VSC Sodba Cp 32/2022

I. Pritožba se zavrne in se v celoti potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. izreka ugotovilo, da je Pogodba o ustanovitvi služnostne pravice, sklenjena dne 22. 8. 2018, med Krajevno skupnostjo Jurklošter, matična številka ..., in A. d.o.o., matična številka ..., v obliki notarskega zapisa notarke B. B. številka SV 594/2018, nična, pod točko II. izreka je razsodilo, da se pri nepremičnini ID znak parcela ... 476/3 izbriše za nedoločen čas vknjižena pravica stvarnega bremena ID pravice 19594XXX z dodatnim opisom izvajati rudarska dela na zemljišču in služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi makadamski dovozni cesti v širini do 3 m, za namen za izkoriščanje lokacije ... v skladu z veljavnim Občinskim prostorskim načrtom Občine Laško imetnika A. d.o.o., matična številka ..., pod točko III. izreka je toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača 1.264,44 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku tega roka, pod točko IV. izreka pa je toženi stranki naložilo še, da je dolžna v roku 15 dni na račun sodnih taks Okrajnega sodišča v Celju, št. SI56 0110 0845 0084 805, sklic na št. 00 201-34-2020, plačati 150,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku tega roka dalje do plačila.

2Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, ki sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa primarno predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o zadevi tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka tožene stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila, podredno pa mu predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi tožena stranka najprej povzame vsebino odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, v nadaljevanju soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da soglasje župana v pisni obliki in v dokumentu, ki bi se glasil „Soglasje župana k sklenitvi Pogodbi o ustanovitvi služnostne pravice“ ni obstajalo, soglaša pa tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru treba ugotavljati, ali je bilo soglasje župana dano kako drugače, ker ne 19.c člen Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS) ne 80. člen Statuta Občine Laško (v nadaljevanju: Statut) ne določata obličnosti takega soglasja. Po mnenju tožene stranke pa je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da soglasje župana k Pogodbi o ustanovitvi služnosti ni bilo dano. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz dopisa Občine Laško z dne 14. 5. 2019 (A4) ter izpovedb prič izhaja, da Pogodba o ustanovitvi služnostne pravice ni bila sklenjena s predhodnim soglasjem župana. Tožena stranka sodišču prve stopnje najprej očita napačno uporabo materialnega prava in v pritožbi vztraja, da je župan soglašal s Pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice. Po njenem mnenju je v izpodbijani sodbi sodišče prve stopnje sicer določili 19.c člena ZLS in 80. člena Statuta, ki določata, da so pravni posli, ki jih sklene ožji del občine brez predhodnega soglasja župana, nični, v kolikor predpis občine, ki je potreben za izvršitev občinskega proračuna ne določi drugače, pravilno tolmačilo, ko je zaključilo, da določili ne predpisujeta obličnosti takega soglasja župana in da je treba v konkretnem primeru posebej presojati, ali je bilo tako soglasje dano. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje navedeni določbi in njuno pravilno tolmačenje po mnenju tožene stranke napačno uporabilo, ko je v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da „seznanjenost in sodelovanje Občine Laško in njenega župana v zvezi s kamnolomom ... ne pomeni njegovega soglasja k sporni pogodbi v smislu strinjanja z njeno vsebino, njenimi bistvenimi sestavinami, torej predhodnega soglasja k sklenitvi pogodbe, ki je pogoj za veljavnost pogodbe (ZLS in Statut Občine Laško).“. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da je spregledalo, da strinjanje in sodelovanje Občine Laško in njenega župana ni bilo neko načelno strinjanje in soglasje, temveč se je izrazilo v več pisnih dokumentih, kateri so (vsaj posredno) zajemali tudi zadevno Pogodbo o ustanovitvi služnosti, med drugim v pravnih aktih povezanih z umestitvijo kamnoloma v prostor, to je lokacijo, ki je zajemala tudi parcelo, na kateri je ustanovljena služnost po Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti. Eden izmed takih pravnih aktov je po mnenju tožene stranke Sklep o začetku priprave Odloka o OPPN za kamnolom ..., ki ga je lastnoročno izdal takratni župan Občine Laško C. C. dne 18. 5. 2018 (v nadaljevanju: Sklep). V nadaljevanju pritožbe se sklicuje na svojo obrazložitev v prvi pripravljalni vlogi glede vsebinskih razlogov za to, zakaj je Sklep predstavljal pisno predhodno in javno objavljeno soglasje k sklenitvi predmetne Pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice. Ponovno izpostavlja, da je v 2. členu Sklepa navedeno, da je Občina Laško ocenila, da je glede na dosedanje potrebe tržišča potrebna širitev kamnoloma ... in je zato na pobudo tožene stranke začela pripravljati OPPN z namenom zagotavljanja oskrbe trga v bližnji okolici kamnoloma z mineralnimi agregati. Izpostavlja še 7. člen Sklepa, v skladu s katerim je obveznost financiranja odloka o OPPN prevzela tožena stranka. Po njenem mnenju iz določb Sklepa izhaja (i) izrecen in povsem jasen namen Občine Laško, da uredi kamnolom ..., kot tudi (ii) da se stanje in nadaljnje izkoriščanje kamnoloma uredi skupaj s toženo stranko, da je torej bil skupni namen Občine Laško in tožene stranke pridobitev rudarske pravice tožene stranke, s katero bi se uredilo stanje kamnoloma ... . Pridobivanje rudarske pravice oz. pravice do izkoriščanja kamnoloma po samem zakonu predvideva pridobitev lastninske pravice oz. pravice do uporabe zemljišča za izvajanje rudarskih del. Ker je bil skupni namen Občine Laško in tožene stranke pridobitev rudarske pravice tožene stranke, je po oceni tožene stranke jasno, da je Občina (oz. župan C. C.) že s sprejemom Sklepa soglašala z vsemi nujnimi pogoji, ki jih pridobitev rudarske pravice terja, vključno s pridobitvijo pravice do uporabe zemljišča, ki je bilo v lasti tožeče stranke in je po svoji naravi predstavljalo vhod v kamnolom in pomemben del kamnoloma, brez katerega ni mogoče izvesti izkopa predvidene količine mineralne surovine in izvesti celotne ureditve prostora oz. sanacije po končanem izkoriščanju. Brez pravice do uporabe prav tega zemljišča namreč do oživitve kamnoloma ... sploh ne more priti (conditio sine qua non). V trenutku sklenitve Pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice, tj. dne 22. 8. 2018, je po prepričanju tožene stranke tako obstajalo izrecno, pisno, javno objavljeno soglasje župana Občine Laško k oživitvi kamnoloma ... v sodelovanju s toženo stranko. Ker so vse sestavine Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti predstavljale zgolj stranske elemente celotnega pravnega razmerja, ki so služile glavnemu namenu (oživitvi kamnoloma ...), je po mnenju tožene stranke jasno, da je bilo soglasje glavnim sestavinam Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti podano. Pri tem pa še izpostavlja, da je pogojna služnostna pravica, ustanovljena na podlagi Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, izrecno vezana na obdobje trajanja rudarske pravice, kar pomeni, da je bila služnost po obdobju in namenu podrejena pridobivanju rudarske pravice s strani tožene stranke. Glede na vse navedeno tožena stranka meni, da je obstajalo predhodno strinjanje župana C. C. z vsemi bistvenimi elementi Pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice, kar predstavlja soglasje v smislu 19.c člena ZLS in 80. člena Statuta oziroma dovoljenje v smislu 19. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), zato sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo določb materialnega prava. Tožena stranka nadalje v pritožbi še navaja, da pri Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti sploh ni šlo za obremenitev proračuna, zato je ta pogodba po vsebini predstavljala eno izmed dopustnih izjem od pridobitve soglasja v skladu z določili 19.c člena ZLS in 80. člena Statuta. V skladu s 1. odstavkom 9. člena Odloka o proračunu občine Laško za leto 2018 (v nadaljevanju: Odlok) lahko krajevna skupnost „sklepa pravne posle brez predhodnega soglasja župana do višine 10.000,00 EUR za storitve in 20.000,00 EUR za gradbena dela.“ Sodišču prve stopnje tožena stranka, tudi s sklicevanjem na svoje navedbe v točki 1.A odgovora na tožbo in 3.C prve pripravljalne vloge, očita zmotno razlago in s tem zmotno uporabo tega določila Odloka v izpodbijani sodbi v točkah 19. in 20. obrazložitve, ko je zavzelo stališče, da Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti ni pravni posel iz 9. člena Odloka in da zaradi tega ne predstavlja ene izmed izjem od zahteve po soglasju župana. Poudarja, da predmetna Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti sploh ne predstavlja obremenitve proračuna ter ima tožena stranka (verjetno pravilno tožeča stranka) od sklenjene pogodbe izključno koristi in gre že zato tudi za dopustno izjemo od zahteve po soglasju župana. Čeprav Odlok v citiranem 1. odstavku 9. člena ni izrecno predvidel sklepanja pogodb o ustanovitvi služnostne pravice kot izjemo od pravila, je po mnenju tožene stranke jasno zamejil de minimis vrednost, pod katero izdajanje soglasja župana ni bilo potrebno. Za namene gospodarnega ravnanja s proračunom je bilo dovolj in povsem logično, da posamezna občina z odlokom o proračunu določi zgolj zgornjo vrednost, nad katero krajevne skupnosti ne morejo več veljavno sklepati pravnih poslov brez predhodnega soglasja župana. Vrednost Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti po navedbah tožene stranke ne dosega nobenega od pragov iz 9. člena Odloka, pri katerih se zahteva predhodno soglasje župana. Ravno nasprotno, tožeči stranki je prinašala zgolj koristi, saj ji je na podlagi zadevne pogodbe tožena stranka zavezana vsako leto nameniti 700 m3 izkopanega materiala (peska) za potrebe krajevnih cest. Zadevna pogodba zato po prepričanju tožene stranke predstavlja izjemo, ki jo določa Odlok. Da je bila Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti tožeči stranki izključno v korist, po mnenju tožene stranke izhaja tudi iz posebne ureditve izkoriščanja mineralnih surovin v skladu z ZRud-1 in ob upoštevanju specifik zadevne nepremičnine, v breme katere je bila ustanovljena služnost. Lastniki nepremičnin, ki v naravi predstavljajo pridobivalni prostor, so izrazito omejeni v svoji lastninski pravici, saj so mineralne surovine po 4. členu ZRud-1 rudno bogastvo, ki je kot naravni vir v lasti Republike Slovenije, izkoriščanje takšnih zemljišč pa je mogoče zgolj pod pogoji ZRud-1. Tožena stranka poudarja, da med strankama ni bilo nikoli sporno, da nepremičnina, ki je predmet Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, v naravi predstavlja del kamnoloma, natančneje glavni vhod v območje kamnoloma. Med njima tudi ni bilo nikoli sporno, to pa so potrdile tudi zaslišane priče (še posebej D. D. kot nekdanji zastopnik in trenutni član sveta tožeče stranke), da (i) je tožeča stranka včasih izkoriščala pridobivalni prostor, (ii) da je v celoti izkoristila mineralne surovine na lastnem zemljišču, (iii) da ni imela finančnih pogojev za nadaljnje izkoriščanje preostalih zemljišč, (iv) je bila zato (na podlagi odločbe inšpektorja) prisiljena prenehati z uporabo kamnoloma in (v) ni imela lastnih sredstev (niti jih ni bila pripravljena ponuditi Občina Laško), na podlagi katerih bi lahko dejavnost kamnoloma (na sosednjih zemljiščih) ponovno zagnala. Ker je sporno zemljišče tožeče stranke v naravi predstavljalo vhod v območje kamnoloma, je pravni položaj tožeče stranke kot lastnice zemljišča izrazito omejen. Kamnolom ni bil dokončno saniran, zato so tožeči stranki grozile konkretne obveznosti v zvezi s sanacijo kamnoloma, sama pa ni imela sredstev za sanacijo ali ponovno oživitev kamnoloma, kar je tožena stranka izrecno zatrjevala in dokazovala. Glede na tako stanje je bila po oceni tožene stranke ustanovitev služnosti praktično edina možnost tožeče stranke, da se zavaruje pred negativnimi posledicami, torej da izboljša svoj pravni (in finančni) položaj, saj se je po eni strani rešila obveznosti sanacije zemljišča (saj bi jo imel pridobitelj rudarske pravice - tj. tožena stranka), po drugi strani pa je za prepustitev predmetnega zemljišča v uporabo prejela primerno nadomestilo v naravi, kot je bilo določeno s Pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice. Sklenitev Pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice zato po mnenju tožene stranke predstavlja gospodarno ravnanje krajevne skupnosti (tožeče stranke) z njenim premoženjem, ki je popolnoma skladno s Statutom Občine Laško ter zakoni in je posledično jasno, da je pojmovno in namensko izvzet iz prepovedi po 19.c členu ZLS oz. 80. členu Statuta. Posledično je Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti tožeča stranka lahko veljavno sklenila samostojno, brez predhodnega soglasja župana. Nasprotno pa bi prav ugotovitev ničnosti v praksi pomenila celo korak nazaj in nastop ponovne pravne negotovosti v zvezi z obveznostmi, ki izhajajo iz zemljišča ter poslabšan finančni položaj tožeče stranke. Sodišču prve stopnje zaradi navedenega tožena stranka očita napačnost njegovih materialno pravnih zaključkov, da Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti ne predstavlja izjeme v smislu 9. člena Odloka, saj je predstavljala gospodarno ravnanje s premoženjem lokalnih skupnosti, ki je po svoji vsebini nasprotno obremenjevanju premoženja, in posledično spada v okvir de minimis izjeme po 9. členu Odloka, ki je zasledovala zakonsko dopustno izjemo po 19.c členu ZLS oz. 80. členu Statuta. Tožena stranka sodišču prve stopnje nadalje še očita, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke na ničnost Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti ugodilo kljub temu, da v skladu s 5. členom OZ takšna tožba predstavlja kršitev načela vestnosti in poštenja. Ob tem se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, ki pravi, da se na ničnost ne more sklicevati oseba, ki je ničnost povzročila, saj gre za kršitev načela vestnosti in poštenja (nemo potest venire contra factum proprium), še toliko manj, če je bila pogodba kasneje odobrena. Tožena stranka izpostavlja, da določba 19.c člena ZLS in vsebinsko enaka določba šestega odstavka 29. člena ZSPDSLS nesporno varujeta občino pred ravnanji krajevnih skupnosti, kot njenih ožjih delov, gotovo pa ni njen namen varovanje krajevne skupnosti pred njenimi lastnimi predhodnimi ravnanji (oz. v spreminjanju pravnoposlovnih odnosov na podlagi enostranske naknadne spremembe pravnoposlovne volje v nasprotju z načelom pacta sunt servanda). Tožena stranka tudi na tem mestu ponovi svoje predhodno stališče, da je bilo soglasje župana nedvomno podano najmanj v Sklepu, izpostavlja pa še, da je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala (sodišče prve stopnje pa je to v izpodbijani sodbi, točka 23., tudi izrecno potrdilo), da je prav Občina Laško po sklenitvi Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti s toženo stranko med tožečo in toženo stranko sklenila Pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice za izkoriščanje mineralnih surovin med Občino Laško in toženo stranko, ki se je nanašala na zemljišče v lasti Občine Laško in jo je podpisal župan C. C. Ker je imela ta pogodba povsem enak namen kot Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti, tj. toženi stranki omogočiti pravico do razpolaganja z zemljišči, ki bi ji omogočila dostop do in uporabo kamnoloma z namenom pridobitve rudarske pravice in kasnejšega izkoriščanja kamnoloma, je po oceni tožene stranke, tudi če župan ne bi podal predhodnega soglasja v obliki Sklepa (pa ga je!), bila Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti naknadno odobrena s strani župana in Občine Laško s tem, ko je slednja s toženo stranko sklenila pravni posel, ki je bil po vsebini enak in je na izrazito podoben način „obremenjeval“ premoženje Občine Laško. Ob upoštevanju dejstev, ki so bila izkazana med postopkom na prvi stopnji, da (i) si je Občina Laško prizadevala za ureditev območja kamnoloma (kot izhaja iz Sklepa), (ii) s sklenitvijo Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti dejansko ni bilo obremenjeno premoženje tožeče stranke (in subsidiarno premoženje Občine Laško), in bi po smislu lahko šlo le za prepoved manjšega pomena, za katero po 2. odstavku 90. člena OZ ni mogoče uveljavljanje ničnosti (iii), je po prepričanju tožene stranke Občina Laško nedvomno dala soglasje k obremenjevanju občinskega nepremičnega premoženja s sklenitvijo Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti za izkoriščanje mineralnih surovin in s tem po vsebini nesporno odobrila tudi po učinkih povsem enako Pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice med tožečo in toženo stranko (kot je tožena stranka še posebej zatrjevala pod točko 2. prve pripravljalne vloge), (iv) je bila služnostna pravica vpisana v zemljiško knjigo, (v) da Občina Laško v 9 letih od sklenitve pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice iz leta 2012 (v nadaljevanju: Prva Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti) nikoli ni nasprotovala služnosti tožene stranke na zemljišču tožeče stranke in še manj uveljavljala kakršnekoli zahtevke iz tega naslova, in (v) da Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti sedaj nasprotuje prav tožeča stranka, pri čemer je prav ona tista oseba, ki po njenem lastnem zatrjevanju ne bi smela sklepati pogodb brez soglasja Občine Laško, je po mnenju tožene stranke jasno, da je položaj v konkretnem primeru povsem analogen zadevi, o kateri je odločalo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 226/2018, v kateri si je tožeča stranka skozi lastne napake poskušala utreti pot do ugotovitve ničnosti pogodbe. V navedeni zadevi je Vrhovno sodišče takšno ravnanje spoznalo za nasprotno z načelom vestnosti in poštenja, načelom afirmacije pogodb in načelom pacta sunt servanda, ta načela pa so prevladala nad strogo formalnopravnim uveljavljanjem ničnosti. Ker sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije služijo poenotenju sodne prakse in povečanju pravne predvidljivosti, poleg tega pa 22. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS) sodiščem nalaga, da v bistveno podobnih primerih odločijo enako, torej enako varujejo pravice strank v postopkih, je po oceni tožene stranke sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi napačno uporabilo pravila OZ o ničnosti in ugotovilo ničnost na podlagi zahtevka tožeče stranke, čeprav je bil tak zahtevek izrazito v nasprotju s 5. členom OZ, kot tudi ostalimi navedenimi temeljnimi načeli obligacijskega prava. Uveljavljanje takšnega zahtevka pa celo izrecno prepoveduje 2. odstavek 90. člena OZ. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka utemeljuje svoje pritožbene navedbe o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje v točkah 22. in 23. obrazložitve izpodbijane sodbe, da: „je uspelo dokazati, da je bila sporna pogodba o ustanovitvi služnostne pravice z dne 22. 8. 2018 sklenjena brez soglasja župana Občine Laško. Nesporno je, da pisno soglasje župana v tej pogodbi ni bilo podano, in noben dokaz ne potrjuje obstoja pisnega soglasja k tej pogodbi.“, ki je po oceni tožene stranke v nasprotju s predloženimi pisnimi dokazi. Izpostavlja, da je tekom postopka na prvi stopnji trdila in tudi izkazala, da je soglasje župana bilo podano v Sklepu (pa tudi Pooblastilu družbi E. d.o.o.), ki je predvideval oživitev kamnoloma ... . Poudarja, da je Sklep dne 18. 5. 2018 lastnoročno podpisal župan Občine Laško C. C., župan C. C. pa je lastnoročno podpisal tudi Pooblastilo družbi E. d.o.o., Vabilo na sestanek z dne 26. 6. 2014, in končno tudi Pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice za izkoriščanje mineralnih surovin, ki je služila enakemu namenu kot Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti. Sklicuje se še na prepis zvočnega posnetka, iz katerega po njenem mnenju izhaja, da je župan C. C., navkljub predočenim izrecnim in lastnoročnim podpisom na vseh navedenih dokumentih, poskušal na vsak način prvostopenjskemu sodišču prikazati, da vsebine teh listin ne pozna z navedbami, da je „morda pa, da sem kakšno podpisal“. Tako je npr. župan izjavil, da je Pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice za izkoriščanje mineralnih surovin podpisal, vendar da naj bi pogodbo „pripravili v strokovni službi“ in da „zato so strokovne službe menda, da je pripravila kako strokovno zadevo, tako kot je treba.“ Povsem enako je po njeni oceni župan izjavil tudi v zvezi z Sklepom, in sicer: „ja, to so strokovne službe pripravile, tudi one to vodijo na osnovi OPPN-ja“ ter na vprašanje pooblaščenke tožene stranke, če tudi prebere kar podpisuje, odgovoril „Ja. Ne. preberem, sam manj verjetnost kulturne službe zaupat, da je to strokovno pripravljeno“ (o.p. verjetno pravilno „Ja. Ne. Preberem, sam moram v svoje strokovne službe zaupat, da je to strokovno pripravljeno.“). Že iz teh odgovorov je po oceni tožene stranke vidno popolno sprenevedanje župana v zvezi vprašanjem dejanskega obstoja soglasja. Župan kot zakonski organ občine opravlja svojo funkcijo v skladu na podlagi ZLS in nosi s tem povezane odgovornosti. Če je župan lastnoročno podpisal Sklep, torej javno objavljen akt Občine, s katerim je javno izrazil namen Občine po oživitvi kamnoloma ... in predstavil toženo stranko kot investitorja je jasno, da se kasneje ne more sklicevati, na to, da ni prebral tega, kar je lastnoročno podpisal (nemo potest venire contra factum proprium). Smiselno enako velja glede Pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice za izkoriščanje mineralnih surovin. Tudi iz nadaljnjih odgovorov župana, je bilo po oceni tožene stranke jasno, da se je njegova volja spremenila šele na podlagi pobude proti kamnolomu, torej civilne iniciative kamnolom ... . Obenem je župan na eni točki zaslišanja pojasnil, da je bilo njemu „predstavljeno, da bo kamnolom v lasti krajevne skupnosti in da bodo krajani dobili pesek praktično ceneje“, ob drugih trenutkih pa je trdil, da ne ve, kako je prišlo do sklepanja pogodb o ustanovitvi služnosti. Po mnenju tožene stranke se je župan zavedal in je soglašal s projektom kamnoloma in vsemi s tem povezanimi pogodbami, vse dokler ni bil soočen z nasprotovanjem projektu kamnoloma s strani civilne iniciative kamnoloma ..., kar je bilo šele leta 2019. Zato je po mnenju tožene stranke nepravilen sklep sodišča prve stopnje, da župan Občine Laško ni sodeloval pri sklepanju sporne Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, saj je ravno sam z lastnoročnim podpisom in objavo Sklepa dal „zeleno luč“, da je lahko tožena stranka proaktivno začela s koraki po ZRud-1 in se je hkrati lahko zanesla na Občinsko sodelovanje in podporo. Posledično je po mnenju tožene stranke napačen tudi sklep sodišča prve stopnje, da „sama podpora projektu ne pomeni soglasja župana k sporni služnostni pogodbi“. Ne gre za golo podporo, temveč za sprejem konkretnih pravnih aktov in pravnih poslov, ki so dale toženi stranki (tožena stranka ne dvomi, da tudi tožeči stranki) zavedanje in zaupanje, da Občina Laško podpira projekt in da o kakršnikoli odsotnosti njenega soglasja sploh ni mogoče govoriti. Niti ne more biti prepričljivo sklicevanje na pričanje D. D., da naj bi izjavil „da niso imeli pisnega soglasja“. D. D. s kot pravni laik se je namreč skliceval na konkretnem dokument ali izjavo, ki bi bila naslovljena soglasje, ni pa se izrekel o vsebini Sklepa. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da je spregledalo, da je D. D. omenjal predhodne razgovore z županom, C. C. pa je zanikal obstoj kakršnihkoli razgovorov v zvezi s kamnolomom (z izjemo izjave: „predstavljeno, da bo kamnolom v lasti krajevne skupnosti in da bodo krajani dobili pesek praktično ceneje“). Posledično sodišču prve stopnje očita, da se ni dovolj poglobilo v presojo dejanskega stanja in je prehitro prišlo do dokaznih sklepov na podlagi trditev, ki so si bile v nasprotju. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke zmotno ugotovilo, kakšen je bil odnos župana C. C. do zadevnih pogodb v zvezi s kamnolom ..., vključno s Pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice, nepopolno pa je ugotovilo, kako je samo dejstvo naknadne sklenitve Pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice za izkoriščanje mineralnih surovin, ki je bila vsebinsko bistveno podobna s Pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice, vplivalo (vsaj) na naknadno vsebinsko odobritev te pogodbe. Tožena stranka sodišču prve stopnje v povezavi z zgoraj opisanim napačno in nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem očita še več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer (i) po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj gre za nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o prepisih zvočnih posnetkov in samimi prepisi zvočnih posnetkov, (ii) po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zaključek sodišča, da soglasja župana ni bilo, nasprotuje listinam, ki jih je predložila tožena stranka, kot so Sklep, pooblastilo družbi E. d.o.o., Pogodbi o ustanovitvi služnostne pravice za izkoriščanje mineralne surovine, (iii) 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožena stranka v delu, ki se tiče okrnjenega povzemanja izpovedbe priče D. D. ne more preizkusiti, in (iv) posledično tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo poseženo v pravico tožene stranke do izjave. Poleg teh procesnih kršitev, ki naj bi jih sodišče prve stopnje zagrešilo v povezavi z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem, tožena stranka sodišču prve stopnje očita še druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Najprej poudarja, da tožeča stranka ni zatrjevala pravnega interesa temveč osebne interese, tožena stranka je obstoju pravnega interesa ugovarjala, sodišče prve stopnje pa ni niti ugotavljalo niti ugotovilo obstoja pravnega interesa tožeče stranke za konkretni spor, zaradi česar sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj tožena stranka v zvezi z vprašanjem pravnega interesa izpodbijane sodbe ne more preizkusiti. Tožena stranka poudarja, da v sodni praksi ni sporno, da gre pri zahtevkih za ugotovitev ničnosti, kot je bil predmetni, dejansko za vmesni ugotovitveni zahtevek po 3. odstavku 181. člena ZPP in da je ta prejudicialen za glavni zahtevek, tj. za izbrisno tožbo. Vendar pa to po mnenju tožene stranke še ne pomeni, da lahko ničnost uveljavlja oseba, ki pravnega interesa za ugotovitev ničnosti določenega posla nima. V pravni teoriji in sodni praksi je nesporno, da je obstoj pravnega interesa procesna predpostavka vsake zahteve za sodno varstvo, torej tudi (vsake) tožbe. Tožena stranka izpostavlja, da je tožeča stranka tako v svoji prvi kot drugi pripravljalni vlogi trditveno podlago oprla na izpovedi oseb, ki so del civilne iniciative proti delovanju kamnoloma ... in se vedno bolj osredotočala (najbolj izdatno pa v 11. točki druge pripravljalne vloge) na nasprotovanje sami dejavnosti kamnoloma, ne pa kakršnimkoli pravnim posledicam, ki bi izvirale iz same sklenitve Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, torej glede same obremenitve nepremičnine. Po njenem mnenju to kaže na to, da tožeča stranka s svojo tožbo zasleduje cilj nasprotovanja začetku obratovanja kamnoloma, kar so v svojem zaslišanju potrdili tudi F. F., C. C. in G. G. Iz njihovih izpovedb še posebej izhaja, da sta prav H. H. in F. F. kot vodji civilne iniciative sprožila in vseskozi vodila ravnanja tožeče stranke, vključno z različnimi pravnimi sredstvi. Tako je priča F. F. izdatno pojasnila, da so člani civilne iniciative začeli iskati nepravilnosti v pogodbah in dokumentaciji, na podlagi katere je bila podeljena služnostna pravica. Iz 7. in 8. strani Prepisa zvočnega posnetka (zaslišanje F. F.) izhaja tudi, da je bil kasnejši pooblaščenec tožeče stranke, odvetnik I. I., primarno angažiran s strani civilne iniciative za pripravo dopisa Občini Laško glede obstoja soglasja k Pogodbi o ustanovitvi služnostne pravice. O tem izdatno pričajo tudi komentarji H. H. (tudi neformalnega zastopnika interesov krajanov ... vrha, kot izhaja iz izpovedi prič, ki jih je predlagala tožeča stranka,) na pripravljalnem naroku, na katerem je H. H., takrat prisoten kot „zainteresirana javnost“, izjavil in poskušal sodišču povedati (tudi v prisotnosti zakonitega zastopnika tožeče stranke in pooblaščenca tožeče stranke), da „nihče od tamkaj prisotnih oseb pravzaprav ne ve, za kaj se v tej stvari gre“ in „da bo to on pojasnil“, s svojim izjavljanjem pa je prenehal šele na izrecne pozive pooblaščenca tožeče stranke. Tekom postopka je po mnenju tožene stranke postalo jasno, da je predmetna tožba zgolj sredstvo za nasprotovanje dejavnosti kamnoloma, nikakor pa ne pravno sredstvo za izboljšanje pravnega položaja tožeče stranke v zvezi s konkretnim zemljiščem, kar je tožena stranka trdila že vse od začetka. Tožeča stranka je namreč trdila in dokazovala dejstva le v zvezi z namenom nasprotovanju obratovanja kamnoloma. Iz celotnega spisovnega gradiva, še posebej zaslišanja prič, je po oceni tožene stranke jasno, da gre pri tem namenu za osebne, nazorske in domnevno okoljevarstvene interese članov civilne iniciative, v nobenem primeru pa ne gre za pravni interes tožeče stranke kot take. Člani civilne iniciative so prepričali zastopnika tožeče stranke v nasprotovanje sklenjeni in v zemljiško knjigo vpisani Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti zgolj z razlogom, ker niso želeli, da bi prišlo do oživitve kamnoloma ... . Tožena stranka meni, da gre za uporabo procesnih pravic, ki nimajo nič skupnega z objektivnim ciljem pravde (zloraba procesne pravice), hkrati pa je tožeča stranka s tem neutemeljenim pravdanjem, ki je uperjeno zgolj proti obratovanju kamnoloma, toženi stranki povzročila škodo, ki ji jo bo v vsakem primeru morala povrniti. V odsotnosti kakršnih koli trditev, ki bi izkazovali pravni interes tožeče stranke za ugotovitev ničnosti predmetne pogodbe, ob obilici okoliščin, ki so izkazovale, da pri predmetni tožbi sploh ne gre za izboljšanje pravnega položaja tožeče stranke, temveč za parcialne interese posameznih skupin oz. posameznikov in ob izrecnem nasprotovanju tožene stranke, da pravni interes ni izkazan, je po mnenju tožene stranke sodišče prve stopnje storilo bistveno napako pravdnega postopka s tem, ker ni niti ugotavljalo niti ugotovilo, ali ima tožeča stranka dejansko pravni interes za konkretno tožbo, pa bi to po uradni dolžnosti moralo storiti. Nadalje sodišču prve stopnje tožena stranka očita še kršitve pravil trditvenega in dokaznega bremena. V zvezi z njegovimi zaključki v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe, „da dokazni postopek ni potrdil navedb toženca, da sta vsebinsko identično pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice tožnica in pravni prednik toženca sklenila 2. 2. 2012 v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 118/2012 notarke B. B. iz Celja.“ in da „Zakoniti zastopnik toženca je namreč izpovedal, da se leta 2018 sklenili novo pogodbo, kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi predsednik tožnice J. J. To potrjujeta tudi vsebini pogodb iz leta 2012 in 2018, saj je prva sklenjena za določen čas 20 let, druga pa te omejitve nima.“, tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi očita več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Najprej izpostavlja, da je sama res zatrjevala, da je bila sklenjena že vsebinsko bistveno enaka Prva pogodba o ustanovitvi služnostne pravice iz leta 2012, vendar pa tožeča stranka tem trditvam nikoli ni nasprotovala. Tožeča stranka prav tako nikoli ni podala trditev, niti v svojih vlogah niti na narokih, da naj bi med obema pogodbama (Prvo pogodbo iz leta 2012 in Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti) obstajale vsebinske razlike, niti ni takšnih trditev podala tožena stranka. V skladu s 7. členom ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, sodišče pa razen v primeru iz 2. odstavka 7. člena ZPP ne sme ugotoviti dejstva, ki ga stranke niso navajale. Ker nobena izmed strank ni trdila, da so med pogodbama iz let 2012 in 2018 obstajale razlike, trditve tožene stranke glede obstoja in vsebine Prve pogodbe pa so ostale neprerekane in se tako v skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP štejejo za priznane, sodišče prve stopnje tega dejstva ne bi smelo ugotoviti samo. Slednjega po mnenju tožene stranke ne more spremeniti niti okoliščina, da sta spremembe med pogodbama iz leta 2012 in 2018 omenjala J. J. in I. I. v njunih zaslišanjih, saj gre pri zaslišanju za izvedbo dokaza, glede na podane trditve in ne dopolnjevanje trditvene podlage. V nasprotnem primeru gre namreč za t.i. informativni dokaz, ki v pravdnem postopku ni dovoljen. Sodišče prve stopnje zato ni imelo nobene podlage za ugotovitev teh dejstev, s čimer je kršilo pravila pravdnega postopka. Tožena stranka je tudi mnenja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo dopustiti predlagane izvedbe dokazov zaslišanje prič F. F., K. K. in G. G., kot izhajajo iz točke 3. prve pripravljalne vloge tožeče stranke, saj tožeča stranka sploh ni konkretno zatrjevala v zvezi s katerimi navedbami oz. dejstvi se predlaga zaslišanje, temveč, da je med drugim zatrjevala, da: F. F. „spremlja dogodke povezane s kamnolomom od začetka“ in „je seznanjena s celotno problematiko kamor sodijo tudi nepravilnosti pri vpisu služnosti občine, kršitvijo vodovarstvenega območja in kulturne dediščine“; da K. K. „meji na področje kamnoloma“ in „bi bil z nastankom kamnoloma oškodovan, drugi vplivi pa bi verjetno preprečili nadaljnje delovanje njegove kmetije“; in da je G. G. „bila tajnica krajevne skupnosti“ in je seznanjena z načinom sklepanja spornega posla, odločanja sveta krajevne skupnosti in podobno.“ Po oceni tožene stranke gre pri teh dokazih, tudi v skladu s sodno prakso, za neprimerne in informativne dokaze, kar je v svojih vlogah tudi zatrjevala tožena stranka (predvsem v prvi pripravljalni vlogi), tega pa ne morejo spremeniti niti pavšalne trditve tožeče stranke na pripravljalnem naroku. Sodišču prve stopnje očita, da je v nasprotju s pravili pravdnega postopka izvedbo teh informativnih dokazov odobrilo. Ne samo, da je prvostopenjsko sodišče predlagane informativne dokaze tožeče stranke izvedlo, svojo sodbo je celo oprlo na njihove izpovedbe, kar jasno izhaja iz 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Tožena stranka nadalje vztraja tudi pri svoji ugovorih o pomanjkanju sposobnosti biti stranka in pravdne sposobnosti tožeče stranke, sodišču prve stopnje pa posledično očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj krajevna skupnost (tožeča stranka) nima sposobnosti biti stranka postopka, prav tako pa nima niti pravdne sposobnosti. Sodišču prve stopnje očita zmotnost njegovega stališča v točkah 15. in 18. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je lahko vsaka oseba, ki je po materialnem pravu pravno sposobna, po procesnem pravu sposobna biti stranka, da ZLS omogoča, da občina krajevni skupnosti kot ožjemu delu občine podeli pravno subjektiviteto, tako da slednja postane pravna oseba javnega prava, in da naj bi tudi v konkretnem primeru Statut Občine Laško v 7. členu priznal pravno subjektiviteto tožeči stranki. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje na koncu 15. točke izpodbijane sodbe sicer izrecno pripoznalo, da lahko tožeča stranka v svojem imenu sklepa pogodbe, za njihovo veljavnost pa se zahteva soglasje župana, po njeni oceni pa je napačno njegovo stališče, da naj to ne bi vpliva na sposobnost biti stranka. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi Statut v 7. členu priznal (polno) pravno subjektiviteto tožeči stranki, je po prepričanju tožene stranke izrazito nepravilen, saj je spregledalo bistveno okoliščino in sicer, da 11. odstavek 7. člena Statuta določa, da je med drugim tudi pravni status določen v skladu s Statutom. Pravne subjektivitete torej ne podeljuje 7. člen Statuta, temveč 74. člen Statuta, katerega je sodišče tudi samo citiralo. Vendar pa je že na prvi pogled in na sami jezikovni ravni določbe prvega odstavka 74. člena Statuta jasno, da Občina Laško krajevnim skupnostim, vključno s tožečo stranko, ni podelila neomejene pravne sposobnosti, temveč jo je izrecno omejilo, tako, da so krajevne skupnosti pravne osebe javnega prava „v okviru nalog, ki jih opravlja samostojno, v skladu s tem statutom in zakoni.“ Nadalje 75. člen Statuta izrecno določa, pri katerih javnih zadevah v občini sodelujejo krajevne skupnosti, kar smiselno predstavlja obseg nalog, ki jih krajevna skupnost lahko opravlja samostojno. Med temi nalogami ni niti sklepanja pogodb niti uveljavljanja tožbenih zahtevkov v zvezi s pogodbami, zato je po oceni tožene stranke očitno, da pri uveljavljanju predmetnega tožbenega zahtevka tožeča stranka ni delovala v sklopu nalog, ki bi jih lahko samostojno opravljala, torej je delovala izven omejitev svoje pravne sposobnosti posledično pa tudi ni mogla biti stranka predmetnega postopka. Tožena stranka ponavlja, da so v skladu z zgoraj omenjenimi določbami, še zlasti pa 19.c člena ZLS, ožji deli občine izrazito omejeni v samostojnosti opravljanja svojih nalog, predvsem v pravno poslovnih okvirih glede na to, da pravni posli ožjega dela občine, ki so sklenjeni brez soglasja župana, nimajo pravne veljavnosti. Pravna sposobnost tožeče stranke je tako po mnenju tožene stranke po določbi 74. člena Statuta zamejena z njeno poslovno sposobnostjo, (v okviru dopustnih izjem pri sklepanju pogodbe z Občinskim predpisom, ki ureja izvrševanje proračuna), ker sklepanje pogodb ni naloga, ki bi jo tožeča stranka lahko opravljala samostojno (in to je tekom celotnega postopka zatrjevala tudi tožeča stranka sama). Tožeča stranka zato po mnenju tožene stranke nima pravne subjektivitete za samostojno sklepanje pogodb niti za samostojno uveljavljanje zahtevkov v zvezi z njimi niti pa ta okoliščina ne izhaja iz Statuta ali zakona. Sodišče prve stopnje bi zato po mnenju tožene stranke moralo v skladu z 80. členom ZPP pozorno paziti na pravila o sposobnosti biti stranka in uporabiti 81. člen ZPP ter pozvati tožečo stranko, da mora namesto nje ali poleg nje v pravdo vstopiti Občina Laško. Ker tega sodišče prve stopnje ni storilo in je skozi celoten tek postopka pred sodiščem prve stopnje kot tožeča stranka nastopala krajevna skupnost, kateri v tem okviru ni bila podeljena sposobnost biti stranka, je po mnenju tožene stranke jasno, da je prišlo do absolutne bistvene kršitve pravdnega postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Kot nepravilen tožena stranka označi tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je le-to obrazložilo, da „V konkretnem primeru Statut Občine Laško (7. člen) priznava pravno subjektiviteto tožnice. Tožnica je lastnica nepremičnine, kije predmet pogodbe (redni izpis iz zemljiške knjige A5), ničnost katere je predmet konkretnega tožbenega zahtevka, poleg tega je tudi stranka te pogodbe kot služnostdajalka, kar med pravdnima strankama ni sporno. V konkretnem primeru ne gre za situacijo kot v odločbi VSL I Cpg 654/2019, ki obravnava situacijo, ko KS zaradi aktualnega statuta občine na podlagi zakona ni imela več lastninske pravice na nepremičnine. Takšne določbe Statut Občine Laško nima, ampak vsebuje le določbe o podelitvi pravne subjektivitete KS kot ožjem delu občine. Tožnica lahko torej v svojem imenu, za svoj račun sklepa pogodbe soglasje župana kot pogoj za veljavnost pogodb, pa ne vpliva na njeno procesno sposobnost. Enaka situacija bi bila tudi, če bi tožnica nastopala na pasivni strani, torej bila tožena.“ Ob tem tožena stranka poudarja, da je poslovna sposobnost „pravno priznana sposobnost izražati poslovno voljo in s tem z lastnimi dejanji (lastnimi izjavami volje, ki so obsežene s pravnim poslom) povzročati nastanek, spremembo oziroma prenehanje (civilnih, poslovnih) pravnih razmerij,“ torej mora imeti sama izjava volje učinek sklenitve pravnega posla. ZLS v 19.c členu jasno določa, da so pravni posli, ki jih sklene ožji del občine brez soglasja župana nični, torej nimajo pravne veljave. Ožji del občine torej ne more samostojno izjavljati volje na način, da bi imela takšna izjava volje neposredne pravne učinke, temveč je veljavnost pravnega posla odvisna od predhodne odobritve župana občine. Ravno to je bistvo vprašanja poslovne sposobnosti, zato je po mnenju tožene stranke poslovna sposobnost tožeče stranke že na podlagi zakonske določbe 19.c člena ZLS ipso iure omejena. Tožena stranka ocenjuje, da gre za povsem analogen primer poslovni sposobnosti mladoletne osebe, ki je starejša od 15 let ali stečajnega dolžnika v osebnem stečaju, kakor je tožena stranka navajala doslej v postopku pred sodiščem prve stopnje in se v celoti sklicuje na svoje dosedanje trditve, ki so že v spisu. Ob tem izpostavlja, da v obeh primerih lahko navedena subjekta sklepata posle le z odobritvijo zakonitega zastopnika v smislu 41. člena OZ oziroma s soglasjem sodišča po določbi 386. člena ZFPPIPP. Po oceni tožene stranke gre za docela podobni določbi 19.c členu ZLS, pri čemer primerjava pokaže, da so določbe ZLS celo strožje od določb OZ glede oseb med 15 in 18 letom starosti, saj ZLS predvideva ničnost, OZ pa le izpodbojnost pravnih poslov, sklenjenih izven poslovne sposobnosti takšnega subjekta. Tožena stranka se sklicuje na določilo 77. člena ZPP, ki predvideva 3 položaje: v 1. odstavku določa, da osebe, ki so popolnoma poslovno sposobne, lahko same opravljajo pravdna dejanja, v 2. odstavku določa, da so polnoletne osebe, ki jim je delno omejena poslovna sposobnost, pravdno sposobne v mejah svoje poslovne sposobnost, in v 3. odstavku pa, da so mladoletniki, ki niso pridobili popolne poslovne sposobnosti, pravdno sposobni v mejah, v katerih jim je priznana poslovna sposobnost. Iz navedenega po mnenju tožene stranke jasno izhaja, da tožeča stranka nima polne poslovne sposobnosti torej, kar pomeni, da pri njej ne gre za položaj iz 1. odstavka 77. člena ZPP. Čeprav 2. in 3. odstavek tega člena ne urejata posebej omejitev poslovne sposobnosti pravnih oseb, je po oceni tožene stranke položaj tožeče stranke na podlagi ureditve ZLS, ZSPDSLS in Statuta povsem primerljiv s položaji iz 2. in 3. odstavka 77. člena ZPP. Če je namen določbe, ki zahteva soglasje k pravnemu poslu krajevne skupnosti, to, da se naj brez njenega strinjanja (subsidiarno) ne obremenjuje občinskega premoženja, je logično in sistematično pravilno, da mora občina krajevno skupnost zastopati v pravdi v zvezi s takšnim pravnim poslom, saj lahko že sama pravda povzroči znatne izdatke za občinsko premoženje. Po mnenju tožene stranke bi zato moralo sodišče prve stopnje v tem primeru postopati v skladu z 81. členom ZPP in pozvati tožečo stranko, da odpravi napako glede zastopanja, in da naj kot zastopnik krajevne skupnosti ... v pravdo vstopi Občina Laško. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, mu tožena stranka očita, da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 11. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka še meni, da je obrazložitev sodišča prve stopnje, da omejitev poslovne sposobnosti ne vpliva na obstoj pravdne sposobnosti tožeče stranke, tudi izrecno v nasprotju s samo seboj, saj sta ti navedbi ob upoštevanju 1. odstavka 77. člena ZPP povsem kontradiktorni, zato sodišču prve stopnje tudi v tem delu očita kršitev določb pravdnega postopka, in sicer kršitve po 14. in 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob zaključku svoje pritožbe tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o stroških postopka. Očita mu, da je nepravilno odmerilo stroške, do povrnitve katerih naj bi bila upravičena tožeča stranka. Ustaljena je sodna praksa, da stranke niso upravičene do povračila stroškov za kilometrino pooblaščenca, ki nima sedeža v kraju sodišča, pred katerim se vodi postopek, saj ne gre za nujno potreben strošek, zato je sodišče prve stopnje nepravilno odmerilo strošek kilometrine v višini 118,40 EUR, saj do povračila tega stroška tožeča stranka v nobenem primeru ni upravičena. Prav tako tožena stranka tudi v primeru neuspeha ni dolžna nositi stroška urnine v višini 80 točk v zvezi z odsotnostjo iz pisarne v času potovanja - takšen strošek naj nosi stranka, kije najela pooblaščenca s sedežem izven sedeža sodišča. Pravilen seštevek točk (300 + 300 +225 +200 + 100 + 25,5) bi nanesel na 1150,5 točke in ne 1530,5 točke, kar bi glede na vrednost točke pomenilo 690,3 EUR in ne 918,03 EUR. Tožeča stranka bi bila v primeru uspeha tako ob upoštevanju DDV lahko upravičena do povrnitve največ 842,166 EUR potrebnih stroškov v zvezi z zastopanjem pred sodiščem prve stopnje.

3Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila, v odgovoru se zavzema za njeno zavrnitev in priglaša še stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6V tej pravdni zadevi je tožeča stranka zahtevala ugotovitev ničnosti Pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice z dne 22. 8. 2018 (v nadaljevanju: Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti), ki je bila sklenjena med pravdnima strankama ter da se pri nepremičnini ID znak parcela ... 476/3 izbriše za nedoločen čas vknjižena pravica stvarnega bremena ID pravice 19594XXX z dodatnim opisom izvajati rudarska dela na zemljišču in služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi makadamski dovozni cesti v širini do 3 m, za namen za izkoriščanje lokacije ... v skladu z veljavnim Občinskim prostorskim načrtom Občine Laško imetnika A. d.o.o., matična številka ... . V utemeljitev svojega zahtevka je navedla, da sta pravdni stranki 22. 8. 2018 sklenili Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti, s katero sta na parceli 476/3 k.o. ... ustanovili služnostno pravico izvajati rudarska dela na zemljišču in služnostno pravico hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi makadamski cesti v širini 3 metre za namen izkoriščanja lokacije ... v skladu z veljavnim občinskim prostorskim načrtom Občine Laško. Skladno z določili 19.c člena Zakona o lokalni samoupravi so nični posli, ki jih brez predhodnega soglasja župana sklene zastopnik ožjega dela občine, izjeme so lahko določene v odlokih o proračunu. Enako določilo ima tudi 69. člen Statuta Občine Laško. Odlok o proračunu Občine Laško za leto 2018 je določil, da lahko krajevna skupnost sklepa pravne posle brez predhodnega soglasja župana do višine 10.000,00 EUR za storitve in 20.000,00 EUR za gradbena dela. Ker Odlok o proračunu ni določil, da za ustanavljanje stvarnih služnosti ne bi bilo potrebno soglasje župana, le-to pa k Pogodbi o služnosti ni bilo nikoli izdano, je Pogodba o ustanovitvi služnosti nična. Posledično tožeča stranka predlaga tudi izbris vknjižene stvarne služnosti na podlagi določil 243. člena Zakona o zemljiški knjigi.

7Pri odločanju o tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo predstavljajo določila 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o ničnosti, 19.c člena Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju: ZLS) o pravnih poslih ožjega dela občine ter določila Zakona o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju ZSPDSLS-1), posebej 29. člen o odločanju o pravnem poslu ter določila 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju: ZZK-1) o izbrisni tožbi.

8Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku¹ kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo, da sta 22. 8. 2018 v obliki notarskega zapisa sklenili Pogodbo o ustanovitvi služnosti izvajati rudarska dela ter hoje in vožnje na nepremičnini pare. št. 476/3 k.o. ... (v nadaljevanju: Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti), ki je vpisana v zemljiško knjigo, pa tudi, da pisno soglasje župana Občine Laško v tej pogodbi ni bilo podano. Zavrnilo je ugovor tožene stranke glede procesne sposobnosti in aktivne legitimacije tožeče stranke in zaključilo, da Statut Občine Laško tožeči stranki priznava pravno subjektiviteto, da gre pri njej za pravno osebo javnega prava, ki lahko v svojem imenu in za svoj račun sklepa pogodbe, na njeno procesno sposobnost pa ne vpliva dejstvo, da je soglasje župana pogoj za veljavnost pogodb. Nadalje pa je še ugotovilo in zaključilo, da Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti ni pravni posel iz 9. člena Odloka, ki se lahko sklepa brez predhodnega soglasja župana, saj ne gre za pravni posel o storitvi ali o gradbenih delih, ampak za pravni posel o ustanovitvi stvarne pravice (2. člen SPZ), da ZLS in Statut Občine Laško določata kot pogoj za veljavnost takšnega pravnega posla, ki ga sklene krajevna skupnost, predhodno soglasje župana, ter sankcijo ničnosti pravnega posla ob neizpolnjevanju tega pogoja, ne predpisujeta pa obličnosti takšnega soglasja kot pogoja za veljavnost pravnega posla. V nadaljevanje pa je še ugotovilo in zaključilo, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da je bila sporna Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti sklenjena brez soglasja župana Občine Laško in da je zato nična. Posledično je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, t.j. tako v delu, v katerem je zahtevala ugotovitve ničnosti te Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, kot tudi v delu, ki predstavlja izbrisno tožbo, saj je zaradi ničnosti pravnega posla, na podlagi katerega je bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za izpodbijano vknjižbo, ta vknjižba neveljavna.

9Čeprav ima tožena stranka načeloma prav, da je obstoj pravnega interesa procesna predpostavka vsake zahteve za sodno varstvo, pa se obstoj pravnega interesa pri dajatvenih in oblikovalnih zahtevkih domneva, zato ga sodišče posebej presoja samo v primeru, če se mu, tudi na podlagi navedb pravdnih strank v postopku, poraja dvom o njegovem obstoju. Ker ima izbrisna tožba, ki jo tožeča stranka uveljavlja pod točko II. svojega tožbenega zahtevka, naravo dajatvenega zahtevka, se pravni interes za ta tožbeni zahtevek tožeče stranke domneva in se sodišču prve stopnje z njim ni bilo potrebno še posebej ukvarjati. Nekoliko drugače pa je z ugotovitvenimi zahtevki, za katere je praviloma potrebno izkazati pravni interes, če se uveljavljajo kot samostojni tožbeni zahtevki. Pravnega interesa pa pri ugotovitvenemu zahtevku ni potrebno še posebej izkazati, kadar le-ta predstavlja v razmerju do dajatvenega zahtevka vmesni ugotovitveni zahtevek po 3. odstavku 181. člena ZPP². Že tožena stranka sama v pritožbi pravilno ugotavlja, da je v tej pravdni zadevi ugotovitveni zahtevek dejansko vmesni ugotovitveni zahtevek po 3. odstavku 181. člena ZPP in da je ta prejudicialen za glavni zahtevek, tj. za izbrisno tožbo, v zvezi z dajatvenimi tožbenim zahtevkom pa v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navajala nobenih takšnih dejstev, ki bi lahko vzbujale dvom v obstoj pravnega interesa tožeče stranke, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem prezrlo vprašanje pravnega interesa tožeče stranke za ugotovitveni zahtevek, čeprav je tožena stranka že v odgovoru na tožbo in v prvi pripravljalni vlogi trdila, da tožeča stranka nima nikakršnega pravnega interesa za ta zahtevek. Posledično izpodbijana sodba tozadevno ni obremenjena niti z relativno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP (zaradi kršitve določil 181. člena ZPP) niti z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

10Ni pritrditi toženi stranki, da predmetna tožba kot takšna, torej v celoti sploh ne predstavlja pravnega sredstva za izboljšanje pravnega položaja tožeče stranke v zvezi s konkretnim zemljiščem, da gre pri njej za izkazovanje parcialnih interesov posameznih skupin oziroma posameznikov, da naj bi bila zgolj sredstvo za nasprotovanje dejavnosti kamnoloma in da naj bi kot takšna pomenila zlorabo procesnih pravic, saj se z izbrisno tožbo zasleduje izbris stvarne pravice, ki je vknjižena v korist tožene stranke in s katero je obremenjena nepremičnina, katere lastnica je tožeča stranka.

11Ker pomeni Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti obremenitev nepremičnine, katere lastnica je tožeča stranka, s stvarno pravico, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je lahko šlo v konkretnem primeru, ker premoženje tožeče stranke s to pogodbo dejansko ni bilo obremenjeno, pri sklepanju pogodbe brez predhodnega soglasja župana, zgolj za kršitev prepovedi manjšega pomena, ko v skladu z 2. odstavkom 90. člena OZ ničnosti sploh ni mogoče uveljavljati.

12Tudi ni pritrditi toženi stranki, da je sodišče prve stopnje kršilo določili 7. člena (t.i. razpravno načelo) in 2. odstavka 214. člena ZPP s tem, ko je, čeprav tožeča stranka ni nikoli nasprotovala trditvam tožene stranke, da je bila pred obravnavano Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti sklenjena že vsebinsko bistveno enaka Prva Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti, zaključilo, „da dokazni postopek ni potrdil navedb, da sta vsebinsko identično pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice tožnica in pravni prednik toženca sklenila že 2. 2. 2012 v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 118/2012 notarke B. B. iz Celja“ in ko je še nadaljevalo, da „Zakoniti zastopnik toženca je namreč izpovedal, da se leta 2018 sklenili novo pogodbo, kar je v svoji izpovedbi potrdil tudi predsednik tožnice J. J. To potrjujeta tudi vsebini pogodb iz leta 2012 in 2018, saj je prva sklenjena za določen čas 20 let, druga pa te omejitve nima“. Obe zatrjevani kršitvi določb ZPP namreč predstavljata zgolj relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki pa je podana samo v primeru, če je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, pri čemer je na pravdni stranki, ki to kršitev uveljavlja, breme, da takšen vpliv kršitve na izpodbijano sodbo tudi ustrezno zatrjuje in izkaže. Tega bremena pa tožena stranka ni zmogla, saj ni pojasnila, kako je v tem konkretnem primeru, ko Prva Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti ni predmet tožbenega zahtevka, sporna Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti pa je samostojna pogodba, za veljavnost katere se zahteva predhodno soglasje župana, izpostavljena ugotovitev sploh lahko odločilno vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

13Kršitev razpravnega načela (7. in 212. člena ZPP) tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje izvajalo informativne dokaze, da ne bi smelo dopustiti in izvesti predlaganih dokazov z zaslišanjem prič F. F., K. K. in G. G., saj tožeča stranka ni konkretno zatrjevala, v zvezi s katerimi navedbami oziroma dejstvi se predlaga njihovo zaslišanje. Po oceni pritožbenega sodišča pa je bil dokazni predlog tožeče stranke z zaslišanjem zgoraj navedenih prič dovolj substanciran, saj je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 5. 5. 2021, v kateri je predlagala izvedbo teh dokazov, navedla, da predlaga zaslišanje priče F. F. iz razloga, ker (kot vodja Civilne iniciative Kamnoloma ...) dogodke povezane s kamnolom spremlja od začetka in je seznanjena s celotno problematiko, kamor sodijo tudi nepravilnosti pri vpisu služnosti, kršitvijo vodovarstvenega območja in kulturne dediščine, zaslišanje priče K. K. (ki se ukvarja z ekološkim kmetovanjem) iz razloga, ker je kmet, ki živi samo od kmetijstva, njegova kmetija pa meji na področje kamnoloma in bi bil z nastankom kamnoloma oškodovan, saj bi odpadne vode iz kamnoloma stekale na njegov travnik, drugi vplivi pa bi verjetno preprečili nadaljnje delovanje njegove kmetije, priče G. G. pa iz razloga, ker je bila tajnica krajevne skupnosti in je seznanjena z načinom sklepanja spornega posla, odločanja sveta krajevne skupnosti in podobno, na naroku za glavno obravnavo dne 2. 6. 2021, pa je po pozivu sodišča prve stopnje te dokazne predloge še dodatno konkretizirala, ko je navajala, da so vse te predlagane priče seznanjene z dogajanjem v zvezi z nastajanjem prostorskih aktov in pogodbenih razmerij, povezanih s kamnolomom ..., da sicer nobena ni bila pritsotna pri ključnem materialnem vprašanju, ali je je župan dal soglasje k izpodbijani pogodbi, vendar gre za negativno dejstvo, ki se z neposrednimi dokazi ne more dokazovati. Ob tem je v zvezi s pričo F. F. še dodatno navedla, da je bila prisotna na več sestankih, kjer je bil prisoten tudi župan in bi vedela izpovedovati o njegovem vedenju glede neobstoja soglasja. Z izvedbo teh predlaganih dokazov tako sodišče prve stopnje ni kršilo razpravnega načela, tozadevno zatrjevana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP pa posledično ni podana.

14Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če se je postopka udeleževal kot tožnik ali toženec nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena. V točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povsem pravilno pojasnilo, da je vsak, ki je po materialnem pravu pravno sposoben (je lahko nosilec pravic in obveznosti materialnega prava), po procesnem pravu sposoben biti stranka. Takšno sposobnost imajo tudi pravne osebe javnega prava. Nastanek pravne subjektivitete krajevne skupnosti kot pravne osebe javnega prava določa ZLS (1. in 2. odstavek 19.c člena). S statutom občine se lahko pravno subjektiviteta prizna tudi ožji enoti npr. KS³. Ker v konkretnem primeru Statut (7. člen in še zlasti 74. člen), kar pritožbeno ni izpodbijano, priznava pravno subjektiviteto tožeče stranke, ki je tudi lastnica nepremičnine (redni izpis iz zemljiške knjige A5), ničnost katere je predmet konkretnega tožbenega zahtevka, poleg tega pa je tudi stranka te pogodbe kot služnostdajalka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima tožeča stranka sposobnost biti stranka tega postopka, t.j. sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti materialnega prava, saj lahko v skladu z 2. odstavkom 74. člena Statuta nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun, torej tudi sklepa pogodbe. Na njeno pravno subjektiviteto, v nasprotju s stališčem tožene stranke v pritožbi, ne vpliva definicija iz 1. odstavka 74. člena Statuta, ki določa, da je krajevna skupnost pravna oseba javnega prava v okviru nalog, ki jih opravlja samostojno, v skladu s tem statutom in zakoni, prav tako pa, kot je to pravilno pojasnilo tudi sodišče prve stopnje v isti točki obrazložitve izpodbijane sodbe, na njeno pravno subjektiviteto nima (in ne more) imeti nobenega vpliva, niti zahtevano soglasje župana, kot pogoj za veljavnost pogodb, saj je v skladu s 1. odstavkom 76. člena ZPP lahko pravdna stranka (brez omejitve) vsaka fizična in pravna oseba (tudi pravna oseba javnega prava). Sodišče prve stopnje je v isti točki obrazložitve nadalje tudi pravilno pojasnilo, da pravdno sposobnost ureja 77. člen ZPP (stranka, ki je poslovno sposobna, lahko sama opravlja pravdna dejanja), ki ima posebne določbe glede delno omejene poslovne sposobnosti polnoletne osebe in mladoletnikov. Ker je tožeča stranka pravna oseba in ne fizična oseba, je pravno zmotno stališče tožene stranke v pritožbi, da je njen položaj pravdne sposobnosti analogen oziroma primerljiv s položajem poslovne sposobnosti mladoletne osebe, starejše od 15 let oziroma stečajnega dolžnika v osebnem stečaju in da bi zato moralo sodišče prve stopnje njeno pravdno sposobnost presojati na podlagi 2. oziroma 3. odstavka 77. člena ZPP. Za pravne osebe, pa naj gre za pravne osebe zasebnega prava ali pravne osebe javnega prava, namreč velja, da kot take že po naravi stvari nimajo lastne poslovne (in s tem pravdne) sposobnosti, zato tudi zanje pridejo v poštev določbe 78. člena ZPP o tem, da stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa zakoniti zastopnik, ta pa je določen z zakonom ali aktom, ki ga izda organ, pristojen za socialne zadeve, na podlagi zakona. Zakonite zastopnike imajo tudi pravne osebe. Kdo je njen zakoniti zastopnik, je razvidno iz zakonov, ki urejajo položaj posameznih pravnih oseb in iz sodnega registra ali drugega registra, v katerega je pravna oseba vpisana. V tem konkretnem primeru je tožeča stranka kot pravna oseba vpisana v Poslovni register Slovenije (v nadaljevanju: PRS), kot njen zastopnik pa je v PRS vpisan njen predsednik in to brez kakršnihkoli omejitev zastopanja. Ker tožečo stranko, ki je pravna oseba in kot taka sposobna biti stranka postopka, v tej pravdni zadevi zastopa njen (sedanji) zakoniti zastopnik, t.j. njen predsednik, zastopa pa jo neomejeno, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da tožeča stranka nima niti samostojne sposobnosti biti stranka postopka niti pravdne sposobnosti in da bi zato moralo sodišče prve stopnje postopati v skladu z 80. in 81. členom ZPP in pozvati tožečo stranko, da mora namesto nje ali poleg nje v pravdo vstopiti Občina Laško . Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa tako ni podana. Pritožbeno sodišče ob tem le še opozarja na tudi sicer v teoriji in prevladujoči novejši sodni praksi Vrhovnega sodišča uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik⁴.

15Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni sprejelo sklepa, da omejitev poslovne sposobnosti ne vpliva na obstoj pravdne sposobnosti. V točki 15. obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč le zaključilo (in to pravilno), da soglasje župana kot pogoj za veljavnost pogodb, ne vpliva na procesno sposobnost tožeče stranke, zato so neutemeljeni očitki tožene stranke v pritožbi, da je sklep sodišča prve stopnje, da omejitev poslovne sposobnosti ne vpliva na obstoj pravdne sposobnosti, izrecno v nasprotju s samim seboj, ker sta ti navedbi ob upoštevanju 1. odstavka 77. člena ZPP povsem kontradiktorni, smiselno zatrjevani absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jih s takšnim sklepom zagrešilo sodišče prve stopnje, pa posledično nista podani.

16Povsem pavšalen, nekonkretiziran in posledično tudi neutemeljen, saj ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, je očitek tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP iz razloga, ker gre za nasprotja o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o prepisih zvočnih posnetkov in samimi prepisi zvočnih posnetkov. Za protispisnost gre v primeru, če sodišče določen podatek iz spisa nepravilno prenese (napačno povzame iz listinskega gradiva) v sodbo. V tem konkretnem primeru pa tožena stranka ne konkretizira, kateri del prepisa zvočnega posnetka dela glavne obravnave sodišče prve stopnje ni pravilno preneslo (povzelo) v izpodbijano sodbo, zato se do te njene trditve pritožbeno sodišče ne more opredeliti.

17Isto absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP) tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi z utemeljitvijo, da jo je zagrešilo iz razlog, ker njegov zaključek, da soglasja župana ni bilo, nasprotuje listinam, ki jih je predložila tožena stranka, kot so Sklep, Pooblastilo družbi E. d.o.o. in Pogodbi o ustanovitvi služnostne pravice za izkoriščanje mineralne surovine. Tudi tozadevno zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pa ni podana, saj zatrjevana kršitev ne predstavlja t.i. protispisnosti. Kot je bilo to obrazloženo že v predhodnem odstavku obrazložitve, bi lahko za protispisnost šlo samo v primeru, če bi sodišče določen podatek iz spisa nepravilno preneslo (napačno povzelo iz listinskega gradiva) v sodbo. V tem primeru pa je zatrjevano protislovje rezultat sodnikovega (zatrjevano napačnega) sklepanja o neobstoju določenega dejstva (t.j. soglasja župana), zato gre kvečjemu za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa tudi ni podana, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

18V skladu s 4. odstavkom 324. člena ZPP mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Čeprav mora med drugim navesti tudi dokaze, na katere je oprlo sodbo, pa to še ne pomeni, da mora sodišče v obrazložitev povzeti celotno vsebino posameznega izvedenega dokaza, npr. v celoti povzeti izpoved strank ali prič. Le-te povzame samo takrat, kadar je to potrebno in to samo v tistih delih, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva in v tistih delih, ki so pravno pomembni za razloge dokazne ocene v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. „Okrnjeno“ povzemanje izpovedi strank ali prič samo po sebi zato ne predstavlja niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Tozadevni očitki tožene stranke v zvezi z izpovedbo priče D. D. so zato povsem neutemeljeni, saj iz razlogov izpodbijane sodbe, še zlasti v točki 22. obrazložitve, povsem jasno izhaja, za ugotovitvi katerih odločilnih dejstev se je sodišče prve stopnje oprlo tudi na ta dokaz in v katerem delu, navedeni pa so tudi razlogi dokazne ocene tega izvedenega dokaza.

19S pritožbenimi navedbami, v katerih se tožena stranka sklicuje na posamezne izvedene dokaze, še zlasti na Sklep (prilogi A7 in B5), Pooblastilo družbi E. d.o.o. (priloga B8) in Pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice za izkoriščanje mineralnih surovin (priloga B6), ki jim pripisuje večjo dokazno vrednost in na posamezne dele izvedenih dokazov z zaslišanjem prič, še zlasti prič župana C. C. in D. D., ki je bil v času sklepanja sporne Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti zakoniti zastopnik tožeče stranke, podaja lastno razlago in vsebino teh izvedenih dokazov, lastno videnje rezultata dokazovanja in vztraja pri svojih dejanskih trditvah o tem, da je bilo podano (predhodno) soglasje župana k sporni Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti, tožena stranka nasprotuje drugačnim dejanskim zaključkom sodišča prve stopnje in kritizira njegovo dokazno oceno z lastno, enostransko dokazno oceno, v kateri izpostavlja samo tiste izvedene dokaze oziroma tiste dele izvedenih dokazov, ki so njej v korist, spregleda pa celoto. S takšno enostransko in parcialno lastno dokazno oceno pa ne more vzbuditi dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki temelji na doslednem upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, je izjemno skrbna, celovita in prepričljiva. V izogib ponavljanju se na vse te pravilne razloge dokazne ocene sodišča prve stopnje v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je po oceni pritožbenega sodišča skrbno presojalo in ugotavljalo vsa odločilna dejstva za razsojo v tej zadevi, izvedlo vse predlagane dokaze in jih tudi skrbno ocenilo, zato so povsem neutemeljeni očitki tožene stranke, da se ni dovolj poglobilo v presojo dejanskega stanja in je prehitro prišlo do dokaznih sklepov na podlagi trditev, ki so si bile v nasprotju.

20Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v točkah od 22. do 24. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da je bila sporna Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti sklenjena brez soglasja župana Občine Laško, saj so dokazno podprte. Da pisno soglasje župana v tej pogodbi ni bilo podano, je bilo med strankama postopka nesporno. Pravilen pa je tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje v točki 22. obrazložitve izpodbijane sodbe, da prav noben dokaz ne potrjuje obstoja pisnega soglasja k tej pogodbi. V nasprotju s stališčem tožene stranke v pritožbi, ki nima opore v izvedenem dokazu, je po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, ki ga je sprejelo na podlagi dopisa Občine Laško z dne 14. 5. 2019 (priloga A4) ter skladnih izpovedb F. F., K. K., C. C. in D. D., da pogodba ni bila sklenjena s predhodnim soglasjem župana, saj je Občina Laško posredovala informacijo, da soglasje župana ni bilo podana, o tem pa sta skladno izpovedala tudi župan C. C. in takratni predsednik tožeče stranke D. D. in sicer, da župan pri sklepanju pogodbe ni sodeloval, da ni podal soglasja tej pogodbi, ki je ni niti videl, niti ni sodeloval pri njeni pripravi, niti ga ni nihče zaprosil za soglasje. Njuni izpovedi sta skladni tudi z izpovedbama prič F. F. in K. K., ki sicer pri sklepanju te pogodbe nista sodelovala, jima je pa župan na kasnejših sestankih večkrat zatrdil, da pri tej pogodbi ni sodeloval. Nesodelovanje župana pri sklepanju sporne pogodbe pa sta v svojih izpovedbah nenazadnje, kot to pravilno v izpodbijani sodbi izpostavlja tudi sodišče prve stopnje, potrdila tudi zakoniti zastopnik tožene stranke in priča L. L.

21Četudi bi bilo pritrditi toženi stranki, da se župan, ki podpiše določen akt ali pogodbo, kasneje ne more sklicevati na to, da ga/je ni sam pripravil in da ga/je ni prebral, saj je glede na svojo funkcijo kot podpisnik odgovoren za njeno vsebino, pa po toženi stranki zatrjevano „sprenevedanje“ župana v zvezi s pripravo Slepa (prilogi A7 in B5) in Pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice za izkoriščanje mineralnih surovin (priloga B6), ki jo je s toženo stranko podpisala Občina Laško, ne predstavlja pravno odločilnega dejstva v tej zadevi, saj je sodišče prve stopnje pravilno v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da niti Sklep (priloga A7 in B5) niti Pogodba o ustanovitvi služnostne pravice za izkoriščanje mineralnih surovin, ki jo je s toženo stranko po sklenitvi sporne Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti podpisala Občina Laško (priloga B6), enako pa velja tudi za Pooblastilo družbi E. d.o.o. (priloga B8) in Vabilo na sestanek z dne 26. 6. 2014 (sestavni del priloge B4), glede na njihovo vsebino ne predstavljajo (predhodnega) soglasja župana k sporni Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti v smislu strinjanja z njeno vsebino, njenimi bistvenimi sestavinami v skladu s 15. in 19. členom OZ, temveč potrjujejo zgolj seznanjenost in aktivnosti Občine Laško in njenega župana v postopkih v zvezi s kamnolomom ... . Tudi po oceni pritožbenega sodišča vsebine vseh teh izvedenih listinskih dokazov ni mogoče razumeti drugače, kot jo je razumelo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

22Glede na vsebino Pogodbe o ustanovitvi služnostne pravice za izkoriščanje mineralnih surovin (priloga B6), ki jo je s toženo stranko podpisala Občina Laško, tudi ni možen zaključek, za katerega se zavzema pritožba, da je z njo bila dana vsaj naknadna vsebinska odobritev sporne Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti v smislu strinjanja z bistvenimi sestavinami te pogodbe v skladu s 15. in 19. členom OZ, saj v njej sploh ni omenjena.

23Četudi bi držalo, kar izpostavlja pritožba, da se je župan Občine Laško zavedal, bil seznanjen in tudi soglašal s samim projektom kamnoloma, vse dokler ni bil soočen z nasprotovanjem kamnoloma s strani civilne iniciative, pa takšna seznanjenost, soglasje in sodelovanje župana (in Občine Laško) pri samem projektu kamnoloma ..., kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v točki 23. obrazložitve izpodbijane sodbe, v nasprotju s stališčem tožene stranke, izraženim v pritožbi, ne predstavlja zahtevanega (predhodnega) soglasja h konkretni sporni Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti v smislu določila 15. in 19. člena OZ, ki terja soglasje v smislu strinjanja z njeno vsebino in njenimi bistvenimi sestavinami. V nasprotju s stališčem tožene stranke v pritožbi, je tako, glede na vsebino Sklepa (priloga A7 in B5) in Pooblastila družbi E. d.o.o. (priloga B8), ki ju je župan Občine Laško podpisal, po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da župan Občine Laško pri sklepanju konkretne Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti ni sodeloval.

24Pritožbeno sodišče se sicer strinja s toženo stranko, da iz določb Sklepa izhaja namen Občine Laško, da uredi kamnolom ..., kot tudi da se stanje in nadaljnje izkoriščanje kamnoloma uredi skupaj s toženo stranko, da je torej bil skupni namen Občine Laško in tožene stranke pridobitev rudarske pravice tožene stranke, s katero bi se uredilo stanje kamnoloma ... ter da se za pridobivanje rudarske pravice oz. pravice do izkoriščanja kamnoloma po samem zakonu predvideva pridobitev lastninske pravice oz. pravice do uporabe zemljišča za izvajanje rudarskih del, vendar to še ne omogoča zaključka, za katerega se v pritožbi zavzema tožena stranka, da je že iz razloga obstoja takšnega skupnega namena Občine Laško in tožene stranke glede pridobitve rudarske pravice tožene stranke, Občina (oz. župan C. C.) že s sprejemom Sklepa soglašal z vsemi nujnimi pogoji, ki jih pridobitev rudarske pravice terja, vključno s pridobitvijo pravice do uporabe zemljišča, ki je bilo v lasti tožeče stranke in je po svoji naravi predstavljalo vhod v kamnolom in pomemben del kamnoloma, brez katerega ni mogoče izvesti izkopa predvidene količine mineralne surovine in izvesti celotne ureditve prostora oz. sanacije po končanem izkoriščanju, da so tako vse sestavine Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti predstavljale zgolj stranske elemente celotnega pravnega razmerja, ki so služile glavnemu namenu (oživitvi kamnoloma ...) in glede katerih je posledično že s podpisom Sklepa bilo podano soglasje župana h kasneje sklenjeni sporni Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti, saj gre pri sporni Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti za samostojen pravni posel tožeče stranke (ne občine) kot lastnice nepremičnine in tožene stranke, za veljavnost katerega je potrebno v smislu 15. in 19. člena OZ predhodno soglasje župana v smislu strinjanja z vsebino konkretne pogodbe oziroma njenih bistvenih sestavin, za to pa neko načelno strinjanje in soglasje župana, da se uredi vprašanje sanacije in nadaljnjega izkoriščanja kamnoloma ..., še ne zadošča.

25Dejanskega zaključka v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe, da ustreznega predhodnega soglasja župana ni bilo niti v zvezi s Prvo Pogodbo o ustanovitvi stvarne služnosti iz leta 2012, da je bil župan s tem le seznanjen, kar je sodišče prve stopnje tudi sicer ugotovilo dokazno podprto, na podlagi izpovedi kot priče zaslišanega D. D., takratnega predsednika tožeče stranke, pa tožena stranka niti ne izpodbija konkretizirano. V zvezi s presojo te Prve Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti iz leta 2012 je namreč uveljavljala le postopkovno kršitev, pa še to le v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da dokazni postopek ni potrdil navedb tožene stranke, da sta vsebinsko identično pogodbo o ustanovitvi služnostne pravice tožeča stranka in pravni prednik tožene stranke sklenila 2. 2. 2012. Zaradi navedenega je pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 24. obrazložitve izpodbijane sodbe, da tudi ta predhodna Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti iz leta 2012 ne more predstavljati ustreznega predhodnega soglasja k sporni Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti. Tudi sicer pa je šlo pri Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti iz leta 2018 za novo, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, samostojno pogodbo, veljavnost katere je pogojena z obstojem predhodnega soglasja župana z njeno vsebino in bistvenimi sestavinami, zato je že iz tega razloga povsem pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 24. izpodbijane sodbe, da prehodna Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti iz leta 2012 ne more predstavljati predhodnega soglasja župana k sporni Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti.

26Na tako pravilno ugotovljeno dejansko stanje, da je bila sporna Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti sklenjena brez soglasja župana Občine Laško, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

27Neutemeljeni so očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določili 19.c člena ZLS, 80. člena Statuta in 9. člena Odloka, ko je v točkah od 17. do 20. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti ni pravni posel iz 9. člena Odloka, ki se lahko sklepa brez predhodnega soglasja župana. Sodišče prve stopnje je tako v točki 17. obrazložitve izpodbijane sodbe med drugim povsem pravilno pojasnilo, da so v skladu z 19.c členom ZLS pravni posli, ki jih sklene ožji del občine brez predhodnega soglasja župana, nični, vendar pa lahko predpis občine, ki je potreben za izvršitev občinskega proračuna določi, kateri pravni posli in v kateri višini so ti posli, ki jih sklene ožji del občine, veljavni brez predhodnega soglasja župana. Pravilno je nadalje v točki 18. obrazložitve izpodbijane sodbe tudi pojasnilo, da Statut v 74. členu določa, da je krajevna skupnost je pravna oseba javnega prava v okviru nalog, ki jih opravlja samostojno, v skladu s tem statutom in zakoni, da krajevna skupnost nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun in odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem in s sredstvi, s katerimi razpolaga, pa tudi, da v 80. členu še določa, da so pravni posli, ki jih sklene krajevna skupnost brez predhodnega soglasja župana, nični in da predpis občine, ki je potreben za izvršitev občinskega proračuna, lahko določi, kateri posli in v kateri višini so ti posli, ki jih sklene krajevna skupnost, veljavni brez predhodnega soglasja župana. V točki 19. obrazložitve izpodbijane sodbe je pravilno povzelo še, da Odlok za leto 2018 v 9. členu določa, da lahko krajevna skupnost, ob upoštevanju četrtega odstavka 66. člena ZJN-3, sklepa pravne posle brez predhodnega soglasja župana do višine 10.000,00 EUR za storitve in 20.000,00 EUR za gradbena dela. Vsa ta določila materialnega prava je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo, ko je v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe zaključilo, da pri tej pogodbi ne gre za pravni posel o storitvi ali o gradbenih delih, ampak za pravni posel o ustavitvi stvarne pravice (2. člen SPZ). ZLS in Statut Občine Laško pa določata kot pogoj za veljavnost takšnega pravnega posla, ki ga sklene krajevna skupnost, predhodno soglasje župana, ter sankcijo ničnosti pravnega posla ob neizpolnjevanju tega pogoja, saj ne sodi med izjeme, določene z Odlokom. Pravilnosti tega materialno pravnega zaključka sodišča prve stopnje tožena stranka ne more izpodbiti s sklicevanjem na dejstva, da sporna Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti sploh ne predstavlja obremenitve proračuna, da ne dosega nobenega od vrednostnih pragov iz 9. člena Odloka, da ima tožeča stranka od nje izključno koristi in da predstavlja gospodarno ravnanje tožeče stranke z njenim premoženjem, ki je skladno s Statutom ter zakoni. ZLS v 19.c členu, Statut v 80. členu in Odlok v 9. členu določajo izjeme od pravila, da so pravni posli, ki jih sklene ožji del občine brez predhodnega soglasja župana, nični. V skladu s splošnim in pravnim razlogovanjem je vsako izjemo od pravila potrebno interpretirati ozko in restriktivno, saj bi drugačno, pre(široko) razlaganje izjem lahko pripeljalo do situacije, ko bi izjeme postale pravilo in bi pomenile izogib namenu normodajalca, ki je pravilo oblikoval. V skladu s pravilno razlago izjeme iz 9. člena Odloka od siceršnjega pravila, da so pravni posli, ki jih sklene ožji del občine brez predhodnega soglasja župana, nični, je tudi po oceni pritožbenega sodišča možna le takšna razlaga izjeme, kot jo je predstavilo tudi sodišče prve stopnje v točki 20. obrazložitve izpodbijane sodbe, t.j. da se nanaša zgolj na pravne posle o storitvi (do višine 10.000,00 EUR) ali o gradbenih delih (do višine 20.000,00 EUR), sklenitev Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti pa ne predstavlja nobenega od navedenih pravnih poslov iz 9. člena Odloka, zato je takšna pogodba sklenjena brez predhodnega soglasja župana v skladu z 19.c členom ZLS in 80. členom Statuta nična.

28Ker gre pri Pogodbi o ustanovitvi stvarne služnosti za pravni posel krajevne skupnosti (tožeče stranke), za veljavnost katerega je potrebno predhodno soglasje župana, le-to pa po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni bilo podano, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. določil 19.c člena ZLS in 80. člena Statuta, zaključilo, da je sporna Pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti nična in posledično tudi pravilno ugodilo vmesnemu ugotovitvenemu zahtevku tožeče stranke na ugotovitev ničnosti te pogodbe.

29Po oceni pritožbenega sodišča so namreč neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da predstavlja tožba tožeče stranke na ugotovitev ničnosti Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti kršitev načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in da ji zato sodišče ne bi smelo ugoditi. Sodna praksa, še zlasti Vrhovnega sodišča RS, na katero se v pritožbi sklicuje tudi tožena stranka (npr. sodba opr. št. II Ips 226/2018 z dne 28. 3. 2019), je sicer res že večkrat zavzela stališče, da se na ničnost ne more sklicevati oseba, ki je ničnost povzročila, vendar v tem konkretnem primeru ne gre za takšen primer. Ničnostni razlog je v tem primeru sicer res na strani tožeče stranke, saj je zaradi njenega statusa (ožji del občine) za veljavnost pogodbe predpisano (predhodno) soglasje župana, vendar to še ne pomeni, da ga je tudi zakrivila oziroma povzročila sama. Veljavnost pravnega posla namreč ni odvisna od kakšnega njenega ravnanja, dejanja, ki bi ga morala izvesti tožeča stranka, temveč od ravnanja, dejanja, izjave tretje osebe, v tem konkretnem primeru župana občine. Ker nikjer ni predpisana obveznost tožeče stranke, da bi morala za veljavnost pravnega posla, ki ga sklepa, ravno ona pridobiti potrebno soglasje župana in bi takšno soglasje lahko (hipotetično) pridobila tudi tožena stranka, tožeči stranki ni mogoče očitati, da je zakrivila oziroma povzročila ničnostni razlog, zato se lahko uspešno sklicuje na ničnost Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, ki je bila sklenjena brez soglasja župana občine. Ugoditev njenemu tožbenemu zahtevku na ugotovitev ničnosti Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti tako ni v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ. Ker dejansko stanje v tej obravnavani zadevi ni primerljivo z dejanskim stanjem v zadevah Vrhovnega sodišča RS, na katera se sklicuje tožena stranka v pritožbi, sodišče prve stopnje s svojo odločitvijo toženi stranki tudi ni kršilo z Ustavo RS zajamčene pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena in posledično ni zagrešilo vsebinsko zatrjevane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki mu jo s temi pritožbenimi navedbami neutemeljeno očita tožena stranka.

30Na pravilnost odločitve sodišče prve stopnje glede ničnosti Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti ne more vplivati niti pritožbeno izražena zaskrbljenost tožene stranke, da bi takšna odločitev sodišča lahko v praksi pomenila celo korak nazaj in nastop ponovne pravne negotovosti v zvezi z obveznostmi, ki izhajajo iz zemljišča ter poslabšan finančni položaj tožeče stranke in njena morebitna odškodninska odgovornost v razmerju do tožene stranke, saj so vse te okoliščine za odločitev v tej zadevi pravno nepomembne.

31Zaradi ničnosti pravnega posla, t.j. sporne Pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, na podlagi katerega je bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo, ki je bilo podlaga za vknjižbo pravice stvarnega bremena ID pravice ... z dodatnim opisom izvajati rudarska dela na zemljišču in služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po obstoječi makadamski dovozni cesti v širini do 3 m, za namen za izkoriščanje lokacije ... v skladu z veljavnim Občinskim prostorskim načrtom Občine Laško imetnika A. d.o.o., matična številka ..., je ob pravilni uporabi 243. člena ZZK-1 neveljavna tudi ta vknjižba, zato je materialno pravno pravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje v točki 26. obrazložitve izpodbijane sodbe, da je utemeljen tudi tožbeni zahtevek tožeče stranke za izbris na podlagi te pogodbe v zemljiški knjigi za nedoločen čas vknjižene že prej citirane pravice stvarnega bremena.

32Ker tožena stranka s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, je neutemeljena tudi njena pritožba zoper stroškovno odločitev, vsebovano v izpodbijani sodbi, v delu, v katerem jo veže na uspeh s pritožbo. Po presoji tega pritožbenega senata pa je neutemeljena tudi njena vsebinska pritožba zoper stroškovno odločitev. Ni namreč pritrditi pritožbi, da je sodna praksa, da stranke niso upravičene do povračila stroškov za kilometrino pooblaščenca, ki nima sedeža v kraju sodišča, pred katerim se vodi postopek in posledično (vsaj delno) tudi do urnine za odsotnost iz pisarne v času potovanja na sodišče, saj ne gre za nujno potreben strošek, ustaljena. V zvezi s tem vprašanjem je namreč sodna praksa, tudi novejša, zelo neenotna⁵. Ta pritožbeni senat se pridružuje tistemu delu sodne prakse, ki takšne stroške pooblaščenca, ki nima sedeža v kraju sodišča, pred katerim se vodi postopek, priznava kot potrebne stroške pravdnega postopka v skladu s 155. členom ZPP, saj ima stranka pravico, da si prosto izbere odvetnika, ta pravica do proste izbire pa se mora odražati tudi v njeni pravici do povračila stroškov postopka za zastopanje po pooblaščencu odvetniku, ki ima sedež svoje odvetniške pisarne izven kraja stranke in sodišča. Sodišče prve stopnje je tako po oceni tega pritožbenega senata pri svoji odločitvi o povračilu pravdnih stroškov in odmeri pravdnih stroškov tožeče stranke za postopek pred sodiščem prve stopnje v točkah od 28. do 30. obrazložitve izpodbijane sodbe povsem pravilno uporabilo materialno pravo, t.j. določila 154. in 155. člena ZPP, pa tudi vsa uporabljena določila Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) in pravdne stroške tožeče stranke, ki jih je odmerilo v višini 1.264,44 EUR, tudi pravilno naložilo v plačilo toženi stranki. Toženi stranki pa je v točki 31. obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno, ob pravilni uporabi 2. odstavka 168. člena ZPP in 15. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), naložilo tudi plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, saj je tožeča stranka v skladu s 1. odstavkom 10. člena ZST-1 oproščena plačila sodne takse, takse, katerih plačila je bila stranka oproščena, pa so del stroškov postopka.

33Pritožba tožene stranke se ob obrazloženem tako pokaže za neutemeljeno. Pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člena ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zoper izpodbijano sodbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo v skladu s 353. členom ZPP.

34Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške, v skladu s 1. odstavkom 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP in v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP pa mora tožeči stranki povrniti vse njene potrebne pritožbene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta in ob upoštevanju veljavne OT ter vrednosti odvetniške točke v času izdaje te sodbe (0,60 EUR) priznalo naslednje pritožbene stroške: za sestavo odgovora na pritožbo 375 točk (Tar. št. 21/1 OT), za materialne stroške 7,50 točk (2% od skupne vrednosti storitev po 11. členu OT) in 50,49 EUR davka na dodano vrednost (22% DDV po 12. členu OT), skupaj 279,99 EUR. Tako odmerjene pritožbene stroške je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

¹ Dokazi, ki jih je sodišče prve stopnje izvedlo, so navedeni v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe.
² Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 121/2015 z dne 25. 8. 2016 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 176/2018 z dne 27. 3. 2019, pa tudi Galič A. v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 160.
³ Primerjaj Galič, A., Komentar ZPP, 1. knjiga, stran 316, 317.
⁴ Primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 33/2014 z dne 8. 10. 2015, II Ips 112/2012 z dne 12. 6. 2014, II Ips 70/2013 z dne 19. 3. 2015 in druge, ter Galič, A. v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2005, str. 337 (13. točka) in Zobec, J. v Ude, L. in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2009, str. 303-305 ter in Triva, S. in Dika, M., Građansko parnično procesno pravo, VII. izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine, Zagreb 2004, stran 693.
⁵ Tako je npr. Višje sodišče v Ljubljani v sklepu pod opr. št. I Cpg 241/2021 z dne 26. 5. 2021 zavzelo stališče, da je v primeru, ko si stranka izbere odvetnika, ki ima pisarno v kraju, ki ni niti kraj stranke niti sodišča, mogoče potne stroške pooblaščenca naložiti v plačilo nasprotni stranki le, če to utemeljujejo posebne okoliščine, ki so povezane z vsebino same zadeve: na primer zapletenost, obsežnost, zahteva po specifičnem znanju, pri čemer so te okoliščine trditveno in dokazno breme stranke, ki povrnitev takih stroškov uveljavlja. Drugačno stališče pa je prav tako Višje sodišče v Ljubljani zavzelo v sodbi pod opr. št. II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021, ko je obrazložilo, da stališče prvega sodišča glede nepriznavanja pravdnih stroškov tožnice iz naslova kilometrine in delno urnine (odsotnosti odvetnika iz pisarne v času potovanja za stranko) sloni na stališču starejše sodne prakse, ki ni več sprejemljiva, da okoliščina, da ima pooblaščenec tožnice sedež svoje odvetniške pisarne v drugem kraju kot prvo sodišče, ni odločilna, saj ima stranka pravico, da si prosto izbere odvetnika, njun odnos v okviru mandatnega razmerja pa temelji na zaupanju.