90. člen OZ

Čeprav je bilo določilo drugega odstavka 263. člena SPZ do novele SPZ-B kogentne narave, v okoliščinah obravnavnega primera, nasprotno pogodbeno določilo ni bilo nično. S pogodbo o ustanovitvi stavbne pravice je bila predvidena gradnja začasnega objekta in hkrati določena obveznost njegove odstranitve po prenehanju stavbne pravice. Ob izpolnitvi navedene obveznosti ne bi prišlo do povečanja tržne vrednosti nepremičnine zaradi stavbne pravice.

Konkludentno sklenitev pogodbe izkazuje dejstvo, da je tožnik s pomočjo trajnika devet let toženki plačeval zavarovalne premije, kar je bilo vselej navedeno na njegovih izpiskih bančnega prometa. Ker je toženka tožniku ves čas trajanja pogodbe nudila možnost koristiti svoje storitve in ker je šlo za aleatorno pogodbo, o prikrajšanju ni mogoče govoriti.

Predlog se zavrne.

Pravna podlaga za pridobitev stavbne pravice je veljavna pogodba o ustanovitvi stavbne pravice med lastnikom zemljišča (toženka) in imetnikom stavbne pravice (toženec), ki ima naravo zavezovalnega posla. Vpis stavbne pravice v zemljiško knjigo je konstitutiven in ima naravo razpolagalnega pravnega posla.

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali sta v primeru zahtevka za izbris neveljavne vknjižbe neposredni pridobitelj (oseba iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1) in nadaljnji singularni pridobitelj (oseba iz drugega in tretjega odstavka 244. člena ZZK-1), ki je v razmerju do tožnika - izbrisnega upravičenca tretji, enotna sospornika? (2) Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru podana toženčeva dobra vera? (3) Ali je (bil) v konkretnem primeru tožnikov prenos lastninske pravice na toženko veljaven?

Toženca sta enotna sospornika, ker četrti odstavek 243. člena ZZK-1 določa, da izbrisni upravičenec proti odsvojitelju in pridobitelju kot "nujnima sospornikoma" uveljavlja zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe, ker je tožnik s tožbo zajel oba toženca, ker učinki delne zamudne sodbe posegajo v pravni položaj toženca, ker je tožbeni zahtevek zoper toženko lahko utemeljen le ob predhodni predpostavki, da je utemeljen tožbeni zahtevek zoper toženca, ker je glede na ZZK-1 in naravo spornega razmerja spor mogoče rešiti le na enak način, ker presoja ničnosti pogodb ne predstavlja ločenega zahtevka, temveč je zgolj predhodno vprašanje v kontekstu izbrisnega zahtevka, glede katerega ni mogoče odločiti različno v razmerju do tožencev, ker je ugotovitev ničnosti pogodbe, neveljavnost vknjižbe pridobitve lastninske pravice v korist toženca in izbris te pravice, predpostavka za dopustnost presoje izbrisnega zahtevka zoper toženko. Nepremičninsko stvarno pravo ne dopušča pogojnih ali z rokom omejenih vknjižb lastninske pravice, s tem, da je ničnost pravnega posla skrajna sankcija. Namen prepovedi pogojnega razpolaganja z lastninsko pravico iz drugega odstavka 37. člena SPZ je zaščiti

Nastanek pravne subjektivitete krajevne skupnosti kot pravne osebe javnega prava določa ZLS (1. in 2. odstavek 19.c člena). S statutom občine se lahko pravno subjektiviteta prizna tudi ožji enoti npr. KS. Ker v konkretnem primeru Statut (7. člen in še zlasti 74. člen), kar pritožbeno ni izpodbijano, priznava pravno subjektiviteto tožeče stranke, ki je tudi lastnica nepremičnine (redni izpis iz zemljiške knjige A5), ničnost katere je predmet konkretnega tožbenega zahtevka, poleg tega pa je tudi stranka te pogodbe kot služnostdajalka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ima tožeča stranka sposobnost biti stranka tega postopka, t.j. sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti materialnega prava, saj lahko v skladu z 2. odstavkom 74. člena Statuta nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun, torej tudi sklepa pogodbe. V skladu s splošnim in pravnim razlogovanjem je vsako izjemo od pravila potrebno interpretirati ozko in restriktivno, saj bi drugačno, pre(široko) razlaganje izjem lahko pripeljalo do situacije, ko bi izjeme postale pravilo in bi pomenile izogib namenu normodajalca, ki je pravilo oblikoval. V skladu s pravilno razlago izjeme iz 9. člena

Prvostopenjsko sodišče je ocenilo, da je toženec izkoristil funkcijo zakonitega zastopnika javnega zavoda za lastne potrebe in si tik pred iztekom mandata zagotovil zaposlitev za nedoločen čas v javnem zavodu. Kot je pravilno ugotovilo, je pri sklenitvi izpodbijane pogodbe o zaposlitvi nastopal v dvojnem svojstvu. Bil je v vlogi delavca, s katerim se je sklenila pogodba. Istočasno je bil v skladu z 49. členom ZOFVI poslovodni organ šole oziroma zakoniti zastopnik delodajalca, za katerega je izpodbijano pogodbo o zaposlitvi podpisala pomočnica ravnatelja A.A. To je bilo edino dejanje, ki ga je A.A. opravila na podlagi toženčevega pooblastila, s katerim jo je 2. 9. 2019 pooblastil, da namesto njega podpisuje pogodbe o zaposlitvi z delavci zavoda. Pritožba zmotno navaja, da sklenitev pogodbe v dvojnem svojstvu ni bila sporna. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je A.A. kot pooblaščenka nastopala v imenu in za račun toženca. To z vidika učinkov pooblastilnega razmerja pomeni, da je toženec dejansko sklenil izpodbijano pogodbo o zaposlitvi sam s seboj oziroma se šteje, da je on izjavil voljo za sklenitev izpodbijane pogodbe tako na strani delavca kot delodajalca. Takšno nastopanje tožen

Toženki s sporno prodajno pogodbo nista zasledovali namena zagotoviti plačilo kupnine za predmetno nepremičnino, pač pa je bil njun namen čim prej prenesti to nepremičnino skupaj s prilivi od najemnin iz premoženjske sfere prve toženke na drugo toženko ter na ta način preprečiti možnost, da bi to premoženje postalo del stečajne mase prve toženke, hkrati pa bi še naprej ostalo v krogu z bivšim zakonitim zastopnikom prve toženke povezanih oseb. S takšnim ravnanjem sta nedvomno izigrali stečajne upnike prve toženke. Četudi ima upnik terjatev zavarovano z zastavno pravico, mu pravni red dopušča, da lahko sam presodi, da bo svoje interese učinkoviteje zavaroval v stečajnem postopku. Te presoje tožeče stranke zato druga toženka ne more izpodbijati s svojimi ocenami. Okoliščina, ko je pogodba sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje (kot je to v obravnavani zadevi), presega dejanski stan izpodbojnosti in v skladu z ustaljeno sodno prakso upravičuje ničnostno sankcijo. Upniku v primeru uspeha z ničnostno tožbo ni mogoče odrekati aktivne legitimacije za izbrisno tožbo. Tožeča stranka lahko v takšnem primeru v korist stečajne mase uveljavlja zahtevke iz naslov

Presoja nepoštenega pogodbenega pogoja, ki je po slovenskem pravu ničen (23. člen Zakona o varstvu potrošnikov - v nadaljevanju ZVPot), se nanaša na presojo, ali ima obravnavan notarski zapis učinek (pomen) izvršilnega naslova. Sodišče druge stopnje je oblikovalo nov, omiljen pristop k razumevanju načela formalne legalitete (glede vezanosti na izvršilni naslov), ki v potrošniškem razmerju, obseženem v neposredno izvršljivem notarskem zapisu, dopušča izvršilnemu sodišču presojo nedopustnih (nepoštenih) pogojev, ki niso skladni z (domačim) javnim redom (prisilnimi predpisi). V okviru zagotavljanja visoke ravni varstva potrošnikov sta temeljna cilja učinkovita vzpostavitev enakosti v podrejenem razmerju in odvrnitev ponudnikov od nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev (zagotoviti t. i. odvrnitveni učinek). Navedene cilje zasleduje načelo varstva šibkejšega, ki bistveno vpliva na vsebino temeljnega procesnega načela varstva dolžnika, ki svojo vsebino črpa v ustavnem načelu socialne države. Ker je odločilno razumevanje, da je pri notarskem zapisu učinek izvršilnega naslova utemeljen na procesni dispoziciji dolžnika glede neposredne izvršljivosti (soglasju z neposredno i

Prevara, čeprav je nemoralna, ni nujno, pač pa je le izjemoma razlog za ničnost pogodbe. Vrhovno sodišče je tudi že pojasnilo, zakaj: ničnost pogodbe ima daljnosežne posledice - šteje se, da pravni posel že od začetka ni bil učinkovit in načeloma ne more konvalidirati (90. člen OZ). Naš pravni red jo zato predpisuje kot skrajno sankcijo, praviloma pa se pravni posel skuša vzdržati v veljavi. Tudi v primerih, ko je sicer predpisana ničnost, je treba opraviti presojo, ali namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo oziroma ali zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 86. člena OZ).

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 38.a člena ZGD-1, ki določa, da se mora poslovodja družbe z omejeno odgovornostjo (med drugimi) izogibati kakršnemukoli nasprotju njegovih interesov ali dolžnosti z interesi ali dolžnostmi družbe, ki jo vodi, ne pa na določbo tretjega odstavka navedenega člena. Ta določba namreč le definira nasprotje interesov, četrti odstavek tega člena pa ne govori o tem, kaj je nasprotje interesov, temveč o tem, da lahko poslovodstvo sklene pravni posel z družbami, v katerih so udeleženi družinski člani, le s soglasjem pristojnega organa družbe. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da navedena določba izhaja iz predpostavke, da je nasprotje interesov podano že s tem, ko se sklepajo pravni posli med družbami, v katerih sodelujejo osebe, ki so družinski člani. Navedeni odstavek tako ureja enega od možnih primerov nasprotja interesov. Osnovno pravilo je, da se je potrebno izogibati nasprotju interesov. To pa je v skladu s četrtim odstavkom podano, če se sklepajo pravni posli med družbami, v katerih nastopajo osebe, ki so družinsko povezane. Zakon v devetem odstavku navedenega člena določa, da če soglasja ni,

Pri presoji, ali okoliščine posameznega primera presegajo dejanski stan izpodbojnosti pogodbe, je glede na naravo ničnosti kot skrajne sankcije potreben restriktiven pristop. Tožnica je v tožbi trdila, da jo je toženec zavedel in prevaral ter zagotavljal, da ima nepremičnina vsa potrebna dovoljenja, čeprav naj bi bil dejansko vedel, da je bil objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja in da ga za konkretno zgradbo tudi ni več mogoče pridobiti. Vendar pa po presoji Vrhovnega sodišča samó te trditve, četudi bi se izkazale za resnične, še ne zadoščajo za sklep, da gre za izjemen, kvalificiran primer prevare, ki bi lahko utemeljeval celo ničnostno sankcijo.

Dolžnosti plačila storitev iz postavke 7.0 se tožena stranka ne more razbremeniti niti s sklicevanjem na ničnost (ustne) podjemne pogodbe. V času sklenitve pogodbe veljavna ZJN-2 in ZPVPJN sta res predvidevala sankcijo ničnosti pogodbe, če je bila ta sklenjena brez predhodno izvedenega postopka oddaje javnega naročila, vendar je zakonodajalec to sankcijo nato omilil (iz ničnosti na izpodbojnost). Ničnostno sankcijo pa je potrebno presojati tudi v zvezi z določili OZ. V 86. členu OZ je določeno, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kakšnega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predvideva kaj drugega. V drugem odstavku 90. člena OZ pa je določeno, da se ničnosti ne more uveljavljati, če je prepoved manjšega pomena in je bila pogodba izpolnjena. V obravnavanem primeru je bila pogodba nedvomno realizirana, pritožbeno sodišče še ocenjuje, da gre za prepoved manjšega pomena, saj, prvič, je po sedaj veljavni zakonodaji za kršitev pravil o javnem naročanju predpisana samo izpodbojnost, drugič, je ničnost pogodbe uveljavljala tožena stranka, ki je kot naročnica dolžna izvesti postopek j

V konkretnem primeru gre za prepoved manjšega pomena, pri čemer je bil pravni posel tudi v pretežnem in bistvenem delu realiziran, zato sta izpolnjena oba pogoja iz drugega odstavka 90. člena OZ. ZPP ne predvideva prekinitve zaradi odločitve o predhodnem vprašanju, o katerem je bilo že odločeno z učinki pravnomočnosti.

Tožeča stranka je tožbo vložila zoper družbo, ki je postala lastnica spornih nepremičnin že po vknjižbi maksimalne hipoteke. Sodišče prve stopnje bo moralo najprej presoditi, ali je tožeča stranka po nasprotni tožbi izkazala, da je bila zaradi vknjižbe maksimalne hipoteke kršena njena lastninska pravica in v primeru, če ugotovi, da je tožena stranka, tožeča po nasprotni tožbi, aktivno legitimirana, ponovno presojati trditve o ničnosti pravnega posla tudi v luči določb OZ o ničnosti pogodbe.

Pravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da ni šlo za prepoved manjšega pomena in da zato sporni posel z izpolnitvijo ni konvalidiral (drugi odstavek 90. člena OZ). Četrti odstavek 29. člena ZLPPTR jasno določa, da so nični pravni posli, sklenjeni v nasprotju z določbami tega člena (kar se nanaša tudi na obravnavano zadevo), ker Vlada Republike Slovenije ni dala soglasja iz drugega odstavka 29. člena tega zakona za odtujitev spornih nepremičnin. Ob tako jasni zakonski dikciji in upoštevajoč namen te norme (nadzor nad prometom z zemljišči) ni mogoče trditi, da je šlo v danem primeru za prepoved manjšega pomena.

Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da tožnik v času sklepanja darilne pogodbe zaradi slabega zdravstvenega stanja ni imel sposobnosti razsojanja, da bi lahko oblikoval pravno relevantno voljo za darilo. Zato ni moglo priti do soglasja volj glede sklenitve darilne pogodbe, kar ima za posledico neobstoj pogodbe. Zakon sicer v izjemnih primerih dopušča konvalidacijo (poznejše prenehanje vzroka ničnosti), vendar za takšno situacijo v obravnavanem primeru ne gre. Nekaj, kar ne obstaja, se ne more spremeniti, niti ne more tisto, česar ni, postati veljavno.