19. člen ZKP

Sodišče prve stopnje je postopalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da pravnomočna sodba ne vsebuje odločbe o odvzemu zaseženega osebnega vozila, last obsojenca, s katerim je bilo izvršeno kaznivo dejanje, skladno z določbo tretjega odstavka 498. člena ZKP to vozilo obsojencu odvzelo po uradni dolžnosti. V konkretnem primeru gre namreč za obvezen odvzem predmetov, ki je predpisan v določbi osmega odstavka 308. člena KZ-1, zato sodišče prve stopnje za ta odvzem tudi ni potrebovalo predloga državnega tožilca. Kršitev določb 16. in 19. člena ZKP ni podana. Tudi dejstvo, da je ob podaji kaznovalnega predloga na predobravnavnem naroku 2. 10. 2024 državni tožilec izrecno izjavil, da ne predlaga odvzema osebnega vozila, nima vpliva na odločitev sodišča, saj je odvzem takega vozila obligatoren in se tudi v primeru, da bi bil v predmetni zadevi sklenjen sporazum o priznanju krivde, stranki postopka ne bi mogli sporazumeti, da se vozilo ne odvzame. Ob tem pa je potrebno izpostaviti še, da je krivdorek pravnomočen, pritožnica pa tudi ne zatrjuje vpliva te izjave državnega tožilca na odločitev obtoženca, da prizna krivdo za očitano kaznivo dejanje. Obligatornost odvzema predmetov ne vpli

Zgolj zavzeto stališče v ugovornem postopku zoper obtožnico ni res iudicata oziroma ni procesna ovira za (ponovno) vsebinsko odločitev o vloženi zahtevi za izločitev dokazov, ki je sicer dopustna vse do konca predobravnavnega naroka oziroma do začetka glavne obravnave, ob izpolnjenem pogoju iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP pa tudi še kasneje, v nadaljnjem poteku kazenskega postopka.

V predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj opisano osumljenčevo ravnanje mora torej imeti vse zakonske znake kaznivega dejanja, enako kot v obtožnem aktu.

Vprašanje dvojne kaznivosti je procesna predpostavka za vodenje kazenskega postopka. Načelo iura novit curia (sodišče pozna pravo) velja tudi v primeru tujega prava, zato je sodišče dolžno po uradni dolžnosti pridobiti podatke o tujem pravu ter opraviti presojo identiteto norme. Kraj in čas storitve dejanja nista zakonska znaka kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1, saj že zaradi njegove kolektivne narave ni mogoče zahtevati natančno krajevno in časovno opredelitev posameznih dejanj, temveč predstavljata sestavni del opisa kaznivega dejanja, s katerim se obtožencu omogoči uspešno obrambo. Razlogi za sprejetje obtoženčevega priznanja ne sodijo v obrazložitev sodbe. Sodišče se v obrazložitvi omeji zgolj na ugotovitev, da je obtoženec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel. Čas prebit v ekstradicijskemu priporu se ne upošteva pri priporu v postopku pred vložitvijo obtožnice (maksimalni čas 6 mesecev), saj določbe 201. in 205. člena ZKP zanj niso uporabljive.

Pritožnik prezre, da vrednost oziroma višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zato ta okoliščina tudi ne sodi nujno v opis kaznivega dejanja.

Postopek pred državnim tožilcem po prvem odstavku 163.a člena ZKP ni sodni postopek, za katerega je mogoče pridobiti BPP na podlagi prvega odstavka 7. člena ZBPP, saj se pravica do sodnega varstva (še) ne uresničuje.

V skladu z načelom akuzatornosti, določenim v 19. členu ZKP se lahko kazenski postopek uvede le na zahtevo upravičenega tožilca. Tako lahko obtožni akt vloži le upravičeni tožilec. Če se na glavni obravnavi ugotovi, da ni obtožbe upravičenega tožilca, mora sodišče obtožnico po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zavreči. Navedena določba se upoštevaje 429. člen ZKP uporablja tudi v skrajšanem kazenskem postopku. Oškodovanec kot tožilec ne more začeti pregona, če kaznivo dejanje sploh ni bilo prijavljeno državnemu tožilcu ali če državni tožilec o ovadbi še ni odločil, temveč lahko prevzame kazenski pregon samo zoper tistega osumljenca in glede tistega kaznivega dejanja, za katero je državni tožilec zavrgel ovadbo oziroma odstopil od pregona.

Tožnica je vložila prošnjo za BPP v zvezi z domnevnim kaznivim dejanjem domnevnega storilca, za katerega zahteva upravičenega tožilca za uvedbo preiskave ali za začetek kazenskega postopka sploh še ni bila podana, temveč je bila kazenska ovadba zavržena. To pa pomeni, da se formalni kazenski postopek sploh še ni niti začel, zato tudi nikakor ne gre za sodni postopek, za katerega je mogoče pridobiti BPP na podlagi 7. člena ZBPP. Enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, ampak je o kršitvi načela enakosti iz 14. člena Ustave RS mogoče govoriti le takrat, kadar se enaki dejanski položaji obravnavajo različno. V konkretnem primeru tožnica ni z ničemer izkazala, da bi bila neenako obravnavana v primerjavi z drugimi prosilci za BPP.

Nepristranskost sodišča je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (na primer po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po njenem zunanjem izrazu, namreč, kako lahko vprašanje razmerja pristranskosti oziroma nepristranskosti razumejo stranke v konkretnem postopku. Za razliko od prej veljavnega Sodnega reda, trenutno veljavni Sodni red izrecno določa, kje sedi obdolženec. Tako ni nobenega dvoma, da je njegovo mesto na sodnikovi desni strani. Zgolj izjemoma, kadar sodnik določi drugače, lahko obdolženec sedi drugje. Vprašanje, ali je obdolženec sposoben sodelovati na glavni obravnavi, je torej predmet presoje sodišča, ne pa obdolženčeve osebne odločitve. Procesno postopanje sodnika in vrsta odločitve, ki jo sodnik sprejme v okviru svojih pristojnosti, ne glede na to, ali so pravilne ali ne, same po sebi, brez navedbe dodatnih okoliščin, ki bi kazale na pristranskost sodnika, ne morejo biti podlaga za njegovo izločitev. Zlorabo postopkovnih pravic v zvezi s podajanjem predlogov za prenos krajevne pristojnosti je mogoče obravnavati enako kot zlorabo pravic v zvezi z zahtevami za i

Pri razlagi pojma oškodovanca kot tožilca je sodišče izhajalo iz pravilnega izhodišča, da sta za presojo upravičenosti prevzema kazenskega pregona temeljni določba 60. člena ZKP in 6. alineja 144. člena ZKP, pri čemer lahko kazenski pregon za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, potem, ko državni tožilec kazensko ovadbo zavrže, prevzame le tisti, ki ima tudi dejansko lastnost oškodovanca v zvezi s kaznivim dejanjem. To pa je le tisti, katerega kakšna osebna ali premoženjska pravica je neposredno prekršena ali ogrožena

Procesna ravnanja tožilstva (oziroma v tem primeru bolje opustitev procesnih dejanj tožilstva) in nadalje predvsem procesna dejanja sodišča je treba presojati kot celoto tudi z vidika spoštovanja temeljnega načela kazenskega postopka, to je načela akuzatornosti, ki predstavlja obligatorno procesno predpostavko kazenskega postopka, kršitev tega načela pa posledično pomeni tudi kršitev ustavnih pravic obdolžencev, kot utemeljeno navajajo zagovorniki. Tradicionalno akuzatorno oziroma obtožno načelo nemo iudex sine actore, kot izhodišče oziroma procesna predpostavka, ki pomeni eksistenčno vezanost postopka na zahtevo upravičenega tožilca, je uzakonjeno v prvem odstavku 19. člena ZKP. Izhaja iz pravice do poštenega postopka, zagotovljene z ustavnim načelom pravnih jamstev v kazenskem postopku po 29. členu Ustave in enakega varstva pravic oziroma zahteve po enakosti orožij iz 22. člena Ustave, pomeni pa tudi jamstvo nepristranskosti sodišča iz 23. člena Ustave.

V 19. členu ZKP je urejeno obtožbeno načelo ali načelo akuzatornosti. Funkcijo pregona lahko opravlja le upravičeni tožilec. Od uveljavitve Novele KZ-1C je v obravnavanem primeru upravičeni tožilec le zasebni tožilec, ne pa več državni tožilec. Iz razlage sprememb, ki jih je prinesla Novela KZ-1C in so objavljene v Poročevalcu Državnega zbora dne 21. 5. 2015, izhaja, da je bila sprememba drugega odstavka 168. člena KZ-1 predlagana zato, da bodo politični funkcionarji izvršilne veje oblasti in funkcionarji samoupravnih lokalnih skupnosti za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, pregon lahko izvrševali le še preko zasebne kazenske tožbe in ne več na podlagi njihovega predloga. Sprememba se nanaša na uradne osebe - funkcionarje iz 1. točke prvega odstavka 99. člena KZ-1 (poslance Državnega zbora, člane Državnega sveta in občinske svetnike), na funkcionarje Vlade Republike Slovenije (predsednika vlade, ministre, državne sekretarje) in na funkcionarje samoupravnih lokalnih skupnosti, to je na župane in podžupane. Na ta način pa se sorazmerno okrepi varstvo svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave), tako da bodo kazensko pravni (represivni) posegi države (način pregona) ne

Objektivna identiteta ni absolutno pravilo. Okoliščine, ki so pomembne za presojo prištevnosti storilca v času kaznivega dejanja, so pravno relevantne, saj je od njih odvisna pravna opredelitev, konkretno uporaba določb 29. člena KZ-1, ki se odraža tudi v vrsti oziroma višini kazenske sankcije. Vendar, ko je sodišče prve stopnje poseglo v opis in samo dodalo določene dele besedila, tega ni storilo obtožencu v škodo. Čeprav je dejanje kvalificiralo kot milejše kaznivo dejanje uboja namesto umora, še vedno storjeno v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ni mogoče trditi, da je očitano dejanje spremenilo v neko popolnoma drugo kaznivo dejanje, temveč le v drugačno, pri tem je zgolj izpustilo kvalifikatorni očitek, da je obtoženec storil dejanje iz nizkotnih nagibov. V nadaljevanju konkretnega opisa je sodišče le še podrobneje nanizalo okoliščine, ki utemeljujejo očitek bistveno zmanjšane prištevnosti, kar je bil sicer očitek tudi po obtožbi. Te okoliščine pomenijo le dopolnitev konkretizacije subjektivnih znakov kaznivega dejanja, ki obtožencu ni v škodo in temelji na izvedenskem mnenju, ki je bilo obravnavano v dokaznem postopku in za obtoženčevo obrambo ni bilo presenečenje. T

Sodišče mora po uradni dolžnosti paziti, ali ima oseba, ki je prevzela pregon, lastnost oškodovanca v smislu šeste alineje 144. člena ZKP. Oškodovanec namreč ni vedno tisti, ki poda kazensko ovadbo ali uveljavlja premoženjsko pravni zahtevek. V konkretnem primeru bi lahko kazenski pregon na podlagi zavržene kazenske ovadbe nadaljeval dolžnik iz izvršilnega postopka.

Tako obdolženec kot tudi večina prič, zlasti pa priča M. P., ki je bil tedaj vodja mariborske poslovne enote oškodovane družbe in ki je vodil celotno poslovanje z obdolžencem, prebivajo na območju Okrožnega sodišča v Mariboru. Tudi nepremičnina, ki je bila predmet sporne leasing pogodbe, se nahaja v Slovenski Bistrici, torej na območju Okrožnega sodišča v Mariboru. Ta dejstva brez dvoma indicirajo lažjo izvedbo postopka pred mariborskim sodiščem, po oceni Vrhovnega sodišča pa so tudi izražena v tolikšni meri, da razlogi, ki kažejo na večjo procesno ekonomičnost, prevladujejo nad primarnimi naveznimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti.

Iz opisa kaznivega dejanja je razvidno, da naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno z uporabo svetovnega spleta oziroma elektronske pošte, ni pa povsem jasno, kje je storilec deloval oziroma kje je, glede na očitano kaznivo dejanje ponarejanja listin, nastala prepovedana posledica. Glede na opis kaznivega dejanja je torej negotovo, na območju katerega sodišča naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, zato je glede na dejstvo, da je bil obtožni predlog vložen pri Okrajnem sodišču v Celju, na podlagi tretjega odstavka 26. člena ZKP v tej zadevi podana krajevna pristojnost Okrajnega sodišča v Celju.

Sodišče je na eni strani zaključilo, da je v začasni situaciji in prilogi naveden material na skladišču. Zagovornik v zvezi z navedenim zaključkom utemeljeno opozarja na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP; zaključek sodišč (točke 56, 58 in 124 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje ter točka 50 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) glede dejstva, da naj bi bil material v začasni situaciji oziroma prilogi naveden zgolj v drobnem tisku, je v precejšnjem nasprotju s samima tema listinama, saj je material v obeh listinah naveden v pisavi, ki se od siceršnje pisave, uporabljene v listinah, ne razlikuje. Sodišče je zaključilo, da material na skladišču skladno z javnim razpisom in pogodbo o sofinanciranju ne predstavlja podlage za izplačilo sredstev (pri čemer dejstvo, ali je bil material dejansko nabavljen in se je nahajal na skladišču, ni relevantno). Na drugi strani je sodišče obrazložilo, da je do preslepitve ministrstva prišlo na podlagi listin z lažno vsebino, pri čemer je zaključek o listinah z lažno vsebino posplošen in v nasprotju z zaključkom, da je v listinah naveden material. Sodišče je obstoj preslepitve utemeljilo na podlagi zaključka, da so bili minist

To, kar se je obdolženki očitalo v smeri sostorilstva, ne zadostuje za zaključek o dokazanosti njenega protipravnega ravnanja, saj njena vloga oziroma njena izvršitvena ravnanja, v kolikor bi šlo za sostorilstvo, niso bila jasno opredeljena.

Do absolutno bistvene kršitve iz 5. točke 371. člena ZKP (ki je podana, če sodišče prekrši predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca ali predlog oškodovanca) v zvezi z oškodovancem lahko pride le, če je oškodovanec stranka kazenskega postopka ali predlagatelj kazenskega pregona.

Tožnica v obravnavani sporni zadevi uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči za zastopanje v postopku opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj zaradi suma storitve kaznivega dejanja po 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 135. člena KZ-1. Vrhovno sodišče RS je zavzelo pravno stališče, da se kazenski postopek po 1. odstavku 19. člena ZKP uvede na zahtevo upravičenega tožilca, torej je v svojem začetku vezan na zahtevo upravičenega tožilca, po podatkih spisa pa takšna zahteva upravičenega tožilca ni bila podana. v konkretnem primeru ne gre za sodni postopek, za katerega je na podlagi 7. člena ZBPP mogoče pridobiti BPP.