128. člen ZUP

Za presojo pravilnosti odločitve v predsodnem upravnem postopku je ključno dejstvo zatrjevane ničnosti odločbe z dne 20. 11. 2008, s katero je bil tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti s priznano pravico do invalidske pokojnine. Kot je pojasnjeno, je bila sporna odločba o razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti že večkrat presojana v sodnih postopkih. Sodišče se je pravilno opredelilo do vsakega pogoja, ki ga prvi odstavek 279. člena ZUP določa kot ničnostni razlog in ugotovilo, da ni podan nobeden izmed zakonsko določenih pogojev.

Glede na to, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog osebne zdravnice ter nadalje, da je toženec s pravnomočno odločbo odločil, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine in njenem izplačevanju odločeno s posebno odločbo, je torej imel vso potrebno pravno podlago za izdajo odločbe z dne 25. 1. 2010. Toženec je odločitev o pravici in višini delne invalidske pokojnine odložil iz razloga, ker ni razpolagal s podatki o premestitvi tožnice na drugo delovno mesto. V tem primeru sicer ni šlo za izdajo dopolnilne odločbe, temveč za odločitev o samostojni pravici. Iz obrazložitve odločbe z dne 25. 1. 2010 je razvidno, da je tožnica toženca z dopisom z dne 18. 1. 2010 obvestila, da ni bila premeščena na drugo delovno mesto. Delodajalec ji je vročil le aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je še vedno zaposlena na svojem delu s polovičnim delovnim časom. Na drugo ustrezno delo s polovičnim delovnim časom pa bo premeščena kasneje. Ker je toženec ugotovil, da se tožnica ni zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, je odločil, da nima pravice do izplačila delne invalidske pokojnine.

Po 128. členu ZUP sme pristojni organ v zadevah, v katerih je po zakonu ali po naravi zadeve za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Ker ni bila podana, pa je toženka pravilno odločala le o vloženem zahtevku.

Tožena stranka je s tem, ko je odločala o dodelitvi brezplačne pravne pomoči v obsegu, ki ga tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni zahteval, ravnala v nasprotju z določbo 128. člena Zakona o splošnem upravnem postopku. Ta določa, da sme pristojni organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana.

Prvostopenjski organ je odločil, da se prosilcu pokaže tudi Zapisnik, kar pa ne ustreza prošnji prosilca, saj kaj takega ni zahteval. Enako velja tudi za Smernice in Kompromisni predlog, ki so priloge k Zapisniku. Tožeča stranka ima zato prav, ko zatrjuje, da je bila v tem delu odločitev o zahtevku prekoračena. Prvostopenjski organ je pravilno ugotovil, da iz dokumentov izhajajo kršitve Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, kar je razlog za to, da jih ni mogoče opredeliti kot poslovne skrivnosti, ter da je inšpektorica, ki je izdala Opozorilo, ocenila, da obstajajo razlogi za sprejem takšnega ukrepa, to, da je bilo izrečeno Opozorilo, pa ne pomeni, da prekršek ni bil storjen, ampak da so bile v konkretnem primeru podane okoliščine, ki so omogočile sprejem takšnega ukrepa. Tretji odstavek 2. člena ZPosS določa, da se za poslovno skrivnost ne morejo določiti informacije, ki so po zakonu javne, ali informacije o kršitvi zakona ali dobrih poslovnih običajev. V Opozorilu pa so ugotovljene nepravilnosti tudi opisane.

Pojem delovnega področja, kot izhaja iz 4. člena ZDIJZ je treba razlagati v smislu, da gre za vse dokumente, ki jih je organ pridobil oziroma ustvaril v zvezi s svojim delom in v postopkih, za katere je pristojen v skladu s splošnimi predpisi. Pravilno je stališče, da zgolj dejstvo, da je dokument izdala druga inštitucija in ne organ sam, ne pomeni, da ne gre za informacijo, ki je nastala v zvezi z opravljanjem pristojnosti organa, ter da ni odločilno vprašanje, kdo je avtor zahtevane informacije. Dopisa ne vsebujeta nobenih takih podatkov, ki bi bili varovani osebni podatki. Dopis z dne 15. 4. 2019 vsebuje ime in priimek predsednice sveta zavoda, kar ni varovan osebni podatek, dopis z dne 21. 2. 2019 pa imena in priimka dveh uradnikov, prav tako ime in priimek predsednice sveta zavoda ter osebe, ki je javni uslužbenec. V obeh primerih gre torej za podatke, povezane z opravljanjem javne funkcije ali delovnega razmerja javnega uslužbenca, kar predstavlja izjemo od izjeme po prvi alineji tretjega odstavka 6. člena ZDIJZ. Nerelevantne so navedbe prosilca, češ da ima pravico do vpogleda v zahtevane dokumente tudi na podlagi Kolektivne pogodbe za dejavnost vzgoje in izobr

Pravna ureditev že pojmovno izključuje izdajo soglasja drugače kot na zahtevo stranke. Gre torej za stvar, v kateri je po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, zato sme pristojni organ začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Kot sredstvo zagotavljanja uresničevanja predpisanih dolžnosti uporabnikov je predviden inšpekcijski nadzor, ne pa postopki, ki bi jih vodil izvajalec javne službe (prvostopni organ) in v njih (samoiniciativno) izdajal soglasja za priključitev. Le pristojni inšpekcijski organ bi lahko torej tožnici naložil priklop v postopku, ki ga vodi po uradni dolžnosti. V tem delu je torej prvostopni organ sprejel odločitev kot nepristojni organ

Kupec plinskega olja, ki vračilo trošarine po 54č. členu ZTro uveljavlja z drugačnim zahtevkom od prvotno deklariranega zahtevka za to koledarsko leto, zgolj zaradi tega ne izgubi pravice do vračila trošarine. Iz prvotno deklariranega zahtevka pa izhajajo časovne omejitve in način uveljavljanja te pravice.

Ukinitev zasebnega namakalnega sistema po uradni dolžnosti ni mogoča, ampak lahko ukinitev zasebnega namakalnega sistema zahteva njegov lastnik. Na ta način, tj. kot vlogo za ukinitev namakalnega sistema, je toženka tudi obravnavala vlogo B. B., ki jo je poslal na vnaprej natisnjenem obrazcu, katerega mu je poslala toženka. Pri tem med strankama ni sporno, da B. B. ni lastnik namakalnega sistema, na katerega se nanaša izpodbijana odločba, ampak je njegov lastnik tožnik, ki pa zahteve, niti kasnejšega soglasja za ukinitev, ni dal.

Po določilu 128. člena ZUP sme pristojni organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali naravi stvari za začetek upravnega postopka potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek le, če je taka zahteva podana (enako tudi 12. člen ZDIJZ). Pri tem je organ na strankino zahtevo vezan in ne sme odločati preko njene meje. Navedeno velja tudi za drugostopenjski organ. Iz izpodbijane odločbe in upravnih spisov izhaja, da je prosilka v dopolnitvi svoje zahteve zahtevala le vpogled v določene dele zapisnikov sej UO DUTB. Tožena stranka je v konkretnem primeru s tem, ko je tožnici naložila, da prosilki pošlje fotokopije v izreku naštetih dokumentov, odločala preko meje postavljene zahteve.

Izdaja potrdil iz uradne evidence je urejena v Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Predmet tega postopka je zahteva tožeče stranke za spremembo potrdila o stalnem prebivališču. Zahteva torej spremembo potrdila, izdanega na podlagi določbe 179. člena ZUP. To lahko zahteva stranka glede na zakonsko določbo četrtega odstavka 180.a člena ZUP, če na podlagi dokazov s katerimi razpolaga, meni, da izdano potrdilo ni v skladu s podatki v uradni evidenci. V konkretnem primeru tožeča stranka v svoji izrecni zahtevi za spremembo potrdila ne zatrjuje niti ne dokazuje, da izdano ji potrdilo ni v skladu s podatki iz uradne evidence. Navaja pa dokazila in okoliščine, s katerimi zatrjuje in dokazuje, da je bil že vpis samega podatka (o stalnem prebivališču mld. A.A.) v registru prebivalstva napačen. Postopek spremembe vpisa v register stalnega prebivalstva in postopek spremembe potrdila o stalnem prebivališču sta dve različni upravni zadevi, ki se vodita po dveh različnih upravnih postopkih.

Toženka se pravilno sklicuje na prvi odstavek 133. člena ZUP, po katerem lahko stranka postavljeni zahtevek razširi ali spremeni (le) do izdaje odločbe na prvi stopnji. Zato je bilo pravilno tudi njeno ravnanje, ko je tožnikov zahtevek, kolikor je bil s pritožbo razširjen, obravnavala kot novo zahtevo za uvedbo postopka in na njeni podlagi uvedla nov, ločen postopek. Izdaja (nadomestne) odločbe na podlagi 243. člena ZUP že po temeljnem, jezikovnem pomenu zakonskih določb ne pomeni, da bi bil s tem ponovno "odprt" prvotni upravni postopek, temveč nasprotno – izdaja take odločbe je vezana na obravnavo pritožbe, torej smiselno na postopek po izdaji prvostopenjske odločbe. Toženka je morala za tožnikovo zahtevo za izdajo vodnega dovoljenja za oskrbo s pitno vodo pomožnih objektov pri teniških igriščih uporabiti Pravilnik o vsebini vloge za pridobitev vodnega dovoljenja in o vsebini vloge za pridobitev dovoljenja za raziskavo podzemnih voda, ki v četrti alineji drugega odstavka 2. člena določa, da mora vloga za pridobitev vodnega dovoljenja vsebovati "zlasti" izjavo lastnika nepremičnine, na kateri je predviden odvzemni objekt. Pri tem gre za izjavo iz tretje alineje deve

Po izdaji odločbe z dne 26. 9. 1983 je bila na zadevnem območju uveljavljena nova zemljiška knjiga in tudi nova zemljiškokatastrska izmera, v okviru katere so bile opravljene terenske meritve ter izdelani novi katastrski načrti, določene površine in vrsta rabe na parcelah in tem dodeljene nove številke. Lastniki parcel so bili povabljeni na razgrnitev zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov. Razgrnjenim podatkom je bilo mogoče ugovarjati. Če stranka razgrnjenim podatkom ni ugovarjala, se je postopek končal s podpisom poizvedovalnega zapisnika, kar je pomenilo podlago za vpis razgrnjenih podatkov v novi zemljiški knjigi in v zemljiškem katastru, kot je bilo tudi v obravnavanem primeru. Pravne podlage za vpis trenutno veljavnih oziroma zadnjih vpisanih podatkov v zemljiški kataster za parcelo št. 2220/2 k.o. ... ne predstavlja odločba z dne 26. 9. 1983, ampak listine iz kasnejšega postopka z uveljavitvijo nove zemljiške knjige povezane nove zemljiškokatastrske izmere, v katerem je bil izdelan in podpisan poizvedovalni zapisnik z dne 9. 3. 1993, zato morebitni izrek odločbe z dne 26. 9. 1983 na sedaj vpisane podatke v zemljiškem katastru ne bi vplival.

Ob presoji organa, da javni interes obstoji tudi po umiku zahteve stranke, se načelo dispozitivnosti umakne upoštevanju javnega interesa, kar določba tretjega odstavka 135. člena ZUP omogoča. Pri obravnavani situaciji je, glede na navedene procesne in materialne določbe ZPOmK-1, ugotoviti, da je nadaljevanje postopka na podlagi tretjega odstavka 135. člena ZUP mogoče. Možnost, da se na podlagi ZPOmK-1 začne postopek presoje koncentracije na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti, se po mnenju sodišča izkazuje kot podlaga, da se določba tretjega odstavka 135. člena ZUP uporabi. S tem, ko je toženka odločila, da se postopek presoje koncentracije A. in B. nadaljuje, pogoj iz drugega odstavka 12.o člena ZPOmK-1 ni bil izpolnjen. Z izdajo izpodbijanega akta postopek presoje koncentracije ni bil končan, temveč se je nadaljeval. Tretji odstavek 12.i člena ZPOmK-1 določa, da direktor izdaja pravne akte v posamičnih zadevah iz pristojnosti Agencije, razen če ni za izdajo pristojen senat. Izpodbijani sklep je torej izdala pristojna oseba. Ni slediti ugovoru, da podpisani v.d. direktorja nima veljavnega pooblastila za odločanje v konkretni zadevi, ker lahko opravlja zgolj po

Tožena stranka ima prav, ko ugotavlja, da je lahko odločitev sprejela le na podlagi ZPIUOD ter da v tem postopku ni imela podlage, da bi o tožničinem dolgu odločala po določbi 107. člena ZDavP-2, pač pa da lahko o morebitnem odpisu dolga po tej določbi odloča le v drugem, ne pa v konkretnem postopku. Ne gre torej za arbitrarnost tožene stranke, kot to trdi tožnica, niti ji s takim odločanjem niso bile kršene njene ustavne pravice, pač pa tožena stranka zgolj odločala v mejah postavljenega zahtevka, torej odločala skladno z določbo 128. člena ZUP. Po določbi 4. člena ZPIUOD je namreč dopusten le odpust dolgov iz naslova davčne obveznosti dolžnika, med te pa ne sodijo neporavnane globe, izrečene zaradi storjenih prekrškov. Tudi ZP-1, ki ureja prekrškovni postopek in postopek izterjave neporavnanih glob, njihovega odpisa ne pozna.

V obravnavanem primeru tožeča stranka nima pravnega interesa, da bi izpodbijala odločbo tožene stranke v celoti, torej tudi za lovišča, ki jih ne upravlja (in se lovske družine, ki ta lovišča upravljajo, z odločbo strinjajo), pač pa le za svoje lovišče, torej za uveljavljanje podrejenega tožbenega zahtevka. Tožena stranka je ob izdaji odločbe v delu, ki se nanaša na lovišče A., odločala, ne da bi IO Območnega združenja sploh vložil zahtevo za izdajo odločbe za to lovišče, torej v nasprotju z določbo 128. člena ZUP, ki določa, da sme pristojni organ začeti in voditi postopek samo, če je podana zahteva stranke za začetek upravnega postopka.

Glede na namen določitve novih zavezancev po ZDIJZ, razviden iz obrazložitve predloga ZDIJZ-C, za razlago 1.a člena tega zakona torej ni bistveno, ali osebe javnega prava dejansko izvajajo prevladujoč vpliv, temveč, kot pravilno navaja toženka, da bi ga glede na večinski delež lahko izvajale. Če družba posreduje kakšno informacijo, ki je nastala pred uveljavitvijo ZDIJZ-C, pa predstavlja dejansko okoliščino in ne pravno varovanega položaja, glede katerega bi organ s sprejemom ZDIJZ-C izgubil kakšno pravico ali pravno korist. Priloga 3 poleg podatkov, ki so razvidni že iz Priloge 1 in Priloge 2 vsebuje še nekatere druge podatke, na katere se zahteva prizadete stranke ni nanašala, na primer na podatke o nazivu in datumu sklenitve pogodbe s posameznim dobaviteljem, datumu sporazuma in vrednosti posamezne pogodbe. V tem delu je toženka odločala preko meje postavljenega zahteve, s čimer je kršila prvi odstavek 253. člena ZUP, kar je vplivalo na odločitev.

Upravni organ je z odločbo z dne 26. 8. 2013 odločal o zahtevi, ki je tožnici nista vložili, z njo pa je ponovno odločal o vsebini prikaza uskladitve, o čemer je že izdal obvestilo po uradni dolžnosti. Obrazložitev obravnavanega obvestila pa ne omogoča preizkusa, ali je šlo le za uskladitev podatkov zemljiškega katastra, ali pa je upravni organ z vpisom spornih podatkov presegel pooblastilo iz 9. člena ZEN.

Tožnika nista sprožila postopka, v katerem bi toženka odločala o izdaji kulturnovarstvenega soglasja. Ker gre za dispozitivni postopek, ga toženka brez njune zahteve tudi ni mogla voditi. Navedeno pomeni, da toženka ni bila v molku oziroma tožnika nista izkazala osnovne formalne predpostavke za tožbo zaradi molka organa, tj. da sta vložila zahtevek, o katerem pa organ ni odločil. Tožnika kulturno varstvenih pogojev, če menita, da niso določeni pravilno, ne moreta izpodbijati samostojno, temveč le preko zavrnitve kulturnovarstvenega soglasja.

Tožbene navedbe, da je treba nepodpisano odločbo šteti za neobstoječo, ki se naslanjajo na starejšo sodno prakso in del teorije se nanašajo izključno na podpis uradne osebe, ki je odločbo izdala oziroma je pooblaščena za odločanje. Pravni interes stranke v postopku, ki se je začel na njeno zahtevo, je opredeljen z vsebino njenega zahtevka. Obstoj zahteve je pogoj za začetek in vodenje postopka, stranka pa lahko na obseg pravnega interesa, ki ga uveljavlja v upravnem postopku, vpliva s spremembo zahtevka ali z umikom zahteve. Če stranka svoje zahteve ni umaknila, pa je njen pravni interes opredeljen z zahtevo za izdajo ugodilne odločbe, zato za pritožbo zoper tako odločbo nima pravnega interesa.