2. člen SPZ

Vpis stavbne pravice kot nepremičnine sam zase ne predstavlja vpisa (realne) nepremičnine z vidika stvarnega prava. Gre za vpis tehnične narave, na podlagi posebnega pravila prvega odstavka 20.a člena ZZK-1 o vpisovanju stavbne pravice v zemljiško knjigo. Namenjen je preglednejšemu prikazu stvarnopravnih razmerij, ki nastanejo v zvezi s stavbno pravico. Zemljiškoknjižna sodnica je pravilno pojasnila, da je treba izbrisati tudi vpis stavbne pravice kot nepremičnine, ki v postopku Dn 127320/2017 ni bila izbrisana (bi pa morala biti).

Nastanek pravne subjektivitete krajevne skupnosti kot pravne osebe javnega prava določa ZLS (1. in 2. odstavek 19.c člena). S statutom občine se lahko pravno subjektiviteta prizna tudi ožji enoti npr. KS. Ker v konkretnem primeru Statut (7. člen in še zlasti 74. člen), kar pritožbeno ni izpodbijano, priznava pravno subjektiviteto tožeče stranke, ki je tudi lastnica nepremičnine (redni izpis iz zemljiške knjige A5), ničnost katere je predmet konkretnega tožbenega zahtevka, poleg tega pa je tudi stranka te pogodbe kot služnostdajalka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima tožeča stranka sposobnost biti stranka tega postopka, t.j. sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti materialnega prava, saj lahko v skladu z 2. odstavkom 74. člena Statuta nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun, torej tudi sklepa pogodbe. V skladu s splošnim in pravnim razlogovanjem je vsako izjemo od pravila potrebno interpretirati ozko in restriktivno, saj bi drugačno, pre(široko) razlaganje izjem lahko pripeljalo do situacije, ko bi izjeme postale pravilo in bi pomenile izogib namenu normodajalca, ki je pravilo oblikoval. V skladu s pravilno razlago izjeme iz 9. člena

Ker služnost ni vpisana v zemljiško knjigo, je tožeča stranka nima. Ker določilo 14. člena kupoprodajne pogodbe iz leta 2003 sploh ne vsebuje opredelitve gospodujočega zemljišča, kot ene od bistvenih sestavin vsake pogodbe o stvarni služnosti, nima bistvenih sestavin pogodbe. Tožeča stranka se sklicuje tudi na ustanovitev osebne služnosti, a prezre, da te skladno z določili 211., 233. in 246. člena SPZ ni mogoče priposestvovati in ker domnevna osebna služnost tožeče stranke tudi ni vknjižena v zemljiško knjigo, je jasno, da tožeča stranka niti osebne služnosti ni pridobila, ne glede na to, kako dolgo bi brez nasprotovanja tožene stranke vratarnico uporabljala. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določila materialnega prava, da za sklenitev pravnega posla, s katerim lastnik nepremičnine prepusti uporabo le-te drugemu, velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij.

Samo stvarna pravica je lahko podlaga za trajno, neomejeno, "v neskončnost trajajočo" uporabo tuje stvari. Stvarna služnost je ustanovljena v korist določene nepremičnine (gospodujoče zemljišče), izvršuje pa se na drugem zemljišču (služeče zemljišče). Vsaka stvarna služnost izhaja iz povezanosti dveh nepremičnin, ta namen pa je v koristi, ki omogoča lažje izvrševanje lastninske oblasti na gospodujoči nepremičnini. Če v pogodbi o "služnostni pravici" sploh ni opredeljeno gospodujoče zemljišče, taka pogodba ne more ustanavljati stvarne služnosti, ampak kvečjemu osebno. Pogodbo, ki dovoljuje drugi stranki postavitev križa na zemljišču prve stranke, brez ustanovitve stvarne pravice ali opredelitve trajanja uporabe tuje stvari, je mogoče opredeliti kot prekarij.

Zmotno je pritožbeno stališče v smeri, da je sodišče prve stopnje tisto, ki bi moralo najti razloge za zaključek, da lahko prva tožnica izterja omenjene terjatve zaradi pridobitev sredstev za plačilo takse. V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na njej. Prva tožnica pa v predlogu za taksno oprostitev niti ne trdi, da te njene terjatev sploh niso izterljive. Hipoteka je v 138. členu SPZ opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah. Gre torej za eno izmed stvarnih pravic (2. člen SPZ) za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur. Zastavitelju (t. j. prvi tožnici) to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z (drugo) omejeno stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, stvarno breme, nadaljnje hipoteke), zastavljena nepremičnina ali njeni deli pa so lahko tudi predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakup

Tožbeni zahtevek vsebuje tako ugotovitev ničnost pravnih poslov (kar bi pomenilo, da gre za spor iz pogodbenega razmerja in zato splošno pristojnost), kot tudi vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja, to je izbris hipoteke, ki je stvarna pravica (2. člen SPZ; izbrisna tožba po 243. členu ZZK-1). Pomeni, da gre (tudi) za spor o stvarni pravici iz 57. člena ZPP. Ker ima izključna krajevna pristojnost prednost pred drugimi pristojnostmi (primerjaj drugi odstavek 182. člena ZPP), in ker nepremičnina leži na območju sodišča, ki je izdalo izpodbijani sklep, se je sodišče nepravilno izreklo, da za sojenje v tem sporu ni krajevno pristojno.

V kolikor stranka razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora tudi konkretno trditi in izkazati, da slednjega ne more unovčiti zaradi pridobitve sredstev za plačilo takse in zakaj ne. Zaznamba sklepa o izvršbi ne predstavlja omejitve, ki bi v pravnem pogledu ovirala razpolaganje z nepremičnino. Enako velja tudi glede hipoteke, ki je v 138. členu SPZ opredeljena kot zastavna pravica na nepremičninah. Gre torej za eno izmed stvarnih pravic, za katero velja načelo absolutnosti (5. člen SPZ), kar pomeni, da lahko imetnik te pravice svojo pravico uveljavlja proti vsakomur. Zastavitelju (t.j. drugemu tožencu) to med drugim omogoča, da kljub obstoju hipoteke zastavljeno nepremičnino odsvoji tretji osebi, prav tako jo lahko obremeni z (drugo) omejeno stvarno pravico (stvarna služnost, užitek, raba, služnost stanovanja, stvarno breme, nadaljnje hipoteke), zastavljena nepremičnina ali njeni deli pa so lahko tudi predmet obligacijskih pravic (zlasti najema ali zakupa). Glede na pojasnjene učinke vknjižbe hipoteke in zaznambe izvršbe torej ti vpisi v zemljiško knjigo ne pomenijo, da drugi toženec s svojim premoženjem (nepremičninami) ne more razpolagati. Razpolaganje s premoženjem ne pomeni

Za spore majhne vrednosti se ne štejejo spori o nepremičninah. Sodna praksa je res zavzela stališče, da je potrebno po pravilih rednega postopka obravnavati ne samo spore o stvarnih pravicah na nepremičninah, ampak tudi spore zaradi pridobitve stvarne pravice na podlagi pogodbe, vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

Tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva izpraznitev in izročitev nepremičnine v posest tožeče stranke in zatrjuje, da je toženi stranki prenehal naslov za posest nad nepremičninami, v posledici česar ima tožeča stranka kot lastnica pravico od tožene stranke zahtevati, da jih ta izroči v neposredno posest. Po presoji sodišča druge stopnje v skupino sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah ne spadajo le spori o obstoju, prenehanju in spremembi stvarnih pravic (2. člen SPZ), temveč tudi spori zaradi varstva stvarnih pravic, v obravnavanem primeru vrnitvena tožba na podlagi 92. člena SPZ. Glede na vsebino tožbenega zahtevka torej v konkretnem primeru ne gre za gospodarski spor po določbi prvega odstavka 481. člena ZPP.

Pravdni stranki v navedenem sporu sta gospodarski družbi, vendar pa je treba upoštevati tudi, da je tožeča stranka zoper toženo stranko vložila tožbo, ki temelji na določbi prvega odstavka 99. člena Stvarnopravnega zakonika. Tožeča stranka namreč zatrjuje, da jo tožena stranka kot lastnika protipravno vznemirja z namestitvijo svojega poštnega nabiralnika na nepremičnini tožeče stranke. Po presoji sodišča druge stopnje v skupino sporov o stvarnih pravicah na nepremičninah ne spadajo le spori o obstoju, prenehanju in spremembi stvarnih pravic, temveč tudi spori zaradi zaščite pred vznemirjanjem na podlagi 99. člena SPZ.

Spor na plačilo denarnega zneska ne more biti stvarno pravne narave. V 2. členu SPZ so stvarne pravice taksativno naštete (lastninska pravica, zastavna pravica, služnost, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica), zato spor o plačilu denarnega zneska ni stvarnopravne narave.

V postopkih dodeljevanja BPP se možnost razpolaganja s premoženjem upošteva kot relevantna okoliščina pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev za njeno upravičenost. Pravni standard »možnosti razpolaganja« je treba razumeti tako v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki prosilcu kot imetniku stvarne ali druge premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni, ali se ji odpove, kot tudi v okviru možnosti prosilca, da to premoženje na kakšen drugačen pravnoposlovni način unovči (npr. da v najem) in si tako zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva. Gola dejstva, da so na nepremičnini vpisane hipoteke in da je premoženje v solastnini, ne pomenijo nezmožnosti razpolaganja s tem premoženjem in jih zato same po sebi ni mogoče šteti kot tistih okoliščin, ki bi premoženje izključevala iz obsega ugotavljanja finančnega kriterija za BPP.

Zemljiški dolg kot stvarna pravica se prenaša zunajknjižno s prenosom zemljiškega pisma. S predlaganim vpisom prepovedi prenosa zemljiškega pisma tožeča stranka po vsebini zahteva vpis prepovedi razpolaganja s stvarno pravico v smislu 7. točke 22. člena ZZK-1. Ob izkazanih predpostavkah za izdajo začasne odredbe ni ovir za zaznambo prepovedi odsvojitve ali obremenitve zemljiškoknjižnega dolga. Verjetnost obstoja terjatve je podana, če so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, v prednosti pred razlogi, ki govore proti temu.

Sodišči nižjih stopenj sta spregledali pomembno dejstvo, ki je v konkretni zadevi tudi izhodišče za presojo, ali je tožnik kljub sicer redki in kratkotrajni uporabi nepremičnine tožencev lahko priposestvoval stvarno služnost. Nepremičnino, katere lastnik je sedaj tožnik, je namreč očetu tožnika po navedbah tožnika skupaj s trajno uporabo sporne poti prodal prav prvi toženec. Že med strankama kupoprodajne pogodbe (očetom tožnika in tožencem) se je torej izvrševal dogovor o uporabi poti, nadalje pa je po lastnih trditvah takšen dogovor nasproti toženi stranki izvrševal tudi tožnik. Vsaka uporaba poti v okviru obsega dogovorjene služnosti pomeni njeno izvrševanje, zato utemeljevanje zavrnitve zahtevka z nizko frekventnostjo uporabe sporne poti, ni pravilno.

Status gozdne ceste ima za lastnika nepremičnine, po kateri ta poteka, pravno relevantne posledice znotraj okvira lastninske pravice iz 33. člena Ustave RS. S Pravilnikom je sicer predvidena možnost vložitve predloga za izbris gozdne ceste iz evidence, vendar sodišče te podzakonske določbe ne more upoštevati, saj lahko pravice in obveznosti državni zbor določa samo z zakonom (87. člen Ustave RS) in bi zato morala biti tovrstna ureditev (postopek določitve in ukinitve gozdne ceste), določena v zakonu, ne pa v podzakonskem predpisu. Dejstvo, da zakonodajalec ni predpisal nikakršnega upravnega odločanja v zadevah določitve gozdnih cest, ali za njihovo ukinitev oziroma prekvalifikacijo, pa pomeni, da ima tožeča stranka sodno varstvo za konkretni zahtevek zagotovljeno v pravdnem postopku.

Dejstvo, da sta pokojnika živela skupaj, pa ne ustvarja stvarnopravnih posledic kot pri zakonski zvezi, niti noben drug zakon na to takrat ni vezal takšnih posledic. Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti, (ZRIPS, Ur. l. RS, št. 65/2005) ki je začel veljati 23.7.2005, uporabljati pa s 23.7..2006, namreč nikjer ne določa retroaktivne veljave (zato je tudi zapis sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala registracije skupnosti, nepomemben). Tožnica bi morala zatrjevati in izkazati namen pridobivanja premoženja, in to ne skupnega (ampak solastnega), saj za nastanek skupnega premoženja (in iz tega naslova možnosti za pridobitev lastninske pravice) ni bilo veljavne zakonske podlage (načelo zaprtega kroga stvarnih pravic – oz. načelo numerus clausus stvarnih pravic - 2. člen SPZ).

Ko se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je po 2. odst. 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Korekturna dolžnost sodišča, ki jo predpisuje 3. odst. 44. člena ZPP, nastopi šele takrat, če tožeča stranka v takem primeru navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti ali pravici do revizije. Po 1. odst. 11. člena SPZ se namreč domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo; v tem primeru sta to tožnika. Če toženci dvomijo o tem, da sta veljavno pridobila lastninsko pravico, imajo na voljo izbrisno tožbo. Vsak solastnik lahko samostojno razpolaga s svojim idealnim delom, vendar le pravno. Samostojno sme odtujiti svoj idealni del, medtem ko obremenitev z ustanovitvijo služnosti stanovanja terja pridobitev stvarne pravice na realnem delu stvari in je posamezni solastnik ne more sam ustanoviti.

V klasičnem sistemu civilnega prava lahko pravna razmerja lastninske pravice na nepremičninah in prometa z nepremičninami res temeljijo le na načelu "superficies solo cedit" (z izjemami kot so npr. stavbna pravica in etažna lastnina) in načelu zaupanja v zemljiško knjigo. Vendar je treba upoštevati, da koncepcija družbene lastnine ni temeljila na omenjenih načelih. Značilnost takratne ureditve in dejanskega stanja nepremičnin je bila nekakšna zakrnelost tistih institutov stvarnega prava, ki imajo svojo vlogo v tržnem gospodarstvu (med drugim načela zaupanja v zemljiško knjigo). Za promet s pravicami na nepremičninah v družbeni lastnini so veljala drugačna pravila, kot jih pozna pravni režim zasebne lastnine.

Stališče teorije in sodne prakse je, da tudi za osebne služnosti velja, da lahko prenehajo zaradi neizvrševanja.