41. člen OZ

Poslovna sposobnost A. A. res ni bila odvzeta, vendar pa je položaj, ko pogodbo sklene oseba, ki sicer ima poslovno sposobnost, nima pa (več) sposobnosti razsojanja (sposobnost razumeti pomen izjave poslovne volje), po vsebini enak položaju, ko tako pogodbo sklene oseba, ki nima poslovne sposobnosti. Takšna pogodba je nična. Odločilna je torej dejanska sposobnost osebe, da razume pomen in posledice konkretnega pravnega posla, v zvezi s katerim je poslovno voljo izjavila. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da so bile pojmovne in voljne sposobnosti A. A. zgolj bistveno zmanjšane, temveč, da ni bil sposoben razumeti vsebine pogodbe in njenih možnih pravnih posledic. Na to je vplivala kombinacija odvisnosti od alkohola, nevrološke bolezni (izvedenec je v zvezi s tem opisal tudi kognitivne težave, ki pri njej nastanejo) in osebnostne strukture.

Tveganje je del kavze pogodbe o preužitku. Prvina tveganosti izhaja iz dejstva, da je trenutek smrti vselej negotov. Pogodba o preužitku brez pravnega tveganja nima pogodbene kavze in je posledično nična. Pravila o oderuški pogodbi se lahko uporabijo tudi pri aleatorni pogodbi. Pri takšni pogodbi je treba (v okviru presoje objektivnega elementa oderuštva) ugotoviti, kakšno je razmerje med tveganji, ki ga prevzame ena oziroma druga pogodbena stranka. Pogodba o preužitku je torej lahko sankcionirana z ničnostjo tako na podlagi pravil o kavzi kot tudi na podlagi pravil o oderuški pogodbi. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoj zahtevek in dokaze, s katerimi jih dokazujejo. Ni pa jim treba navesti pravne podlage, pa tudi če jo, sodišče nanjo ni vezano; sodišče mora po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage iz katerih bi lahko glede na ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. V toženkinih trditvah je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za to, da je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo tudi na temelju določb o preužitku.

Srž izvedenskega mnenja, ki mu je sodišče prve stopnje sledilo, je v ugotovitvi, da pri tožniku ni izkazana kognitivna prizadetost (upad sposobnosti umevanja in razumevanja) kot posledica možganske kapi. Izvedeni dokazi v celoti potrjujejo pravilnost materialnopravnega zaključka, da je bil tožnik ob sklenitvi spornih pogodb sposoben oblikovati in izjaviti poslovno voljo ter razumeti njen pomen in pravne posledice.

Center za socialno delo mora v skladu z 248. členom DZ (oziroma 191. členom ZZZDR) dati dovoljenje za odtujitev varovančevih kmetijskih zemljišč, gozdov ali kmetij že pred predložitvijo ponudbe upravni enoti v skladu z 20. členom ZKZ. Dovoljenje za prodajo, četudi konkretnemu kupcu, pomeni v postopku prodaje kmetijskega zemljišča po 20. do 23.a členu ZKZ splošno dovoljenje za predložitev prodajne ponudbe upravni enoti.

V izvedenskem mnenju in njegovi ustni dopolnitvi ni nedoslednosti v smislu nasprotij oziroma neskladnosti, izvedenec pa je pojasnil in utemeljil svoje mnenje na medicinski dokumentaciji, s katero je razpolagal. Nestrinjanje z mnenjem ne more biti razlog za postavitev novega izvedenca. Za postavitev novega izvedenca tako niso bili izpolnjeni razlogi iz 254. člena ZPP.

Predlog se zavrne.

Četudi je bila pogodba sklenjena med neznankama, brez obresti in je notarske stroške kril toženkin sin, je bilo dokazno breme neresničnosti tistega, kar je zapisano v notarski listini, na strani tožnice. Kljub vsem izpostavljenim (nenavadnim) okoliščinam, tožnica takšnega bremena ni zmogla. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 215. člena ZPP. Šele po izvedbi vseh dokazov, ko zaradi neprepričljivosti in neskladnosti obeh pravdnih strank ni moglo zanesljivo ugotoviti dejstev o sporni pogodbi, je odločilo na podlagi pravila o dokaznem bremenu in utemeljeno sledilo vsebini posojilne pogodbe. Dokazno breme o utemeljenosti tožbenega zahtevka je bilo na tožnici. Čeprav sta bili obe pravdni stranki nekonsistentni in deloma neprepričljivi ter je toženka v spis vložila ponarejeno pogodbo, tožnici tožbenih trditev ni uspelo dokazati.

Kadar stranka poravnave nima poslovne sposobnosti je takšna poravnava - dogovor ničen.

Izvedeniško mnenje ni bilo tako jasno, popolno in brez pomanjkljivosti, da bi sodišče lahko utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca, oziroma da tega dokaza ne bi izvedlo. Zlasti ne, ker je prva toženka podala številne pripombe in opozorila na nejasnosti ter izrecno opozorila na nasprotja z mnenjem drugega izvedenca. Na njeno argumentirano kritiko izvedenec ni zadovoljivo odgovoril, saj pisna izjava, ki jo je posredoval sodišču in jo je sodišče štelo za (ustrezno) dopolnitev, v kateri naj bi odgovoril na pripombe toženk, ne dosega standarda dopolnitve izvedeniškega mnenja. Pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena v nasprotju z zakonom, ni nična, pač pa se domneva, da je sklenjena za nedoločen čas. Tudi nagib, iz katerega je bila pogodba sklenjena (da bi tožnica po poteku dveh mesecev pridobila pravice na zavodu za zaposlovanje), sam po sebi ni nedopusten. Končno tudi to, da tožnici morebiti ni bilo treba prihajati na delo, sploh, če sta se stranki tako dogovorili, ne more vplivati na veljavnosti pogodbe o zaposlitvi.

Telesna oslabelost lahko vpliva na posameznikove umske sposobnosti (razsodnost), vendar glede pokojnega A. A. ta povezava ni izkazana. Čeprav je bila toženka ob sklenitvi pogodbe v celoti seznanjena s pokojnikovim zdravstvenim stanjem (vedela je za jetrno cirozo, zaradi zdravstvenih težav, izvirajočih iz bolezni, je moral pokojni v dobrem mesecu pred smrtjo dvakrat poiskati nujno medicinsko pomoč), to dejstvo ne vodi avtomatično k sklepu, da je bila njegova smrt skoraj takoj po sklenitvi pogodbe zanjo pričakovana. Zaradi nedoločljivosti trenutka preživljančeve smrti ni mogla vedeti, kolikšne bodo njene obveznosti (po trajanju in obsegu) v bodoče.

Toženka je zaslišanje prič predlagala, ker bi te lahko izpovedale o dejanski razsodnosti tožnika na dan podaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Te priče ne razpolagajo z znanjem, na podlagi katerega bi lahko izpovedale o dejanski razsodnosti tožnika na ta dan. Ker je to strokovno vprašanje, je bila upravičeno predlagana sodna izvedenka in se je sodišče pravilno oprlo na njeno izvedensko mnenje.

Vrhovno sodišče je ocenilo, da toženec ni izkazal izpolnjevanja zahtev iz prvega odstavka 367a člena ZPP, zato je predlog za dopustitev revizije zavrnilo (drugi odstavek 367. c člena ZPP)

Dokazno breme o zatrjevani nedopustni podlagi je bilo na tožnikih, ki ga nista zmogla. Nista uspela dokazati, da je bil namen sklenitve pogodb v njunem oškodovanju. Pokojna je imela pravico s svojim premoženjem prosto razpolagati, kar ni nemoralno, tudi če je s tem katerega od dedičev preferirala. Pogodbo o preužitku je mogoče utemeljiti ne le z bodočo, temveč tudi s preteklo že nudeno skrbjo in pomočjo. Bistveno je, da je nagib za prenos lastninske pravice na prevzemnika ob preužitkarjevi smrti v nudenih dajatvah in storitvah, pomoči in skrbi zanj. Enako velja tudi za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, saj gre pri pogodbi o preužitku za vrsto pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Demenca je kronična napredujoča možganska bolezen, ki prizadene višje možganske funkcije: spomin, mišljenje, orientacijo, razumevanje, računske in učne sposobnosti ter sposobnosti govornega izražanja in presoje. Psihično stanje pokojne A. A. se je od leta 2016 do začetka leta 2020 slabšalo (splošno znano je, da se dementnim bolnikom stanje ne izboljšuje, ampak slabša), zaradi česar ob podpisu pooblastila in sklenitvi prodajne pogodbe ni bila več poslovno sposobna.

Pogodba, ki jo sklepa oseba, ki nima (dejanske) sposobnosti razsojanja, je nična. Notarski zapis pogodbe ne ovrže tožnikovih trditev (o nesposobnosti pokojne za razsojanje v času sklepanja pogodbe) tako, da bi bila zaradi tega nujna zavrnitev tožbenega zahtevka. Drži pritožbena navedba, da je sprememba vrednosti točke med postopkom v obravnavani zadevi (iz 0,459 EUR na 0,60 EUR) vplivala tudi na število točk za opravljeno storitev, ki je glede na vrednost spornega predmeta sedaj nižja kot ob uvedbi postopka (prej izhodiščno 1100 točk, sedaj 900 točk). Vendar ker se skladno s tretjim in četrtim odstavkom 16. člena OT šteje, da je odvetniška storitev opravljena najkasneje, ko odvetnik v celoti izvrši vsa opravila, ki izhajajo iz pooblastilnega razmerja ali iz sklepa pristojnega organa, pred zaključkom postopka pa lahko odvetnik zahteva plačilo predujma za naročeno storitev in izdatke, se, če ni zatrjevano in dokazano drugače, šteje, da je odvetnik vse storitve opravil ob koncu postopka, zato je sodišče prve stopnje pravilno za preračun vrednosti obravnavanega predmeta uporabilo vrednost točke 0,60 EUR. Odvetnik se tudi ni skliceval na izjemo, ki jo pri obračunu odvetni

Zavrnitev dokaznega predloga, ki bi ovrgel rezultate dosedanjega dokaznega postopka z argumentom, da so že izvedeni dokazi tako prepričljivi in popolni, da jih tudi novi dokaz ne bi mogel ovreči, ni dopustna. Sodišče torej ne sme zavrniti dokaza z argumentom, da se je že prepričalo v nasprotno (kot v konkretnem primeru), takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena. Pritožba tožnika tako utemeljeno graja zavrnitev dokaznih predlogov, s katerima je dokazoval pravno pomembno sposobnost razsojanja.

Za sklenitev veljavne pogodbe mora imeti pogodbenik poslovno sposobnost, ki se zahteva za sklenitev pogodbe (prvi odstavek 41. člena OZ). Položaj, ko sklene pogodbo oseba, ki nima poslovne sposobnosti, in ko sklene pogodbo oseba, ki sicer ima poslovno sposobnost, nima pa sposobnosti razsojanja, je istovrsten. Taka pogodba sploh ne nastane oziroma je nična.

Dedne sposobnosti ni mogoče enačiti s sposobnostjo razsojanja. Sposobnost razsojanja ni pogoj za dedovanje. V postopku osebnega stečaja nad tožencem opravljeno procesno dejanje enega od potencialnih zakonitih dedičev (prijava izločitvene pravice) je aktivno in koristno dejanje enega enotnega sospornika, ki učinkuje v korist vseh sospornikov - potencialnih dedičev po pokojniku. Napačno je torej stališče o izgubi izločitvene pravice in posledični izgubi pravnega interesa tožnikov za vodenje te pravde. Pravna korist za vodenje pravde, ki se je začela pred začetkom stečajnega postopka nad tožencem, bi prenehala, če bi bila izločitvena pravica v postopku osebnega stečaja priznana. Ker ni pomemben uspeh strank na posamezni stopnji odločanja, temveč le končni uspeh, je sodišče prve stopnje v stroškovno odmero pravilno zajelo tako revizijske stroške tožnikov kot tudi njihove stroške, nastale v prvem sojenju.

V skladu z 212. členom ZPP vsaka stranka nosi svoje trditveno in dokazno breme. Tako mora vsaka stranka v postopku svoje trditve dokazovati z ustreznimi dokaznimi sredstvi, tudi če je nasprotna stranka za dokazovanje dejstev, ki jih ona zatrjuje, predlagala ista dokazna sredstva (npr. zaslišanje strank, izvedenca iste stroke, isto pričo ipd.). Po ustaljenem stališču sodne prakse dokazni predlog ene stranke ne vključuje dokaznega predloga druge stranke, kar pomeni, da se toženec ne more sklicevati na kršitev načela kontradiktornosti in tudi ne na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni sledilo tožnikovemu dokaznemu predlogu.

Zapustnik, četudi je bil s snemanjem seznanjen in je vanj privolil, ni bil seznanjen s tem, kdo bo z vsebino posnetka še seznanjen oziroma v kakšne namene je bil posnetek sneman (oz. izdelan prepis), in da iz tega razloga o tem, da bo ta posnetek (in njegov prepis) uporabljen v sodnem postopku, ni mogel prosto odločati in tudi ne prosto odločati o morebitnih posledicah svojih izjav v sodnem postopku. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da sta bila omenjena dokaza iz tega razloga pridobljena s kršitvijo pravice do zasebnosti zapustnika, posledično je zato tudi pravilno presojalo še, ali je takšna dokaza kljub temu dopustno uporabiti v pravdnem postopku. Glede na to, da je ugotovilo, da je tožnica vsebino pogovora lahko in tudi je dokazovala tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da v tem konkretnem primeru ne obstajajo takšne posebej utemeljene okoliščine, na podlagi katerih bi lahko sodišče dopustilo izvedbo teh dokazov, da je zato v tem konkretnem primeru vendarle potrebno dati prednost pravici zapustnika do zasebnosti pred pravico tožnice do učinkovitega pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je pravilno opoz