281. člen ZUP

V obravnavani zadevi je prišlo do prenosa dejavnosti v smislu določbe 148. člena ZDavP-2. Ugotavlja se prenos oziroma ohranitev pogodbenih razmerij, poslovanje je potekalo dalje v enakih okoliščinah, na istem naslovu (v istih prostorih), pod praktično istim imenom, z uporabo iste telefonske številke, elektronskega naslova in domene, z istim zakonitim zastopnikom in osebami pooblaščenimi za razpolaganje z denarnimi sredstvi. V tem smislu gre za prenos potenciala za pridobivanje dohodkov z opravljanjem oziroma nadaljevanjem opravljanja iste gospodarske dejavnosti, medtem ko davčni dolžnik te dejavnosti ne opravlja več in ne posluje več, ampak gre za pravno osebo na "listu" papirja. V obravnavani zadevi je sodišče s sodbo I U 224/2022-21 z dne 4. 11. 2024 zadevo v delu, v katerem je tožbi ugodilo, vrnilo v ponovni postopek in je ni le odpravilo, kar pomeni, da v začetem postopku o odmeri davka še ni bilo dokončno odločeno, zato zaključek tožnika, da njegove odgovornosti kot poroka ni in je ne more biti, ni pravilen oz. je preuranjen.

Za odločitev o tem, ali je potrebno prejšnjo odločbo v ponovljenem postopku odpraviti ali razveljaviti, je pomembna presoja dejanskih in pravnih okoliščin. Dejanske okoliščine se nanašajo na izvršenost prejšnje odločbe, pravne okoliščine pa na pridobljene pravice, obveznosti ali pravne koristi. V obravnavanem primeru pa v obnovljenem postopku niso bile ugotovljene okoliščine, ki jih zahteva 280. člen ZUP. Torej ugotovljene niso bile dejanske in pravne posledice gradbenega dovoljenja z dne 24. 10. 1996 in v zvezi s tem vprašanjem njegova odprava ali razveljavitev. V ponovnem postopku bo zato treba, da se zadosti standardu obrazložitve odločbe (214. člen ZUP) in da bo možno odločitev preizkusiti, ugotoviti, ali obstojijo razlogi za odpravo gradbenega dovoljenja z dne 24. 10. 1996, ali pa, kot zatrjuje stranka z interesom investitor, razlogi za razveljavitev.

Sklep, s katerim sodišče prve stopnje ne dopusti nasprotne tožbe, je sklep procesnega vodstva. Pritožbe zoper tak sklep ni. Napačen pravni pouk ne more vzpostaviti pravice, ki je zakon ne daje. Primarni in podredni tožbeni zahtevek sta vsak zase samostojna zahtevka, le odločanje o njiju je podvrženo vrstnemu redu, kot ga izbere tožnik. Če sodišče tožbo po primarnem zahtevku zavrže, nastopijo pogoji za obravnavanje podrejenega zahtevka, ki s tem postane primarni.

Pri (ponovnem) odločanju upravnega organa je po odpravi prvostopenjske odločbe sicer praviloma treba uporabiti predpis, ki je veljal v trenutku izdaje prejšnje odločbe, vendar to pravilo ne velja, če se je v vmesnem času materialni predpis spremenil ali je prenehal veljati, saj načelo zakonitosti upravne organe (prve in druge stopnje) zavezuje, da morajo odločati po trenutno veljavnih predpisih, razen če iz narave upravne zadeve ali samega predpisa izhaja drugače. Ustava RS namreč v okviru 155. člena varuje le pridobljene pravice posameznika, zato se ni mogoče absolutno zanašati na nespremenljivosti pravne ureditve, posebno če je sprememba namenjena varstvu javnega interesa. Upravni organ je ravnal pravilno, da je uporabil ZZDej, ki je veljal v času ponovnega odločanja.

Če se odločba prve stopnje odpravi, se odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). To pomeni, da odpravljene odločbe ni več in zato tudi ne njenih učinkov. Enako velja tudi, če se odločba prve stopnje odpravi in zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. V takem primeru se zadeva vrne v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko o zadevi (sploh) še ni bilo odločeno. V ponovljenem postopku zato stranka lahko navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze. Upravni organ pa je dolžan upoštevati dejansko in pravno stanje v času izdaje odločbe v ponovljenem postopku. Drugače velja le, če materialni predpis organu nalaga, da mora upoštevati dejansko in pravno stanje v določenem trenutku ali določenem časovnem obdobju (npr. odmera dohodnine za določeno leto). V obravnavani zadevi pa (kot izhaja že iz razlogov sodbe I U 1649/2020) ne gre za tak primer.

Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. S tem, ko je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ odpravil prvotno odmerno odločbo v delu, ki se nanaša na predmetna stavbna zemljišča, se je zadeva v tem delu vrnila v stanje pred izdajo omenjene odločbe, to je v stanje, ko v tem delu o pravici oziroma obveznosti v upravnem postopku še ni bilo odločeno.

Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. S tem, ko je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ odpravil prvotno odmerno odločbo v delu, ki se nanaša na predmetna stavbna zemljišča, se je zadeva v tem delu vrnila v stanje pred izdajo omenjene odločbe, to je v stanje, ko v tem delu o pravici oziroma obveznosti v upravnem postopku še ni bilo odločeno.

Četudi je naslovno sodišče s sodbo sklep odpravilo, je za pretrganje zastaranja odločilno, da je davčni organ opravil uradno dejanje z namenom davčne izvršbe, torej da je bil aktiven v postopku, in da je bil tožnik o tem dejanju obveščen. Poleg tega pa v obravnavanem primeru sklep o davčni izvršbi ni bil zgolj odpravljen, temveč je bila zadeva vrnjena v ponovno odločanje istemu organu, ki je z izdajo izpodbijanega sklepa nadomestil odpravljeni sklep. Po presoji sodišča tako odprava izpodbijanega sklepa v smislu določbe 281. člena ZUP ne pomeni, da v predmetni zadevi ni prišlo do pretrganja zastaranja.

V obravnavanem primeru je bilo z izpodbijano odločbo, izdano po nadzorstveni pravici, razveljavljeno gradbeno dovoljenje, kar pomeni, da to ne obstaja več (drugi odstavek 281. člena ZUP). To pomeni, da o tožnikovi zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja še ni bilo odločeno. Prvostopenjski upravni organ, ki je pristojen za odločanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, bo moral o tožnikovem zahtevku odločati ponovno in izdati novo odločbo. To pa pomeni, da z izpodbijano odločbo postopek v tej zadevi ni bil končan. Takšno je tudi stališče ustaljene sodne prakse. Ker bo torej moral prvostopenjski upravni organ o zahtevi ponovno odločati, bo tožnik v tem postopku lahko uveljavljal ugovore, ki jih navaja v tožbi. Zoper ponovno odločitev prvostopenjskega organa bo imel pravico do pritožbe in ko bo odločeno o njej, ob izpolnjevanju pogojev iz ZUS-1, tudi pravico do tožbe v upravnem sporu. Sodno varstvo bo torej tožniku ob izpolnitvi prej navedenih pogojev zagotovljeno zoper novo odločitev o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja.

V prvem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se v upravnem sporu lahko akt, s katerim je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, izpodbija samo, če je bil z njim končan postopek odločanja. Postopek odločanja ni končan, če mora upravni organ v zvezi z aktom o odpravi oziroma razveljavitvi svojega predhodnega akta ponovno odločati o zahtevku stranke. V obravnavanem primeru je bilo z odločbo, s katero se je soglasje izreklo za nično, določeno, da se odpravijo vse pravne posledice tega akta, zadeva pa vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. To pomeni, da postopek v tej zadevi ni končan, saj bo moral pristojni prvostopenjski upravni organ o zahtevku oziroma o vlogi tožnika za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas ceste ponovno odločati in zato ni pravne podlage za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper izpodbijano odločbo.

Če se upravni akt odpravi s pravnomočno odločbo, se odpravijo tudi posledice, ki so iz njega nastale (prvi odstavek 281. člena ZUP). Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva (ex tunc), s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. V obravnavani zadevi to pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljenega akta, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi v upravnem postopku še ni odločeno. Pravni položaj stranke je torej takšen, kot da v konkretni upravni zadevi sploh ne bi bila izdana odločba in posledično davek ne bi bil nikoli odmerjen. To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora davčni organ v ponovljenem postopku DIN izdati zapisnik v skladu s 140. členom ZDavP-2. To pa hkrati tudi pomeni, da v ponovljenem postopku tožnik tudi ni obremenjen z dokaznimi prekluzijami iz prvotnega postopka DIN. Vrhovno sodišče RS meni, da določba drugega odstavka 140. člena ZDavP-2, po kateri davčni zavezanec v pripombah k zapisniku očitno sploh nima pravice navajati dejstev in dokazov, ki so nastali po izdaji zapisnika, prekomerno posega v njegovo pravico do izjave ter da je zato v neskladju z 22. členom Ustave. Pravica do izjavljanj

Ker obveznosti iz naslova DDV niso temeljile denimo na obračunih, ki bi bili vloženi v rednih rokih za posamezna obračunska obdobja, tudi niso imele ločenih zapadlosti z različnimi datumi. Tožniku se je celotna ugotovljena davčna obveznost naložila naenkrat z odmerno odločbo (posledično pa se je odtlej enovito štelo tudi absolutno zastaranje izterjave, ne pa ločeno in sukcesivno za posamezna obračunska obdobja). Posledično pa je jasno, da je šlo pri obeh pobotih zgolj za delno izpolnitev tožnikove obveznosti iz odmerne odločbe DURS (in ne za pokrivanje več časovno različnih davčnih obveznosti iz posameznih transakcij in/ali za posamezna obračunska obdobja), zaradi česar tudi ne pride v poštev uporaba pravil o vrstnem redu pokrivanja več obveznosti iz 93. člena ZDavP-2.

Če upravno sodišče pravnomočno odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo vrne v ponovni postopek upravnemu organu, to pomeni med drugim tudi ugotavljanje dejanskega stanja, ki se v tem ponovljenem postopku odločanja lahko spremeni.

Ustavno sodišče RS je tudi že zavzelo stališče, da ima pravica denacionalizacijskih upravičencev, ki izhaja iz 33. člena USRS in iz Protokola 1 k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) prednost pred lastninskimi upravičenji podjetij oziroma njihovih delavcev do lastninskega preoblikovanja.

Tožnica v tej zadevi zahteva plačilo storitev pomoč na domu, izvedenih v oktobru 2017 - to je v času, ko je v rokah imela dokončno in izvršljivo odločbo socialne inšpekcije, da do odprave napak ne sme izvajati socialno varstvene storitve pomoč družini na domu. Na podlagi določila četrtega odstavka takrat veljavnega 35. člena ZIN v primeru, kadar inšpektor ugotovi nepravilnosti in z odločbo odredi ukrepe, samostojni podjetniki ne smejo za zavezanca opravljati del, ki bi pomenila nadaljevanje kršitev. Zato kasnejša odprava inšpekcijske odločbe v sodnem postopku ne predstavlja predhodnega vprašanja v tem sporu. Ne drži torej pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na neobstoječo odločbo socialne inšpekcije. Četudi je ta odločba sedaj odpravljena (in vrnjena upravnemu organu v ponovni postopek), je takrat obstajala, bila je dokončna in izvršljiva in je kot taka tožnico zavezovala. Drži sicer pritožbeno opozorilo, da je skladno z določilom 281. člena ZUP učinek sodbe retroaktiven. Z njo je bilo vzpostavljeno pravno stanje, kakršno je obstajalo pred izdajo odpravljene odločbe. Vendar to ne pomeni, da odpravljene odločbe socialne inšpekcije takrat ni b

Namen zakonodajalca je mogoče povzeti iz četrtega odstavka 60. člena ZSZ/84, ki poslovne površine ne opredeljuje le kot poslovni prostor, temveč tudi površino vseh prostorov, ki so z njim funkcionalno povezani. Predmetne površine po petem odstavku tega člena niso izenačene s poslovnim prostorom, temveč s poslovnimi površinami, za katere je kriterij funkcionalna povezanost s poslovnim prostorom. Povedano drugače: dostopne oziroma dovozne poti ali parkirišče za stranke niso funkcionalno povezani nič manj, kot npr. hodnik, sanitarije, ipd., saj so vse te površine nujno potrebne za normalno uporabo poslovnih prostorov.

Ker odločba, s katero naj bi bilo poseženo v predlagateljeve pravice oziroma pravne koristi, ne obstaja več, z učinkom za nazaj pa so bile odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale, si predlagatelj tudi v primeru uspeha z revizijo ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Tudi če bi Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in zadevo vrnilo davčnemu organu v nov postopek, bi ta moral predlagateljevo pritožbo zavreči. Morebitna drugačna pravna stališča Vrhovnega sodišča glede pogojev za priznanje položaja stranke v postopku pa ne morejo pomeniti take spremembe v nastali pravni situaciji, kot bi jo glede na svoje navedbe v predlogu želel doseči predlagatelj v tem revizijskem postopku.

V ponovljenem postopku je bil opravljen nov davčni inšpekcijski nadzor, izdan nov zapisnik in četudi bi bila vsebina identična prejšnjemu, morda ne bi bili identični ugovori revidenta zoper to vsebino. Revident bi lahko ponudil nove argumente, za kar je bil potencialno prikrajšan. Ustavna kategorija enakega varstva pravic (22. člen Ustave) med drugim zagotavlja tudi pravico do izjavljanja v postopku glede celotnega procesnega gradiva, ki je v sodnem spisu in lahko vpliva na odločitev sodišča. Glede na to, da ima enako varstvo pravic v upravnem postopku poseben pomen (glej 8. točko obrazložitve), lahko zaključimo, da se pravica do izjavljanja glede procesnega gradiva razteza tudi na upravni spis. Glede tega Vrhovno sodišče dodaja, da pomeni v obravnavanem primeru navedena pravica do izjavljanja pravico, da sodišče omogoči izjaviti se o upravnem spisu in morebitno kršitev te pravice v upravnem postopku lahko tudi samo sanira. Ob tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je kršitev pravice do izjave lahko podana tudi, če bi gradivo, glede katerega stranki ni bila zagotovljena pravica do izjave, na odločitev lahko vplivalo.