UPRS Sodba III U 271/2019-44

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

1Ministrstvo za okolje in prostor je s sklepom št. 0612-160/2011-MOP z dne 18. 10. 2019 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) zavrglo tožnikovo zahtevo za izrek ničnosti odločbe Inšpektorata RS za okolje, prostor in energijo, Območne enote Ljubljana (v nadaljevanju: IRSOP ali prvostopenjski organ) št. 356.2-72/04-MT z dne 19. 1. 2004 (v nadaljevanju: inšpekcijska odločba ali odločba z dne 19. 1. 2004) ter še sklenilo, da stroškov postopka ni bilo.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa ministrstvo (v nadaljevanju: MOP, sedaj: Ministrstvo za naravne vire in prostor, dalje tudi: toženka) pojasnjuje, da je 15. 7. 2019 prejelo navedeno (v nadaljevanju: predmetno) zahtevo, ki jo je tožnik po pozivu dopolnil 3. 10. 2019. Zahteval je, naj se odločba z dne 19. 1. 2004 izreče za nično, saj ni in tudi nikoli ne more doseči pravnomočnosti, ker o pritožbi z dne 27. 2. 2004, vloženi zoper to odločbo, ni pravočasno oziroma sploh ni odločil zakonsko predpisani drugostopenjski organ, kar je ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Tožnik opozarja, da omenjena pritožba ni bila obravnavana skladno z določbami 240. do 245. člena tega zakona, pač pa jo je ob uzurpaciji pooblastil drugostopenjskega organa zavrnil sam prvostopenjski organ šele 23. 9. 2010, na kar pa so odgovorili z navedbami novih dejstev, vendar na te prvostopenjski organ prav tako ni nikoli vsebinsko odgovoril, kot to zahteva zakon.

3Toženka, ki je predmetno zahtevo zavrgla, v utemeljitvi sklepa pojasnjuje, da je z odločbo z dne 19. 1. 2004 gradbeni inšpektor IRSOP na podlagi tedaj veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) inšpekcijskima zavezancema A. A. in B. B. (tj. tožniku) naložil, da morata takoj po vročitvi odločbe ustaviti gradnjo večstanovanjske hiše, tlorisnih izmer približno (8,30 x 9,30 m + 2,60 x 5,00 m) = 90,19 m2, višin. gabarit P+N+M+1/2K, višine od cestnega nivoja 7,50 m do slemena, klasične gradnje, oblika tlorisa je nepravilna črka L, na Z strani s frčado, dolžine 7,00m, višine 2,00m, z opečno kritino, na lokaciji porušene stare stanovanjske hiše, na zemljišču s parc. št. 213 k.o. ... Dalje je zavezancema naložil, da morata opisano nelegalno gradnjo odstraniti v roku 6 mesecev po vročitvi te odločbe, in ju opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve te obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah, prepovedal je v nadaljevanju izreka odločbe z dne 19. 1. 2004 našteta dejanja glede zadevne nelegalne gradnje ter navedel, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. Tožnik zatrjuje ničnost navedene odločbe, pri čemer se sklicuje na okoliščino, da je bila zoper odločbo v okviru pritožbenega roka vložena pritožba, zato odločba ni mogla postati pravnomočna in naj se zato izreče za nično. Toženka ugotavlja, da je bilo o enaki zahtevi takrat dveh predlagateljev, tožnika in A. A., ki sta jo na MOP podala dne 11. 4. 2016, odločeno že z odločbo MOP št. 0612-118/2016-8-BM z dne 6. 6. 2016 (v nadaljevanju: odločba z dne 6. 6. 2016). V obrazložitvi slednje je bilo ugotovljeno, da zatrjevani ničnostni razlog ni podan po nobeni izmed predpisanih možnosti iz 279. člena ZUP, hkrati pa še, da je bila inšpekcijska odločba izdana 19. 1. 2004 in zatem vročena, potem pa v spisu evidentirana le vloga za odlog izvršitve te odločbe, ne pa pritožba. Zoper odločbo z dne 6. 6. 2016 je bil sprožen upravni spor, v katerem je tukajšnje sodišče s sodbo št. III U 240/2016-7 z dne 5. 5. 2017 (v nadaljevanju: sodba III U 240/2016) odločitev MOP potrdilo in tožbene očitke zavrnilo. Ker je bila torej v obravnavanem primeru na podlagi enakega zahtevka že izdana zavrnilna odločba z dne 6. 6. 2016, je toženka predmetno zahtevo zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP (ki jo citira), saj se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira ponovni tožnikov zahtevek, ni spremenilo.

4Tožnik je v predpisanem 30-dnevnem roku vložil tožbo na odpravo izpodbijanega sklepa, saj meni, da je v njem dejansko stanje napačno ugotovljeno in da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predmetni tožnikovi zahtevi in odločbo z dne 19. 1. 2004 izreče za nično, toženki pa naloži v plačilo stroške tega postopka.

5V tožbi uvodoma pojasnjuje, da je v zadevi nezakonite porušitve vseljene rekonstrukcije več kot 100 let legalnega stanovanjskega objekta na ... v Ljubljani, postavljenega v verižni ulični gradnji, Vrhovno sodišče izdalo sodbo št. II Ips 198/2018 z dne 19. 2. 2019 (v nadaljevanju: sodba II Ips 198/2018), iz katere so razvidne številne kršitve ter nestrokovnost in pristranskost prvostopenjske sodnice Okrožnega sodišča v Ljubljani. Iz obrazložitve omenjene sodbe izhaja, da je bila izvršba z rušitvijo objekta obremenjena z napako, ki je zunaj pravno dopustnega okvira ter se ne more naključno pripetiti gradbenemu inšpektorju tik pred upokojitvijo z ustreznimi izpiti in dolgoletno operativno prakso, kot je bil C. C., pač pa je šlo za naklepno dejanje ob zlorabi pooblastil, pravne države, Ustave Republike Slovenije in temeljnih človekovih pravic. Že predhodna sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1843/2017 z dne 21. 3. 2018 (v nadaljevanju: sodba II Cp 1843/2017) je izpostavila, da je bila upravna izvršba s porušitvijo objekta vodena nezakonito, saj je bil sklep o dovolitvi izvršbe ničen, ravnanje inšpektorja je odstopalo od potrebne skrbnosti in strokovnosti ter je bilo malomarno, izvršba je bila prehitra in je odstopala od običajne metode dela, saj se, dokler obstaja možnost doseči legalizacijo, izvršba ne more opravljati. Nezakonitosti IRSOP v zadevi št. 356-02-72/2004 popisuje tudi zapisnik Ministrstva za pravosodje in javno upravno, Inšpektorata za javno upravo št. 0610-447/2011/595 z dne 11. 6. 2012 (v nadaljevanju: zapisnik IJU z dne 11. 6. 2012), v katerem upravni inšpektor ugotavlja, da je bilo delo gradbenih inšpektorjev, zlasti C. C., ki se nanaša na upravno poslovanje in izdelavo dokumentov v izvršilnem postopku, nestrokovno in v nasprotju s predpisi. Kot navaja tožnik, je C. C. ob zaslišanju v pravdi št. III P 2479/2013 pred Okrožnim sodiščem izpovedal, da se v zadevo vsebinsko ni poglabljal, saj mu je bila naročena zgolj rušitev. Tudi iz negativne revizije Računskega sodišča št. 320-9/2012/109 z dne 28. 5. 2015 izhaja, da zaradi presplošnih in nejasno opredeljenih meril zavezanci v inšpekcijskih in izvršilnih postopkih gradbene inšpekcije niso bili enakopravno obravnavani. Na visoka korupcijska tveganja v omenjenih postopkih je opozorila tudi Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju: KPK) v Poročilu št. 242-267/2011-55 02012 z dne 11. 9. 2012, kjer navedeno potrjuje tam zabeležena izjava tedanje predstojnice IRSOP Č. Č. Tožnik poudarja, da je inšpektor C. C. prejel predmetni spis 23. 9. 2010 in v vsega treh tednih, do 15. 10. 2010 organiziral in dokončal nezakonito porušitev objekta, ne da bi za to obstajal katerikoli od dokumentov (predhodno določene prioritete ter letni plani dela in na tej podlagi določen seznam izvršb), ki bi moral glede na pojasnilo direktorja gradbene inšpekcije D. D. v omenjenem poročilu KPK. Še več, ko je MOP 16. 9. 2011 izdalo odločbo, da je bila rušitev izvedena nezakonito, je D. D. v dokumentu št. 0612-109/2011/3 z dne 14. 10. 2010 (v nadaljevanju: dokument IRSOP z dne 14. 10. 2010) pozival Državno pravobranilstvo, naj omenjeno odločbo s tožbo izniči, saj da je v javnem interesu, da se izkaže pravilnost odločitev in dela upravnih organov, kar odločba MOP z 16. 9. 2011 postavlja pod vprašaj in lahko povzroči odškodninske in druge postopke proti uradnim osebam, ki so sodelovale v upravni izvršbi, in proti državi.

6Kot nadaljuje tožnik, gre tudi pri dosedanjem odločanju o izreku ničnosti odločbe z dne 19. 1. 2004 za nesprejemljiv rezultatski način odločanja. V zvezi z zavrženjem predmetne zahteve v izpodbijanem sklepu je samo po sebi zgovorno dejstvo, da je na vlogo, ki predstavlja pritožbo, gradbeni inšpektor C. C. odgovoril šele po šestih letih in pol s sklepom z dne 23. 9. 2010, ne da bi proučil ob ogledu objekta dne 22. 9. 2010 na zapisnik podana nova dejstva in okoliščine, čemur je sledil tožnikov odgovor z dne 29. 9. 2010, ki pa ga inšpektor tudi ni vsebinsko obravnaval. Zato se postavlja vprašanje, kdaj je potem odločba z dne 19. 1. 2004, ki jo IRSOP navaja kot pravni temelj za nezakonite postopke porušitve objekta in katere ničnost želi doseči tožnik s to tožbo, postala pravnomočna. V tej zvezi pojasnjuje, da je po 224. členu ZUP odločba pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo. Z ženo A. A. sta kot prava neuki osebi zoper inšpekcijsko odločbo v 15-dnevnem pritožbenem roku dne 27. 2. 2004 vložila pisno vlogo, kjer se pritožujeta zoper 2. točko izreka, tj. 6-mesečni rok za odstranitev objekta. Res te vloge nista poimenovala kot pritožbe, saj je inšpektorica E. E., ki je vodila postopek, predlagala, naj zahtevata podaljšanje roka, če bo potrebno, in sta tako zavezanca štela, da IRSOP takšni spremembi inšpekcijske odločbe ne nasprotuje. Ker gre za materialnopravni rok, ki je del izreka odločbe z dne 19. 1. 2004, katerega spremembo sta želela zavezanca, se tovrstno uveljavljanje pravnega interesa po sodni praksi šteje kot pritožba. Vloga je bila tudi kolkovana kot pritožba in naslovljena na pristojni organ, vse v skladu s pravnim poukom iz odločbe z dne 19. 1. 2004. IRSOP je pritožbo prejel 1. 3. 2004, kjer je knjižena kot vloga pod št. 356-02-72/2004-5. Nanjo je odgovoril šele s sklepom dne 23. 9. 2010, zato v tem času odločba z dne 19. 1. 2004 še ni bila dokončna in pravnomočna. To je bistveno za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 5. 2. 2008, ki je bil sicer nato 13. 3. 2012 izrečen za ničnega. Čeprav bi predhodno omenjeni sklep z dne 23. 9. 2010 pomenil odgovor na vlogo/pritožbo, je nezakonit, saj ga je izdal prvostopenjski organ, ki vloge/pritožbe nikoli ni odstopil drugostopenjskemu organu, kot določa ZUP (240. do 245. člen). Ta namreč predvideva preizkus procesnih predpostavk, ki ga mora ob prejemu pritožbe opraviti prvostopenjski organ, ter slednjemu omogoča, da na podlagi pritožbe o zadevi odloči drugače, česar IRSOP ni storil. V primeru nejasnosti vloge je prvostopenjski organ dolžan pozvati stranko k dopolnitvi, česar IRSOP tudi ni storil. Po 245. členu ZUP bi moral, če ni spremenil odločitve, najkasneje v 15 dneh posredovati vso dokumentacijo drugostopenjskemu organu v odločanje, česar ni storil. O pritožbi z dne 27. 2. 2004 (kar potrjuje tudi ugotovitev na 3. strani zapisnika IJU z dne 11. 6. 2012) tako pristojni drugostopenjski organ doslej ni odločil. Glede na navedeno je v zvezi z odločbo z dne 19. 1. 2004 podan ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP.

7Tožnik še navaja, da odločba z dne 19. 01. 2004 (ki jo je IRSOP 15. 11. 2011 opremil s klavzulo, da je pravnomočna in izvršljiva 14. 2. 2004) zavezancema odreja odstranitev objekta na parc. št. 312 k.o. ..., čeprav nista nikoli bila lastnika navedene nepremičnine in je zato izvršitev takšne odločbe pravno in dejansko nemogoča, kar je ničnostni razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. IRSOP je šele 7. 6. 2006 izdal sklep o popravi pomote (da se odločba z dne 19. 1. 2004 popravi tako, da se v izreku in v obrazložitvi parc. št. 312 k. o. ..., kar je pomotoma zapisano, spremeni v pravilno parc. št. 213 k. o. ...; kar bi pomenilo, da sta imela tako zavezanca obveznosti na lastni parceli, ki bi bile izvršljive, če bi inšpekcijska odločba postala dokončna/pravnomočna). Vendar napačno označene parcele ni mogoče šteti za tehnično pomoto, saj bi se s popravkom poseglo v pravno situacijo, ustvarjeno z odločbo z dne 19. 1. 2004. Slednjo je zato treba, ne glede na popravni sklep, izreči za nično iz razloga po 3. točki prvega odstavka 279. člena ZUP (prim. sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 984/99). Poleg tega je bil popravni sklep izdan v škodo zavezancev in ne more veljati za nazaj. Odločba z dne 19. 1. 2004 torej ni mogla postati 2. 3. 2004 dokončna in pravnomočna, niti izvršljiva 14. 2. 2004, kot je z žigi o tem naknadno, dne 15. 11. 2011 ponaredil gradbeni inšpektor C. C. v poskusu legalizirati že izvedeno nezakonito rušitev objekta. S tem namenom je 18. 11. 2011 izdal sklep o dovolitvi izvršbe, vendar je takšne naknadno izdane sklepe drugostopenjski organ zavrnil. Tožnik ponavlja, da je na pritožbo z dne 27. 2. 2004 odgovoril prvostopenjski organ, in to šele 23. 9. 2010, torej po tem, ko je bil 5. 2. 2008 izdan nato za ničnega izrečen sklep IRSOP o dovolitvi izvršbe št. 356-02-72/2004-MT-16.

8Sklepno tožnik v tožbi utemeljuje, da so izpolnjeni pogoji za izrek odločbe z dne 19. 1. 2004 za nično po 1., 2., 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. In sicer po 1. točki navedene določbe, ker o obveznostih, ki jih odločba nalaga (v letu 2004 je zavezancema nalagala rušenje legalnega objekta na tuji parceli št. 312 k. o. ..., inšpektor C. C. pa jo je šele 15. 11. 2011 opremil z napačnimi datumi izvršljivosti in pravnomočnosti), ni mogoče odločati v upravnem postopku. Zoper objekt na navedeni parceli v letu 2004 ni bila podana prijava, da bi IRSOP lahko izdal kakršnokoli odločbo v upravni zadevi glede pravic in obveznosti njegovega lastnika. Prav tako je utemeljen izrek ničnosti inšpekcijske odločbe po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj bi izvršitev obveznosti rušenja na tuji parceli povzročila več kaznivih dejanj, npr. povzročitev velike nepopravljive materialne in nematerialne škode, motenje posesti, in s tem hud napad na pravni red. Podan je razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP (ker odločbe ni mogoče izvršiti). Čeprav se ta zakonska določba uporablja v primerih, kadar odločba še ni izvršena, pa tožnik poudarja, da gre za pravno in dejansko nezmožnost legalne izvršitve obveznosti. Kot še navaja, je podan tudi ničnostni razlog po 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, saj odločba z dne 19. 1. 2004 vsebuje take nepravilnosti glede izvršljivosti in pravnomočnosti/dokončnosti, ki so ob spoštovanju določb 225. in 245. člena ZUP razlog za njeno ničnost. Oprema odločbe z žigi o izvršljivosti/pravnomočnosti/dokončnosti šele 15. 11. 2011, kar naj bi veljalo za leto 2004, je nepravilno. Nepravilnost v zvezi z 225. členom ZUP potrjuje sklep o popravi pomote z dne 7. 6. 2006 (pred njegovo pravnomočnostjo inšpekcijska odločba ne more postati izvršljiva 14. 2. 2004, niti pravnomočna/dokončna 2. 3. 2004), v zvezi z 245. členom ZUP pa dejstvo, da o pritožbi z dne 27. 2. 2004 še do danes ni odločil pristojni drugostopenjski organ. Odločba z dne 19. 1. 2004 torej ni mogla postati ne dokončna ne pravnomočna niti izvršljiva, zato naj sodišče odpravi ali razveljavi tudi odločbo z dne 6. 6. 2016 in odločbo z dne 19. 1. 2004 izreče za nično. Tožnik je tožbi priložil izpodbijani sklep z dne 18. 10. 2019, kot dokaze pa predlagal še odločbo z dne 19. 1. 2004, vlogo/pritožbo z dne 27. 2. 2004, sklep IRSOP o popravi pomote št. 356.2-72/2004-MT-11 z dne 7. 6. 2006 (že navajan kot: sklep z dne 7. 6. 2006), sklep IRSOP št. 356-02-72/2004-28 z dne 23. 9. 2010 (že navajan kot: sklep z dne 23. 9. 2010) ter vpogled v spis zadeve št. 356-02-72/2004 in tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Up 984/99.

9Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, odgovora na tožbo pa ni podala.

10Tožnik je v vlogah z datumi 16. 2. 2020, 1. 7. 2020 in 13. 12. 2020 vztrajal pri tožbenih stališčih in zahteval, da sodišče opravi javno glavno obravnavo. Ponovno je navajal, da odločba z dne 19. 1. 2004 ni mogla postati dokončna, pravnomočna in izvršljiva ter da je D. D. v dokumentu IRSOP z dne 14. 10. 2011 pozival Državno pravobranilstvo, naj izniči odločbo MOP z dne 16. 9. 2011, s katero je MOP prvo potrdilo nezakonitost rušitve objekta, kar je nato izpostavilo tudi Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 198/2018. Iz zapisnika IJU z dne 11. 6. 2012 izhaja ugotovitev, da iz dokumentacije spisa IRSOP ni razvidno, da bi bilo odločeno o vlogi/pritožbi/pravnem sredstvu z dne 27. 2. 2004. Nanjo je šele z zavrnilnim sklepom z dne 23. 9. 2010, in to ob uzurpaciji zakonskih pooblastil, odgovoril prvostopenjski organ. V vlogah z dne 8. 1. 2021, 13. 1. 2021 in 14. 1. 2021 je tožnik navedel, da je v dokumentu IRSOP št. 0612-98/2013-2 z dne 7. 8. 2013 (v nadaljevanju: dokument IRSOP z dne 7. 8. 2013), naslovljenem na DO RS, zapisano: „Dne 28. 2. 2004 (datum na kuverti) sta inšpekcijska zavezanca zaprosila za odlog izvršitve predmetne odločbe (št. 356.2-72/04-MT z dne 19. 1. 2004 - op. tožnika) /.../ Predmetni vlogi ni bilo ugodeno - pravnomočni sklep št. 356-02-72/2004-28 z dne 23. 9. 2010 /…./.“ Tudi sklep z dne 23. 9. 2010 ni postal pravnomočen. V 1. točki njegovega izreka je zapisano, da se predlogu tožnika in njegove žene, vloženemu 28. 2. 2004, za trimesečni odlog izvršbe odločbe z dne 19. 1. 2004, ne ugodi; iz pravnega pouka sklepa pa izhaja, da je zoper njega dovoljena pritožba v roku 15 dni. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da investitorja zoper izvršilni naslov nista vložila pravnega sredstva, kar očitno ne drži. Z ženo sta na sklep odgovorila 29. 9. 2010, na kar še nista prejela vsebinskega odgovora. Ker ta sklep obravnava odločbo z dne 19. 1. 2004, je zoper njo odprta možnost pritožbe, kar pomeni, da do izdaje sklepa z dne 23. 9. 2010 in sploh doslej še ni postala pravnomočna.

11Sodišče je v tem upravnem sporu 25. 5. 2023 opravilo javno glavno obravnavo, ki katere se je udeležil tožnik. Navedel je, da je s tožbo v tem upravnem sporu izpodbijani sklep z dne 18. 10. 2019 posledica vseh v inšpekcijski zadevi izdanih predhodnih odločitev oziroma postopanj organov, ki pa so nepravilne in nezakonite, kot so tudi predhodne odločitve tukajšnjega sodišča. Pri tem se sklicuje še na odločbo Ministrstva za infrastrukturo in prostor št. 0612-160/2011/136 z dne 13. 3. 2012 (v nadaljevanju: odločba z dne 13. 3. 2012), s katero je bil izrečen za ničnega sklep o dovolitvi izvršbe gradbene inšpektorice IRSOP, OE Ljubljana, št. 356-02-72/2004-MT-16 z dne 5. 2. 2008. Zato je nična tudi odločba z dne 19. 1. 2004. Tožnik zato vztraja pri tožbi zoper izpodbijani sklep z dne 18. 10. 2019 ter pojasnjuje, da je iz predhodno navedenih razlogov vložil tudi tožbe zoper ostale upravne akte prvo- in drugostopenjskega organa, kar bo še počel, dokler bo lahko. Če je upravni organ dvomil, kaj predstavlja vloga z dne 27. 2. 2004, bi moral vložnika pozvati k dopolnitvi (tako tudi sodna praksa, npr. sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 464/1999). Sicer pa iz vsebine vloge izhaja, da gre za pritožbo zoper 2. točko izreka odločbe z dne 19. 1. 2004, pri čemer je vloga sledila pravnemu pouku iz te odločbe, da je zoper njo dopustna pritožba, ki jo je treba vložiti pisno v roku 15 dni in jo ustrezno kolkovati. Sodišče bi moralo že samo slediti zakonu in ugotoviti, kaj vse v inšpekcijski zadevi ni bilo spoštovano; enako velja za drugostopenjski organ. Ta je ob odločanju o pritožbi zoper višino obračunanih stroškov rušenja objekta z odločbo z dne 16. 9. 2011 potrdil, da rušitev ni bila opravljena zakonito, pač pa brez pravilnega sklepa o dovolitvi izvršbe. O tem obstajajo tri pravna mnenja Državnega odvetništva, čeprav ga je prvostopenjski organ pozival, da je odločbo z dne 16. 9. 2011 treba izničiti s tožbo. Ker je bil z odločbo z dne 13. 3. 2012 za ničnega izrečen sklep o dovolitvi izvršbe z dne 5. 2. 2008, je treba odpraviti tudi vse iz tega izvirajoče pravne posledice, kar je treba upoštevati v tem upravnem sporu, saj je ena od teh posledic tudi izpodbijani sklep z dne 18. 10. 2019. Kot je še pojasnil tožnik, z navedbami, ki se nanašajo na dokument IRSOP z dne 7. 8. 2013, dokazuje, da je bila vloga z dne 27. 2. 2004 vložena, kar so sprva skušali zanikati. Ta vloga, kot rečeno, pomeni pritožbo zoper odločbo z dne 19. 1. 2004. Tožnik je še pripomnil, da IRSOP vodi vsebinsko isto zadevo v različnih vpisnikih, da stvari niso pregledne.

12Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve (med njimi se nahaja tudi zapisnik IJU z dne 11. 6. 2012). Tožnik je izjavil, da nima ugovorov zoper dokazni sklep in dokazovanje in ne dodatnih navedb.

K I. točki izreka:

13Tožba ni utemeljena.

14Predmet sodne presoje v upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega upravnega akta (prim. 2. člen ter prvi odstavek 30. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V obravnavanem upravnem sporu se tako presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa z dne 18. 10. 2019, s katerim je bila zavržena zahteva za izrek ničnosti odločbe z dne 19. 1. 2004, ki jo je tožnik poslal toženki 15. 7. 2019 in jo nato dopolnil z vlogo z dne 3. 10. 2019. Presoja se torej, ali je toženka predmetno zahtevo upravičeno zavrgla (sklenila, da o njej ne bo sprejela vsebinske odločitve, ker formalne predpostavke za takšno odločanje niso izpolnjene) ali pa bi morala predmetno zahtevo vsebinsko obravnavati - le v tem primeru bi bila dolžna vsebinsko presojati, ali obstoji kateri od zakonsko predvidenih ničnostnih razlogov za izrek odločbe z dne 19. 1. 2004 za nično.

15Kot izhaja iz prvega odstavka 279. člena ZUP, se za nično izreče upravna odločba: ki je bila izdana v upravnem postopku v zadevi iz sodne pristojnosti ali stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku (1. točka); ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu (2. točka); ki je sploh ni mogoče izvršiti (3. točka); ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila (4. točka); ki je bila izdana kot posledica priseljevanja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja (5. točka); v kateri je taka nepravilnost, ki je po kakšni posebni zakonski določbi razlog za ničnost (6. točka). V skladu z drugim odstavkom 279. člena ZUP se pod pogoji iz prvega odstavka tega člena lahko izreče za ničnega tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih. Za izrek ničnosti odločbe glede na navedeno torej ne zadošča obstoj kršitev v postopku oziroma nepravilnost odločbe, ampak mora biti podana katera od opisanih nepravilnosti, ki jih je zakonodajalec taksativno opredelil kot ničnostne razloge. O ničnosti odločbe organ lahko odloča po uradni dolžnosti ali na predlog oziroma zahtevo stranke, pri čemer do vsebinske presoje o takšni zahtevi lahko pride, če so izpolnjeni formalni pogoji (predpostavke) za takšno odločanje.

16Po presoji sodišča je toženka imela podlago za presojo, da te predpostavke v zvezi s predmetno tožnikovo zahtevo niso izpolnjene in jo je utemeljeno zavrgla ob uporabi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ta določa, da organ najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže med drugim, če se o isti zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako pa organ ravna tudi, če je bila o isti zadevi izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek ni spremenilo. Toženka je pojasnila, da gre pri predmetni zahtevi za takšno situacijo, saj je o enaki zahtevi, ki sta jo predhodno podala tožnik in A. A., izdala zavrnilno odločbo z dne 6. 6. 2016, ki je bila v upravnem sporu potrjena s sodbo III U 240/2016. Kot ugotavlja tudi sodišče po vpogledu listin v upravnem spisu, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, se je tožnik v predmetni zahtevi za izrek ničnosti inšpekcijske odločbe skliceval na to, da je bila zoper navedeno odločbo pravočasno vložena pritožba z dne 27. 2. 2004, ki ni bila obravnavana skladno z določbami ZUP in o njej ni odločil z zakonom predpisani drugostopenjski organ, zato inšpekcijska odločba ni in ne more doseči pravnomočnosti in jo je zato treba izreči za nično. Enake okoliščine v smeri, da inšpekcijska odločba nikoli ni mogla postati pravnomočna, kot tudi ne dokončna in izvršljiva, pa so bile kot razlog za izrek ničnosti navedene odločbe uveljavljane že v zahtevi tožnika in A. A. z dne 9. 4. 2016, ki jo je MOP prejelo 11. 4. 2016 in zavrnilo z odločbo z dne 6. 6. 2016, v kateri je obrazložilo, da zatrjevano ne predstavlja ničnostnega razloga po nobeni izmed taksativno predvidenih možnosti iz 1. do 6. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Tožnik je skupaj z A. A. zoper odločbo z dne 6. 6. 2016 vložil tožbo v upravnem sporu, ki je bila zavrnjena s sodbo III U 240/2016, pravnomočno 5. 5. 2017. Ob tem, ko je toženka že o zahtevi z dne 9. 4. 2016, prejete 11. 4. 2016, izdala zavrnilno odločbo, dejanska podlaga in za odločanje o ničnosti relevantna pravna podlaga pa se v predmetni zahtevi ni spremenila, je toženka ravnala prav, ko je predmetno zahtevo zavrgla. Takšno stališče izhaja tudi iz že oblikovane sodne prakse, npr. sodbe in sklepa Upravnega sodišča U 2118/2007 z dne 19. 2. 2009, v kateri je sodišče izrecno pojasnilo, da določba prvega odstavka 280. člena ZUP (da se lahko odločba izreče za nično vsak čas) pomeni le, da uporaba tega pravnega sredstva časovno ni omejena, ne pomeni pa pooblastila za ponovno odločanje o pravnomočno odločeni stvari.

17Glede na tožnikove ugovore sodišče dodaja, da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa z dne 18. 10. 2019 iz obrazložitve odločbe z dne 6. 6. 2016 povzeta navedba toženke, da je iz spisa zadeve mogoče razbrati, da je bila inšpekcijska odločba dne 19. 1. 2004 izdana in zatem vročena, potem pa je bila v spisu evidentirana le vloga za odlog izvršitve omenjene odločbe, ne pa pritožba, ni bistvena za izdajo izpodbijanega sklepa. Za z njim sprejeto odločitev o zavrženju tožnikove predmetne zahteve je bistvena ugotovitev, da je bila o takšni predhodni zahtevi tožnika in A. A. že sprejeta zavrnilna odločba z dne 6. 6. 2016, ki je glede na sodbo III U 240/2016 pravnomočna, dejansko stanje (v predmetni zahtevi kot ničnostni razlog zatrjevane okoliščine) in pravna podlaga (za odločitev o ničnosti relevantne določbe ZUP) pa se nista spremenila.

18Iz obrazloženega sledeča presoja, da je izpodbijani sklep o zavrženju predmetne zahteve za izrek ničnosti pravilen in zakonit, pa dalje pomeni, da se sodišče v tem upravnem sporu ne more spustiti v vsebinsko obravnavanje predmetne zahteve in o njej sprejeti drugačne, torej vsebinske odločitve ter odločbe z dne 19. 1. 2004 izreči za nično. Pri čemer dodaja, da tega tudi določba drugega odstavka 37. člena ZUS-1 ne spreminja - na podlagi te določbe namreč sodišče v tem upravnem sporu po uradni dolžnosti pazi (le) na ničnost s tožbo izpodbijanega sklepa z dne 18. 10. 2019, ki pa ga že glede na vsebino z njim sprejete (procesne) odločitve ter drugi odstavek 279. člena ZUP ni mogoče izreči za ničnega.

19Po povedanem sodišče izključno v pojasnilo strankam dodaja, da okoliščine, na katere se v predmetni zahtevi in tožbi izpostavljeno sklicuje tožnik, tj. da je bila vloga z dne 27. 2. 2004 podana kot pritožba in da je o njej mimo določb ZUP odločil prvostopenjski organ šele s sklepom z dne 23. 9. 2010, medtem ko drugostopenjski organ o pritožbi ni odločil ter zato odločba z dne 19. 1. 2004 ni in ne more postati pravnomočna (ter dokončna in izvršljiva), ne predstavljajo ničnostnega razloga po določbah prvega odstavka 279. člena ZUP, na katere se v tožbi sklicuje tožnik. Če se tožnik ni strinjal s sklepom z dne 23. 9. 2010, je ta sklep (kot tudi sklep o popravi pomote z dne 7. 6. 2006) lahko izpodbijal s pritožbo; kolikor organ o vloženi pritožbi zoper sklep ali pritožbi zoper odločbo z dne 19. 1. 2004 v predpisanem roku ni odločil, pa ima stranka možnost odločitev izposlovati z zakonsko predvidenimi pravnimi sredstvi zaradi molka organa (prim. 28. člen ZUS-1), kadar so za to izpolnjene vse predpisane procesne predpostavke. Ni pa prekoračitev roka za odločitev o pritožbi sama po sebi razlog za nezakonitost ali ničnost odločbe z dne 19. 1. 2004. S tega vidika torej tožnik tudi z navedbami, s katerimi povzema ugotovitve iz zapisnika IJU z dne 11. 6. 2012, ne more uspeti. V zvezi s tožbenimi ugovori v smeri, da je bila zavezancema z odločbo z dne 19. 1. 2004 naložena obveznost rušenja legalnega objekta na tuji parceli št. 312 k.o. ..., zaradi česar tožnik uveljavlja ničnostne razloge po 1., 2., 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, pa sodišče ugotavlja, da omenjenih okoliščin v predmetni zahtevi ni navajal in jih zato toženka v izpodbijanem sklepu ni bila dolžna presojati. Ker tožnik niti ne trdi, da teh okoliščin kot ničnostnih razlogov ne bi mogel uveljavljati že v upravnem postopku izdaje izpodbijanega sklepa, jih kot nedopustnih novot (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1) sodišče v tem upravnem sporu ne more upoštevati. Pripominja pa, da jih je presodilo v sodbi III U 240/2016, s katero je tožbo zoper odločbo z dne 6. 6. 2016 zavrnilo in ki je pravnomočna.

20Sodišče glede na vsebino tožbe še pojasnjuje, da je s tožbo izpodbijani akt tisti akt, ki ga sodišče, kadar tožbi ugodi, s sodbo odpravi (glej prvi odstavek 64. člena ZUS-1). Po tretjem odstavku istega člena lahko sodišče glede na vsebino zadeve odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta. Dometa te določbe tretjega odstavka 64. člena ZUS-1 zaradi instituta pravnomočnosti ni mogoče širiti čez njen jezikovni pomen. Sodišče bi tako v tem upravnem sporu, četudi bi tožbi ugodilo, lahko odpravilo le v postopku, ki je tekel na podlagi predmetne tožnikove zahteve izdani upravni akt, to je izpodbijani sklep. Kolikor se tožnik ne strinja z odločbo z dne 6. 6. 2016 oziroma o tožbi zoper to odločbo izdano sodbo III U 240/2016, njune odprave oziroma razveljavitve (ali odprave drugih zanj spornih upravnih aktov ali sodnih odločb) ne more doseči z vložitvijo ponovne (predmetne) zahteve za izrek odločbe z dne 19. 1. 2004 za nično ter sledečim upravnim sporom zoper izpodbijani sklep kot odločitev o tej zahtevi, ampak mora prej omenjene akte izpodbijati s pravnimi sredstvi, ki jih za izpodbijanje vsakega od njih predvideva zakon. Neutemeljeno je tudi posplošeno razlogovanje, da je treba tej tožbi ugoditi in odpraviti izpodbijani sklep ter izreči odločbo z dne 19. 1. 2004 za nično zato, ker je bil z odločbo z dne 13. 3. 2012 za ničnega izrečen sklep o dovolitvi izvršbe z dne 5. 2. 2008. Če se upravni akt izreče za ničnega, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz njega nastale (v primeru za ničnega izrečenega sklepa o dovolitvi izvršbe se torej odpravijo tiste posledice, ki so nastale konkretno iz takšnega sklepa), in sicer tako, da se vzpostavi stanje, kakršno je bilo pred izdajo akta, ki je bil izrečen za ničnega (konkretno torej stanje pred izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe), če to ni mogoče, pa ima stranka, ki ji je nastala škoda, pravico do odškodnine (kar je predmet pravde pred Okrožnim sodišču v Ljubljani, ki jo omenja tožnik, oziroma postopka, v katerem sta bili izdani sodbi II Cp 1843/2017 in II Ips 198/2018, ki ju povzema v tožbi). Ni pa izrek sklepa o dovolitvi izvršbe za ničnega razlog, zaradi katerega bi bilo treba izreči za nično tudi (pred izdajo sklepa izdano) inšpekcijsko odločbo ali sklep o zahtevi za izrek ničnosti te odločbe, kot je izpodbijani.

21Ker ostale tožbene navedbe, četudi bi jim sodišče sledilo, in z njimi povezane listine glede na zakonsko ureditev, ki je podlaga za izdajo in posledično presojo izpodbijanega sklepa, za odločitev o tem niso bistvene, se sodišče do njih ni nadalje opredeljevalo.

22Po vsem navedenem je tožbo zoper izpodbijani sklep moralo kot neutemeljeno zavrniti na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

23Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.