kot tudi na materialne roke, kamor spada tudi rok za zastaranje kazenskega pregona. Situacija v času epidemije, ko so sodišča poslovala v omejenem obsegu in so naroke opravljala le v nujnih zadevah, je namreč po mnenju pritožbenega senata primerljiva s situacijami iz tretjega odstavka 91. člena ZKP (čas, ko se po zakonu pregon ne sme začeti ali nadaljevati ali ko je storilec nedosegljiv za državne organe), ko zastaranje ne teče.

Na podlagi Sklepa o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevi za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (Covid-19), Uradni list RS, št. 74/20, in Preklica Odredbe o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ, Uradni list RS, št. 77/20, so 1. 6. 2020 prenehali začasni ukrepi iz Zakona o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-Cov-2 (Covid-19) - v nadaljevanju ZZUSUDJZ (Uradni list RS, št. 36/20, 61/20). Tek procesnih rokov v nenujnih zadevah, ki je bil na podlagi drugega odstavka 3. člena ZZUSUDJZ zadržan, se s 1. 6. 2020 nadaljuje oziroma pričnejo roki teči tudi v tistih nenujnih zadevah, v katerih je bilo stranki sodno pisanje vročeno v času trajanja ukrepov (prim. 4.a člen ZZUSUDJZ).

Vprašanje zastaranja kazenskega pregona sodišče prve stopnje pravilno povezuje z razlago okoliščin, ki so nastopile s sprejetjem zakona ZZUSUDJZ. Navedeni zakon je bil objavljen v Uradnem listu RS 36-681/2020 z dne 28. 3. 2020 in je začel veljati naslednji dan po objavi, torej od 29. 3. 2020. Z odredbo o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), izdano dne 13. 3. 2020, je predsednik Vrhovnega sodišča R Slovenije zaradi nastanka izrednega dogodka, to je epidemije nalezljive bolezni Sars-CoV-2 (COVID-19), ki lahko v večjem obsegu ovira nemoteno oziroma redno izvajanje sodne oblasti, za vsa sodišča od 16. 3. 2020 odredil, da opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS, pri čemer kot take v točki 1 odredbe štejejo preiskave in sojenja v kazenskih zadevah, v katerih je obdolžencu odvzeta ali omejena prostost ter v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji, po točki 9 pa tudi v drugih zadevah, za katere zakon tako določa. Vsi razpisani naroki, ki ne spadajo v zgoraj navedene nujne zadeve, pa se prekličejo. Z odredbo z dne 30. 3. 2020 je navedeno odredbo predsedn

Drugi odstavek 3. člena ZZUSUDJZ določa samo procesne, ne pa tudi materialne roke, ki ne tečejo v zadevah, ki niso nujne po 83. členu ZS v zvezi s 83.a členom ZS.

Izpodbijani sklep je bil dedinji vročen 28. 5. 2020, v času veljave začasnih ukrepov po ZZUSUDJZ. Tek procesnih rokov (tudi roka za pritožbo) v nenujnih sodnih zadevah (takšna je tudi obravnavana zadeva) je bil v tem času prekinjen in se je nadaljeval s 1. 6. 2020. Glede na to je 15-dnevni pritožbeni rok v obravnavani zadevi začel teči 1. 6. 2020 in se je iztekel 15. 6. 2020. Dedinja je vložila pritožbo 16. 6. 2020, po preteku pritožbenega roka. Njena pritožba je prepozna, zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo (drugi odstavek 343. člena in prvi odstavek 346. člena ZPP).

Pritožba opozarja, da zaradi ukrepov v zvezi z obvladovanjem širjenja nalezljivih bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) roki za izpolnitev s sklepom naloženih procesnih dejanj še niso iztekli. Taka trditev je napačna. V zadevi, ki jo obravnava višje sodišče v zvezi s to pritožbo, gre za odločanje o začasni odredbi, torej za zadevo zavarovanja. Če je prekinitev teka rokov veljala za zahtevek po tožbi, to ne velja za postopek zavarovanja. Ko sodišče ne izvede dokazov, ki jih je stranka predlagala v zvezi s svojimi trditvami (ne da bi zato navedlo potrebne razloge), potem pa ji očita, da dokaznemu bremenu ni zadostila, je s tem podana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, zakaj ni preložilo naroka z dne 8. 6. 2020. Stališče sodišča prve stopnje je pretogo za razmere, kot so veljale v juniju 2020, torej takoj po preklicu epidemije, ko so sodišča množično razpisovala obravnave. Pri tem gre za nekaj novega, vendar pa je za to, da bi taka izpoved lahko postala dejstvo v smislu določb ZPP, potrebno, da ga stranka kot takega tudi zatrjuje in da na tem temelji svoja stališča; s tem, ko

Zaradi zmotnega stališča, da upravitelj potrebuje predhodno soglasje, sodišče prve stopnje v razlogih sklepa ni ugotovilo nobenih dejstev, ki so potrebna za presojo, ali je upravitelj podal odstopno izjavo drugi pogodbeni stranki in ali jo je podal pravočasno. Posledično sodišče prve stopnje pri izdaji soglasja k odstopni izjavi ni presojalo, ali odstopna izjava drugi pogodbeni stranki pravno učinkuje. Ker stečajni upravitelj v zahtevi ni navedel, kdaj je posredoval drugi pogodbeni stranki izjavo o odstopu od sporne pogodbe, bi ga moralo sodišče prve stopnje pred odločitvijo o zahtevi za izdajo soglasja k uresničitvi odstopne pravice zato še pozvati, da izkaže, da je izjavo o odstopu od pogodbe posredoval drugi pogodbeni stranki pogodbe, od katere je odstopil. Le v takem primeru bi imelo sodišče prve stopnje tudi možnost presoje pravočasnosti izjave, česar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni storilo. Ključno, na kar pritožnica opozarja v pritožbi je, da iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da z odstopom od sporne pogodbe ne bo oblikovana splošna stečajna masa za poplačilo navadnih upnikov, pač pa le posebna stečajna masa. Na podlagi navedene ugotovitve

Šele Odredba o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega odstavka 83.a člena Zakona o sodiščih in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ je določila, da sodišča (od 31.3.2020) opravljajo naroke in odločajo samo v nujnih zadevah, kot to določa 83. člen ZS, od teh pa se kot nujne niso (več) štele zadeve prisilne poravnave in stečaja. To pa pomeni, da je rok za prijavo terjatve v tej zadevi tekel tudi v času do 30.3.2020, ko se je iztekel trimesečni rok za prijavo terjatev.

Sodišče prve stopnje je z udeležencem vzpostavilo stik in ga zaslišalo prek videokonference. Na ta način je pogovor z njim opravila tudi izvedenka. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje na naroku in v izpodbijanem sklepu, ima takšno ravnanje podlago v Odredbi predsednika Vrhovnega sodišča o posebnih ukrepih zaradi nastanka pogojev iz prvega ostavka 83.a člena ZS in razlogov iz 1. člena ZZUSUDJZ. V tej odredbi je med drugim določeno, da se naroki, seje in zaslišanja v nujnih zadevah izvedejo prek videokonference. Med take nujne zadeve, ob upoštevanju prvega odstavka 33. člena ZDZdr, 83. člena ZS ter zgoraj citirane Odredbe, sodi tudi konkretna zadeva.