225. člen ZUP

Seznam izvršilnih naslovov ima po 9. točki drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 naravo izvršilnega naslova. Dolžnik se neutemeljeno sklicuje na to, da so davčne odločbe nezakonite, ker je sodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. sklep X Ips 3/2023) drugačna in na 22. člen Ustave RS. Dolžnik je imel zoper odločbe davčnega organa zagotovljena pravna sredstva skladno z določbami ZDavP-2 in nato sodno varstvo v upravnem sporu, v katerih bi lahko uveljavljal zatrjevano nezakonitost odločb FURS. Če s svojimi pravnimi sredstvi, predvidenimi zoper odločbe davčnega organa ni uspel (pritožbe) ali jih ni vložil (upravni spor), tega ni mogoče zaobiti s sklicevanjem na nezakonitost davčnih odločb v tem stečajnem postopku. Domnevne nepravilnosti v davčnem postopku niso predmet presoje stečajnega sodišča, temveč so in so bile v izključni pristojnosti odločanja davčnega organa, torej v davčnem postopku in v postopkih zoper te odločbe predvidenih rednih in izrednih pravnih sredstvih. Z vidika spoštovanja pravnomočnosti, ki je ustavna vrednota (158. člena Ustave RS) in se nanaša na vsa pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, torej tudi z odločbo davčnega organa, stečajno sodiš

Ker postane materialno pravnomočna le odločba, s katero so stranki naložene kake obveznosti, ali s katero je pridobila določene pravice (prvi odstavek 225. člena ZUP), ne more biti ovira, da se ob uveljavitvi novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja prejšnja presoja vzroka invalidnosti, za naprej ne opredeli drugače. Cilj zakonske ureditve je presoja vsebinske pravilnosti odločbe, s katero je bilo odločeno o pravici ali obveznosti zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Zato je pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo spreminjati vzroka invalidnosti, ki je bil pravnomočno ugotovljen v predhodnih odločbah za naprej, neutemeljen.

V praksi izreki stroškovnih odločitev praviloma ne vsebujejo zavrnilnega dela, saj je v odločbi o povrnitvi stroškov a contrario vsebovana odločitev, da stranka nepriznani del stroškov krije sama. Zadostuje torej, da so razlogi glede nepriznanih stroškov vsebovani v obrazložitvi odločbe. Čeprav je prvostopenjski organ tožničinem zahtevku delno ugodil, delno pa ga je zavrnil, je treba upoštevati, da gre v osnovi še vedno za odločitev o istem zahtevku oziroma o isti pravici. Delna pravnomočnost je mogoča samo, če gre za zahtevke, glede katerih je mogoče v upravnem postopku sprejeti različne, medsebojno nepovezane odločitve, za kar pa po presoji sodišča ne gre v primeru, ko organ isti zahtevek delno zavrne, delno pa mu ugodi. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki delno pravnomočnosti veže na posamezno pravico oziroma obveznost, je po presoji sodišča nepomembno, da je bilo z izpodbijanim sklepom odločeno o stroških kot stranskem (in ne glavnem) zahtevku.

V ZPIZ-2, ZDSS-1 ali ZUP ni pravne podlage, da bi moral toženec po postopku sodne presoje dokončne odločbe, le-to popraviti ali dopolniti s posebno odločbo, brez da bi ga za to sodišče izrecno zavezalo. Ugotovitev sodišča v predhodnem sodnem postopku o potrebnosti dodatnih fizičnih razbremenitev za tožnika je potrebno razumeti v smislu, da mora toženec ob nadaljnjem odločanju o tožnikovih pravicah upoštevati v sodnem postopku opredeljeno preostalo delovno zmožnost tožnika. Slednje je tudi spoštovano, saj je sodišče ugotovilo, da je toženec dodatno priznano razbremenitev upošteval pri odločanju o priznanju pravice do nadomestila za invalidnost.

Sodišče ugotavlja, da ob tem, da AS A. ni pravna oseba in nima zakonitega zastopnika, noben pooblaščenec članov AS A. (niti B. B.) ni mogel prenesti pooblastila za zastopanje ostalih članov na odvetnika na podlagi prvega odstavka 57. člena ZUP/86 (ali prvega odstavka 53. člena ZUP), po katerem lahko stranka oziroma njen zakonski zastopnik določi pooblaščenca, ki jo zastopa v postopku.

Ker člani AS A. B. B. niso podelili upravičenja za prenos zastopniških pooblastil na drugo osebo, niti niso (z izjemo samega B. B.) odvetnika neposredno pooblastili za zastopanje v upravnem postopku vračanja premoženja AS A., med tožnico in odvetnikom A. A. ni moglo biti vzpostavljeno ne izkazano pooblastilno razmerje, vročitev odločb o vračanju premoženja temu odvetniku s strani prvostopenjskega organa pa ni predstavljala zakonite vročitve teh odločb tožnici (88. člen ZUP/86 in 88. člen ZUP). Okoliščina, da so bile omenjene odločbe izvršene že v letu 2011, tudi z vpisi v zemljiško knjigo, še ne potrjuje, da je prvostopenjski organ tožnici te odločbe vročil. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da so bile skupaj z zemljiškoknjižnimi sklepi tožnici vročene tudi odločbe o vračanju premoženja, prav tako ne, kakšna je bila vsebina omenjenih sklepov. Ob tem ne gre prezreti, da so za tožnico pomembni predvsem tisti deli odločb, s katerimi je bila zahteva za vračilo premoženja agrarne skupnosti v naravi zavrnjena, saj ti deli odločb pogojujejo njeno pravico do odškodnine (10. člen ZPVAS). Zavrnilni izreki odločb o vračanju premoženja pa niso bili izvršljivi in niso mogli biti predmet zeml

Tožnik je vložil tožbo zoper dokončno odločbo. S tem so bili izpolnjeni pogoji po določbi prvega odstavka 63. člena ZDSS-1 za vsebinsko obravnavo zadeve. Tožniku ni mogoče odreči sodnega varstva ob razlogovanju, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Sodišče mora po vsebini presoditi odločitev toženca, torej ali je bila odločitev o zavrženju predloga osebnega zdravnika za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo pravilna in zakonita. Ker gre za dve različni odločbi, brez vsebinske presoje izpodbijane odločbe, ni mogoče ugotoviti, da je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno. Nenazadnje, ko je bila vložena tožba, je zoper odločbo še vedno tekel rok za vložitev tožbe. Pravnomočna pa skladno s prvim odstavkom 225. člena ZUP postane odločba, ki se ne more več izpodbijati v sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti.

Stranka lahko vselej dokazuje, da v primeru vročitve odločbe s fikcijo vročitev ni bila pravilna. Zaradi izkazanega resnega dvoma v pravilnost in zakonitost vročitve odločbe je treba šteti, da je rok za pritožbo zoper odločbo začel teči takrat, ko se je tožeča stranka dejansko seznanila z izpodbijano odločbo.

Toženka je z izpodbijano odločbo ponovno v celoti odločala o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 26. 4. 2019, s 1., 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe (ki so identične 1., 2. in 4. točki izreka odločbe z dne 9. 10. 2019) pa je tako ponovno odločala o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Toženka je s tem kršila prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), kot izhaja iz 158. člena Ustave ter četrtega odstavka 225. člena ZUP. Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi, kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje. Drugi odstavek 118. člena ZUP, po katerem drugostopenjski organ odloči o stroških postopka, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, namreč za odločanje o stroških ne določa drugačnih pravil, kot pri takem odločanju veljajo na prvi stopnji (prvi odstavek 113. člena ZUP). Glede na opisano ureditev pa ZUP ne daje tudi nobene podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev upravnega organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku.

Odločitev toženke, da se zahteva zavrže, ker prvi tožnik in druga tožnica v vlogi ne uveljavljata kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, po tem zakonu ne moreta biti stranka (druga točka prvega odstavka 129. člena ZUP), je pravilna. Ker sta ponudbo sprejela prepozno, pravice do odobritve pravnega posla nimata.

Pri pravici do starševskega nadomestila gre za pokrivanje primarnega socialnega tveganja starševstva, pri pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek pa je primarnemu socialnemu tveganju dodano še sekundarno socialno tveganje odvisnost od oskrbe drugega. Gre torej za istovrstni dajatvi, ki "pokrivata" isto socialno tveganje starševstva. V sistemu socialne varnosti ni dopustno istočasno prejemanje nadomestil, ki nadomeščata izpad dohodka. Pravilno je razlogovanje sodišča, da za poseg v tožničino pravico za nazaj toženka ni imela zakonske podlage niti v določbah ZUP niti v določbah ZSDP-1.

Ker se tožnik zoper novo odločbo ni pritožil, je odločba postala dokončna (224. člen ZUP) in pravnomočna (225. člen ZUP). Pravni interes za tožbo zoper dokončno odločbo z dne 10. 6. 2021 v zvezi s prvostopenjsko začasno odločbo z dne 15. 2. 2021 je tožnik izkazoval vse do pravnomočnosti nove odločbe. S tem dnem izpodbijana začasna odločba ne obstaja več, ker jo je nadomestila nova odločba.

Rezidentski status se za namen odmere dohodnine v Republiki Sloveniji presoja na podlagi 6. člena ZDoh-2. Je pa v nadaljevanju določena izjema, ko se zavezanec, ki bi se na podlagi 6. člena ZDoh-2 v nekem časovnem obdobju sicer štel za rezidenta Slovenije, v tem času obravnava kot nerezident. Pogoj za nastop te fikcije je, da gre za osebo, ki se v relevantnem času po mednarodni pogodbi, sklenjeni med Slovenijo in drugo državo, šteje samo za rezidenta te druge države pogodbenice.

Rezidentski status se za namen odmere dohodnine v Republiki Sloveniji presoja na podlagi 6. člena ZDoh-2. Je pa v nadaljevanju določena izjema, ko se zavezanec, ki bi se na podlagi 6. člena ZDoh-2 v nekem časovnem obdobju sicer štel za rezidenta Slovenije, v tem času obravnava kot nerezidenta. Pogoj za nastop te fikcije iz 7. člena ZDoh-2 je, da gre za osebo, ki se v relevantnem času po omenjeni mednarodni pogodbi, sklenjeni med Slovenijo in drugo državo, šteje samo za rezidenta te druge države pogodbenice. Določba 7. člena ZDoh-2 ureja davčni položaj osebe, ki je zaradi življenjskih okoliščin svojemu rezidentstvu po 6. členu ZDoh-2 pridružila rezidentstvo druge države, problem dvojnega rezidentstva pa je bil razrešen po pravilih KIDO. Gre za okoliščine, ki jih je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej, zaradi česar je navedba v izpodbijani sodbi, da status rezidenta po 6. členu ZDoh-2 ne omejuje posameznika pri uveljavljanju pravic po KIDO, pravilna, če se nanaša na zavezanca, ki še ni v položaju ugotovljenega statusa po KIDO, zaradi katere bi se vzpostavila fikcija iz drugega odstavka 7. člena ZDoh-2. Vrhovno sodišče dodaja, da iz te zakonske določbe ob odsotnosti podr

Vročitev je bila opravljena na način, kot ga je določil takratni upravni organ (in kar je ZOUP v paragrafu 43 tudi omogočal), do česar pa se organ ni niti opredelil (četudi je povzeto odredbo pri svoji odločitvi nedvomno upošteval, kot prej povedano), zaradi česar je že iz tega razloga njegov zaključek, da od odsotnosti vročilnic vročitve odločbe pravni prednici A. A. (za katero konkretno vročitev niti ni bila odrejena - op. sod.) ni mogoče neposredno dokazati napačen oziroma vsaj preuranjen.

Iz 180. člena ZUP izhaja, da potrjevanje pravnomočnosti ne pomeni potrjevanja podatka, o katerem se vodi uradna evidenca, zato je za potrdilo o pravnomočnosti treba ugotoviti vsa dejstva, ki vplivajo na nastanek omenjenega pravnega dejstva (od tega, ali je bila posamezna odločba vročena strankam postopka, do tega, ali je za stranke potekel rok za vložitev pravnega sredstva in ali je bilo pravno sredstvo vloženo). To ne spreminja pravne narave potrdila, ki samo po sebi ni upravna odločba, tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Potrdilo tudi ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj takšen značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Tukajšnje sodišče dodaja, da glede na povedano v zakonu ni podlage za stališče, da bi se potrdilo kot dokazna listina o določenem dejstvu lahko izdalo samo enkrat.

Stranka ima pravico zahtevati izdajo potrdila ali spremembo njej izdanega potrdila, organ pa je dolžan, če se z zahtevo ne strinja, o tem odločiti z odločbo. Izdati mora torej upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, s katerim zavrne v zakonu določeno strankino pravico po pridobitvi spremenjenega ali novega potrdila, ta akt pa lahko stranka izpodbija v upravnem sporu. Takšna odločba mora imeti sestavne dele, kot jih sicer ima odločba, ki se izda v upravnem postopku. Kot še izhaja iz stališč pravne teorije, bi ob upravičenju stranke, da zahteva spremembo oziroma izdajo novega potrdila, ob očitno ugotovljenih napakah oziroma napačni potrditvi dejstva potrdilo lahko spremenil tudi sam organ, vendar pa v nobenem primeru organ ne more poseči v obstoječe potrdilo tako, da bi ga npr. razveljavil. Upravni organ torej ne more poseči (tudi ne na podlagi pravnih sredstev) v obstoječe potrdilo tako, da bi ga razveljavil ali odpravil. Za obravnavani primer to pomeni, da drugostopenjski organ ni imel pravne podlage za to, da je potrdili z dne 29. 9. 2017 in 16. 7. 2018 odpravil po uradni dolžnosti po nadzorstveni pravici, torej na podlagi izrednega pravnega sredstva, ki, kot jasn

Organ s potrdilom ne odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke. Gre za listino (dokazno sredstvo), ki služi dokazovanju določenih dejstev (v obravnavanem primeru pravnega dejstva pravnomočnosti prekrškovne odločbe). Navedeno potrjuje tudi umestitev določb o izdajanju in spremembi potrdil v ZUP (179. do 180. a člen) med določbe o dokazovanju z listinami. Kljub temu da listina izkazuje neko dejstvo (konkretno nastop pravnomočnosti na določen datum), še vedno ne gre za upravni akt, s katerim je odločeno o strankini pravici, torej tudi ne v smislu ugotovitvene odločbe. Iz določb ZUP namreč narava potrdil kot aktov oblastvenega odločanja ni razvidna, kar ima za posledico, da izdano potrdilo s svojimi učinki ne more spreminjati pravnega položaja stranke in ne vplivati na razmerje med njo in organom. Potrdilo tudi nikoli ne pridobi lastnosti dokončnosti in pravnomočnosti, saj omenjeni značaj pridobijo samo upravni akti, s katerimi se odloča o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in katerih zakonitost se ob odsotnosti drugega sodnega varstva presoja v upravnem sporu (157. člen Ustave). Za zahtevo po razveljavitvi obstoječih potrdil o pravnomočnost

Sklep upravnega organa o zavrnitvi predloga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti ni akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, saj ima omenjena klavzula pravno naravo potrdila, s katerim ne odloča o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, temveč gre izključno za odločitve, ki se nanašajo na izvedbo postopka in so torej procesne narave.

Upravna odločba, da se pravnomočna odločba o denacionalizaciji o vrnitvi nepremičnine izreče za nično, s trenutkom dokončnosti učinkuje za nazaj, vse do dneva izdaje odpravljene odločbe, torej vzpostavlja stanje, kot da (nična) odločba sploh ni bila izdana. Če se odločba izreče za nično, se po prvem odstavku 281. člena ZUP odpravijo pravne posledice, ki so iz nje nastale. Dokončen izrek o ničnosti denacionalizacijske odločbe o vrnitvi premoženja torej vzpostavlja stanje za nazaj, kot da ta odločba sploh ne bi bila izdana. Ker odločba učinkuje z dokončnostjo, zemljiškoknjižno stanje ne odraža pravega lastninskega stanja. Za to pravdo ni pomembno, na kakšen način bo zainteresirana oseba poskrbela za pravilnost vpisa v zemljiško knjigo, ampak je odločilno, da ob zaključku glavne obravnave tožnica ni bila lastnica nepremičnine. Zato ji je sodišče utemeljeno odreklo pravno varstvo, ki ga uživa lastnik, in upravičenja, ki iz lastninske pravice izvirajo.