VSRS Sodba I Ips 38981/2016

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

A.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi in postopki v športu ter predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 186. člena (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen pet let zapora ter mu na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas odvzema prostosti oziroma pripora. Na podlagi drugega odstavka 73. člena KZ-1 je obsojencu odvzelo predmete, uporabljene in pridobljene s kaznivim dejanjem, na podlagi 74. člena KZ-1 pa mu je odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, v skupni višini 4.600,00 EUR (gotovina 3.300,00 EUR), pri čemer je obsojenec dolžan plačati še znesek 1.300,00 EUR, ki ustreza preostanku premoženjske koristi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da nagrada in potrebni izdatki zagovornikov, postavljenih po uradni dolžnosti, bremenijo proračun.

2Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in obsojenca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

3Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti vložil, kot navaja uvodoma, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

4Na zahtevo za varstvo zakonitosti je vrhovna državna tožilka Mateja Jadrič Zajec podala odgovor, v katerem ocenjuje, da zatrjevane kršitve določb materialnega in procesnega prava niso podane, deloma pa vložnik uveljavlja nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

5Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

Vsebina zahteve za varstvo zakonitosti in obseg presoje

6Vložniki v zahtevi uveljavljajo:

(i) kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi s 4. točko 372. člena ZKP, ker naj obsojenčevega ravnanja ne bi bilo mogoče subsumirati pod pojem hudodelske združbe in torej kvalificirana oblika obsojencu očitanega dejanja ni podana; hkrati vložnik sodiščema očita kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj ne bi navedli okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče vlogi obsojenca pripisati hudodelsko združevanje oziroma delovanje v taki združbi in ne le vloge storilca, niti iz sodb ne izhaja, da je obsojenec vedel za obstoj združbe;

(ii) bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP:

a) v zvezi z 8. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se sodbi opirata na dokaze, pridobljene z odredbami o prikritih preiskovalnih ukrepih, izdanih na podlagi podatkov o IMEI številkah telefonskih aparatov, ki so bile pridobljene brez odredbe sodišča;

b) v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer sodišču hkrati očita kršitev 22. člena Ustave, zaradi (nejasne) obrazložitve posameznih očitkov ter zato, ker sodba sodišča prve stopnje nima obrazložitve o zavrnjenih dokaznih predlogih strank, pri čemer višjemu sodišču očita, da navedeno zmotno tolmači kot nebistveno kršitev po 2. odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 364. členom ZKP, ker naj obramba ne bi pojasnila posledic kršitve;

(iii) bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP zaradi kršitve pravice do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist, pri čemer uveljavlja še kršitev po 29. členu Ustave, ker sodišče ni izvedlo dokaza z branjem listin v zvezi z obsojenčevo operacijo.

7Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti izključno zaradi (taksativno) opredeljenih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP; da zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP); da je zahteva za varstvo zakonitosti samostojno (izredno) pravno sredstvo, kar pomeni, da se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi omeji le na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se vložnik (substancirano) sklicuje (prvi odstavek 424. člena ZKP), pri čemer je v zahtevi treba določno utemeljiti razloge, s katerimi se pojasnjujejo zavzeta stališča.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP zaradi nezakonite pridobitve IMEI številk

Navedbe zahteve za varstvo zakonitosti

8Vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP z zatrjevanjem, da se sodbi sodišč prve in druge stopnje opirata na dokaze, ki bi morali biti izločeni iz spisa. Gre za dokaze, ki so bili pridobljeni z odredbami o prikritih preiskovalnih ukrepih, izdanih na podlagi podatkov o IMEI številkah telefonskih aparatov, v katere so bile vstavljene SIM kartice obsojencev, v zvezi s katerimi je bilo nato odrejeno prisluškovanje. Ti dokazi naj bi bili nezakoniti, ker so bile IMEI številke pridobljene brez odredbe sodišča.

Vložnik vztraja, da je podatek o IMEI številki varovan prometni podatek, ki je zaščiten s 37. členom Ustave, zato je za njegovo pridobitev nujno potrebna odredba sodišča. Podatek o IMEI številki je primerljiv s podatkom o dinamičnem IP-naslovu, zaradi česar je treba upoštevati sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) Benedik proti Sloveniji v smislu vprašanja hotene anonimnosti, primerljiv pa je tudi s številko SIM kartice. IMEI številka pove vsaj toliko, če ne bistveno več kot SIM kartica, saj omogoča vrsto komunikacij že sam aparat preko brezžičnih omrežjih, bluetooth ter USB povezav (komunikacija preko Viber oziroma WhatsApp).

Stališča nižjih sodišč

9Sodišče prve stopnje se je o zakonitosti odredb za prikrite preiskovalne ukrepe, izdanih na podlagi problematiziranih podatkov o IMEI številkah telefonskih aparatov, v katere so bile vstavljene določene SIM kartice, izreklo v zvezi s predlogom za izločitev dokazov, ki ga je na naroku dne 22. 11. 2019 uveljavljal zagovornik obtoženega B. B. (57. do 61. stran sodbe). Zavzelo je stališče, da so bili podatki o IMEI številkah telefonskih aparatov pridobljeni ustrezno brez odredbe preiskovalnega sodnika, v skladu s tretjim odstavkom 149.b člena ZKP, ki je veljal v času poizvedb policije. Tem razlogom sodišča prve stopnje se je v celoti pridružilo tudi višje sodišče (6. in 7. stran sodbe).

10V zvezi z obrambnimi navedbami, kot jih vložnik ponavlja tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, sta sodišči pojasnili, da podatka o IMEI številki ni mogoče enačiti s številko o dinamičnem IP in posledično ni uporabljiva sodba ESČP Benedik proti Sloveniji zaradi (a) različnega obsega in vrste prometnih podatkov, ki jih je za pridobitev podatka treba obdelati, in (b) stopnje določljivosti posameznika, ki določeno elektronsko sredstvo (telefon oziroma računalnik) dejansko uporablja.

11Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da za pridobitev podatka o IMEI številki aparata, v katerega je vstavljena določena SIM kartica, obdelava prometnih podatkov ni potrebna, ter da je v primeru ugotovitve naročnika na podlagi dinamičnega IP naslova stopnja določljivosti dejanskega uporabnika pomembno višja kot v primeru ugotovitve IMEI številke telefonskega aparata na podlagi SIM kartice. Višje sodišče je dodalo, da je podatek o IMEI številki primerljiv s statičnim IP naslovom, ki je napravi tako kot IMEI številka dodeljen trajno in za identifikacijo uporabnika le-tega ni potrebno pregledovanje podatkov o prometu oziroma komunikacijski dejavnosti, kot je to potrebno v primeru statičnega IP naslova, temveč operater pridobi podatek zgolj z vpogledom v svoje evidence. Ob pojasnilu narave podatka o IMEI številki je zavrnilo tudi pritožbeno navedbo, da IMEI številka pove bistveno več kot SIM.

Pravna podlaga in izhodišča za odločanje

12V času pridobitve problematiziranih podatkov o IMEI številkah je tretji odstavek 149.b člena ZKP dopuščal, da policija od operaterja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči podatke o (i) lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniških imenikih in (ii) času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno oziroma, da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je te podatke treba pridobiti za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca.

13V skladu s prvim odstavkom 37. člena Ustave je zagotovljena tajnost pisem in drugih občil (t.i. pravica do komunikacijske zasebnosti). Z navedenim odstavkom Ustava zagotavlja svobodno in nenadzorovano komunikacijo ter s tem zaupnost razmerij, v katera pri sporočanju vstopa posameznik. Pogoje za omejitev te pravice določa drugi odstavek 37. člena Ustave, in sicer je poseg v svobodo komuniciranja dopusten, če: (i) je določen v zakonu, (ii) ga s svojo odločbo dovoli sodišče, (iii) je določno omejen čas izvajanja posega in (iv) če je nujen za uvedbo ali potek kazenskega postopka ali za varnost države.¹

Pravica do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave v prvi vrsti varuje vsebino posredovanega sporočila. Zagotavlja torej varstvo posameznikovega interesa, da se brez njegove privolitve nihče ne seznani z vsebino sporočila, ki ga posreduje prek kateregakoli sredstva, ki omogoča izmenjavo oziroma posredovanje informacij, kot tudi interes posameznika, da svobodno odloča o tem, komu, v kolikšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo določeno sporočilo posredoval.² Poleg vsebine sporočila so varovani tudi okoliščine in dejstva, povezani s komunikacijo, tj. tisti podatki o komunikaciji, ki so njen sestavni del – prometni podatki.³ Podatki o prometu so kakršnikoli podatki, ki se obdelujejo zaradi prenosa komunikacij v elektronskem komunikacijskem omrežju ali zaradi njegovega obračunavanja.⁴ To so npr. podatki, ki se nanašajo na usmerjanje, trajanje, čas ali obseg sporočila, uporabljeni protokol, lokacijo terminalske opreme pošiljatelja ali prejemnika, začetek, konec ali trajanje zveze.⁵

14V okviru pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena varuje pravico do komunikacijske zasebnosti tudi Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tudi po ustaljeni praksi ESČP varstvo 8. člena EKČP uživa ne samo vsebina sporočila, temveč tudi okoliščine in dejstva, povezani s komunikacijo.⁶

15V skladu s prvim odstavkom 149.b člena ZKP je bilo podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa mogoče pridobiti le na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika na obrazložen predlog državnega tožilca. Med te podatke sodijo, primeroma: številka ali druga oblika identifikacije uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, vrsta, datum, čas in trajanje klica oziroma druge elektronske komunikacijske storitve, količina prenešenih podatkov in kraj, iz katerega je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena.

IMEI številka in opredelitev do navedb v zahtevi

16Za odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti je glede na različna stališča vložnika ter nižjih sodišč bistveno ugotoviti, ali predstavlja podatek o IMEI številki v obravnavani zadevi prometni podatek, ki je varovan s 37. členom Ustave, in za pridobitev katerega bi bilo treba postopati po prvem odstavku 149.b člena ZKP.

IMEI⁷ številka je unikatna številka elektronske naprave, ki identificira napravo samo. V primeru prenosnih telefonov IMEI lahko razumemo kot številko, ki identificira, kateri telefon se povezuje na bazno postajo.⁸ IMEI številka je nespremenljiva in se uporablja za identifikacijo naprave v mobilnem omrežju.

Ne glede na to, da ne vsebuje neposredno identifikacijskih podatkov o posamezniku, kot so ime, naslov ali podobno, je IMEI številka povezana z napravo, ki jo uporablja posameznik, in lahko posredno razkrije informacije o uporabniku ali njegovi dejavnosti. Zato jo je nedvomno mogoče šteti kot osebni podatek,⁹ varovan z 38. členom Ustave, in tako spada v domet t.i. informacijske zasebnosti: osebni podatek je po definiciji Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR)¹⁰ katera koli informacija v zvezi z določenim ali določljivim posameznikom; določljiv posameznik je tisti, ki ga je mogoče neposredno ali posredno določiti, zlasti z navedbo identifikatorja, kot je ime, identifikacijska številka, podatki o lokaciji, spletni identifikator, ali z navedbo enega ali več dejavnikov, ki so značilni za fizično, fiziološko, genetsko, duševno, gospodarsko, kulturno ali družbeno identiteto tega posameznika. Vložnik kršitve 38. člena Ustave ne zatrjuje.

Kar zadeva komunikacijsko zasebnost po 37. členu Ustave, IMEI številka sama po sebi ne predstavlja tveganja za komunikacijsko zasebnost, saj ni neizogibno neposredno povezana z vsebino komunikacije ali prometom v telekomunikacijskem omrežju.¹¹ Vendar pa bo po oceni Vrhovnega sodišča takšen položaj nastopil, če bo operater ali policija podatek o IMEI številki pridobila z vpogledom ali drugačno obdelavo razpoložljivih prometnih podatkov (torej podatkov, ki se že nanašajo na določeno komunikacijo). Navedeno pomeni, da je treba za presojo, ali je bil podatek o IMEI številki zakonito pridobljen v skladu s policijskimi pooblastili iz 148. in 149.b člena ZKP, brez odredbe preiskovalnega sodnika, upoštevati, na kakšen način je bil ta podatek v konkretnem primeru pridobljen. Če bo podatek o IMEI številki pridobljen neodvisno od določene komunikacije (npr. z vpogledom v pogodbo med osumljencem in operaterjem ali v evidenco naročnikov), do posega do komunikacijske zasebnosti ne bo prišlo.¹²

Vložnik v zahtevi graja le splošna stališča prvo- in drugostopenjskega sodišča, ki so IMEI številki odrekla naravo prometnega podatka in ponuja nasprotno (splošno) stališče, da je IMEI številka vedno prometni podatek. Takšno stališče je, upoštevajoč predstavljena izhodišča, napačno. Presoja, ali je IMEI številka prometni podatek (za pridobivanje katerega veljajo merila 37. člena Ustave), se mora nujno opreti na konkretne okoliščine obravnavanega primera, torej na način, s katerim so bili v konkretnem primeru pridobljeni podatki o IMEI številkah. Vložnik svojega stališča v zahtevi ne opre na dejstva, ugotovljena v pravnomočni sodbi, in se hkrati ne opredeli do vrednotenja dejanskih okoliščin, ki sta ga opravili sodišči. S tem, ko zahteva v tem delu ne preseže splošne (in tudi zmotne) razprave o naravi podatka o IMEI številki, vložnik ne zadosti merilom načela dispozitivnosti prvega odstavka 424. člena ZKP. Navedbe v zahtevi ostajajo presplošne in zato Vrhovno sodišče pravilnosti stališč v izpodbijanih sodbah v tem delu ne more presoditi.

Kršitev kazenskega zakona in bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z očitkom hudodelske združbe

17A. A. je bil obsojen za kvalificirano obliko kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 zaradi storitve dejanj iz prvega odstavka istega člena v hudodelski združbi.

18Vložnik sodiščema očita kršitev kazenskega zakona, ker meni, da obsojenčevega ravnanja, kot ga ugotavljata izpodbijani sodbi, ni mogoče subsumirati pod pojem hudodelske združbe. Te navedbe po vsebini predstavljajo zatrjevanje kršitve kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP, ki je podana, če je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti. Hkrati sodiščema očita storitev bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodbi nimata (jasnih) razlogov o tem, da je bil obsojenec član hudodelske združbe; kakšna naj bi bila vloga obsojenca kot člana združbe; prav tako sodbi nimata razlogov o tem, da naj bi obsojenec vedel za obstoj zatrjevane združbe. Vložnik meni, da ni izpolnjen že prvi pogoj za opredelitev hudodelske združbe, tj. združba treh oseb. Iz razlogov sodbe namreč izhaja, da naj bi obsojenec komuniciral in prepovedano posloval le z eno osebo, obsojenim C. C., ki naj bi potem obveščal prvoobsojeno D. D. Pri očitku, ko naj bi drogo enkrat prodal E. E., pa vloga C. C. ni jasno opisana. Navaja, da ni bilo nobenega posebnega hudodelskega načrta, razen tistega, ki je vsebovan že v zakonskih znakih temeljnega kaznivega dejanja, konkretno prodaji. Višjemu sodišču očita še kršitev ustavne pravice iz 25. člena Ustave, ker skuša sanirati pomanjkanje razlogov prvostopenjske sodbe glede obsojenčeve vloge v hudodelski združbi, saj obsojenec na novo ugotovljenega dejanskega stanja ne more izpodbijati.

19Hudodelsko združbo kot kvalifikatorno okoliščino povezujejo naslednji elementi, ki morajo biti izpolnjeni, da bi nekdo strožje odgovarjal zaradi izvršitve kaznivega dejanja v hudodelski združbi (prvi odstavek 41. člena KZ-1). Pogoji, ki jih navajata tako nižji sodišči ter jih v zahtevi za varstvo zakonitosti povzema tudi vložnik, so: (i) da gre za člana združbe najmanj treh oseb; (ii) da izvrši kaznivo dejanje zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe; in (iii) da izvrši kaznivo dejanje v povezavi z najmanj še enim članom kot sostorilcem ali udeležencem.

20Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz opisa dejanja (točka I.3. izreka sodbe sodišča prve stopnje) izhajajo bistveni elementi hudodelske združbe, kot jih določa 41. člen KZ-1. V njem je najprej navedeno, da je v okviru hudodelske združbe delovalo več oseb (obsojeni A. A. ter C. C., D. D. in F. F.). Prav tako je opredeljena njihova vloga, in sicer je A. A. naveden kot dobavitelj in prodajalec prepovedane droge na veliko, vloga D. D. in C. C. je bila v vodenju in usmerjanju delovanja združbe ter skupnem zagotavljanju denarja za nakupe večje količine prepovedane droge z namenom nadaljnje prodaje, prepovedano drogo sta tudi hranila, katero je nato za njiju končnim uporabnikom preprodajal (s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 38981/2016 z dne 18. 10. 2017) pravnomočno obsojeni F. F., medtem ko je A. A. prepovedano drogo ob sodelovanju C. C. predal naprej tudi drugim uporabnikom. Nadalje so v opisu dejanja navedeni tudi datumi konkretnih predaj prepovedane droge heroin med člani združbe.

Kar zadeva vlogo obsojenega A. A., je iz opisa razvidno, da se je tudi on z ostalimi združil zaradi izvrševanja kaznivih dejanj. Njegova vloga je opredeljena, kot navedeno, kot dobava in prodaja prepovedane droge heroin C. C. ter D. D. ter predaja prepovedane droge naprej drugim uporabnikom, konkretno E. E., ob sodelovanju C. C. Naveden prispevek tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja uresničitev zakonskih znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 186. člena KZ-1. Glede na navedeno vložniku ni mogoče pritrditi, da je podana kršitev kazenskega zakona.

21Prav tako ni mogoče pritrditi vložniku, da sodba v zvezi s kvalifikatorno okoliščino ne vsebuje (jasnih) razlogov. Sodišče prve stopnje je namreč tudi v dokaznem postopku prepoznalo hudodelsko združbo C. C., D. D., A. A. in F. F., kot je opisana v izreku sodbe, kar je v sodbi tudi obrazložilo. Iz sodbe izhaja tako (i) opredelitev hudodelskega načrta, ki je bil v preprodaji prepovedane droge heroin z namenom pridobitve čimvečje premoženjske koristi, (ii) opredelitev članov hudodelske združbe, (iii) opredelitev vlog vsakega izmed udeležencev, ki so se v verigi nabave in prodaje prepovedane droge heroin medsebojno dopolnjevale, (iv) ugotovitev, da je združba (glede na pomen in težo prispevkov vsakega od njih, čas sodelovanja, ki ga izkazuje utečenost pogovorov brez nepotrebnih besed in z očitnim izključnim razlogom doseganja dogovora o prometu s prepovedanimi drogami, medsebojno koordinacijo in usklajevanje ter načrtovanje nakupov in prodaje drog) presegala njihovo naključno združitev zaradi pridobivanja finančne koristi iz naslova preprodaje prepovedane droge, ter (v) da so posamezniki vedeli za razdelitev prispevkov k realizaciji krovnega interesa vsaj v grobem; pri čemer iz sodbe izhaja, da je bila D. D. prisotna tudi na sestankih, namenjenih dogovarjanju v zvezi s prepovedano drogo, z obsojenim A. A.

Te ugotovitve glede kvalifikatorne okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje sicer strnilo v 503. do 506. točki obrazložitve, so neločljivo povezane z obrazložitvijo sodbe, ki se nanaša na posamezne očitke, torej konkretne predaje prepovedane droge. Tam so namreč izrecno navedeni dokazi, na podlagi katerih je sodišče zavzelo zgoraj navedena stališča (komunikacija med člani združbe, pridobljena na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov – prisluhi, tajno opazovanje ter tajno delovanje).

Zaključek, da je obsojenec vedel za obstoj združbe in članstvo D. D. v njej, je sodišče prve stopnje dodatno obrazložilo tudi v 525. točki obrazložitve. Poudarilo je seznanjenost obsojenca s partnersko zvezo med C. C. in D. D.; dejstvo, da je bila D. D. prisotna vsaj na posamičnih poslovnih sestankih med C. C. in A. A.; da je šlo za relativno velike količine dobavljene droge oziroma visoke finančne investicije v nakup prepovedane droge v daljšem časovnem obdobju, ter rudimentarnost komunikacije med obsojencem in C. C. ter na drugi strani med C. C. in D. D. predvsem glede njene prisotnosti na srečanjih med prvima dvema, kar izkazuje utečenost delovanja.

Glede na navedeno sodba sodišča prve stopnje vsebuje potrebne razloge v zvezi s kvalifikatorno okoliščino, ti pa so tudi razumni. Z navedbami zahteve, ki tem ugotovitvam nasprotujejo, predvsem z obširnim nasprotovanjem ugotovitvi, da je obsojenec vedel za obstoj združbe oziroma članstvo D. D. v njej, pa vložnik nasprotuje pravnomočnim dejanskim ugotovitvam, kar z zahtevo ni dovoljeno. Ker že sodba sodišča prve stopnje vsebuje zadostne in razumne razloge v zvezi s članstvom obsojenca v hudodelski združbi, sodba višjega sodišča pa tem razlogom pritrjuje in jih v odgovoru na pritožbene navedbe tudi ponovi (12. točka obrazložitve), vložnik ne more uspeti niti z uveljavljanjem kršitve pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Iz sodbe višjega sodišča ni razvidno, kot to navaja vložnik, da bi višje sodišče odgovor na pritožbene navedbe temeljilo na drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve ustavnih pravic po posameznih očitkih

22Vložnik v osrednjem delu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka ZKP, kršitev 22. člena Ustave ter po vsebini z navedbami, ki se nanašajo na višje sodišče, uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 395. členom ZKP. Navaja, da sodbi nimata jasne dokazne ocene, da se opredeljujeta le do obremenilnih, ne pa tudi razbremenilnih dokazov, sodba višjega sodišča niti nima lastnih razlogov, temveč se le pridružuje razlogom sodbe sodišča prve stopnje in ne daje jasnih odgovorov na pritožbene navedbe. Zato je kršena obsojenčeva pravica do obrazložene sodne odločbe. Sodiščema očita, da dokaze interpretirata v obsojenčevo škodo, kar po vsebini predstavlja zatrjevanje kršitve načela, da je treba v dvomu odločiti v korist obdolženca (in dubio pro reo) kot sestavnega dela domneve nedolžnosti, ki jo zagotavlja 27. člen Ustave.

Dejanje z dne 3. 3. 2016

23A. A. je bil med drugim spoznan za krivega, da je dne 3. 3. 2016 C. C. prodal 200 gramov prepovedane droge heroin za 10.000,00 EUR.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dokazno podlago ter oceno izvedenih dokazov za ta očitek navedlo v 323. do 330. točki obrazložitve. Navedlo je, na podlagi katerih prisluhov ocenjuje, da je A. A. C. C. tega dne prodal prepovedano drogo, opredelilo je šifro prisluhov, njihov datum in čas ter povzelo njihovo vsebino. Navedlo je dokaze, na podlagi katerih je sklepalo, da je šlo ravno za prodajo droge heroin (327. točka obrazložitve; da je obsojeni C. C. dobavljal zgolj heroin pa izhaja tudi iz preostalih delov obrazložitve) ter da je šlo ravno za količino 200 gramov (328. in 329. točka obrazložitve). Višje sodišče je na pritožbene očitke, istovrstne tem v zahtevi za varstvo zakonitosti, odgovorilo v 23. točki obrazložitve sodbe.

Sodišči sta v nasprotju z navedbami zahteve za varstvo zakonitosti pojasnili tudi, iz katerih pogovorov izhaja ugotovitev sodišča prve stopnje v 323. točki obrazložitve, da je D. D. spraševala C. C., če pride po denar ravno zaradi srečanja z A. A. (C-2 6803), prav tako sta navedli dokazno podlago za ugotovitev, da je prodaja obravnavanega dne bila realizirana in je potekala ob 12.10 uri (prisluhi, navedeni v 325. točki obrazložitve, ter nadaljnji deli obrazložitve, predvsem 327. točka). Vložnik zato ne more uspeti z drugačno razlago vsebine zgolj enega pogovora, to je C-2 6803, in iz tega izhajajočo zatrjevano protispisnost glede časa srečanja A. A. in C. C.

Glede na navedeno ni mogoče slediti vložniku, da sodbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih oziroma da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Iz vsebine navedb je mogoče razbrati, da vložnik pravzaprav izolirano izpostavlja določene prisluhe ter vztraja pri njihovem drugačnem pomenu, s čimer pa napada vsebino dokazne ocene in ne njeno pomanjkanje. S tem pa nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče.

Dejanje z dne 4. 4. 2016

24Nadalje je bil A. A. spoznan za krivega, da je dne 4. 4. 2016 C. C. prodal 500 gramov prepovedane droge heroin za neugotovljeno ceno. Sodišče prve stopnje je dokazno podlago ter oceno izvedenih dokazov za ta očitek navedlo v 323. do 330. točki obrazložitve.

Vložnik v zvezi s tem očitkom najprej izpostavlja, da je sodišče prve stopnje protispisno povzelo vsebino prisluha D-4 82187, saj da iz prisluha ne izhaja, da naj bi se dobil še z dvema neimenovanima moškima, da "zrihtajo to". Obema sodbama očita, da nimata razlogov o tem protislovju. Napačno naj bi sodišče povzelo tudi vsebino prisluha D-4 82792, ko naj bi C. C. D. D. rekel, da "v primeru, če ne bo dosegljiv, ve, kaj se je zgodilo in naj samo pride do doma." Vložnik meni, da je iz tega prisluha mogoče slišati le, da jo bo C. C. doma poklical, vse ostalo o dosegljivosti pa je bilo nerazločno in ga tudi D. D. pri tem ne razume, to izhaja tudi iz drugega prisluha in kar vse dokazuje, da ni vedela za nobeno zatrjevano prodajo droge (za katero bi morala po vseh očitkih tožbe vedeti in pri tem do 50% sodelovati).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik izpostavlja okoliščine, ki niso odločilne v smislu dokazovanja očitka, da je A. A. C. C. obravnavanega dne prodal 500 gramov heroina. Poleg tega pa vložnik tudi na tem mestu zgolj nasprotuje pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Zato vložnik ne more uspeti z zatrjevanjem 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

V polje izpodbijanja dejanskih ugotovitev (v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP) spadajo tudi nadaljnje vložnikove navedbe, ki se tičejo sklepanja nižjih sodišč, da „pol Č“ predstavlja pol kilograma prepovedane droge (sodišče je v zvezi s tem navedlo jasne razloge: način konzumacije, obetanje mesečnega zaslužka v višini 4.000 EUR, pogovor, da lahko neimenovana oseba poskusi in bo po treh ali štirih črticah vedel, kateri je); da so mimo izvedenih dokazov ugotovitve, da naj bi C. C. takoj po srečanju z obsojencem poklical F. F. ter da naj bi imel njun dogovor, da se vidita čez 20 min, zvezo s sestankom med C. C. in A. A., kot se to pripisuje, ampak se na splošno dogovarjata, da se bosta srečala; da ni nobenega dokaza o količini in vrsti droge. Vložnik očitno spregleda obrazložitev 338. in 339. točke, iz katere izhaja dokazna ocena zagovora F. F., ki je pojasnil, da sta „dve pivi“ predstavljali 200 gramov heroina ter povedal, da črka Č označuje prepovedano drogo heroin v čisti obliki pred mešanjem, in je tudi kot priča izpovedal, da je kupoval heroin in da sta si z C. C. medsebojno izročala drogo.

Dejanji z dne 26. 4. 2016 in 27. 4. 2016

25Iz sodbe nadalje sledi očitek, da je dne 26. 4. 2016 C. C. obsojenemu A. A. plačal najmanj 2.000,00 EUR za neugotovljeno količino prepovedane droge heroin, ki jo je naslednjega dne, to je dne 27. 4. 2016 z namenom nadaljnje prodaje C. C. prevzel od A. A., slednji pa jo prvemu izročil.

Vložnik navaja, da sodbi nekritično povzemata tožilsko interpretacijo posameznih prisluhov oziroma njihovega sosledja, predvsem v 344. točki obrazložitve, ko sodišče sklepa, da naj bi se C. C. in A. A. dejansko srečala in da se je odvil "nek nepričakovan dogodek, zaradi česar se je C. C. prestrašil" in kar naj bi bilo nujno prodaja prepovedane droge. Izpodbijani sodbi se ne opredelita do ključne okoliščine, ki takšno razlago postavlja pod vprašaj, tj. da sta C. C. in A. A. o nekem neljubem dogodku govorila oziroma si izmenjala nekaj sporočil bistveno kasneje kot sta bila dogovorjena za jutranjo kavo, in sicer dve uri kasneje. Če bi se prodaja dejansko zgodila ob 10.30 uri, potem bi se komunikacija morala vršiti ob 11.00 uri, ne pa ob 12.30 uri. Navaja tudi, da ni jasno, kakšen naj bi bil pomen srečanj med imenovanima, ki jih sodišče prve stopnje opisuje v predhodnih točkah obrazložitve, saj se prodaja droge glede na obrazložitev zgodi dne 27. 6. 2016.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz sodbe sodišča prve stopnje mogoče jasno razbrati, zakaj so relevantna dogovarjanja in srečanje dne 26. 4. 2016 (plačilo za nakup droge v višini 2.000,00 EUR), prav tako je iz sodbe razvidna dokazna podlaga za sklepanje, da se je ob 10.30 uri vršila predaja prepovedane droge med A. A. in C. C. (glej 344. točko; pogovor med C. C. in A. A. ter med prvim in F. F.). Sodišče je pojasnilo, zakaj meni, da sta se obsojenec in C. C. tega dne dejansko srečala, in sicer so tu relevantni pogovori po 12.32 uri, iz katerih izhaja, da je pred tem prišlo do nekega nepričakovanega dogodka, zaradi katerega je bil C. C. zaskrbljen za A. A. Višje sodišče je tem ugotovitvam v celoti pritrdilo in odgovorilo na istovrstne pritožbene navedbe (25. točka obrazložitve).

Vložnik z zgoraj povzetimi navedbami ter nadaljnjimi navedbami, ki izpodbijajo zaključek, da se je prav tisti dan vršila prodaja oziroma nakup droge, da je znesek 2.000,00 EUR predstavljal kupnino za ravno ta nakup (in ne morda vračilo dolga ali avans), ter da je šlo za prodajo prepovedane droge heroin, ne more utemeljiti bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Vložnik namreč tudi v tem delu zgolj nasprotuje dokazni oceni nižjih sodišč, česar pa mu določila ZKP ne dopuščajo.

Dejanje z dne 6. 5. 2016

26Tudi v zvezi s tem kaznivim dejanjem je sodišče (glej 347. do 351. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in 26. točko obrazložitve sodbe višjega sodišča) pojasnilo vlogo obsojenega A. A. Navedlo je, zakaj oziroma na podlagi katerih dokazov meni, da denar predstavlja vračilo dolga (pogovor med D. D. in C. C.). Z navedbami, da je preuranjeno samo na podlagi razgovora oznake D-4 107663 sklepati, da se je prav tisti dan vršila prodaja droge in da se je dolg nanašal samo na to, ter zakaj naj bi šlo tega dne nujno za drogo ter zakaj ravno za heroin, vložnik ponovno uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

27Vložnik na tem mestu po vsebini zatrjuje kršitev načela enakosti, ker imata sodišči drugačne kriterije za obtoženega B. B. in A. A. Navaja, da sodišči za enako ravnanje, torej, da se B. B. dobi z A. A. takoj, ko naj bi potreboval drogo, ugotavljata, da se ne da z gotovostjo dokazati obtožbenih očitkov, medtem ko za obsojenega A. A. na podlagi razgovora tretjih oseb o zneskih vedno sklepa, da gre lahko samo za prodajo droge. Navedene kršitve Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, saj ni zadostno konkretizirana.

Dejanje v začetku junija 2016

28Vložnik v tem delu izpostavlja del prisluha C-2 67527, ki vsebuje pogovor med D. D. ter C. C., ter navaja, da ne zna izluščiti, kako sodišče iz tega pogovora sklepa, da se je v začetku junija vršila dobava za 1.000 EUR, niti v povezavi s prej navedenim prisluhom v točki 352. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, ki s prepovedano drogo prav tako nima nobene veze.

Ker vložnik od Vrhovnega sodišča pričakuje, da bo vsebino prisluhov tolmačilo drugače, kot nižji sodišči (glej 352. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter 27. točko obrazložitve sodbe višjega sodišča), z zahtevo ne more uspeti. Kot navedeno že predhodno, je Vrhovno sodišče vezano na pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje, razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je po drugem odstavku 420. člena ZKP izrecno izključen kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Dejanje z dne 17. 5. 2016

29Eden izmed očitkov A. A. je tudi v prodaji C. C. neznane količine prepovedane droge heroin za vsaj 600,00 EUR (razlogi glede navedenega očitka so v 353. do 358. točki sodbi sodišča prve stopnje).

Vložnik v zvezi s tem očitkom sodišču očita, da selektivno razlaga komunikacijo, da se prikaže, da je šlo za nek nov nakup prepovedane droge s strani C. C. od obsojenega A. A. samo zato, ker sta se tega dne dobila (pri čemer sta se poznala vrsto let in se srečevala, bila sta tudi soseda), C. C. pa je dalje komuniciral z D. D. in F. F. Navaja, da ta komunikacija (pri čemer te komunikacije ne specificira) brez razlage v škodo obsojenca ne pove ničesar.

Te navedbe so ne samo nekonkretizirane (zaradi česar jih Vrhovno sodišče ne more preizkusiti že iz tega razloga; prvi odstavek 424. člena ZKP), prav tako pa po svoji vsebini predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja je šteti tudi nadaljnje navedbe zahteve, ki se nanašajo na ponavljanje obsojenčevega zagovora, da se je predela genitalij dotikal ne zato, ker je tam skrival drogo in jo od tam izročil C. C., temveč zato, ker je imel operacijo, po kateri se je tam dotikal pogosto. Enako velja za navedbe glede neživljenjskosti izvršitve prodaje med dvema osebama, ki se že dolgo poznata, sredi ceste, pri čemer droga ni bila niti zasežena, niti nikjer ni bil najden "DNK odtis", ter da je pojmovno nemogoče, da bi nekdo v predelu genitalij neopaženo nosil večje količine prepovedane droge.

30Vložnik v zvezi z nasprotovanjem pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju mimogrede omeni, da uradni zaznamek o tajnem opazovanju nima niti spoznavne niti procesne vrednosti dokaza ter izpodbija verodostojnost izsledkov tajnega opazovanja s sklicevanjem na dogajanje v lokalu X. (391. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in naslednje). Glede slednjega navaja, da se je na podlagi izpovedb prič in posnetkov ugotovilo, da so si tajni opazovalci obremenilni del izmislili.

Da je A. A. iz predela genitalij vzel neznan predmet in ga izročil C. C., ki je sedel v vozilu, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi poročila o tajnem opazovanju z dne 20. 7. 2016 (na list. št. 383 do 384 spisa; glej 356. točko obrazložitve). Ker vložnik ne zatrjuje, da bi šlo v konkretnem primeru za dokaz, pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ali s kršitvijo določb kazenskega postopka, niti da gre za dokaz, ki bi bil pridobljen na podlagi takega nedovoljenega dokaza, vložnik s svojimi navedbami ne more uspeti (8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Sklicevanje na dogodek v lokalu X. pa ne samo, da predstavlja navedbe, ki za dokazovanje obravnavane predaje prepovedane droge niso relevantne, temveč predstavlja tudi ponovno uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

31Vložnik v tem delu zahteve uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP in 29. členu Ustave zaradi kršitve pravice do izvajanja dokazov v lastno korist, saj je sodišče prve stopnje obsojenčev zagovor v 356. točki obrazložitve sodbe, da se je dotikal predela genitalij v posledici nedavne operacije na tem predelu, zavrnilo kot neverodostojen, ne da bi za to izvedlo ponujene dokaze (listine), ki bi jih sodišče lahko izvedlo brez zavlačevanja postopka. Višjemu sodišču očita, da prav tako nedovoljeno anticipira, kaj bi dokazi povedali o obsojenčevem zdravstvenem stanju, kar bi lahko imelo za obsojenca ugodno sodbo.

Kot že navaja sam vložnik, je obsojenec v zagovoru povedal, da je imel operacijo in da dopušča možnost, da se je dotikal genitalij, ker se je po operaciji tam dotikal pogosto, ter, da v zvezi s tem lahko predloži tudi dokumente (stran 6 zapisnika o glavni obravnavi z dne 22. 11. 2019). Navedenega pa po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti za dokazni predlog, saj je obsojenčev predlog oblikovan pogojno, če sodišče ne bi sledilo njegovemu zagovoru. Predlog, kot ga je podal obsojenec, mora sodišče obravnavati kot del obrambnih navedb in se nanj odzvati, kar je sodišče storilo ravno v izpostavljeni točki obrazložitve, vendar pa za to niso odločilna merila, ki jih narekuje 29. člen Ustave. Predloge, v katerih obramba presojo izvedbe dokaza v celoti prepušča sodišču, je pravilno presojati v mejah pooblastil materialnega procesnega vodstva.¹³ Vložnik glede na navedeno ne more uspeti z zatrjevanjem kršitve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist. Iz istih razlogov so nerelevantni očitki, ki se nanašajo na obrazložitev višjega sodišča, ki je istovrstne pritožbene navedbe sicer presojalo v luči kršitve pravice do obrambe.

Dejanje z dne 12. 5. 2016

32Vložnik tudi v delu zahteve, ki se nanaša na očitek prodaje prepovedane droge E. E. dne 12. 5. 2016, sicer z zatrjevanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zgolj nedovoljeno napada pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje. Sem spadajo navedbe, da ni jasno, zakaj sodišče pri tem očitku navaja komunikacijo in interakcijo obsojenca z obtoženim B. B., saj je bil slednji oproščen obtožbe, ter da ni jasno, zakaj sodišče ne verjame E. E. o razlogih srečanja in komunikacije z obsojencem, iz katere je razvidno, da gre za srečanje zaradi predaje dokumentov. V sklop nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja spadajo tudi navedbe o odsotnosti dokazov, o pomanjkanju sledi prstnih odtisov ali DNK sledi na zaseženi drogi, različnih standardih sodišč pri interpretaciji razbremenilnih in obremenilnih delov dokazov ter da sodišče vsak dokaz glede obsojenega A. A. razlaga obremenilno, medtem ko so glede obtoženega B. B. standardi drugačni - skladni načelu in dubio pro reo. Sodišče ima namreč glede navedenega očitka obširne in razumne razloge (glej 359. do 393. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje), katerim je v celoti pritrdilo višje sodišče (29. točka obrazložitve sodbe višjega sodišča). Sicer zgolj posredno nakazane kršitve načela enakosti pa Vrhovno sodišče navedbe ne more preizkusiti, saj vložnik – razen drugačnih dejanskih ugotovitev in s tem odločitev sodišča - ne ponudi, v čem naj bi sodišča razlikovala med obdolženci.

Bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve ustavnih pravic zaradi pomanjkanja razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov v sodbi

33Vložnik zatrjuje, da sta sodišči prve in druge stopnje zagrešili bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodba sodišča prve stopnje nima obrazložitve o zavrnjenih dokaznih predlogih strank, medtem ko sodba sodišča druge stopnje navedeno zmotno tolmači "kot (potencialno) nebistveno kršitev" po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s 364. členom ZKP, kjer naj obramba ne bi pojasnila posledice. Sodba se samo sklicuje na zapisnike z narokov glavne obravnave, kar je v nasprotju s 364. členom ZKP in ustaljeno (ustavno)sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 8666/2010, odločba Ustavnega sodišča Up-219/15-18 z dne 19. 5. 2016). Zatrjuje še kršitev obsojenčeve pravice iz 22. člena Ustave, saj se obramba o razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov ne more izjaviti, zaradi česar vložnik uveljavlja tudi kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP.

Vložnik pravilno opozarja, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje vsebinskih razlogov o zavrnitvi dokaznih predlogov, temveč se le sklicuje na zapisnike narokov o glavni obravnavi. Sodišče prve stopnje je navedlo (27. stran), da so vsebina dokaznih predlogov, njihova utemeljitev in stališče nasprotne stranke razvidni iz zapisnikov z narokov, na katerih so bili dani, razlogi za njihovo zavrnitev pa iz zapisnikov z narokov z dne 15. 1. 2019, 5. 2. 2019, 19. 2. 2019, 7. 5. 2019, 10. 9. 2019, 15. 10. 2019 in 22. 11. 2019. Takšno postopanje sodišča je v nasprotju z obveznostjo sodišča, da se do dokaznih predlogov opredeli: na glavni obravnavi mora sodnik razloge za zavrnitev zapisati v zapisnik o glavni obravnavi (peti odstavek 299. člena ZKP), v obrazložitvi sodbe pa mora navesti razloge, iz katerih sodišče ni ugodilo predlogu stranke (sedmi odstavek 364. člena ZKP). S tem, ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo dokazni predlog obrambe, je torej prekršilo določbo sedmega odstavka 364. člena ZKP.

Vendar pa ni mogoče pritrditi vložniku, da gre v takšnem primeru za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki bi že ob sami ugotovitvi kršitve terjala razveljavitev sodbe. V takšnem primeru gre lahko za bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena v zvezi s sedmim odstavkom 364. člena ZKP, ob obstoju katere pa sodišče ugotavlja še vpliv takšne kršitve na zakonitost in pravilnost sodne odločbe. Za uspeh z zahtevo za varstvo zakonitosti v tej smeri bi tako vložniki morali zatrjevati in izkazati vzročno zvezo med ugotovljeno kršitvijo določb kazenskega postopka in nezakonitostjo izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).¹⁴ Navedeno je vložniku pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje (7. točka obrazložitve). Ker vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navede, v čem naj bi kršitev vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, z zatrjevanjem bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP ne more uspeti.

34Ugotovljena kršitev pa, kot bo pojasnjeno, prav tako ni prerasla v kršitev ustavno določenih procesnih jamstev obsojenca iz tretje alineje 29. člena Ustave. V zapisnikih je najti razumne razloge (ki jih Vrhovno sodišče sprejema), zakaj z izvedbo predlaganih dokazov ne bi bilo mogoče ovreči ugotovitev o odločilnih dejstvih, obremenilnih za obsojenca, pri čemer se je sodišče prve stopnje argumentirano oprlo na dotedanje izsledke dokaznega postopka, temu pa je pritrdilo tudi višje sodišče (7. točka obrazložitve).

35Vložnik bo z zatrjevanjem kršitev pravic obrambe zaradi zavrnitve dokaznega predloga uspel, če sodišče pri odločanju o dokaznem predlogu ne sledi ustaljenim merilom odločanja o dokaznem predlogu (merila so povzeta po odločbah Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, 16. točka obrazložitve, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, 14. točka obrazložitve, in Up-203/97 z dne 16. 3. 2000, 10. točka obrazložitve, ter po sodbi velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice Murtazaliyeva proti Rusiji, št. 36658/05 z dne 18. 12. 2018): (i) sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; (ii) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba; (iii) predlagani dokaz mora biti pravno upošteven (relevanten); (iv) obramba mora obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti; (v) v dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca, sodišče ga mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen; dokaz očitno ne bi bil uspešen, če so drugi, pred tem izvedeni dokazi, za sodišče prepričljivi do te mere, da njegovega prepričanja o pritožnikovi krivdi ne bi mogel spremeniti niti predlagani dokaz; (vi) sodišče je dolžno izvesti dokaz v korist obdolženca, če obramba (izrecno) predlaga izvedbo dokaza in zadosti svojemu dokaznemu bremenu glede obstoja in materialnopravne upoštevnosti dokaza; (vii) kakor hitro je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico oprostilno sodbo, mora sodišče tak dokazni predlog sprejeti in poskrbeti, da bo ta vidik kazenske zadeve popolnoma raziskan; (viii) odločitev o dokaznem predlogu sprejme sodišče na podlagi vestne, specifične in konkretne dokazne ocene. Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.

36Iz navedenih zapisnikov o glavni obravnavi izhaja, da je zagovornik obsojenega A. A. predlagal izvedbo naslednjih dokazov:

(i) na naroku glavne obravnave dne 5. 2. 2019 (s pridružitvijo dokaznim predlogom zagovornika obtoženega B. B.), dopolnjenim na naroku dne 19. 2. 2019:

- da se pridobi poročila dežurnega policista od a) Operativno-komunikacijskega centra (v nadaljevanju OKC) Koper in b) Policijske postaje (v nadaljevanju PP) Postojna, in sicer za dne 12. in 13. 5. 2016, nanašajoč se na zaustavitev priče E. E. in zaseg mamila,

- da se pri OKC Koper pribavi izpis komunikacije med OKC dežurno službo in policisti, ki so navedeni organ obveščali o zasegu mamila,

- da se od Sektorja kriminalistične policije (v nadaljevanju SKP) Policijske uprave (v nadaljevanju PU) Ljubljana pribavi podatek o tem, kdo vse naj bi kritičnega dne, torej 12. 5. 2016, iz Ljubljane do počivališča Studenec zasledoval pričo E. E., ter kdo od policistov je bil dne 12. in 13. 5. 2016 prisoten na počivališču Studenec v zvezi z zaustavitvijo in preiskavo osebnega vozila E. E.,

- da se od Okrožnega sodišča v Kopru pribavi celoten spis, voden zoper E. E.

Dokazni predlogi za pridobitev zgoraj navedenih listin so bili podani po zaslišanju priče E. E. v zvezi z obravnavanim dogodkom dne 12. 5. 2016. Obsojenemu A. A. se, kot že navedeno, očita, da je tega dne ob sodelovanju C. C. E. E. predal 503,98 gramov prepovedane droge heroin (druga alineja I.3. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje). To drogo so policisti E. E. zasegli po zaustavitvi njegovega vozila. E. E. je bil v zvezi s tem s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 18768/2016 z dne 18. 7. 2016, pravnomočna istega dne, obsojen storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1.

Zagovornik obtoženega B. B. je dokazni predlog obrazložil z navedbo, da se je z zaslišanjem priče E. E. pojavil dvom o številu policistov, ki naj bi pričo dne 12. 5. 2016 zaustavili na počivališču Studenec, ter dvom glede samega načina in poteka preiskave njegovega osebnega avtomobila. V zvezi s tem je menil, da se posledično poraja dvom tudi v zakonitost samega zasega mamila, torej zakonitost oprave preiskave osebnega avtomobila brez ustrezne odredbe sodišča.

Sodišče prve stopnje je dokazne predloge zavrnilo z utemeljitvijo (zapisnik o glavni obravnavni z dne 5. 2. 2019), da primerjava izpovedbe priče E. E. in izpovedb kot prič zaslišanih policistov G. G. in H. H. ne pokaže, da je prišlo do bistvenih razhajanj glede zaznave postopka, v katerem je bila najdena droga, predvsem pa ne takih, da bi se na podlagi njih pojavil dvom v zakonitost zasega droge, najdene v odprtini naslonjala za roke. Navedlo je tudi, da dokazni predlogi niso substancirani, zato ni mogoče zaključiti, katera od relevantnih okoliščin bi bila razčiščena s pridobitvijo predlaganih dokazov.

Zagovornik obtoženega B. B. je na naroku dne 19. 2. 2019 sodišču predložil vlogo, s katerim je dodatno obrazložil dokazne predloge. Navedel je, da so bili dokazni predlogi dani prvenstveno z namenom ocene verodostojnosti tako zaslišane priče E. E., kot policistov G. G. in H. H. Z izvedbo dokazov bi se namreč ugotovilo, koliko je bilo policistov, ki so bili prisotni na počivališču Studenec, če jih je bilo več, jih je potrebno zaslišati kot priče glede okoliščin, v katerih je bila najdena in zasežena droga.

Sodišče je na to odgovorilo, da so domnevne razlike med izpovedbama policistov ter E. E. glede števila policistov na počivališču Studenec, ki je po mnenju obrambe bistveno za oceno verodostojnosti zaslišanih prič, stvar celovite dokazne ocene, ne pa selektivnega nizanja posamičnih delov izpovedb, zato potrebe po pridobivanju dodatnih informacij o okoliščinah zaustavitve in pregleda avtomobila priče E. E. ni (zapisnik o glavni obravnavi z dne 19. 2. 2019).

Sodišče prve stopnje je v zvezi z dogodkom z dne 12. 5. 2016 dokazno oceno izvedenih dokazov opravilo v 359. do 393. točki obrazložitve. Med drugim je presojalo tudi verodostojnost izpovedb prič E. E. ter policistov G. G. in H. H. E. E. je zanikal, da bi policistom sam izpod zaslona za roke med zadnjima sedežema izročil paket s heroinom, in izpovedal, da je naslonjalo za roke poklopil eden od policistov in našel heroin, medtem ko sta policista skladno izpovedala, da se E. E. ni znal opredeliti, ali ima v vozilu kakšno prepovedano stvar ali ne, nato pa je po pozivu policistov, naj pokaže, kaj ima v delu naslonjala za roke, to odprl in notri je bil zavitek, za katerega jima je povedal, da je droga heroin in da jo pelje v Novo Gorico. Policista sta pojasnila, da voznika nadalje nista nič več spraševala in sta le obvestila OKC Koper. Na kraj je prišla policija z lokalne policijske postaje, kot je običajno v takih primerih, in sicer PP Postojna, ter kriminalisti iz SKP iz Kopra, ki so prevzeli zadevo. Vozniku je bila odvzeta prostost, zasežena droga, avto in štirje telefoni. Sodišče je sledilo njunima skladnima izpovedbama, podprtima z zapisnikom o zasegu predmetov z dne 12. 5. 2016 (list. št. 322 – 325 spisa), v katerem je prav tako zapisano, da je E. E. sam izročil paket s heroinom, in na vsebino katerega ni imel pripomb. Nenazadnje je bil E. E. zaradi hrambe in prevažanja 503,98 gramov heroina zaradi nadaljnje prodaje tudi pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 18768/2016. Prav tako je sodišče prve stopnje izpovedbi E. E., iz katere izhaja težnja po razbremenitvi obsojenca, na podlagi preostalih dokazov odreklo verodostojnost, in sicer, ko je navajal, da je zaseženo drogo kupil v Srbiji, do A. A. pa je tistega dne šel, ker je pri njem v avtu pozabil potni list. Višje sodišče je takšnim razlogom v celoti pritrdilo (29. točka obrazložitve).

Glede na navedeno sta nižji sodišči povsem v skladu z ustaljeno (ustavno)sodno prakso navedene dokazne predloge umestili v celovito dokazno oceno ter presodili, da vložnik s predlaganimi dokazi ne bi mogel doseči drugačne odločitve glede obstoja odločilnih dejstev oziroma da z dokaznimi predlogi ne bi mogel biti uspešen.

(ii) na naroku glavne obravnave dne 10. 9. 2019:

– da se v zvezi z dokaznim predlogom Specializiranega državnega tožilstva (v nadaljevanju SDT) za pregled listinske dokumentacije v zvezi s prehodi meje priče E. E., zaradi ugotavljanja dokazne moči tega dokaznega sredstva, predlagal, da se zaslišijo tudi avtorji teh poročil, predvsem zaradi ugotovitve, na kakšen način so bile pridobljene informacije, ki se nahajajo v predloženi listinski dokumentaciji. Po izvedbi teh dokazov bi predlagal dodatno zaslišanje priče E. E.

Dokazni predlog se prav tako kot predhodni nanaša na dokazovanje obsojencu očitanega dejanja z dne 12. 5. 2016. SDT je v zvezi z izpovedbo priče E. E., da je drogo kupil tri dni pred dogodkom v Srbiji (in je ni prejel od obsojenega A. A.), pri tujih varnostnih organih opravil poizvedbe glede prehodov meje navedene priče. Sodišče prve stopnje je na naroku dne 10. 9. 2019 seznanilo navzoče, da je prejelo dopis SDT z dne 28. 8. 2019 s prilogami (list. št. 10.895 do 10.900; glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 10. 9. 2019), kar vse je sodišče že predhodno poslalo v vednost nasprotnim strankam in zagovornikom, kar so slednji tudi potrdili. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju naroka zavrnilo dokazni predlog SDT po branju navedene dokumentacije, prav tako pa je zavrnilo vse dokazne predloge zagovornikov A. A. in B. B., ki so bili v zvezi s to listinsko dokumentacijo dani na naroku dne 10. 9. 2019. Ocenilo je, da za oceno verodostojnosti trditve priče E. E., da je tri dni pred 12. 5. 2016 v Srbiji kupil prepovedano drogo, "zadostujejo dokazi, ki se že nahajajo v spisu, pri čemer se zlasti poudarja, da je vprašljivo že izhodiščno podvrženje osebe, ki v avtomobilu prenaša prepovedano drogo, regularni mejni kontroli."

Vrhovno sodišče upoštevaje navedeno ugotavlja, da so glede na neizvedbo dokaznega predloga SDT tudi dokazni predlogi obrambe, ki se nanj nanašajo, postali nerelevantni. Poleg tega pa je tudi ta del izpovedbe priče E. E. sodišče umestilo v celovito in podrobno dokazno oceno (kot že navedeno, glej 359. do 393. točke obrazložitve). Kot je to vložniku odgovorilo že višje sodišče (29. točka obrazložitve), je bila izpovedba priče, da je zaseženo prepovedano drogo kupil v Srbiji in nanjo pozabil, izpodbita s poročilom o tajnem opazovanju.

(iii) na naroku glavne obravnave dne 15. 10. 2019:

- da se priči 0017 postavi vprašanje v zvezi z lokacijo v trenutku zaznave obsojenega A. A. (avto, izven avta) ob vstopu v stanovanjski blok na naslovu ...

Na naroku je bila preko videokonferenčne povezave zaslišana priča 0017, ki je v tej zadevi delovala kot neposredni izvajalec tajnega opazovanja. Priča je izpovedovala v zvezi z dogodkom dne 12. 5. 2016 (na katerega se nanašajo tudi predhodni dokazni predlogi), pri čemer je med drugim izpovedala, da se spominja, da je obsojenega A. A. videla v "Štepanjcu pri ... ali ...", z več moškimi, ki so se vozili po Ljubljani, obsojenca je videla tudi, da je vstopil v stanovanjski blok na naslovu ... (kjer je imela prijavljen poslovni naslov družba A. d. o. o., katere družbenik je bil obtoženi B. B.).

Obsojenčev zagovornik je v smislu preverjanja verodostojnosti tajnega delavca priči postavil vprašanje, kje se je nahajala v trenutku zaznave A. A. ob vstopu v navedeni blok, in sicer ali je sedela v vozilu ali pa je bila izven vozila, torej peš. Priča je odgovorila, da na to vprašanje ne bo odgovorila, ker gre za taktiko in metodiko. Nadalje je predsednica senata priči postavila vprašanje, ali je odločitev, od kje opazovati, iz vozila ali peš, odvisna od konkretnih okoliščin, konkretnega trenutka, prostora in tako naprej. Priča je temu pritrdila.

V nadaljevanju (glej zapisnik o glavni obravnavi z dne 15. 10. 2019) je sodišče sprejelo sklep, da se zavrne dokazni predlog zagovornika obsojenega A. A., da se priči postavi navedeno vprašanje, ker odgovor nanj ne bi pripomogel k razjasnitvi dejanskega stanja, priča pa je povedala, da se tajno opazovanje izvaja v odvisnosti od konkretnih okoliščin, katerih se točno ne spominja.

Vrhovno sodišče uvodoma pojasnjuje, da v primeru, ko sodišče ne dopusti vprašanja oziroma prepove odgovor na že postavljeno vprašanje, ne gre za vprašanje dokaznega predloga. Takšno možnost ima predsednik senata v skladu z drugim odstavkom 334. člena ZKP, če vprašanje glede na določbo 228. člena ZKP ni dovoljeno ali če ni v zvezi z zadevo. Zaradi neutemeljene prepovedi lahko sodišče prav tako krši ustavno zagotovljena pravna jamstva obdolženca v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave zaradi kršitve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist. Presoja in postopanje sodišča prve stopnje po oceni Vrhovnega sodišča v konkretnem primeru zadosti kriterijem pravice do obrambe iz 29. člena Ustave. Za sklep o kršitvi te pravice ne zadošča zgolj dejstvo, da sodišče ni dopustilo odgovora na vprašanje, pri katerem je vztrajal zagovornik, vložnik bi moral izkazati, da mu je bila zaradi navedene prepovedi onemogočena učinkovita obramba,¹⁵ čemur pa z vztrajanjem pri odgovoru priče glede neodločilnega dejstva ne zadosti. Za presojo obravnavanega očitka namreč vstop v navedeni stanovanjski blok ni odločilen, odločilna je interakcija z C. C. ter E. E., ki je potekala izven bloka. Iz zapisnika je tudi jasno razvidno, da je bilo vprašanje postavljeno neposredno po vprašanjih, ki jih je v zvezi z okoliščinami opazovanja obsojenčevega vstopa v blok postavljal zagovornik obtoženega B. B., kot navedeno, družbenika družbe, ki je imela na tem naslovu prijavljen poslovni naslov.

(iv) na naroku glavne obravnave dne 22. 11. 2019:

- zaslišanje lastnika vozila I. I., ki bi vedel povedati oziroma potrditi ali ovreči obsojenčev zagovor, da je bil avtomobil z njegove strani prodan v enakem stanju, brez zračnih blazin, da torej ne gre za noben prikrit prostor, prirejen z obsojenčeve strani, temveč le nepopravljeno vozilo;

- zaslišanje obsojenčeve sestre J. J., ki bi izpovedala, kdaj si je izposodila denar, na kaj se je dvig dne 9. 9. 2016 nanašal, ter izpovedala, kam je dvignjeni denar in komu nesla, torej izpovedala bi, da je bil denar od obsojenčeve mame in da ga je nesla njej domov.

Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje priče I. I. zavrnilo, ker je ocenilo, da je dejstvo, od kdaj v osebnem vozilu, last K. K., ni bilo zračne blazine, glede na določbe materialne zakonodaje v zvezi z odvzemom vozila, kot materialnopravno irelevantno (zapisnik o glavni obravnavni z dne 22. 11. 2019).

Sodišče prve stopnje se je z vprašanjem, kdo in kdaj naj bi priredil osebno vozilo, za katerega je bilo ugotovljeno, da je bil obsojenec v kritičnem času njegov redni uporabnik, ukvarjalo tudi v sodbi (glej 564. točko obrazložitve), in sicer v zvezi z vprašanjem odvzema vozila v skladu s prvim odstavkom 73. člena KZ-1. Pri tem je razumno pojasnilo, da niti ni relevantno, kdo je vozilo priredil, dejstvo je, da je šlo za prostor, prirejen za hrambo prepovedane droge. Navedlo je, da uporaba pojma „prirejenost“ ne nakazuje nujno na aktivno ravnanje uporabnika, pač pa gre lahko za opustitev popravila s točno določenim namenom. Če obsojencu ne bi bilo dokazano kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami in izkazana okoliščina, da je bil redni uporabnik predmetnega vozila v kritičnem času, avta ne bi bilo mogoče odvzeti kot predmeta, namenjenega izvršitvi kaznivega dejanja. Ker so te okoliščine izkazane, ga je sodišče odvzelo.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje razloge, zaradi katerih je zavrnilo dokazni predlog, podalo tako na naroku za glavno obravnavo, stališče obrambe in zagovor obsojenca v tej smeri pa je zavrnilo tudi z obrazložitvijo v sodbi. Vrhovno sodišče navedene razloge sprejema kot povsem razumne in ocenjuje, da do kršitve 29. člena Ustave ni prišlo.

Dokazni predlog za zaslišanje J. J. je sodišče prve stopnje zavrnilo z obrazložitvijo, da je dejstvo lastništva predmetnega denarja, ki je bil zasežen v omari obsojenčeve matere, pomembno le v zvezi z ugotavljanjem premoženjske koristi, ki naj bi si jo pridobil obsojeni z izvršitvijo kaznivih dejanj, upoštevaje podatke spisa pa lastništvo zasežene gotovine v tem delu ni materialnopravno relevantno (zapisnik o glavni obravnavni z dne 22. 11. 2019).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obsojenec v svojem zagovoru navajal, da zaseženi denar, ki je bil najden ob hišni preiskavi v omari na balkonu, predstavlja last njegove matere; zaseženi denar predstavlja vračilo denarja, ki ga je obsojenčeva mati posodila obsojenčevi sestri za nakup stanovanja (povzeto na 25. strani sodbe sodišča prve stopnje). V zvezi s tem delom obsojenčevega zagovora se je sodišče prve stopnje izreklo tudi v sami sodbi (595. in 596. točko obrazložitve). Ugotovilo je, da je bila ob hišni preiskavi zasežena gotovina v skupnem znesku 17.100,00 EUR, pri čemer je štelo, da je gotovina v znesku 13.800,00 EUR last obsojenčeve mame. Pri navedeni ugotovitvi je izhajalo iz obsojenčevega zagovora, ki je pojasnil okoliščine, ki se nanašajo na premoženjske razmere njegove matere, sestri dano posojilo in namen posojila ter vrnitev danega posojila materi, v zvezi s čimer je predložil tudi listine. Štelo je, da je obsojenčev zagovor potrjen, upoštevaje različno lokacijo nahajanja gotovine, podpis zapisnika o preiskavi stanovanja s strani obsojenca ter že ob samem podpisu dana obsojenčeva pripomba na zapisnik, da denar, zasežen na balkonu, pripada njegovi materi.

Glede na navedeno je sodišče že na podlagi ostalih dokazov v spisu (s katerimi je že razpolagalo v času zavrnitve dokaznega predloga) sledilo obsojenčevemu zagovoru, da gotovina, zasežena na balkonu, pripada njegovi materi. Zavrnitev dokaznega predloga je povsem v skladu s prakso Ustavnega sodišča,¹⁶ po kateri sodišče nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati, če razumno oceni, da je neko dejstvo že dokazano. Nedvomno to velja za primer, ko sodišče šteje, da je dejstvo, ki ga želi dokazati predlagatelj zavrnjenega dokaza, že dokazano v njegovo korist.

37Tudi kršitev obsojenčeve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave ni podana. Pravica stranke, da sodeluje v dokaznem postopku, predlaga dokaze ter se izreče o dokaznih predlogih nasprotne stranke, je eden izmed elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana v 22. členu Ustave. Navedeno izhaja tudi iz odločbe Ustavnega sodišča Up-219/15 z dne 19. 5. 2016, na katero se sklicujeta vložnik in višje sodišče. Kršitev te ustavne pravice bo podana, če sodišče dokazne predloge obrambe zavrne brez (ustrezne) obrazložitve. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi ugotovilo kršitev 22. člena Ustave, ker sodišče niti v sklepu, s katerim je zavrnilo pritožnikove dokazne predloge, niti v sodbi ni obrazložilo, zakaj je štelo, da so dokazi, ki jih je predlagal pritožnik, nepotrebni.

Kot sledi iz zgornjih ugotovitev, je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru v sodbi navedlo, da je zavrnilo "druge dokazne predloge" (katerih ni izrecno opredelilo) ter se pri tem glede vsebine dokaznih predlogov, stališč nasprotne stranke ter razlogov sodišča za zavrnitev dokaznih predlogov sklicevalo na vsebino zapisnikov o glavni obravnavi (in jih tudi datumsko opredelilo). Višje sodišče se je, drugače kot to trdi vložnik, ustrezno opredelilo do istovrstnih navedb. Vpogledalo je v zapisnike o glavni obravnavi, na katere se je v sodbi sklicevalo sodišče prve stopnje, izrecno navedlo, kateri dokazni predlogi obrambe so bili zavrnjeni, ter hkrati pritrdilo razlogom za zavrnitev teh dokaznih predlogov kot nepotrebnih, saj je bilo tudi po oceni višjega sodišča dejansko stanje dovolj razčiščeno oziroma so bili dokazni predlogi prepozni, saj se dokumentacija o prometu ne hrani več (slednja ugotovitev o prepoznih predlogih se sicer ne nanaša na dokaze, predlagane s strani obrambe obsojenega A. A.).

Iz izpodbijanih sodb tako izhaja, da se je sodišče prve stopnje do obrambnih dokaznih predlogov izrecno opredelilo v zapisnikih o narokih za glavno obravnavo, pri čemer vložnik niti ne zatrjuje, da sodišče v zapisnikih ni podalo ustrezne obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov. Navaja le, da razlogi v nasprotju s 364. členom ZKP niso podani v sodbi sodišča prve stopnje. Na tak način pa ne more utemeljiti zatrjevane kršitve pravice do enakega varstva pravic in pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Še posebej ne, ker je sodišče prve stopnje, kot podrobneje obrazloženo ob posameznih dokaznih predlogih v predhodni točki te sodbe, v primerih, ko je presodilo, da dokazni predlogi očitno ne bi mogli biti uspešni, pri čemer se je sklicevalo na dotedanji uspeh dokaznega postopka, dokazno oceno že izvedenih dokazov v sodbi tudi obrazložilo, ta pa je bila hkrati preverjena s strani višjega sodišča. Enako velja za dokaze, ki so bili po oceni sodišča materialno nerelevantni, oziroma je bilo dejstvo, ki ga je hotela dokazati obramba, že dokazano v obsojenčevo korist. Glede na navedeno je bila obrambi v postopku zagotovljena možnost, da ugotovi, na katerih razlogih temelji zavrnitev njenih dokaznih predlogov, zato je bilo po presoji Vrhovnega sodišča pravici iz 22. člena Ustave zadoščeno. Takšno stališče ne nasprotuje citirani odločbi Ustavnega sodišča, ki je obravnavala primer, v katerem razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov ni bilo ne v zapisnikih o glavni obravnavi niti v sodbi.

C.

38Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

39Ob upoštevanju obsojenčevega premoženjskega stanja ob izreku obsodilne sodbe je Vrhovno sodišče obsojenca oprostilo plačila sodne takse za postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti. Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP.

40Odločitev je bila sprejeta soglasno.

¹ Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-25/95 z dne 27. 11. 1997 in št. Up-540/11, 9. točka obrazložitve.
² Podobno tudi G. Klemenčič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 522.
³ Glej, med zadnjimi, odločbi Ustavnega sodišča Up-710/15 z dne 9. 10. 2019 , 43. točka obrazložitve, ter Up-153/17-17 z dne 9. 9. 2021, 12. točka obrazložitve.
⁴ Odločba Ustavnega sodišča Up-540/11, 13. točka obrazložitve.
⁵ Glej sodbo VS RS I Ips 16465/2017 z dne 28. 1. 2021.
⁶ Sodbe ESČP v zadevah Malone proti Združenemu kraljestvu z dne 2. 8. 1984, 84. točka obrazložitve, Benedik proti Sloveniji z dne 24. 4. 2018, P. G. in J. H. proti Združenemu kraljestvu z dne 25. 9. 2001, 42. točka obrazložitve in druge.
⁷ Okrajšava za International Mobile Equipment Identity.
⁸ Primož Križnar, Varstvo lokacijske zasebnosti s pomočjo mozaične teorije podatkov, Zbornik znanstvenih razprav, 2016, letnik 76, številka 1.
⁹ Tako npr. tudi Primož Križnar, Bitcoin skozi TOR in VPN: kompleksna ovira pri preiskovanju kaznivih dejanj?, Pravosodni bilten št. 2/2017, 65. stran, ter tam navedeno mnenje informacijske pooblaščenke št. 0712/1/2013/3689/2 z dne 26. 11. 2013.
¹⁰ Prvi odstavek 4. člena Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov).
¹¹ Tako tudi sodba VS RS I Ips 300/2005 z dne 30. 6. 2006.
¹² Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v zadevi I Ips 46839/2015 z dne 8. 12. 2022 (primerjaj 15. točko obrazložitve).
¹³ Glej sodbi VS RS I Ips 291/2007 z dne 18. 10. 2007, 14. in 15. točka obrazložitve ter I Ips 53718/2020 z dne 13. 2. 2023, 47. točka obrazložitve.
¹⁴ Glej sodbe VS RS I Ips 1036/2012 z dne 10. 4. 2014, I Ips 14205/2013 z dne 6. 6. 2019, I Ips 53718/2020 z dne 13. 2. 2023 in I Ips 51896/2014 z dne 22. 5. 2023. Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 8666/2010 z dne 26. 11. 2015, na katero se sicer sklicuje tudi vložnik v smislu opozarjanja na zahtevo iz sedmega odstavka 364. člena ZKP.
¹⁵ Glej npr. odločbo US RS Up-538/04-26 z dne 14. 9. 2006, 10. točka obrazložitve.
¹⁶ Glej npr. odločbo US RS Up-684/05 z dne 19. 10. 2006 in druge.