19.c člen ZLS

Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo s stališča, da ni nedopustno le ravnanje, ki je s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Kot izhaja iz odločbe VS RS, sprejete v tej zadevi, je nedopustno ravnanje, ki je v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja. V sodni praksi VS RS ima oporo tudi stališče v izpodbijani sodbi, da je pri presoji nedopustnosti ravnanja treba odgovoriti na vprašanje, ali je bil škodni dogodek za povzročitelja škode objektivno predvidljiv. Vrednostno merilo je predvidljivost negativne posledice ravnanja, izhodišče presoje pa so konkretne okoliščine. Pravilno je pritožnikovo stališče, da je trenutek začetka gradnje dejstvo, ki lahko odločilno vpliva na presojo o obstoju ovir za vračanje v naravi, vendar je bil v obravnavanem primeru del parcele že pozidan. V dvomu, ali je gradnja na ostalem delu parcele dopustna ali ne, je prva toženka pridobila izjavo tožnika. Ker je dobila njegovo dovoljenje, da na odvzeti parceli gradi teniško igrišče, ji ni bilo treba čakati na izid denacionalizacijskega postopka. S tem, ko je dovolil gradnjo, je tveganje izida navedenega postopka tožnik prevzel nase.

Nastanek pravne subjektivitete krajevne skupnosti kot pravne osebe javnega prava določa ZLS (1. in 2. odstavek 19.c člena). S statutom občine se lahko pravno subjektiviteta prizna tudi ožji enoti npr. KS. Ker v konkretnem primeru Statut (7. člen in še zlasti 74. člen), kar pritožbeno ni izpodbijano, priznava pravno subjektiviteto tožeče stranke, ki je tudi lastnica nepremičnine (redni izpis iz zemljiške knjige A5), ničnost katere je predmet konkretnega tožbenega zahtevka, poleg tega pa je tudi stranka te pogodbe kot služnostdajalka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima tožeča stranka sposobnost biti stranka tega postopka, t.j. sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti materialnega prava, saj lahko v skladu z 2. odstavkom 74. člena Statuta nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun, torej tudi sklepa pogodbe. V skladu s splošnim in pravnim razlogovanjem je vsako izjemo od pravila potrebno interpretirati ozko in restriktivno, saj bi drugačno, pre(široko) razlaganje izjem lahko pripeljalo do situacije, ko bi izjeme postale pravilo in bi pomenile izogib namenu normodajalca, ki je pravilo oblikoval. V skladu s pravilno razlago izjeme iz 9. člena

Ker je bila v konkretnem primeru zahteva za izdajo naloga za izpraznitev vložena 27. 9. 2018, je sodišče prve stopnje pri presoji (ne)obstoja pravne subjektivitete tožeče stranke in s tem njene sposobnosti biti stranka pravilno uporabilo ob vložitvi tožbe in odločanju veljavni Statut Občine Grosuplje. Le-ta v 70. členu določa, da obsega lastno premoženje KS le denarna sredstva in pravice, stvarno premoženje KS (premičnine in nepremičnine) pa je premoženje občine. Iz zaključka sodišča prve stopnje, da tožeča stranka od uveljavitve aktualnega Statuta Občine Grosuplje nima več pravne subjektivitete oziroma ne more samostojno nastopati v pravnem prometu v zvezi z nepremičninami, smiselno izhaja, da ima pravno subjektiviteto v zvezi s temi nepremičninami Občina Grosuplje. Čim pa je tako, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju zahteve za izpraznitev poslovnih prostorov preuranjena, saj bi moralo sodišče najprej pozvati tožečo stranko, da napako odpravi. 81. člen ZPP namreč v prvem odstavku določa, da v primeru, da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba,

Tožničina pravna subjektiviteta ne zajema sodelovanja na razpisih za pridobivanje javnih sredstev brez izrecnega pooblastila občine, in to tudi v primerih, ko se razpis nanaša na financiranje nalog, ki jih tožnica sicer opravlja samostojno. Ker po občinskih predpisih tožnica takega pooblastila nima, ne more samostojno sodelovati na predmetnem javnem razpisu, zato je pravilna in zakonita odločitev o zavrženju tožničine prijave na razpis kot nedovoljene.

Postopek izvršbe na podlagi verodostojne listine je po vsebini postopek s plačilnim nalogom (mandatni postopek), ki mu sledi pogojna dovolitev izvršbe. Zakonsko poimenovanje postopka neustrezno poudarja le cilj izvršbe, čeprav bo ta dopustna šele, če dolžnik ne bo (obrazloženo) ugovarjal in bo postal plačilni nalog pravnomočen. Stališče, da v izvršilnem postopku ni možna stranska intervencija na podlagi smiselne uporabe določil 199. člena ZPP, je sprejemljivo le za postopek izvršbe na podlagi izvršilnega naslova. V mandatnem postopku, kjer bo upnik (tožnik) šele lahko pridobil izvršilni naslov, in to le, če se bo izkazalo, da gre za nesporno terjatev, morajo imeti možnost sodelovanja enako kot v rednem pravdnem postopku tudi osebe, ki imajo pravni interes, da zmaga ena od strank postopka.

Tožba je neodpravljivo nesklepčna. Navedbe tožnika, da mu je nastala škoda, ker mu v denacionalizacijskem postopku ni bila vrnjena podržavljena nepremičnina (oziroma njen del) v naravi, ampak je prejel odškodnino (56.876,30 EUR) izračunano v skladu z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, ki ne ustreza tržni vrednosti nepremičnine (476.400,48 EUR), ne utemeljujejo zaključka o nastanku nedopustne škode. Po ZDen sta oba načina oziroma obliki denacionalizacije (vrnitev premoženja v naravi in odškodnina) enakovredni in predstavljata ustrezne oblike vračanja premoženja. Upravičenec ne more prosto izbirati med navedenima načinoma vračila podržavljenega premoženja, ker ZDen kogentno določa, kdaj naj se premoženje vrne v naravi in kdaj v nadomestni obliki (kot odškodnina). Pri presoji ovir za vračanje denacionalizacijskega premoženja v naravi je po upravno sodni praksi odločilno stanje od vračanju in ne ob uveljavitvi ZDen. Ovira za vračanje v naravi (zgrajen objekt) bi narekovala le drugo obliko denacionalizacije (odškodnino po določbah ZDen). Upravičenec ne bi mogel od zavezanca zahtevati odškodnine v višin

Ne glede na to, da je bil postopek dosedaj voden po splošnih določbah ZPP in ne kot gospodarski spor, je potrebno glede dovoljenosti revizije uporabiti pravilo, ki velja v gospodarskih sporih. Iz trditvene podlage obeh strank in iz ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja, da je tožnik kot samostojni podjetnik posameznik s toženo krajevno skupnostjo sklenil najemno pogodbo za poslovni prostor za opravljanje svoje pridobitne dejavnosti; po prenehanju tega razmerja pa je od tožene stranke zahteval izplačilo vlaganj, ki so povečale vrednost poslovnega prostora. Tako ugotovljena dejstvena podlaga izkazuje obstoj subjektivnega in objektivnega elementa za opredelitev gospodarskega spora po 2. točki prvega odstavka 481. člena ZPP na strani tožnika. Tožena stranka pa je krajevna skupnost, ki spada med osebe iz 1. točke prvega odstavka 481. člena ZPP.

Ni utemeljena navedba tožeče stranke, da Krajevna skupnost P., ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje, katerim tožeča stranka niti ne ugovarja, v zemljiški knjigi vpisana kot lastnik spornega poslovnega prostora, ni pravna oseba. Po 18. čl. Zakona o lokalni samoupravi se lahko na območju občine ustanovijo ožji deli občine (krajevne, vaške ali četrtne skupnosti). Po 19.c členu omenjenega zakona statut občine lahko določi, da je ožji del občine pravna oseba javnega prava. Ker je v konkretnem primeru v zemljiški knjigi Krajevna skupnost P. vpisana kot lastnica poslovnega prostora, ki je predmet spora med pravdnima strankama, tožeča stranka res ni izkazala, da bi bila ona lastnica spornega poslovnega prostora.

Ker je za novoustanovljene občine veljala prepoved neodplačnega razpolaganja s svojim premoženjem, je ista prepoved veljala tudi za krajevne skupnosti, ki so kot sestavni deli občine opravljale lokalne zadeve javnega pomena. Zato je darilna pogodba z dne 14.5.1998, s katero je Krajevna skupnost G. podarila tožencu sporne nepremičnine, po prvem odstavku 103. člena ZOR nična, saj je sklenjena v nasprotju s prisilnim predpisom iz tretjega odstavka 51. člena ZLS. Nedopusten je bil nagib tožene krajevne skupnosti pri sklepanju darilne pogodbe, da se tako tudi onemogoči z zakonom določen prehod premoženja na občino. Sklep sodišča druge stopnje o zavrnitvi pritožbe proti sklepu sodišča prve stopnje o stranski intervenciji ni sklep, s katerim se pravdni postopek konča.

Pravno pravilo, da se od subsidiarnega poroka sme zahtevati izpolnitev obveznosti šele potem, ko je glavni dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen v pismeni zahtevi (prvi odstavek 1004. člena ZOR), ne narekuje razlage, da upnik lahko vloži tožbo proti poroku šele potem, ko je bila obveznost glavnemu dolžniku že naložena s sodbo, pa je kljub temu ni izpolnil. Od trenutka, ko je nastopila subsidiarna obveznost subsidiarnega poroka, ima upnik izbiro: tožiti samo glavnega dolžnika ali samo poroka ali oba - v tem zadnjem primeru seveda kot solidarna dolžnika. Tudi v primeru, ko je treba prvi odstavek 1004. člena ZOR uporabiti za občino kot zakonitega subsidiarnega poroka za obveznosti krajevne skupnosti, ki je pravna oseba (četrti odstavek 19.c člena ZLS), ni razlogov za drugačen odgovor na vprašanje, kdaj pridobi upnik krajevne skupnosti tožbeno pravico proti občini.

Za pravilno odločitev o terjatvi na plačilo dodatnega dela je treba ugotoviti, kako so taka dela povezana z osnovno gradbeno pogodbo in kdo jih je naročil. Krajevna skupnost je kot ožji del občine pravna oseba samo, če je to določeno s statutom občine (glej 1. odst. 19.c člena Zakona o lokalni samoupravi) in samo v primeru ima po določbi 1. odst. 77. člena ZPP sposobnost biti pravdna stranka.