23. člen ZKP

Vložnik izpodbija odločbo o varnostnem ukrepu odvzema prevoznega sredstva in po vsebini zatrjuje napačno odločitev sodišča o predhodnem vprašanju obstoja lastninske pravice obsojenca (prvi odstavek 23. člena ZKP) in s tem kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi z osmim odstavkom 308. člena KZ-1. Sodišče je ugotovitev o lastništvu vozila oprlo na podatek v prometnem dovoljenju, ki je javna listina, v kateri je kot lastnik naveden obsojenec, ter na ugotovljeno dejstvo o navideznosti (fiktivnosti) kupoprodajne pogodbe, s predložitvijo katere je obsojenec zatrjeval, da je lastnik vozila tretja oseba. Vprašanje, katero pravo je potrebno uporabiti za presojo prenosa lastninske pravice, ni relevantno. Vložnikove navedbe o tem, da overitev oziroma vpis pri registrskem organu po poljskem pravu ni konstitutiven, namreč slonijo na njegovem izpodbijanju dejanskih zaključkov sodišč prve in druge stopnje o navideznosti sklenitve pogodbe. Izrek varnostnega ukrepa odvzema prevoznega sredstva po osmem odstavku 308. člena KZ-1 je obligatoren.

Ugotovitev delovnega in socialnega sodišča, da obdolženka ni storila kaznivega dejanja, za kazensko sodišče ni zavezujoča, zato tudi ne more predstavljati odločilnega dejstva, o katerem je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja o razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Tudi zaključek v pravnomočni sodbi I Pd 000/2017, da je obdolžena huje kršila obveznosti iz hude malomarnosti (in ne naklepoma), nima nikakršnega vpliva na presojo prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi, da je obdolženka kaznivo dejanje storila s krivdno obliko direktnega naklepa, saj gre za povsem različna predmeta odločanja.

Ugotavljanje izpolnitve znakov kaznivega dejanja v kazenskem postopku je neodvisno od teka pravdnega postopka. Slednje pravilno povzame tudi sodišče prve stopnje na podlagi sodbe VSRS I Ips 153/2009 z dne 27. 8. 2009. Ni bistveno, da se citirana sodba nanaša na kaznivo dejanje goljufije, ampak navedeni razlogi, da ima ničnost pogodbe neposredne pravne posledice samo v civilnem razmerju med pogodbenima strankama, kar pa ne vpliva na dejstva o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Za odločitev o konkretni zadevi je zato nepomembno, zaradi katerega kaznivega dejanja je bila zoper tožnika uvedena preiskava.

Pritožnik prezre, da vrednost oziroma višina škode ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ-1, zato ta okoliščina tudi ne sodi nujno v opis kaznivega dejanja.

V izjemnih okoliščinah lahko pride do kolizije med spoštovanjem pravnomočne sodne odločbe in načelom največje otrokove koristi. Kazensko sodišče mora v takem primeru glede na vsebino ustavno varovanih vrednot in glede na okoliščine vsakega posameznega primera presoditi, kateri ustavno varovani vrednoti je treba dati večjo vrednost. Staršu, ki je glede na okoliščine posameznega primera ravnal v otrokovo največjo korist, ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, katerega sankcioniranju je namenjeno kaznivo dejanje iz prvega odstavka 190. člena KZ-1. Za sodne odločbe, izdane v pravdnem in nepravdnem postopku v razmerjih med starši in otroki, se predpostavlja, da varujejo načelo največje koristi otroka; le v izjemnih okoliščinah lahko dejanski, novo nastali interesi otroka, prevladajo že ugotovljene največje koristi otroka. Obramba novonastalih koristi otroka ali izjemnih okoliščin, ki niso bile že predmet presoje sodišča v pravdnem postopku glede otrokovih največjih koristi, ni uspela izkazati, zato je sodišče prve stopnje glede na vsebino ustavno varovanih vrednot in glede na okoliščine predmetnega primera utemeljeno in pravilno presodilo, da obdolženec z očitanim ravnanjem

Po 441. členu ZKP se sme ugovor krajevne pristojnosti v skrajšanem postopku podati do začetka glavne obravnave, torej do predstavitve obtožnega predloga s strani tožilca (prvi odstavek 443. člena ZKP), zato pritožbeno sodišče ugovora krajevne pristojnosti, vloženega šele v pritožbi zoper končno odločbo, kot nepravočasnega ni vsebinsko obravnavalo. Sodišče zavrne predlagani dokaz, če na podlagi že izvedenih dokazov oceni, da so v zadostni meri razčiščena vsa odločilna dejstva, ali če oceni, da ni izkazana verjetnost, da bo mogoče s predlaganim dokazom ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev, pomembnih za razsojo. Prav tako ne sme izvajati nedovoljenega dokaza in dokaza, s katerim bi se zaobšle dokazne prepovedi. Obdolženi A. A. je bil v obravnavanem časovnem obdobju župan Občine D. Po prvem odstavku 33. člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) je predstavljal in zastopal občino, prav tako je skrbel za njeno zakonito delovanje. Občina preko župana, ki razpolaga z izvirnim pooblastilom, izjavlja svojo voljo v pravnem prometu, zaradi česar se ni mogoče strinjati s pritožnikoma, ko smiselno navajata, da se je obdolženi A. A. razbremenil svoje odgov

Rešitev za primer, ko je obdolženec deloma obsojen, deloma pa oproščen obtožbe, kot je bil v konkretnem primeru obdolženi J. K., daje drugi odstavek 95. člena ZKP, po katerem se obdolženec ne obsodi na povrnitev stroškov za dejanja, glede katerih je oproščen obtožbe, zgolj, če se dajo ti izločiti iz skupnih stroškov. Kdaj se dajo stroški izločiti iz skupnih stroškov, je dejansko vprašanje, ki je odvisno od vsakega primera posebej. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločbah (na primer I Ips 4169/2010 z dne 24. 8. 2011 in I Ips 32989/2012-130 z dne 12. 5. 2016) že večkrat zavzelo stališče, da mora obdolženec povrniti vse stroške kazenskega postopka, če se stroški oprostilnega in zavrnilnega dela sodbe ne dajo izločiti iz skupnih stroškov. Če se postopek za nekatera kazniva dejanja konča z obsodilno sodbo, za druga pa z oprostilno ali zavrnilno sodbo in so stroški medsebojno ločljivi, sodišče torej odloči o stroških po drugem odstavku 95. člena ZKP, prvi odstavek 96. člena ZKP pa uporabi le, če se kazenski postopek zoper obdolženca v celoti konča z oprostilno sodbo.

Okoliščina, da je obdolženec z zavarovalnico sklenil sodno poravnavo, sama po sebi ne pomeni, da kazenska obravnava za poskus goljufije, povezana z zavnitvijo zahtevka pri zavarovalnici, ni mogoča.

To, da se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi, ne pomeni le, da mora slednji uveljavljane kršitve zakona konkretno opredeliti, ampak tudi ustrezno obrazložiti, saj jih v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti.

Čeprav opis dejanja z navedbami o neizpolnjevanju zakonskih pogojev za sklenitev veljavne zakonske zveze utemeljuje, da je listina lažno potrjevala sklenitev zakonske zveze, pa to ne drži, saj listina le povzema vsebino matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi (s podatki kje, kdaj in med kom je bila ta sklenjena) in obdolženec v zvezi s to dejansko okoliščino matičarke ni mogel spraviti v zmoto in tako doseči, da bi s tako izdano listino potrdila karkoli lažnega.

Zloraba zaupanja je kot kaznivo dejanje iz 220. člena KZ od 1. 11. 2008 inkriminirano kot izneverjenje v 215. členu KZ-1. Za obravnavani primer pomembna razlika je le, da je bilo pritožnikovo dejanje prej del temeljnega kaznivega dejanja, sedaj pa je to njegova posebna – kvalificirana oblika, vendar še vedno z enakim kaznovalnim okvirjem.

Sila ni znak kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in ne element zmote.

Tožnik bi bil upravičen do odškodnine le, če bi dokazal, da je bil lastnik vozila, saj bi mu le tako lahko nastala škoda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik vozilo pridobil od nelastnika in da je bil pri tem nedobroveren. Tako je pravilen nadaljnji sklep, da tožnik ni nikoli postal lastnik zaseženega vozila.

Pri ugotavljanju obsojenčeve prezadolženosti oziroma nezmožnosti vračanja posojila pri kaznivem dejanju goljufije je sodišče glede obstoja obsojenčevega goljufivega namena smelo med drugim upoštevati tudi pravnomočne sodbe pravdnega postopka.

Ugotovitev delovnega in socialnega sodišča, da obsojenka ni storila kaznivega dejanja, za kazensko sodišče ni zavezujoča in odločitev tudi ne pomeni kršitve prepovedi ponovnega sojenja v isti stvari. Za gospodarsko dejavnost gre tudi v primeru, če je obsojenka vodila finančno poslovanje in s tem sodelovala pri upravljanju v okviru možnega dostopa in razpolaganja s sredstvi gospodarske družbe in ni nujno, da bi imela "vodstveno funkcijo".

Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti v teku kazenskega postopka v zvezi s premoženjskopravnim zahtevkom ni uveljavljal ugovora litispendence, ker naj bi oškodovanec zahtevek uveljavljal že v pravdnem postopku. Tudi v zahtevi ne zatrjuje, da bi bilo v pravdnem postopku že pravnomočno odločeno. Glede na to v zahtevi za varstvo zakonitosti ugovora litispendence ni mogoče uspešno uveljavljati, saj takšen ugovor ni revizijski razlog po določbah ZPP.

Za presojo utemeljenosti suma, ali je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe po členu 244/II in I KZ, ne more biti odločilna odločba pritožbenega sodišča v pravdni zadevi glede istega zneska, ki v kazenskem postopku predstavlja obdolžencu očitano pridobitev premoženjske koristi. Sodišče v kazenskem postopku namreč ni vezano na pravnomočne odločbe drugega sodišča o pravnih vprašanjih, saj načelo iskanja materialne resnice v kazenskem postopku obsega mnogokrat mnogo širši spekter procesnih dejanj in dokazil, usmerjenih k ugotavljanju kazenske odgovornosti ter že zato dokazna pravila v drugih postopkih, ki so privedla do določenih ugotovitev, ne morejo imeti enake dokazne vrednosti.

Zaradi ugotovitve elementa kaznivega dejanja tatvine - tuja stvar - bo moralo sodišče prve stopnje kot predhodno vprašanje, rešiti vprašanje priposestvovanja zemljišča, na katerem je obdolženec posekal 15 dreves. Potrebno bo ugotoviti, ali so izpolnjene predpostavke - tako glede preteka časa kot dobre vere, za priposetvovanje zemljišča s strani obdolženca.

Ker je v zadevi sodil sodnik posameznik, soditi bi pa moral senat, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Sodišče je pričo dvakrat vabilo na naslov njenega prebivališča v tujini, vendar sta se vabili vrnili z oznako, da priča tam ne živi. Glede na to, da gre za tujega državljana, je sodišče storilo pravilen sklep, da je priča nedosegljiva in nato v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 333. člena ZKP njeno izpoved kljub nasprotovanju obrambe prebralo. S tem, da je nato na pričino izpovedbo oprlo sodbo, zato tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 364. člena ZKP.