168. člen ZPP

Bistveno je, da konkretna sodna poravnava vsebuje jasno izraženo pogodbeno voljo obeh strank o kritju pravdnih stroškov. Slednje torej ne dopušča ugotavljanja njene vsebine s sklepanjem na obstoj drugih dejstev oz. presoje dejanskega stanja (po drugem odstavku 82. člena OZ), ampak zavezuje k neposredni uporabi njenih določil, torej k uporabi materialnega prava. Ker v sodni poravnavi ni izrecne določbe o tem, kako ovrednotiti uspeh posamezne stranke, njenega deleža uspeha prav tako ni mogoče določiti. Povedano drugače, ker uspeh strank s sodno poravnavo ni določljiv, tudi ni dopustno posplošeno zaključiti, da je enakovreden.

Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Zakon višjemu sodišču ne daje podlage, da pritožnika oprosti plačila stroškov nasprotne stranke, ki so bili odmerjeni in mu naloženi v plačilo z izpodbijanim sklepom.

Zakonske podlage za predlagano oprostitev stroškov postopka ni. Sodišče lahko v nepravdnem postopku udeleženca oprosti le plačila sodnih taks, ne pa tudi ostalih stroškov postopka.

Po določbi 42. člena ZNP-1 v zvezi s 168. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) lahko sodišče v nepravdnem postopku udeleženca oprosti le plačila sodnih taks, ne pa ostalih stroškov postopka, med katere spadajo tudi stroški izvedbe dokaza z izvedencem.

Pravica stranke do poštenega sojenja (enako varstvo pravic, 22. člen Ustave RS) je v primeru, ko bi ji bilo zaradi slabih finančnih zmožnosti onemogočeno ali oteženo dokazovanje s pomočjo izvedenca, varovana v okviru instituta brezplačne pravne pomoči. ZPP ne daje podlage za obročno plačilo predujma za izvedenca v pravdnem postopku.

Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP, ki omogoča odločanje o pravdnih stroških ločeno po temelju in višini. Plačana sodna taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje predstavlja strošek postopka, ki ga je tožnik predhodno kril sam (151. in 152. člen ZPP), nato pa ga je zajel v svoj stroškovni zahtevek. Ker je v postopku uspel, je pravilna odločitev, da morata toženca tožniku povrniti tudi strošek iz naslova plačane sodne takse. Neutemeljena je pritožbena navedba, da takšne obveznosti nimata, ker sta bila v postopku oproščena plačila sodnih taks. Taksna oprostitev se je nanašala na takso, ki bi jo bila dolžna plačati toženca, če ne bi izpolnjevala pogojev za taksno oprostitev, ne pa takse, ki jo je bil v postopku dolžan plačati tožnik in je zato del njegovih pravdnih stroškov.

Sodišče prve stopnje je po določbi tretjega odstavka 168. člena ZPP plačilo sodne takse, katere plačila je bil oproščen tožnik, na podlagi sklepa z dne 1. 10. 2021, naložilo v plačilo toženi stranki. Taksa je bila odmerjena na 172,80 EUR in sodišče prve stopnje se je v obrazložitvi sklepa sklicevalo na sklenjeno sodno poravnavo z dne 14. 9. 2021, iz katere izhaja dogovor strank, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in je zato toženi stranki naložilo plačilo 50 % sodne takse v višini 86,45 EUR. Pravilno tožena stranka v pritožbi navaja, da je odločitev sodišča materialnopravno napačna. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da sta se stranki s poravnavo z dne 14. 9. 2021 dogovorili, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Ker je tožnica s toženko sklenila (prvo) pogodbo o zaposlitvi dne 28. 2. 2014, torej že po uveljavitvi ZDR-1, je tako upravičena do dodatka za delovno dobo na podlagi določil 129. člena ZDR-1, ki določa, da delavcu pripada dodatek za delovno dobo; višina dodatka za delovno dobo se določi v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti. Če delodajalca ne zavezuje nobena kolektivna pogodba, je treba izhajati iz ureditve pravice v drugih kolektivnih pogodbah.

Tožnica, ki je plačila sodne takse oproščena, je glede na uspeh v pravdi upravičena do povrnitve celotnih pravdnih stroškov. Zato je toženec dolžan plačati celotno sodno takso.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo predlog tožene stranke za odlog oziroma obročno plačilo predujma za izvedenca, ker v zakonu ni podlage za odlog oziroma obročno plačilo predujma za izvedenca v pravdnem postopku. Pritožnik tudi ne more uspeti s sklicevanjem na 22. in 23. člen Ustave Republike Slovenije, ker naj bi mu bilo zaradi ekonomskega statusa onemogočeno, da bi o njegovih pravicah odločalo sodišče. Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (1. člen ZBPP). Brezplačna pravna pomoč se lahko dodeli tudi kot oprostitev plačila stroškov sodnega ali izvensodnega postopka, med drugim tudi kot oprostitev plačila stroškov za izvedence, priče, tolmače, vročevalce in prevode, stroškov zunanjega poslovanja sodišča ali drugega organa Republike Slovenije in drugih opravičenih stroškov (peti odstavek 26. člena ZBPP). O pogojih za dodelitev brezplačne pravne pomoči se zato, kot izhaja iz navedenega, odloča pod pogoji in po postopku, ki jih določa ZBPP.

V obravnavanem primeru toženka v pravdi ni uspela (v celoti je uspela tožnica), zato mora tožnici povrniti vse njene upravičeno ji nastale pravdne stroške. Pravdni stroški tožnice pa zajemajo tudi sodno takso in so torej del pravdnih stroškov. Sicer je res, da je bila tožnica plačila sodne takse v postopku oproščena, vendar ta taksa kljub temu predstavlja del pravdnih stroškov, ki jih mora plačati nasprotnik te stranke.

Drži, da tretji toženec ni dal povoda za tožbo in je tožbeni zahtevek pripoznal, a je njegova pripoznava neučinkovita. Po presoji pritožbenega sodišča se v takšni situaciji za povrnitev stroškov tretjega toženca, ki je nujni in enotni sospornik (materialnopravno povezan z ostalima tožencema) ni mogoče opreti na 157. člen ZPP, ampak je o stroških tretjega toženca mogoče odločiti le na podlagi zanj ugodne razlage četrtega odstavka odstavka 161. člena ZPP v smeri, da mu ni treba kriti tožničinih stroškov. Ker tretji toženec ni dal povoda za tožbo (in je tožbeni zahtevek pripoznal že v odgovoru na tožbo) je obveznost povrnitve tožničinih pravdnih stroškov nastala le za prvega toženca, ki je dal povod za tožbo, ni pa tretji toženec zaradi svoje neločljive povezanosti z ostalima dvema tožencema upravičen do povrnitve svojih pravdnih stroškov od tožnice (po 157. členu ZPP), saj je tožnica s tožbenim zahtevkom zoper nujne in enotne sospornike v celoti uspela.

Postopek izterjave sodne takse je samostojen postopek, ki vsebinsko sicer ni del pravdnega postopka, vendar pa teče znotraj tega postopka in brez dvoma zaradi tega postopka. Stroški, nastali tožeči stranki v zvezi z njeno taksno obveznostjo, nanašajočo se na obravnavani postopek, predstavljajo zato del pravdnih stroškov. Upoštevaje navedeno okoliščina, da so stroški, ki so predmet obravnavanja izpodbijane odločitve, nastali tožeči stranki v postopku izterjave sodne takse, tovrstnim stroškom ne jemlje narave pravdnih stroškov, zaradi česar ti stroški predstavljajo del pravdnih stroškov. Prav tako ni nobene podlage za ločevanje doseženega uspeha strank v postopku o glavni stvari in v postopku izterjave sodne takse, še posebej ob dejstvu, da je po Zakonu o sodnih taksah v postopku izterjave sodne takse vzpostavljeno neposredno razmerje med stranko kot taksnim zavezancem in državo in ne med pravdnima strankama. Temu ustrezno je odločitev o povrnitvi stroškov, nastalih v postopku izterjave takse, podvržena splošnim pravilom o povrnitvi pravdnih stroškov.

O uspehu v postopku ob sklenitvi sodne poravnave ni mogoče govoriti, ker je sodna poravnava akt dispozicije pravdnih strank. Predstavlja izraz volje, ne izraz uspeha v postopku. Presojanje uspeha pravdnih strank je v nasprotju z namenom in bistvom sodne poravnave.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določb prvega odstavka 168. člena ZPP v povezavi s prvim, drugim in tretjim odstavkom 12. člena ZST-1 zavrnilo pritožbo tožene stranke zoper sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse, saj predlog tožene stranke tudi po dopolnitvi ni vseboval vseh potrebnih podatkov za odločanje o taksni oprostitvi.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijani sklep, po katerem mora (zaradi sklenitve sodne poravnave) tožnica plačati 1/3 sodne takse, katere je bila oproščena, saj je pridobila v postopku premoženje, ki presega del takse, ki bi jo morala plačati, če ne bi bila oproščena plačila sodne takse.

Ni moč slediti pritožbenemu navajanju, da bi moralo biti z izpodbijano odločbo odločeno tudi o stroških sodne takse, plačila katere je bila sama oproščena (739,00 EUR) in ki naj bi jih sodišče prve stopnje (v skladu s tretjim odstavkom 168. člena ZPP ter drugim odstavkom 15. člena ZST-1) po uradni dolžnosti v plačilo naložilo tožencem. Določba četrtega odstavka 163. člena ZPP, na katero se pritožba sklicuje, namreč zadeva „stroškovna razmerja“ med pravdnima strankama, medtem ko se vsebina drugega odstavka 15. člena ZST-1 nanaša na vsebino (taksne) obveznosti stranke napram državi. O tej pa lahko sodišče odloči šele po pravnomočno zaključenem postopku (ko je torej jasno, v kakšnem delu je stranka, ki je bila plačila sodne takse oproščena, s svojim zahtevkom uspela).

Za ugotovitev, da je pravdni postopek pravnomočno končan in da zato v tem postopku tožeča stranka nima več pravice doseči oprostitve plačila dolžne takse za redni in pritožbeni postopek, je pomembno, ali so izpolnjeni pogoji iz 319. člena ZPP, ki določa, da postane pravnomočna tista sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo. Ker je tako redni postopek kot tudi pritožbeni postopek že pravnomočno končan, se izkaže kot pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju nedovoljenih predlogov tožeče stranke, ki se nanašata na plačilo sodnih taks, ki so zapadle v plačilo na podlagi poteka roka, za katerega so bila plačila odložena.

Ker na podlagi določb sodne poravnave ni moč sklepati, da je tožnica v pravdi uspela, na tožena na podlagi drugega odstavka 15. člena ZST-1 ni moč prevaliti plačila sodne takse, plačila katere je bila tožnica oproščena. Iz sodne poravnave ne izhaja, da bi stranki izrazili voljo z namenom, da bo strošek sodne takse, ki bi ga bila sicer dolžna kriti tožnica, kril toženec.

Novela ZPP-D je sodečemu sodniku omejila odločanje glede oprostitve stroškov postopka le na sodne takse, ostale oprostitve stroškov pa mora stranka uveljavljati v posebnem postopku po ZBPP. Zgolj zato, ker je za odločanje o oprostitvi plačila predujma predviden drug postopek, pa še ni mogoče govoriti o kršitvi pritožnikove ustavne pravice do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave.