220. člen KZ-1

Ne gre slediti potenciranemu pritožbenemu poudarjanju obdolženčeve socialne ogroženosti, brezposelnosti in prejemanja socialne pomoči. Gre za okoliščine, ki same zase ne morejo prevladati nad ugotovljenimi obteževalnimi okoliščinami, zlasti ne ob dejstvu obdolženčeve izrazite povratniške naravnanosti.

13. člen ZNUZJV ne pomeni splošne dekriminalizacije kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari, temveč kot prekršek opredeljuje zgolj tista ravnanja, pri katerih je povzročena škoda majhna oziroma ne presega zakonsko določenega zneska 500,00 EUR. Za presojo vprašanja uporabe milejšega zakona zato ni odločilno zgolj dejstvo, da je bil po storitvi dejanja sprejet nov predpis, marveč tudi, ali ta za konkretno obravnavano dejanje dejansko pomeni milejšo ureditev.

12. in 13. člen ZNUZJV vsebinsko ne posegata v določbe KZ-1 na način, da bi te določbe razveljavila, dopolnila ali spremenila, kar pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju, da pravilo retroaktivne uporabe milejšega zakona v obravnavani zadevi ni pravno relevantno.

Podani predlog za pregon, kot tudi njegov umik, je mogoče ugotoviti po izjavljeni(h) volji(ah) v prvem odstavku 53. člena, 54. členu, 55. členu, 56. členu in 57. členu ZKP, mogoče pa ju je tudi domnevati. Temeljna domneva je določena v drugem odstavku 53. člena ZKP, po katerem se šteje, da je oškodovanec, ki je sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravnega zahtevka, s tem podal tudi predlog za pregon. Podobna domneva je določena še v tretjem odstavku 53. člena ZKP v zvezi z zasebno tožbo. Njun smisel je v varovanju oškodovančevega položaja za primer, ko bi bilo kasneje v kazenskem postopku ugotovljeno, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki ga državni tožilec brez predhodnega oškodovančevega predloga ne more preganjati ali, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki je lahko preganjano le po zasebni tožbi.

Zakonskemu znaku poškodovanja tuje stvari ustreza sprememba na stvari, ki ni zanemarljiva, za lastnika neznatna in ki je ni mogoče odpraviti z neznatnim naporom. Glede na to, da je oškodovanec, čigar izpovedbe v tem delu pritožnik ne izpodbija, moral kupiti drugo stekleno šipo, ni mogoče govoriti o zanemarljivi oziroma neznatni poškodbi. Enako velja za raztrganino ponjave, pri čemer je moč ugotoviti pravno upošteven poseg v substanco stvari.

Pravilni so zaključki prvega sodišča, da je mladoletnik z očitanimi ravnanji izkazal izjemno negativne osebne lastnosti, tudi brezbrižnost do posledic, ki bi jih zaradi njegovih ravnanj, ko se je vedno znova spuščal v to početje, lahko utrpeli tako posamezniki, kot tudi premoženje, kar vsekakor utemeljuje subjektivni vidik ponovitvene nevarnosti. Pritožnica zmotno navaja, da prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo predhodne nekaznovanosti mladoletnika, saj je to okoliščino vzelo v obzir. Vendar je tehtno in utemeljeno presodilo, da ta okoliščina ne vpliva na zaključek o njegovi ponovitveni nevarnosti, saj je predkaznovanost le ena izmed okoliščin, ki lahko kaže na ponovitveno nevarnost, nikakor pa ne nujni pogoj za sklepanje o ponovitveni nevarnosti. In četudi je mladoletnik dijak, ki se redno šola, tudi ta okoliščina ne pretehta nad težo kaznivega dejanja ter ugotovljenimi negativnimi lastnostmi, podanimi v njegovi sferi, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Tudi po presoji pritožbenega sodišča milejši ukrep, vključno s hišnim priporom, za katerega se zavzema pritožnica (in ki bi morebiti lahko mladoletniku omogočil šolanje, vendar le pod pogojem, da bi mu

Takšne besede, ob upoštevanju dejstva, da sta obdolženec in oškodovanka bivša partnerja, ki imata skupnega otroka in med katerima so bile oziroma so očitno še vedno določene konfrontacije, že po naravi stvari pomenijo resno in konkretno grožnjo za življenje, ki so pri oškodovanki lahko objektivno povzročile občutek ogroženosti in prestrašenosti. Sodišče prve stopnje je ustrezno obrazložilo, zakaj gre pri izrečenih besedah za resno grožnjo v objektivnem in subjektivnem smislu, zato zagovornik ob izpostavljanju večkratnih razpadov življenjske skupnosti med obdolžencem in oškodovanko; lastnim tolmačenjem inkriminiranih besed ter poskusom prikazati, da so se te nanašale na spolne odnose med njima, ne more uspeti.

Zakon ne predvideva, da bi bilo treba oškodovanca pozivati, ali vztraja pri pregonu. Zato okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba, in sicer način vročitve poziva, neodzivnost oškodovane družbe na poziv ter dejstvo, da sodišče predstavnika oškodovane družbe v tej zvezi ni povabilo na glavno obravnavo, ne pomenijo, da je oškodovana družba predlog za pregon umaknila. Ker v obravnavani zadevi tudi ne gre za primer iz tretjega odstavka 306. člena ZKP, ko je oškodovanec kot priča vabljen na glavno obravnavo, pa se je neopravičeno ne udeleži, za kar zakon predpisuje fikcijo umika predloga za pregon, je pritožbeni očitek o neobstoju predloga za pregon neutemeljen.

Glede na to, da se določbe Zakona o sodiščih (ZS) sklicujejo na določbe Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1), se pod upravljavce osebnih podatkov uvršča tudi sodišče, ki obdeluje zbirko osebnih podatkov iz videonadzora. Zato je določba prvega odstavka 143. člena ZKP uporabljiva tudi za pridobitev posnetkov videonadzora. V prvi vrsti mora oškodovanec v predlogu za pregon podati historični opis dogodka, za katerega predlaga pregon, tako da je iz izjave oškodovanca razvidno voljno ravnanje obsojenca. Ni potrebno, da bi historični dogodek, kot ga poda oškodovanec izpolnjeval vse znake očitanega kaznivega dejanja in da bi se čas ravnanja iz predloga za pregon in v opisu dejanja v celoti ujemala. Šlo je le za razširitev obdobja, v katerem je bi bilo, sicer v opisu nespremenjeno, očitano dejanje storjeno, zato ni mogoč zaključek, da bi se očitek obsojencu spremenil na način, da ne bi šlo več za isti historični dogodek.

Za kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari je bistveno, da gre za poškodovanje stvari, ki je tuje in da je zaradi storilčevega ravnanja na tej stvari nastala določena škoda. V opisu kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari mora biti opisano izvršitveno ravnaje (poškodovanje tuje stvari, uničenje), opis poškodb na stvari oziroma v čem se kaže njena nerabnost oziroma uničenje. Obtožni predlog obdolženemu očita poškodovanje tuje stvari, pri čemer je v opisu opisano (le) izvršitveno ravnanje oziroma način poškodovanja (porezanje oškodovančeve žive meje z električno žago na dolžini treh metrov), niso pa opisane poškodbene posledice. V opisu niso opisane konkretne okoliščine poškodovanja, torej v čem je poškodovanje žive meje (npr. delno uničenje rastja žive meje ipd.). Sam izraz poškodovanja predstavlja abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja, katerega je potrebno napolniti s konkretnimi okoliščinami. Samo poškodovanje stvari predstavlja povzročitev škode z delnim uničenjem ali okvaro stvari, kar pa v opisu obtožnega akta ni konkretizirano. Pri kaznivem dejanju grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 mora biti glede na zakonsko dikcijo "zato da bi ga ustrahoval ali vzne

Če sodišče verodostojnost izpovedbe priče o odločilnem dejstvu gradi na primerjavi njene izpovedbe z uradnim zaznamkom policije, pri čemer pa policisti s pričlo sploh niso opravili razgovora v fazi zbiranja obvestil, je podana t.i. protispisnost in s tem absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Drugostopenjsko sodišče poudarja, da v večini zatrjevanih primerov oškodovanka kot tožilka sploh ni konkretizirala na kakšen način je nastala prepovedana posledica, saj je le zatrdila, da je bila stvar poškodovana; v drugih zatrjevanih primerih pa domnevnih sprememb na stvareh tudi po presoji drugostopenjskega sodišča ni mogoče subsumirati pod prepovedano posledico, predpisano v prvem odstavku člena 220 KZ-1. Prvostopenjska odločitev temelji na presoji opisa očitanega kaznivega dejanja in ne na dejanskih ugotovitvah o obsegu, naravi in vrsti konkretnih sprememb na posamičnih stvareh, zato sodišče prve stopnje v tem delu ni moglo sprejeti zmotnih zaključkov glede dejanskega stanja, pa tudi opredelitev obsega, narave in vrste sanacije ni potrebna.

Ker po povzetem zakonskem opisu storilčevo izvršitveno ravnanje in njegov dejanski učinek nista samostojna zakonska znaka kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, Vrhovno sodišče pritrjuje nižjim sodiščem, da je lahko poškodba razvidna že iz opisanega načina izvršitvenega ravnanja in da zato ni nujno, da bi bila v konkretnem opisu kaznivega dejanja izrecno ali posebej navedena. Pogoj je določnost samega opisa načina izvršitvenega ravnanja, po katerem bo jasno, da je to imelo učinek, zaradi katerega je bila stvar poškodovana, uničena ali nerabna.

Zoper sklep o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po 70.b členu KZ-1 pritožba oškodovancev izrecno ni dovoljena. Stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti več pravic, kot ji gre po petem odstavku 492. člena ZKP.

V konkretnem primeru je storilec porezal posamezne veje trte in vrtnic, odlomil vejo dreveza, porezal grm pušpana in porezal posamezne rože, oškodovanec in njegova žena pa sta tudi pojasnila, da rastline kljub novim poganjkom niso tako velike, kot so bile pred poškodovanjem, da niso cvetele in sadeži niso dozoreli, kar pomeni, da so rastline za lastnika izgubile funkcionalno in estetsko vrednost. Za obstoj kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 torej ni pomembno, ali se poškodovana stvar kasneje popravi in tako ravnanje storilca ustreza pojmu poškodovanja stvari. Glede na ugotovljene okoliščine (dokaz je pridobljen s strani zasebnika) je v zvezi z dopustnostjo takšnega dokaza potrebno opraviti tehtanje med dvema prizadetima ustavnima pravicama (t.i. test sorazmernosti) in sicer med pravico do (informacijske) zasebnosti ter pravico do osebne oziroma premoženjske varnosti. Na vprašanje, kdaj je zasebnosti potrebno zagotoviti pravno varstvo, nudi odgovor t.i. koncept pričakovane zasebnosti. Za pritožnika pa je v zvezi s posnetki varnostnih kamer sporno tudi ravnanje sodišča prve stopnje, ki je na pobudo izvedenca zaradi primerjave p

Nedovoljeno vplivanje se ne nanaša le na osebe, ki so po zakonu pristojne zbirati podatke, temveč predvsem na osebe, od katerih se ti podatki zbirajo.

Predlog za pregon oškodovanca je procesna predpostavka za tek kazenskega postopka, brez izpolnitve katere tožilec kazenskega pregona ne sme sprožiti. Pritožnik povsem zanemari dejstvo, da je interes po nadaljnjem kazenskem pregonu obdolženega oškodovani izrazil že ob sami naznanitvi kaznivega dejanja. To je razvidno iz vsebine Protokola o zaslišanju priče C. C. z dne 25. 7. 2019 (list. št. 6 in 7), ko je slednji določno navedel, da se želi priključiti postopku kot oškodovanec in v kazenskem postopku uveljavljati premoženjskopravni zahtevek. Ker je oškodovani torej jasno in nedvoumno izrazil voljo, da zoper obdolženega steče kazenski postopek, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je procesna predpostavka za pregon kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 izpolnjena.

Vrhovno sodišče je že zavzelo stališče, da je pri kaznivem dejanju poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1 oškodovanec praviloma lastnik stvari, lahko pa je tudi tisti, ki ima na s kaznivim dejanjem poškodovani ali uničeni stvari na podlagi zakonitega pravnega naslova kakšno drugo premoženjsko pravico, med katere je mogoče uvrstiti tudi stvarne in obligacijske pravice na tuji stvari. Ker ugotovitve dokaznega postopka niso dokazale, da bi B. B. takšno premoženjsko pravico na tuji stvari (t.j. spornem objektu, za katerega se je tekom postopka izkazalo, da ne leži na zemljišču v njegovi lasti), imel, pritožbeno sodišče pritrjuje pravilnim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 11 obrazložitve, da slednji v obravnavani zadevi do kazenskopravnega varstva ni upravičen.

Ker ni bilo nevarnosti, ki bi jo bilo z ravnanjem obdolžene treba tempore criminis odvračati, se sleherno nadaljnje pritožbeno polemiziranje v zatrjevanju upravičljive skrajne sile pokaže kot odvečno in brez teže. Skozi pritožbeno izvajanje zaobide bistvo instituta skrajne sile, ki vendarle upraviči ravnanje tistega, ki zaščiti višji pravni interes pred neizogibno, neposredno pretečo nevarnostjo, ki je ni bilo mogoče odvrniti drugače kot z ravnanjem, ki izpolnjuje bit kaznivega dejanja, ki pa pomeni manjše zlo, kot bi bilo povzročeno, če storilec ne bi naredil ničesar oziroma ne bi ravnal v nasprotju s pravom. Pri tem je ključnega pomena upoštevati, da mora biti grozeča nevarnost tako neposredna, da lahko v zelo kratkem času preraste v pravo nevarnost, situacija pa tako izredna in nevarnost tako pereča, da normalen človeški instinkt kliče po hitri reakciji, odlašanje in potrpežljivost pa bi bila nerazumna. Zgolj okoliščina dolžne pozornosti na otrokovo zdravje namreč avtomatično ne pomeni že tudi obstoja neposredne nevarnosti za njegovo življenje.