306. člen ZKP

Nadomestna vročitev je subsidiarna, kar pomeni, da se osebna in nadomestna vročitev med seboj izključujeta in ne dopolnjujeta. Zakonska domneva o umiku predloga za pregon se pri predlagalnih deliktih nanaša izključno na osebno navzočnost oškodovanca (ki je pravilno vabljen kot priča) na naroku za glavno obravnavo, kar pomeni, da tudi morebitna navzočnost pooblaščenca (v neupravičeni odsotnosti oškodovanca) ne prepreči nastanka presumpcije umika.

Pojem oškodovanca v kazenskem postopku temelji na obstoju vzročne zveze med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove osebne ali premoženjske pravice. Pojem premoženjske pravice je širši od pojma lastninske pravice in zajema vsako pravico, ki ima objektivno določljivo ekonomsko vrednost oziroma katere vrednost je mogoče izraziti v denarju. Sem je mogoče uvrstiti tudi (stvarne in obligacijske) pravice na tuji stvari. To pomeni, da oškodovanec pri kaznivem dejanju zatajitve ni nujno samo lastnik stvari, čeprav bo v praksi praviloma tako, pač pa je lahko tudi tisti, ki ima na s kaznivim dejanjem zatajeni stvari, na podlagi zakonitega pravnega naslova, kakšno drugo premoženjsko pravico.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je bistvo opozorila v vabilu seznanitev obdolženca z njegovimi pravicami in morebitnimi posledicami odpovedi pravicam, ne pa v ritualnem izrekanju obrazcev ne glede ali to ima tudi vsebino ali smisel. Zahteva po mehaničnem ponavljanju poukov in opozoril ne bi prispevala bistveno ne k varstvu pravic udeležencev v postopku niti k utrjevanju avtoritete sodišča, po drugi strani pa bi omogočala, če ne že vzpodbujala zlorabe v postopku. Navedeno, mutatis mutandis, velja tudi za opozorila ostalim procesnim udeležencem. Skladno z utrjeno sodno prakso je namreč naziranje sodišča, da je oškodovanec umaknil predlog za pregon, če se naroka za glavno obravnavo, na katerega je bil pravilno povabljen kot priča ni udeležil, kljub temu, da je na predhodnem naroku na zapisnik izrecno izjavil, da vztraja pri predlogu za kazenski pregon, prestrogo. Z izjavo pooblaščenca oškodovanca v konkretnem primeru je po presoji pritožbenega sodišča namreč nedvoumno izkazan interes oškodovanca za nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženca.

V kolikor se izkaže, da podpis na povratnici dejansko ni oškodovančev oziroma v primeru, da sodišče prve stopnje ne bo moglo brez dvoma zaključiti, da je oškodovanec podpisnik izpostavljene povratnice, bo moralo vnovič razpisati glavno obravnavo.

Drži, da je v nadaljevanju manjkala pravočasnost obvestitve prvostopenjskega sodišča o odsotnosti oškodovanca z glavne obravnave dne 17. 2. 2025, vendar je pri presoji pravilnosti in zakonitosti ustavitve kazenskega postopka zoper obdolženega C. C. s sklepom I K 27549/2024 z dne 17. 2. 2025 treba v ozir vzeti dejstvo, da je oškodovani A. A. na prvostopenjsko odločitev takoj reagiral, ob predložitvi ustrezne listinske dokumentacije tudi z dovoljenim pravnim sredstvom, ko si s predmetno pritožbo prizadeva izničiti presumpcijo umika nadaljnjega kazenskega pregona obdolženca, s čimer je še dodatno izrazil voljo in interes po nadaljevanju kazenskega postopka.

Glede zagovornikovih navedb v smeri relativne bistvene kršitve določb kazenskega postopka je izpostaviti, da skozi pritožbeno izvajanje pravzaprav uveljavlja kršitev procesne določbe glede vprašanja, ali je podan predlog oškodovanca za pregon, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in ne relativno bistveno kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP. Vendar je napačno stališče pritožbe, da je bila oškodovanka na narok dne 23. 10. 2023 pravilno vabljena. Ker oškodovanec z izostankom z glavne obravnave izgubi procesno pravico, mora biti na to posledico v vabilu posebej opozorjen. Glede na vsebino vabila, ki je bilo v konkretni zadevi poslano oškodovanki (l. št. 124-125), ni mogoče šteti, da je bila oškodovanka pravilno vabljena, saj ni bila opozorjena na posledice izostanka z glavne obravnave. Pravne posledice iz 306. člena ZKP pa lahko nastanejo samo za tistega oškodovanca, ki je bil v redu povabljen kot priča, sicer zakonska domneva o umiku predloga za kazenski pregon ne more nadomestiti volje oškodovanca. Upoštevaje izpolnjeno procesno predpostavko za obravnavo predlagalnega delikta in jas

Globe so bile obdolžencu v nepravdnem postopku izrečene ob uporabi 23. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND) zaradi kršitev prepovedi približevanja in navezovanja stikov z oškodovanko, te kršitve v nepravdnem postopku določenih prepovedi pa nimajo narave prekrška, zato pritožba neutemeljeno navaja, da gre za že razsojeno stvar in da obdolženca zato za kaznivo dejanje zalezovanja iz 134.a člena KZ-1 ni mogoče obsoditi. Izrečene globe zato tudi niso predmet vštevanja v izrečeno kazensko sankcijo v kazenskem postopku. Tretji odstavek 56. člena KZ-1 namreč določa, da se globa, odvzem prostosti ali kakšna druga sankcija, ki jo je obsojenec prestal oziroma plačal za prekršek, ter kazen ali disciplinski odvzem prostosti, ki ga je prestal zaradi kršitve vojaške discipline, obsojencu všteje v kazen, izrečeno za kaznivo dejanje, katerega znaki imajo tudi znake prekrška oziroma kršitve vojaške discipline. Kršitev prepovedi, naloženih nasprotnemu udeležencu v nepravdnem postopku, pa ne predstavljajo nobenega od navedenih primerov, torej ne prekrška in tudi ne kršitve vojaške discipline.

Splošno pooblastilo po drugem odstavku 76. člena OZ opravičuje pooblaščenca za zastopanje naročnika pri vseh pravnih poslih, ki spadajo v redno poslovanje naročnika. Vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo zagotovo sodi v sklop procesnih dejanj, ki jih na podlagi pooblastila za zastopanje v kazenskem postopku, lahko namesto oškodovanca opravi pooblaščenec, ki tudi sicer lahko opravlja vsa procesna dejanja namesto pooblastitelja, razen tistih, ki so vezana na njegovo osebnost, kot npr. zaslišanje oškodovanca kot priče. Le v primeru, če je oškodovanec vabljen na zaslišanje kot priča in se vabilu neopravičeno ne odzove, je mogoče uporabiti domnevo o umiku predloga za pregon. Ker oškodovanec ni bil vabljen kot priča, bi mu moralo sodišče dati pravni pouk le po četrtem odstavku 288. člena ZKP, ki določa, da mora v primeru, če državni tožilec umakne obtožnico na glavni obravnavi, oškodovanec takoj izjaviti, ali namerava nadaljevati pregon ali ne in da se v primeru, če oškodovanec ni navzoč na glavni obravnavi, šteje, da ne namerava nadaljevati pregona. Oškodovanec ima v kazenskem postopku lahko dvojno vlogo, ker je hkrati procesni subjekt in priča. Le če je oškodov

Pritožnik prezre, da vrednost oziroma višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zato ta okoliščina tudi ne sodi nujno v opis kaznivega dejanja.

Izostanek oškodovanke iz naroka za glavno obravnavo bo potrebno presojati z vidika, ali je izkazala interes za začetek in nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženca, saj glede na navedeno obstaja dvom o tej okoliščini. Na to opozarja tudi obdolženi v pritožbi, ko navaja, da oškodovanka ni pristopila niti na predobravnavni narok, čeprav je vabilo bilo izkazano. Pri tem pa je potrebno razlikovati fazo postopka predobravnavnega naroka in glavne obravnave, vendar to okoliščino, na katero opozarja obdolženi, ni spregledati.

Opraviti je potrebno presojo izostanka oškodovanke, v skladu z namenom določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP, z ozirom na pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, kar je z odločitvijo pravilno zasledovalo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je njegova presoja, da je podana presumpcija, da je oškodovanka umaknila predlog za pregon, glede na dejanske okoliščine primera, nekoliko prestroga. Izostanek oškodovanke z naroka za glavno obravnavo je potrebno presojati z vidika, ali je izkazala interes za začetek in nadaljevanje kazenskega pregona zoper obdolženca, pri čemer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanka takšen interes nedvomno izkazala.

Grožnja mora biti prikazana kot objektivno uresničljiva, saj v nasprotnem ni resna. Objektivna uresničljivost grožnje se presoja glede na to, kako jo je ml. oškodovancu prikazoval storilec, in ne glede na storilčevo dejansko (z)možnost njene uresničitve. Zato ni nujno, da je imel storilec resen namen uresničitve izražene grožnje. Bistveno je, da storilec ml. oškodovancu grožnjo prikazuje kot posledico, ki je odvisna od njegove volje ter s tem ustvarja objektiven vtis njene resnosti in uresničljivosti. Pri tem tudi ni nujno, da je ml. oškodovanec o uresničljivosti grožnje prepričan ali gotov, temveč zadostuje, da zaradi grožnje objektivno lahko nastane vtis, da bi storilec grožnjo lahko uresničil. Pritožbeno sodišče opozarja, da pa ml. oškodovanec ni dolžan preverjati objektivnih možnosti uresničitve resne grožnje, saj v tem primeru kazenskopravna dobrina osebne varnosti ne bi bila učinkovito varovana.

V skladu z določbo 15.a člena KZ-1 se v primerih kaznivih dejanj, opredeljenih v tem členu, izvršenih zoper osebe, ki so bile v času izvršitve kaznivega dejanja mladoletne, glede načina kazenskega pregona ne uporabljajo določbe kazenskega zakonika o vložitvi predloga ali zasebne tožbe. V teh primerih zato ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP, saj za mladoletne oškodovance domneva umika predloga za pregon zaradi neopravičenega izostanka z glavne obravnave ne velja.

Oškodovanec ima v kazenskem postopku dvojno funkcijo, saj je hkrati procesni subjekt in priča. Zato je pri pravnih posledicah oškodovančeve neudeležbe na glavni obravnavi treba razlikovati, v kakšnem svojstvu je bil vabljen. Če je bil oškodovanec vabljen kot priča, je njegova udeležba na glavni obravnavi obvezna in je posledica neizpolnitve obveznosti v vzpostavitvi domneve umika predloga za pregon. Če pa je bil vabljen kot procesni subjekt, je posledica njegove neudeležbe le izguba možnosti sodelovati pri izvajanju dokazov na glavni obravnavi (drugi odstavek 59. člena ZKP). Ker v konkretnem primeru oškodovanka na glavno obravnavo ni bila vabljena v svojstvu priče, temveč v svojstvu procesnega subjekta, njena navzočnost na glavni obravnavi ni bila obvezna in ne morejo nastopiti posledice iz tretjega odstavka 306. člena ZKP.

Za tedaj mladoletno A. A. ni mogoče uporabiti določbe tretjega odstavka 306. člena ZKP, zato zanjo že na tej podlagi umik predloga za kazenski pregon ni mogoč. Pravilna pa so tudi pritožbena izvajanja v smeri, da v primerih, ko oškodovanec za zastopanje pooblasti pooblaščenca, ki se naroka udeleži, ni mogoče sklepati, da nima interesa za kazenski pregon. Navzočnost pooblaščenca namreč izkazuje ravno nasprotno, torej da oškodovanec od predloga za kazenski pregon ne odstopa in da ima za izvedbo kazenskega postopka interes.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da bi moralo sodišče prve stopnje oškodovanca vabiti na glavno obravnavo v somalijskem jeziku. Ker sodišče prve stopnje tako ni ravnalo, je kršilo določbo 8. člena ZKP. Glede na to, da je oškodovanec že v postopku, ki ga je vodila policija, povedal o nerazumevanju slovenskega jezika in izrazil željo, da mu govorjeno v postopku prevaja njegov oče, je slednje mogoče šteti kot njegovo zahtevo za prevajanje v jezik, ki ga razume in govori. Obveznost sodišča prve stopnje postaviti pooblaščenca oškodovancu po uradni dolžnosti določa tretji odstavek 65. člena ZKP, vendar le za mladoletne oškodovance taksativno določenih kaznivih dejanj.

Zatrjevan strah oškodovanca pred obdolžencema in pričami po pravilni prvostopni presoji ne predstavlja opravičljivega razloga za izostanek z naroka za glavno obravnavo.

Pritožnica nima prav. Sodišče prve stopnje obdolženčeve krivde ni ugotovilo le na podlagi indicev, ampak na podlagi zanesljivih dokazov, to je izpovedbe oškodovanca in priče ŽO, ki sta obdolženca zalotila pri storitvi kaznivega dejanja ter izpovedbe priče SL, ki je slednjima pomagal pri identifikaciji obdolženca na podlagi opisa in predvsem tetovaž, ki jih ima obdolženec na dlaneh. Vsi trije so obdolženca tudi prepoznali kot storilca na glavni obravnavi. V obravnavani zadevi je tako obstajala le ena možnost, to je, da je storilec obravnavanega kaznivega dejanja le obdolženec in nihče drug.

Obtožni akt lahko vloži le upravičeni tožilec. Obdolžencu se očita storitev kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Za vložitev obtožnega predloga za to kaznivo dejanje pa je upravičeni tožilec državni tožilec. Predlagalni delikti so kazniva dejanja, ki so uradno pregonljiva, pri katerih pa zakon upošteva tudi interes oškodovanca, tako, da je njegov predlog za pregon procesna predpostavka (ex officio) pregona. Kazenski zakonik pa natančno določa, kdaj se pregon začne na predlog. Prav ima pritožba, da drugi odstavek 204. člena KZ-1 določa, da če je vrednost ukradene stvari majhna (1. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1) in si je storilec hotel prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta ter da tretji odstavek tega člena določa, da se pregon za tako dejanje začne na predlog.

Zgolj dejstvo, da je na glavno obravnavo v primeru predlagalnega delikta za oškodovano pravno osebo pristopila oseba, ki ni njen zakoniti zastopnik oziroma je brez ustreznega pooblastila za njeno zastopanje, ne dopušča zaključka o nastopu zakonske domneve o oškodovančevem umiku predloga za pregon. Potrebno je namreč upoštevati, da je na glavno obravnavo vendarle pristopila oseba, ki je pri oškodovani pravni osebi zaposlena ter da je slednja priglasila premoženjskopravni zahtevek, kar po prepričanju pritožbenega sodišča izkazuje, da oškodovana pravna oseba interes za kazenski pregon še vedno ima.