VSM Sodba IV Kp 4840/2021

I. Pritožbi obdolženca in zagovornika obdolženega A. A. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 360,00 EUR sodne takse ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanca kot tožilca v zvezi s pritožbenim postopkom.

1Okrajno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu za to izreklo denarno kazen v višini 50 dnevnih zneskov po 33,33 EUR. Odločilo je, da je obdolženi dolžan to denarno kazen plačati v roku treh mesecev po prejemu plačilnega naloga, pri čemer se bo denarna kazen v primeru neizterljivosti izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Sodišče je oškodovanca kot tožilca po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 7.000,00 EUR napotilo na pravdo. V odločbi o stroških je obdolžencu naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka po prvem odstavku 95. člena ZKP, in sicer sodno takso v znesku 120,00 EUR za vložen obtožni predlog oškodovanca kot tožilca, sodno takso v znesku 360,00 EUR (Tar. št. 7113) Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ter potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca in potrebne izdatke ter nagrado njegove pooblaščenke. Po prvem odstavku 94. člena ZKP pa je še odločilo, da je dolžan oškodovanec kot tožilec poravnati krivdno povzročene stroške, nastale v zvezi z vročanjem, in sicer v znesku 73,87 EUR.

2Zoper sodbo se pritožujeta:

- obdolženec smiselno zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje;

- obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca oprosti obtožbe, podredno pa predlaga vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

3Na pritožbi obdolženca in obdolženčevega zagovornika je podala odgovor pooblaščenka oškodovanca kot tožilca in se v njem zavzela za zavrnitev pritožb ter potrditev izpodbijane sodbe, hkrati pa je predlagala, da se obdolžencu naloži plačilo pritožbenih stroškov oškodovanca kot tožilca.

4Pritožbi nista utemeljeni.

5Zagovornik v pritožbi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi bila glavna obravnava opravljena brez oseb, katerih navzočnost na glavni obravnavi je po zakonu obvezna. Navaja, da je bil oškodovanec kot tožilec na glavno obravnavo 5. 10. 2022 vabljen kot priča, vendar ni pristopil kljub ustreznemu in izkazanemu vabilu, svojega izostanka pa ni opravičil. Njegov izostanek je šele v nadaljevanju na glavni obravnavi opravičila njegova pooblaščenka, pri čemer obramba ni bila seznanjena, da bi oškodovanec kot tožilec ali njegova pooblaščenka predložila zdravniško potrdilo, ki bi potrjevale navedbe pooblaščenke. Tako meni, da bi moral biti glede na tretji odstavek 306. člena ZKP kazenski postopek ustavljen oziroma bi morala biti izdana zavrnilna sodba. Vendar navedena kršitev ni nastala. Kot je obširno na navedbe zagovornika odgovorila že pooblaščenka oškodovanca kot tožilca, slednje pa izhaja tudi iz spisovnih podatkov, je oškodovanec kot tožilec v skladu s 65. členom ZKP svoje pravice v postopku izvrševal po pooblaščenki, ki je bila na problematiziranem naroku navzoča. Hkrati tudi ne držijo pritožbene navedbe, da oškodovanec kot tožilec svojega izostanka z navedenega naroka ni opravičil, saj je sodišču v vlogi z dne 7. 10. 2022 predložil listine po pozivu sodišča, in sicer obrazec zdravniškega potrdila o opravičeni odsotnosti za dne 5. 10. 2022. S tem se pritožbeni pomisleki zagovornika izkažejo kot neutemeljeni.

6Nadalje zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj bi sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka v vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca. Meni namreč, da so zmotne trditve v izpodbijani sodbi, da naj bi bila uničena garaža v razmerju do obdolženca tuja stvar v lasti in posesti oškodovanca kot tožilca. Pri tem poudarja, da kupoprodajna pogodba z dne 26. 6. 1978 ni bila podpisana s strani matere oškodovanca kot tožilca, prav tako ni bil predložen kakšen sklep o dedovanju, ki bi izkazoval pravico oškodovanca kot tožilca na leseni garaži, ki je niti ni osebno uporabljal. Oškodovanec kot tožilec pa po pritožbenih navedbah ni bil lastnik predmetne lesene garaže niti na podlagi določb stvarnega prava, saj se je lesena garaža nahajala na parc. št. 1278, k. o. ..., ki je v solasti priče B. B. (obdolženčeve matere – op. s.) in solastnikov, kar v skladu z institutom prirasti iz 54. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) pomeni, da se je lastninska pravica na nepremičnini razširila na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine. O vsem tem kot odločilnih dejstvih naj izpodbijana sodba tudi ne bi imela razlogov, s čimer pritožnik zatrjuje še kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovorniku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razloge v zvezi s statusom upravičenega tožilca navedlo v točkah 4 do 7 razlogov izpodbijane sodbe, katerim pritožbeno sodišče priznava prepričljivost in tehtnost. V teh razlogih se je prvostopenjsko sodišče ustrezno oprlo na 6. alinejo 144. člena ZKP, v kateri je opredeljen pojem oškodovanca. Pri tem je pojem oškodovanca pravilno širše tolmačilo ne zgolj v smislu lastninske pravice, temveč zajame ta pojem vsako osebo, ki ji je s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena kakršnakoli osebna ali premoženjska pravica.¹ Pojem premoženjske pravice je torej širši od pojma lastninske pravice in zajema vsako pravico, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost oziroma katere vrednost je mogoče izraziti v denarju. Res je oškodovanec pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari praviloma lastnik stvari, vendar je to lahko tudi tisti, ki ima stvar na podlagi zakonitega pravnega naslova.² Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, pa je za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari bistveno, da storilec poškoduje stvar, ki je tuja in ne njegova, čemur zagovornik v pritožbi oporeka pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka, čeprav gre po vsebini za prikazovanje lastnega videnja dejanskih okoliščin, glede česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7V smislu pritožbenih navedb, ki merijo na kršitev predpisov kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, je kot ključno sistemsko določbo, ki opredeljuje vlogo oškodovanca kot tožilca v kazenskem postopku, izpostaviti določbo tretjega odstavka 19. člena ZKP, po kateri lahko oškodovanec kot tožilec prevzame vlogo upravičenega tožilca takrat, ko državni tožilec opusti pregon uradno pregonljivega kaznivega dejanja oziroma od njega odstopi. Slednje v zadevnem postopku ni vprašljivo, kot tudi ni nobenega dvoma, da oškodovanec C. C. predloga za kazenski pregon zoper obdolženca ni umaknil. Na domnevni umik predloga za kazenski pregon se v pritožbah sklicujeta tako zagovornik obdolženca kot sam obdolženec, vendar brez uspeha. Četudi je C. C. zapisnik v fazi kazensko preiskovalnih dejanj pred Okrajnim sodiščem v Mariboru z dne 9. 11. 2020 prebral in podpisal, to še ne pomeni, da je dejansko predlog za pregon zoper obdolženca umaknil. Slednje je bilo tudi predmet posebnega pritožbenega postopka, saj je Okrajno sodišče na Ptuju sprva obtožni predlog oškodovanca kot tožilca C. C. je zavrglo prav iz tega razloga, ker je ocenilo, da je oškodovanec kot tožilec svoj predlog za pregon umaknil, kar pa se je v nadaljnjem pritožbenem postopku izkazalo za napačno. Četudi se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi s tem vprašanjem ni več podrobno ukvarjalo, je že s tem, ko je izpeljalo kazenski postopek in izreklo obsodilno sodbo, soglašalo z razlogi Višjega sodišča v Mariboru v razveljavitvenem sklepu IV Kp 4840/2021 z dne 30. 7. 2021. Pritožbeno sodišče navedene razloge iz predhodnega razveljavitvenega sklepa v celoti povzema, saj z njimi soglaša in jih pritožbene navedbe, da na glavni obravnavi ni bil izveden vpogled oziroma branje dopisa predsednika Okrajnega sodišča v Mariboru Su ..., v ničemer ne morejo omajati. Navedeno je namreč bilo predmet omenjenega pritožbenega postopka v zvezi z zavrženjem obtožnega predloga, pri čemer je sodišče prve stopnje nato utemeljeno izpeljalo kazenski postopek in izjave o umiku predloga za kazenski pregon kot očitno pomotne pravilno ni upoštevalo.

8Zagovornik v pritožbi nadalje uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, ki zadevajo vrednost predmetne lesene garaže. Glede tega je sodišče tudi samo poseglo v opis kaznivega dejanja z navedbo „v doslej neugotovljeni višini“, pri čemer takšnega posega z ničemer ni obrazložilo. Pritožnik meni, da je šlo za nedopustni poseg v opis kaznivega dejanja, ob tem pa se obdolženec o neugotovljeni vrednosti niti ni mogel izjaviti, s čimer zatrjuje kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), izdana sodba pa je po mnenju pritožnika „sodba presenečenja“. Tudi tem pritožbenim izvajanjem ne gre pritrditi. Pritožnik prezre, da vrednost oziroma višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zato ta okoliščina tudi ne sodi nujno v opis kaznivega dejanja.³ Tako torej ne gre za odločilno dejstvo, zato pritožnik neutemeljeno pogreša razloge v tej smeri. Brezpredmetne so tudi navedbe obdolženca v pritožbi, ki oporekajo oceni oškodovanca glede vrednosti garaže v višini 7.000,00 EUR, saj je sodišče prve stopnje v tem delu poseglo v opis dejanja in opredelilo škodo v doslej neugotovljeni višini, pri čemer je razloge za to posredno navedlo v točki 15. razlogov izpodbijane sodbe, ko je oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo z navedbami, da v spisu ni dovolj podatkov za odločanje o utemeljenosti priglašenega premoženjskopravnega zahtevka. Glede na takšno ugotovitev je tudi po presoji pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ravnalo prav in v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZKP, ko je poseglo v opis dejanja. Seveda tega ni moglo storiti že med samim dokaznim postopkom oziroma pred sprejetjem sodbe in tako tudi niso utemeljene pritožbene navedbe glede kršitve pravice do izjave v smislu 22. člena Ustave. V zvezi z vrednostjo porušenega objekta sodišču prve stopnje prav tako ni mogoče očitati s strani zagovornika pritožbeno zatrjevane kršitve po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da se sodišče s tem vprašanjem ni ukvarjalo in da ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe, saj so glede na vse doslej obrazloženo te pritožbene navedbe zgrešene. Enako velja za pritožbeno zatrjevano nepošteno pomoč sodišča oškodovancu kot tožilcu, ki da ni z ničemer dokazal svoje trditve glede 7.000,00 EUR vrednosti iz opisa kaznivega dejanja, s čimer naj bi bilo kršeno načelo enakosti orožij iz 29. člena Ustave. Upoštevaje dosedanje razloge namreč sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju s procesnimi predpisi, ko je poseglo v opis kaznivega dejanja v navedenem smislu, zato zatrjevana kršitev ni podana.

9Zagovornik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona z navedbami, da je kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Iz nadaljnje obrazložitve tega pritožbenega razloga pa izhaja, da zagovornik to kršitev uveljavlja zgolj kot posledico zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z dokazanostjo zakonskega znaka tujosti stvari. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj je lahko kazenski zakon prekršen le, če je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabilo (ali pa ni uporabilo) neke določbe kazenskega materialnega prava, takšna kršitev pa je lahko podana le z odločitvijo v izreku sodbe in ne z njeno obrazložitvijo.

10Pritožbene navedbe obeh pritožnikov v smeri, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako niso utemeljene. Ugotovitev, da je bila uničena garaža v razmerju do obdolženca tuja stvar, je po stališču pritožnikov zmotna iz več razlogov: (1) kupoprodajna pogodba z dne 26. 6. 1978, s katero naj bi Č. Č. leseno garažo prodal D. D. (oškodovančevi materi – op. s.) z njene strani ni podpisana, zato dejansko ni prišlo do prodaje navedene garaže; (2) predložen ni bil nikakršen sklep o dedovanju, ki bi izkazoval pravico oškodovanca kot tožilca na leseni garaži oziroma navedena garaža ni zajeta v sklepu o dedovanju po pokojni materi oškodovanca kot tožilca; (3) oškodovanec kot tožilec ni bil uporabnik navedene garaže, saj je bilo v civilnopravnem postopku ugotovljeno, da oškodovanec kot tožilec navedene garaže osebno ni uporabljal; vozilo je bilo last njegove žene in ona je garažo občasno uporabljala; (4) predmetna lesena garaža se je nahajala na parceli, ki je v solasti priče B. B. in solastnikov, v zvezi s čimer prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo instituta prirasti iz 54. člena SPZ, ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini razširi na premičnino, ki je postala sestavina nepremičnine.

11Z zgoraj povzetimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč tudi po presoji pritožbenega sodišča zanesljivo ugotovilo, da je bila uničena lesena garaža v lasti in posesti C. C. in da je bila torej v razmerju do obdolženca tuja stvar. Za to je navedlo prepričljive in tehtne razloge v točkah 5 do 7 obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša in jih kot pravilne povzema. Da je bila sporna garaža prodana D. D., ne izhaja le iz listinskih dokazov na prilogi A6, temveč sta to dejstvo poleg oškodovanca kot tožilca potrdili tudi priči E. E. in F. F.. Nenazadnje je tudi v tem postopku zaslišana B. B. v dopisih, ki jih je sodišče prve stopnje prebralo v dokazne namene, navajala, da gre za garažo oškodovanca kot tožilca (z uporabo izraza „vaša garaža“), pri čemer teh ugotovitev nikakor ne morejo omajati pritožbene navedbe, da kupoprodajna pogodba s strani D. D. ni bila podpisana. Ne gre prezreti jasnosti listinskega dokaza (na prilogi A6) z navedenim predmetom: kupoprodajna pogodba (datirana 26. 6. 1978), na katerem je v vsebinskem delu navedeno, da Č. Č. potrjuje prodajo lesene montažne garaže, ki stoji na dvorišču Ulica 11, D. D. v trajno last. Hkrati iz iste priloge izhaja tudi obvestilo pristojnega organa Občinske urbanistične inšpekcije z dne 19. 4. 1984, iz katerega je razvidno, da je ta organ sprožil postopek zoper D. D., kot je v utemeljitev, da je bila predmetna garaža prodana njej, pravilno argumentiralo že sodišče prve stopnje. V zvezi z dedovanjem sporne montažne garaže zagovornik svojih pritožbenih navedb, da garaža ni zajeta v sklepu o dedovanju po pokojni materi oškodovanca kot tožilca, z ničemer ne podkrepi. Poleg tega tosmerne navedbe obeh pritožnikov niti niso bistvene ob izpovedbah C. C. in F. F., ki sta potrdili izpovedbo oškodovana kot tožilca, da so se po smrti matere leta 1985 dediči dogovorili, da bo garažo koristil izključno oškodovanec kot tožilec. Glede na pravilne prvostopenjske ugotovitve, da je bila uničena garaža v lasti in posesti C. C., pa so tudi povsem brez teže pritožbene navedbe, da oškodovanec kot tožilec ni bil uporabnik navedene garaže, saj naj bi v njej bilo parkirano vozilo, last njegove žene. Pritožbeno sodišče v tej zvezi ponovno poudarja, da je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja tujost stvari, pri čemer glede na ugotovitve sodišča prve stopnje ni prav nobenega dvoma, da uničena garaža ni bila obdolženčeva, temveč je pripadala C. C. Tega ne morejo omajati niti pritožbene navedbe v smeri instituta prirasti po 54. členu SPZ, kar je sodišče prve stopnje tehtno utemeljilo že v točki 7. razlogov izpodbijane sodbe. Pravilno je namreč opozorilo, da v skladu z določbo 8. člena SPZ štejejo za sestavine nepremičnine le tisti objekti, ki so z nepremičnino po svojem namenu trajno povezani. Že glede na način izvršitve očitanega kaznivega dejanja pa je jasno, da predmetna garaža z zemljiščem ni bila trajno spojena, saj se je dala odstraniti z enostavno navezavo vrvi okoli nje in pritrditvijo na motorno vozilo, ki je zapeljalo naprej in s tem garažo porušilo, zato že s tega vidika ne pride v poštev uporaba načela superficies solo cedit. Poleg tega zagovornik s pritožbenim poudarjanjem instituta prirasti prezre prehodno določbo prvega odstavka 266. člena SPZ, v skladu s katero stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ (1. 1. 2003) ostanejo v veljavi, kar pomeni, če je bila lastninska pravica pridobljena pred uveljavitvijo SPZ še v skladu z določili Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) ali še prej Občega državljanskega zakonika (ODZ), SPZ vanjo ne posega.

12Tudi ne drži, da se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo glede dejstva, da se je predmetna lesena garaža nahajala na zemljišču, ki je v solasti B. B. in solastnikov, saj je prav to dejstvo upoštevano v točki 10 razlogov izpodbijane sodbe, vendar pa tudi po presoji pritožbenega sodišča to ne vpliva na ugotovitev, da je bila porušena garaža v lasti in posesti oškodovanca kot tožilca C. C. Nenazadnje je tudi sam obdolženec v zagovoru povedal, da je bila po njegovem vedenju porušena garaža last oškodovanca kot tožilca, to pa izhaja tudi iz dopisa B. B. z dne 29. 10. 2019, ki ga je naslovila na oškodovanca in njegovo ženo z navedbami, da so na Ulici 14 podrli in odstranili že dve garaži in da bodo v prihodnjih dneh še eno. Nadalje je v tem dopisu še navedeno: „Vse te garaže, kakor tudi vaša garaža so bile postavljene brez dovoljenja“. V naslednjem dopisu, ki je datiran 16. 12. 2019 (torej dan po porušenju garaže), pa je B. B. na oškodovanca in njegovo ženo naslovila dopis, da naj do 19. 12. 2019 odstranita med drugim ostanke podrte garaže. Tudi sam obdolženec je z dopisom z dne 12. 10. 2020 pozval oškodovanca kot tožilca in njegovo ženo, da naj poravnata strošek, ki je nastal s tem, ko je obdolženec v decembru 2019 odstranil material dotrajane garaže. Navedeni dopisi, ki jih je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo, tako potrjujejo zaključke iz izpodbijane sodbe, da je bila navedena garaža v razmerju do obdolženca tuja in jih nasprotne pritožbene navedbe ne morejo omajati.

13Prvostopenjsko sodišče pa je razjasnilo vsa odločilna dejstva tudi v zvezi z načinom izvršitve očitanega kaznivega dejanja in ugotovitvijo, da je dejanje izvršil prav obdolženec, pri čemer je tako zagovor obdolženca kot tudi ostale personalne in druge zbrane dokaze ocenilo pravilno ter utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja zanesljivo dokazana. Prepričljive in tehtne razloge prvostopenjske sodbe zato pritožbeno sodišče kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

14Bistvo navedb obeh pritožnikov je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero ne soglašata. Obdolženec skuša s pritožbenimi navedbami, da je priča G. G. očividka dogodka, skupaj s svojim možem zasedla večje število dvoriščnih objektov, ki niso njuna last in s tem posegla v solastninski delež B. B., pri čemer se zaveda, da bo morala to odstraniti in se želi s pričanjem maščevati, diskreditirati navedeno pričo, vendar brez uspeha. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbo navedene priče ocenilo v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP, torej je pretehtalo ta dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi, na podlagi česar je prišlo do zanesljivega zaključka, da je bil prav obdolženec tisti, ki je napeljal vrv okoli lesene garaže in jo nato s premikom svojega kombiniranega vozila podrl. Pritožbene navedbe zagovornika, češ da priča G. G. ni mogla videti tega, kar je zatrjevala, so brez teže, saj je sodišče prve stopnje v točki 11 razlogov izpodbijane sodbe natančno analiziralo možnost pogleda priče G. G. iz njenega stanovanja na dvorišče ter se pri tem oprlo tudi na priložene fotografije (priloga A10). S strani obrambe predloženi fotografiji (priloga B3) ne moreta prepričati v nasprotno, za kar se zavzema zagovornik tudi v pritožbi. Slednji namreč navaja, da naj bi ti fotografiji dokazovali, da ima priča G. G. v dnevnem času na oknih zastrte žaluzije in da na okenskih policah ni vidnih cvetličnih lončkov, ko naj bi priča G. G. neobičajno v zimskem času zalivala rože, zaradi česar meni, da priča G. G. ni videla tega, o čemer je izpovedovala. Takšne navedbe so že izkustveno nesprejemljive, saj tudi pritožba z ničemer ne dokaže, da je imela priča G. G. ravno kritičnega dne zastrte žaluzije, oziroma da ravno takrat na okenskih policah ni imela cvetličnih lončkov, da bi zalivala rože. Tudi fotografije, predložene s strani obrambe, so namreč bile izdelane kratek čas po obravnavanem dogodku, kot navaja sam pritožnik, in torej ne na dan tega dogodka. Poleg tega ne držijo pritožbene navedbe, da iz izpovedbe priče G. G. ni razvidno, da bi kdaj koli pred obravnavanim dogodkom ali po tem videla obdolženca, ki bi se pripeljal na predmetno dvorišče, saj ravno nasprotno izhaja iz izpovedbe priče na naroku za glavno obravnavo 24. 11. 2022 (list. št. 235) in je pravilno povzeto v razlogih izpodbijane sodbe v točki 8 obrazložitve.

15Tehtnih ugotovitev sodišča prve stopnje glede načina izvršitve kaznivega dejanja s strani obdolženca ne morejo omajati niti pritožbene navedbe obeh pritožnikov v zvezi s tožbo zaradi motenja posesti zoper B. B.. Glede te tožbe pritožnika opozarjata, da bi potemtakem, če bi držale navedbe G. G. in oškodovanca kot tožilca, morala biti tožba zaradi motenja posesti uperjena zoper obdolženca. S takšnim razlogovanjem pa pritožnika ne moreta biti uspešna. Prvič, kazensko sodišče glede presoje vprašanja, ali je bilo določeno kaznivo dejanje storjeno ali ne, ni vezano na odločitve oziroma dokaze v morebitnem drugem postopku (23. člen ZKP). Drugič, če pritožnika s temi pritožbenimi navedbami skušata omajati verodostojnost priče G. G. in oškodovanca kot tožilca, prezreta ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sama priča B. B. potrdila, da je predhodno naročila rušitev določenih garaž, ki so bile postavljene brez dovoljenj in v dotrajanih stanjih, čemur pritožnika ne oporekata, hkrati pa prezreta tudi navedbe prvostopenjskega sodišča v točki 14 razlogov izpodbijane sodbe, iz katerih izhaja, da je obdolženec pri izvršitvi kaznivega dejanja nekritično sledil zahtevi svoje matere, ki je kot solastnica zemljišča, na katerem je stala garaža, zahtevala in vztrajala pri rušenju. Tako se izkaže, da v pritožbi obdolženca problematizirane navedbe C. C. v civilnem postopku, češ da je B. B. porušila garažo, kot tudi pritožbeno poudarjanje zagovornika, da je bila tožba zaradi motenja posesti vložena zoper solastnico in ne zoper obdolženca, niso v takšnem nasprotju z ugotovitvami iz tega postopka, kot si to prizadevata prikazati pritožnika.

16Zavrniti je treba tudi pritožbeno grajo dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje s strani obdolženca v smeri, da ni bilo škode, saj da je bila porušena garaža brez vrednosti. Izpovedbi oškodovanca C. C. kot tudi njegove žene in nenazadnje fotografije predmetne garaže tega namreč ne potrjujejo. Kot že navedeno, pa sama vrednost uničene stvari ne pomeni zakonskega znaka tega kaznivega dejanja, zato ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri ni bilo potrebno. Z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami, češ da sta imela zakonca C.. C. več kot 14 dni časa, da bi stvari pospravila in ohranila, da sta torej imela možnost obdržati stare deske in kritino, pa se obdolženec v nobenem pogledu ne more razbremeniti očitka o izvršenem kaznivem dejanju. Zaključki sodišča prve stopnje se tako izkažejo kot pravilni in popolni ter jih pritožbena izvajanja zagovornika in samega obdolženca v ničemer ne morejo omajati.

17Zagovornik svojih pritožbenih navedb v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo in naloženih stroškov postopka podrobneje ne konkretizira, zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede odločbe o kazenski sankciji v skladu s 386. členom ZKP preizkusilo po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v korist obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ovrednotilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije, in tako obdolžencu, upoštevaje težo očitanega kaznivega dejanja in njegovo krivdo ter ob upoštevanju tudi vseh ostalih okoliščin v smislu drugega odstavka 49. člena KZ-1 utemeljeno izreklo denarno kazen v višini, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe.

18Po obrazloženem, ko pritožnika glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajata ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu s prvim odstavkom 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zagovornika in samega obdolženca kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

19Glede na to, da pritožbi nista bili uspešni, je dolžan obdolženec kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso, ki je bila odmerjena v skladu s tar. št. 7222 Taksne tarife ZST-1, prav tako so mu bili v plačilo naloženi pritožbeni stroški oškodovanca kot tožilca. Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških postopka sprejelo v skladu s prvim odstavkom 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.

¹ Prim. J. Stajnko, L. Selinšek, M. Šepec v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 1. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, stran 756.
² Sodba VS RS I Ips 211/2007 z dne 25. 10. 2007 in sodba VS RS I Ips 29182/2014 z dne 13. 7. 2017.
³ Tako tudi ustaljena sodna praksa – prim. sodba VSL II Kp 35412/2014 z dne 2. 3. 2016 in sklep VSL VII Kp 24998/2021 z dne 2. 11. 2022. Tako tudi teorija: K. Merc v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2019, str. 669.