VSRS Sodba II Ips 4/2022

I. Revizija se zavrne.

II. Prvi toženec mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 918 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Oris zadeve v obsegu, relevantnem za revizijski postopek

1Spor se tiče lastninske pravice na parceli 414 k. o. ..., ki se je kasneje razdelila v parceli 414/1 in 414/2. V zvezi s tem sta tekla dva pravdna postopka, lastninska pravica pa je bila ob začetku obeh postopkov vpisana na drugega toženca.

2Prvi postopek P 102/2001 (kasneje P 15/2016 in P 21/2017) se je začel 22. 5. 2001 s tožbo prvega toženca zoper drugega toženca, s katero je zahteval, naj se ugotovi, da je s pogodbo o prodaji in nakupu osnovnih sredstev z dne 15. 12. 1999 kupil tudi parcelo 414 k. o. ..., drugemu tožencu pa naj se naloži izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na prvega toženca. Na podlagi te tožbe in predloga prvega toženca je bila s sklepom z dne 5. 11. 2001 dovoljena zaznamba spora, v zemljiški knjigi pa zaznamovan spor o pridobitvi lastninske pravice z začetkom učinkovanja 23. 5. 2001. Pravdni postopek se je končal s sodbo na podlagi pripoznave z dne 14. 8. 2017.¹

3Drug postopek P 54/2002 (kasneje P 46/2006, P 49/2008 in P 54/2012) se je začel v letu 2002 s tožbo tožeče stranke zoper drugega toženca zaradi ugotovitve ničnosti vpisa lastninske pravice na drugega toženca in ugotovitve, da so nepremičnine (med drugim tudi tu sporne) last tožeče stranke, drugi toženec pa je dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis njene lastninske pravice; podrejeno je tožeča stranka uveljavljala neveljavnost vknjižbe lastninske pravice. Tožeča stranka je namreč na nepremičninah pridobila lastninsko pravico 11. 3. 1993 na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKZ). Postopka se je prvi toženec udeleževal kot stranski intervenient, spor pa se je končal s sodbo sodišča druge stopnje 18. 12. 2014, s katero je bilo ugotovljeno, da so (tudi tu sporne) nepremičnine last tožeče stranke.² Na podlagi te sodbe se je tožeča stranka vpisala v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnin, njena lastninska pravica na parceli 414 k. o. ... pa je bila potem, ko se je končal prej začet spor med tožencema, izbrisana, in vpisana lastninska pravica prvega toženca v vrstnem redu zaznambe spora, torej z začetkom učinkovanja od 23. 5. 2001.

4V tem postopku tožeča stranka s tožbo zahteva, naj se ugotovi, da sta vpis zaznambe spora s sklepom z dne 5. 11. 2001 in vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe v korist prvega toženca materialnopravno neveljavna in se ju izbriše, v zemljiški knjigi pa vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje v korist tožeče stranke.

Dosedanji tek postopka

5Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo v razmerju do prvega toženca, zoper drugega toženca pa ga je zavrnilo.

6Sodišče druge stopnje je pritožbo prvega toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7S sklepom II DoR 299/2021 z dne 20. 10. 2021 je Vrhovno sodišče na predlog prvega toženca dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče z ugoditvijo zahtevku za ugotovitev neveljavnosti in izbris zaznambe spora pravilno uporabilo 243. člen Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1).

8Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato prvi toženec pravočasno vložil revizijo zaradi „zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.“ Predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo prve stopnje spremeni tako, da tudi zoper njega zavrne tožbeni zahtevek.

9Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožeči stranki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

Nosilni razlogi sodišča prve stopnje

10Spor P 102/2001 med tožencema je bil obligacijski (glede vsebine zavezovalnega posla in izpolnitve), zato ni ustrezal pogojem iz 44. člena tedaj veljavnega Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK) in za zaznambo spora ni bilo podlage v materialnem pravu. Na ugovor tožencev, da zaznambe spora ni mogoče izpodbijati z izbrisno tožbo, je sodišče prve stopnje odgovorilo, da tožeča stranka izpodbija vknjižbo, in sicer vknjižbo pravice v vrstnem redu zaznambe spora, te vknjižbe pa ni moč obravnavati ločeno od vpisa zaznambe spora.³ Vknjižba je bila dovoljena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, za izpodbijanje katere so v 4. točki tretjega odstavka 243. člena ZZK-1 predpisani dodatni pogoji. Vendar pa tožeča stranka proti sodbi na podlagi pripoznave ni imela možnosti vložiti izrednega pravnega sredstva. Ker intervenientova dejanja ne smejo biti v nasprotju z dejanji stranke, morebitna udeležba tožeče stranke v postopku, tudi če bi bila dopuščena, ne bi mogla vplivati na njegov izid. Toženca sta bila seznanjena s postopkom P 54/2002, saj je bil drugi toženec tožena stranka, prvi toženec pa se ga je od 2006 udeleževal kot stranski intervenient. Tožeča stranka je izkazala, da sta v času sklepanja pogodbe o poslovnem sodelovanju, izvensodne poravnave in pripoznave vedela, da razpolagata s tujo nepremičnino, kar je zloraba materialnega prava in obid zakona.

11Ker vseh življenjskih situacij ni mogoče urediti z zakoni, je sodišče prve stopnje v skladu z drugim in tretjim odstavkom 3. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) uporabilo analogijo, in sicer zakonsko pravilo iz 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, ki od vlagatelja izbrisne tožbe zahteva stroge pogoje, da bi lahko uspel s trditvami o neveljavnosti vpisa, če ta temelji na sodni odločbi. Upoštevalo je, da v konkretnem primeru, ko tožeča stranka ni imela možnosti sodelovati v postopku, sploh ni moglo priti do izpolnitve vseh kumulativno zahtevanih pogojev. Dejanskega stanu, kot je obravnavani, ZZK-1 ne ureja in očitno predvideva, da je vlagatelj revizije imel možnost sodelovati v postopku, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba, in je zoper njo tudi vložil izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega je bila nato sprejeta odločitev, da izpodbijana vknjižba ne bi bila dovoljena, v zvezi z izpodbijano vknjižbo pa niso bili izpolnjeni pogoji za zaznambo izrednega pravnega sredstva oziroma je bil zamujen rok za vložitev predloga zanjo. Zato je štelo, da tudi v zvezi z izpodbijano vknjižbo na podlagi sodbe niso bili izpolnjeni pogoji za zaznambo izrednega pravnega sredstva iz 101. člena ZZK-1, s čimer je izpolnjen pogoj za uspešnost vložene izbrisne tožbe (drugih pogojev iz 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1 pa zaradi nezdružljivosti ni bilo treba niti ni bilo mogoče presojati kumulativno). Primeru ustreza tudi zadeva II Ips 180/2015. Tožeča stranka ni mogla v zemljiškoknjižnem postopku uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, ker ni bila udeleženec postopka in ker gre za ugovor materialne in ne formalne narave, o čemer se razpravlja v pravdnem in ne zemljiškoknjižnem postopku. Ker se zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe uveljavlja proti tistemu, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev pravice, je sodišče ugodilo zahtevku zoper prvega toženca, zoper drugega toženca pa ga je zavrnilo.

Razlogi sodišča druge stopnje

12Po stališču sodišča druge stopnje je z izbrisno tožbo po 243. členu ZZK-1 mogoče izpodbijati tudi zaznambo pravnega dejstva in ne samo vknjižbe pravice. Zaznamba spora je omogočila, da sta toženca pridobila pravico, ki jima po materialnem pravu ni pripadala. Zaradi materialnopravne neveljavnosti zaznambe spora je posledično neveljavna tudi vknjižba lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora v korist prvega toženca. S postopanjem tožencev, pravdnih strank v tedanjem pravdnem postopku, je prišlo do prekomernega posega v pravico drugega, to je lastninsko pravico RS. Kljub stališču v opombi 6 je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj je nudilo pravno varstvo tožeči stranki z izbrisno tožbo tudi zoper zaznambo spora. Obrazložilo je, da je treba enotno obravnavati vknjižbo lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora in vpis zaznambe spora. Ker tožeča stranka ni sodelovala v postopku, ni mogla predlagati zaznambe izrednega pravnega sredstva po 101. členu ZZK-1 niti vložiti izrednega pravnega sredstva, zato tudi ni moglo priti do izpolnitve vseh zakonsko predvidenih pogojev za dopustnost izbrisne tožbe. Pravnomočen zemljiškoknjižni sklep zavezuje le udeleženca postopka, te vloge pa tožeči stranki ni bilo moč pripisati, ugovor, da je vknjižba neveljavna, pa je ugovor materialne in ne formalne narave, zato se o teh vprašanjih razpravlja v pravdnem in ne zemljiškoknjižnem postopku. Pritrdilo je tudi primerjavi z zadevo II Ips 180/2015. Navedbe glede neizkoriščenja možnosti glavne intervencije po 193. členu ZPP je označilo za pritožbene novote, sicer pa stranki ni mogoče vsiljevati načina uveljavljanja pravnih sredstev, pogoji za ta institut pa po presoji sodišča druge stopnje niti niso bili podani. Toženki sta v času sklepanja pogodbe o poslovnem sodelovanju, izvensodne poravnave in v času dane pripoznave vedeli, da razpolagata s tujo nepremičnino in s tem obšli zakon, tožeča stranka pa je na podlagi njunih nezakonitih ravnanj ostala brez lastninske pravice, ki jo je pridobila po zakonu.

Navedbe strank v revizijskem postopku

13Prvi toženec v reviziji poudarja, da je bila tožnica v postopku P 102/2001 povsem pasivna, čeprav je zanj vedela. Ni uporabila instituta glavne intervencije po 193. členu ZPP, ni priglasila stranske intervencije in tudi po prejemu sklepa o vknjižbi v vrstnem redu zaznambe spora ni vložila pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Izbrisna tožba je bila vložena sedemnajst let po zaznambi spora, kar odpira vprašanje protiustavnosti (protiustavne pravne praznine) ureditve izbrisne tožbe v ZZK-1, ki ne določa časovne omejitve za vložitev tožbe. Po 243. členu ZZK-1 je mogoče izpodbijati le vknjižbo pravice, ne pa tudi zaznambe pravnega dejstva. Stališče je splošno sprejeto v sodni praksi z edino izjemo, ki se nanaša na zaznambo izvršbe. Stališče, da je mogoče izpodbijati tudi zaznambo pravnega dejstva, je v izrecnem nasprotju z ZZK-1. 4. točka tretjega odstavka 243. člena ZZK-1 omogoča izbrisno tožbo, če je bila izpodbijana vknjižba dovoljena na podlagi pravnomočne ali dokončne odločbe iz 3. do 8. točke prvega odstavka 40. člena. Sklepa o zaznambi spora ni mogoče spraviti pod katerokoli od teh točk. Osnovni pogoj za dopustnost izbrisne tožbe nadalje je, da je bilo vloženo eno od izrednih pravnih sredstev, navedenih v drugi alineji 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1. Ker ni bilo vloženo, ni bilo zadoščeno obema kumulativnima pogojema iz tega določila. Sodišči sta nedopustno razširjajoče razlagali navedeno zakonsko določilo in spregledali, da je za izbrisno tožbo po tej določbi „aktivno legitimiran le tisti, ki je imel možnost sodelovati v postopku, ki je podlaga za sporno vknjižbo, oziroma je imel možnost proti odločitvi vložiti izredno pravno sredstvo. Ta določba se lahko nanaša le na osebo, na katero se raztezajo subjektivne meje pravnomočnosti odločbe, ki je podlaga za sporno vknjižbo.“⁴ Sodišče prve stopnje za svojo odločitev ni moglo najti pravne podlage v 243. členu ZZK-1, zato bi moralo zahtevek zavrniti. Namesto tega je protizakonito odločitev utemeljilo z drugim in tretjim odstavkom 3. člena ZS. Tudi ne gre za sklepanje z večjega na manjše, kot je navedlo sodišče druge stopnje. Izbrisna tožba je izjemen pravni institut, ki posega v pravna razmerja in pridobljene pravice tretjih oseb, izjeme pa je treba razlagati restriktivno. Ni dopustna uporaba analogije, ustvarjalna razlaga prava ali sklicevanje na pravno varnost. Odločitve v zadevah, ki jih navaja višje sodišče, nimajo zveze s to pravdo, sodne prakse Vrhovnega sodišča o vprašanju dopustnosti izbrisne tožbe, s katero se zahteva ugotovitev neveljavnosti in izbris zaznambe spora, ni, odločitev pa odstopa od sodne prakse drugih višjih sodišč, po kateri je predmet zahtevka po izbrisni tožbi lahko le vknjižba. Gre za neenako obravnavanje strank, sodniško samovoljo, poseg v toženčevo lastninsko pravico in v bistvu za protizakonito razlastitev. Sodišče se je sklicevalo na pravno varnost v korist izrazito močnejše in nadrejene stranke, to je države, ki prej leta ni naredila nič za varstvo svojih pravic. Pri utemeljevanju, zakaj je bil sklep o dovolitvi zaznambe spora materialnopravno napačen, sta sodišči spregledali institut pravnomočnosti, ki sanira tudi morebitne materialnopravno napačne odločitve. S sodbo v letu 2020 sta tako presojali in spreminjali odločitev iz leta 2001.

14Tožnica v odgovoru na revizijo opozarja, da revizijske navedbe bistveno presegajo dopuščeno revizijsko vprašanje in da revizija tudi ni bila dopuščena glede vprašanja neizpolnjenosti pogoja iz 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1. Izbrisna tožba je namenjena odpravi materialnopravno neveljavne vknjižbe. Kljub na videz nedvoumnemu zakonskemu besedilu se je v sodni praksi pojavilo več vprašanj glede možnosti izpodbijanja tudi drugih vpisov. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 882/2009 odločilo, da je predmet izpodbijanja v določenih primerih tudi poočitev (šlo je za situacijo, ko je bila poočitev po vsebini dejansko vknjižba), v zadevi II Ips 282/2011, da je dovoljena izbrisna tožba zoper zaznambo izvršbe (že ta vpis je konstitutivnega pomena za nastanek hipoteke v izvršilnem postopku in ne šele vknjižba hipoteke, izbrisno tožbo pa je dovolilo, saj tožnika nista bila udeleženca zemljiškoknjižnega postopka niti jima udeležba ne bi bila dovoljena), Višje sodišče v Celju pa je v zadevi Cp 350/2020 dovolilo izbrisno tožbo zoper zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve (gre za omejitev lastninske pravice zemljiškoknjižnega lastnika, ki bo lahko sanirana z izbrisno tožbo). Sodna praksa torej kaže, da je treba določbo 243. člena ZZK-1 razlagati namensko in v vsakem primeru posebej presoditi, ali je bila z vpisom kršena pravica. V obravnavanem primeru je z vpisom zaznambe spora prvi toženec pridobil pravico do vpisa lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe pod odložnim pogojem, ta odložni pogoj pa predstavlja uspeh v pravdi. Ob odsotnosti zaznambe spora ne bi uspel v letu 2017 vknjižiti svoje lastninske pravice, saj je bila tedaj na podlagi sodne odločbe že vpisana tožeča stranka. Zaznamba spora torej po svoji vsebini ni zgolj gola zaznamba pravnega dejstva, ampak vzpostavlja pomembne pravne posledice za stvarne pravice. Če je zaznamba spora materialnopravno napačna, mora biti prizadetemu subjektu na voljo ustrezno in učinkovito pravno sredstvo za zavarovanje njegovih pravic.

Odločitev Vrhovnega sodišča

15Revizija ni utemeljena.

Dopuščeno vprašanje in dovoljen obseg izpodbijanja z revizijo

16Po določilu 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Vrhovno sodišče zato že doslej ni povzemalo revizijskih navedb v tistem delu, ki presegajo dopuščeno vprašanje⁵, in nanje tudi ne bo odgovorilo.

17Dopuščeno vprašanje je materialnopravno, nanaša se na vprašanje pravilne uporabe določbe 243. člena ZZK-1 o izbrisni tožbi za zahtevek za ugotovitev neveljavnosti in izbris zaznambe spora. Nanaša se na celotno določbo 243. člena ZZK-1, ne le njen ozek segment, na katerega se je osredotočila tožeča stranka v odgovoru na revizijo, ne sega pa na področje procesnega prava, katerega kršitve uveljavlja prvi toženec.

Izhodišče presoje

18Bistven dejanski zaključek in pomembno izhodišče za presojo utemeljenosti revizije je, da sta toženca ves čas vedela, da razpolagata s tujo nepremičnino in sta s svojim ravnanjem želela obiti določbe materialnega prava. Vrhovno sodišče je v številnih odločbah poudarilo, da zaupanje slabovernih pridobiteljev knjižnih pravic na nepremičnini v trajnost obstoječega položaja ne more imeti prednosti pred zaščito ustavno varovane lastninske pravice, katere pomen se izraža prav v njeni absolutnosti in nezastarljivosti.⁶ ZZK-1 izbrisne tožbe zoper slaboverne pridobitelje časovno ne omejuje. Enako kot je časovno neomejeno uveljavljanje lastninskega zahtevka kot temeljnega stvarnopravnega zahtevka, tudi vložitev izbrisne tožbe ni vezana na rok. Takšno je enotno stališče sodne prakse⁷ in teorije⁸ in Vrhovno sodišče v taki ureditvi ne vidi protiustavne pravne praznine.

Primerljivost z zadevo II Ips 180/2015

19Pravilno je stališče sodišč prve in druge stopnje, da je Vrhovno sodišče že odločalo o podobni situaciji. Okoliščine zadeve II Ips 180/2015 so bile naslednje: Lastnik kmetijskega zemljišča je na upravni enoti objavil ponudbo za prodajo kmetijskih zemljišč. Ker s sprejemnikom ponudbe ni hotel skleniti prodajne pogodbe, je ta vložil tožbo. Med postopkom je tretji zoper lastnika vložil tožbo za ugotovitev, da je pridobil lastninsko pravico na istih kmetijskih zemljiščih s priposestvovanjem. Ker lastnik na tožbo ni odgovoril, je bila izdana zamudna sodba, na podlagi katere se je tretji kot lastnik vpisal v zemljiško knjigo. Sprejemnik ponudbe, ki je kasneje v sporu zoper lastnika uspel, je vložil izbrisno tožbo. V tej situaciji je Vrhovno sodišče ocenilo, da obstajajo izjemne okoliščine, ki upravičujejo izbrisno tožbo, in sicer (v tedanjem stadiju postopka šele trditve tožeče stranke, da gre za) naklepno ravnanje tožencev z nedovoljenim namenom pridobitve lastninske pravice na nepremičnini. Zato je odločilo, da je treba dati prednost varstvu tožnikove lastninske pravice, izbrisno tožbo pa obravnavati po prvem odstavku 243. člena ZZK-1.⁹

20V tu obravnavanem primeru obstajajo enake izjemne okoliščine, to je namen tožencev, da bi obšla zakon, vpis lastninske pravice prvega toženca pa temelji na sodni odločbi, ki je posledica ti. materialnih procesnih dispozicij stranke (pripoznava zahtevka), katerih učinke lahko sicer sodišče v določenih primerih prepreči (tretji odstavek 3. člena ZPP in drugi odstavek 316. člena ZPP), vendar se pogosto šele naknadno izkaže, da sta pravdni stranki procesna pravila zlorabili v škodo tretjega (v tem postopku tožeče stranke). Razlika med zadevama, ki jo prvi toženec očitno šteje za pomembno, je, da je bila tožeča stranka s pravdnim postopkom med tožencema seznanjena, saj se je drugega postopka, v katerem je uveljavljala svojo lastninsko pravico, prvi toženec od leta 2006 udeleževal kot stranski intervenient. Kljub seznanjenosti in vedenju za postopek pa je tožeča stranka ostala pasivna.

21Za odgovor na vprašanje, ali je razlika pomembna in vpliva na (drugačno) odločitev v zadevi, je treba presoditi, kaj bi tožeča stranka v postopku med tožencema lahko dosegla oziroma ali bi z udeležbo v postopku sploh lahko vplivala na njegov izid. Pri tej presoji pa lahko Vrhovno sodišče, enako kot sodišče druge stopnje, le pritrdi temu, kar je sodišče prve stopnje zapisalo v 19. točki obrazložitve. Tudi če bi bila intervencija tožeče stranke v pravdi med tožencema dopuščena,¹⁰ tožeča stranka pravdnih dejanj ne bi mogla opravljati v nasprotju z dejanji stranke (četrti odstavek 201. člena ZPP), torej pripoznave zahtevka s strani drugega toženca ne bi mogla preprečiti ali preklicati niti je ne bi mogla uspešno izpodbiti s pravnimi sredstvi, medtem ko pobuda tožilstvu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne sodi med pravna sredstva stranke. Pravilen je torej zaključek sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka v pravdnem postopku ni imela možnosti sodelovati niti zoper izdano sodbo ni imela možnosti vložiti izredno pravo sredstvo.

22Pravilen je nadalje tudi zaključek, da tožeča stranka ni bila udeleženka v zemljiškoknjižnem postopku, v katerem je bila vpisana zaznamba spora. Glede na to, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico po samem zakonu že z uveljavitvijo ZSKZ 11. 3. 1993, bi sicer morala imeti takšen položaj. Ker pa je bil tedaj kot lastnik vpisan drugi toženec, zaznamba pa vpisana takoj po vložitvi tožbe, po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje v postopku v resnici ni mogla sodelovati. Prvi toženec tožeči stranki neupravičeno očita, da vse od lastninjenja ni ukrenila ničesar. Do lastninjenja družbenega premoženja je namreč prihajalo postopoma in znano je, da se zemljiškoknjižno stanje pravic pogosto ni ujemalo z dejanskim, kar je bila posledica zanemarjanja pomena zemljiške knjige v družbenolastninskem sistemu in kar se je odražalo še dolgo časa po ukinitvi družbene lastnine in s tem povezanimi zapleti pri preoblikovanju lastninskih razmerij.¹¹ Nerazumno in nerealno je pričakovanje, da bi tožeča stranka lahko spremljala zemljiškoknjižno stanje vsega v njeno korist olastninjenega, pa v zemljiški knjigi nepravilno na tretje osebe vpisanega nepremičnega premoženja in sodelovala v sproženih zemljiškoknjižnih postopkih glede tega premoženja. Tožeča stranka torej v zemljiškoknjižnem postopku, v katerem je bil opravljen vpis zaznambe spora, za katerega, kot pravilno ugotavljata sodišči prve in druge stopnje, ni bilo zakonskih pogojev, v resnici ni mogla doseči učinkovitega pravnega varstva svoje lastninske pravice.

23V zemljiškoknjižnem postopku vpisa lastninske pravice na prvega toženca pa je imela tožeča stranka položaj udeleženca (drugačno sklepanje sodišč prve in druge stopnje je torej zmotno), saj je bila tedaj sama vpisana kot lastnica spornih nepremičnin in je nastopala kot „oseba proti kateri se predlaga vpis“ (3. točka prvega odstavka 132. člena ZZK-1). Vpis njene lastninske pravice je bil tedaj v skladu s tretjim odstavkom 81. člena ZZK-1 – obenem z vknjižbo lastninske pravice prvega toženca – izbrisan. Vendar se v tem postopku niso (več) obravnavala vprašanja pogojev za zaznambo spora, saj je bila ta vpisana že 23. 5. 2001. Sodišči prve in druge stopnje imata prav, da tožeča stranka, če bi vložila pravna sredstva v tem zemljiškoknjižnem postopku, tudi ne bi mogla uspeti z ugovorom materialnopravne neveljavnosti vknjižbe. Pravnomočen zemljiško-knjižni sklep namreč zavezuje udeležence postopka le glede tistih vprašanj, ki bi jih lahko uveljavljali v zemljiškoknjižnem postopku, to pa je glede formalno-pravnih vprašanj vknjižbe.¹² Ugovor, da je vknjižba materialnopravno napačna, ni ugovor formalne narave.

24Navedeni razlogi kažejo na bistveno enake okoliščine, kot so bile podane v zadevi II Ips 180/2015 (nemožnost sodelovanja v postopku oziroma nemožnost vpliva na izid postopka, iz katerega izvira odločba, ki je temelj za vpis, nemožnost vpliva na izid zemljiškoknjižnih postopkov in namen strank, da se s svojim razpolaganjem izognejo zakonu) in Vrhovno sodišče pri njihovi ponovni presoji ne vidi razlogov za drugačno odločitev in varstvo slabovernega vknjiženega pridobitelja.

O izbrisni tožbi zoper zaznambo spora

25Določilo 243. člena ZZK-1 je jasno in določa, da se z izbrisno tožbo izpodbija „vknjižba določene pravice.“ Povedano drugače, predmet izbrisne tožbe so (samo) vknjižbe. Pravice se v zemljiško knjigo vpisujejo z vknjižbo oziroma predznambo, če zakon za posamezno vrsto pravice ne določa, da se vpisujejo z zaznambo (drugi odstavek 27. člena ZZK-1). Vknjižba je glavni vpis, s katerim se doseže oziroma izkaže pridobitev oziroma prenehanje pravice, ki se vpisuje v zemljiško knjigo (39. člen ZZK-1). Vendar pa sodna praksa ne izhaja iz stroge jezikovne razlage zakona, ampak se usmerja v presojo, ali posamezen vpis pomeni vpis pravice (po vsebini torej vknjižbo) ali ne (namenska razlaga zakona). Tako je v zadevah, ki ju omenjajo sodišči prve in druge stopnje ter pravdni stranki v vlogah v revizijskem postopku, Vrhovno sodišče že dovolilo izbrisno tožbo zoper zaznambo izvršbe¹³ in tudi zoper poočitev¹⁴, saj je presodilo, da je šlo po vsebini za vknjižbo.

26Zaznamba je glavni vpis, s katerim se opravi vpis oziroma izbris pravnih dejstev, za katera zakon določa, da se vpisujejo v zemljiško knjigo (prvi odstavek 63. člena ZZK-1). Z zaznambo spora se zaznamuje pridobitev stvarnih pravic (na izviren, originaren način),¹⁵ prenehanje stvarnih pravic ali določitev nujne poti (prvi odstavek 79. člena ZZK-1).

27V obravnavanem primeru tožeča stranka ne zahteva (samo) ugotovitve neveljavnosti zaznambe spora in izbris zaznambe, ampak zahteva ugotovitev neveljavnosti zaznambe spora in vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe, njun izbris ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da gre za povezana vpisa. Brez učinkov (pravnih posledic) zaznambe spora prvi toženec svoje lastninske pravice ne bi mogel vpisati v vrstnem redu zaznambe spora, torej z učinkovanjem pred vknjižbo lastninske pravice tožeče stranke. To kaže ne le na povezanost, ampak neločljivo povezanost vknjižbe pravice v vrstnem redu zaznambe spora z vpisom zaznambe spora, ki se vzpostavi z uresničitvijo razveznega pogoja iz tretjega odstavka 80. člena ZZK-1, torej z dovolitvijo pridobitve lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora. Povedano drugače, če je neveljavna vknjižba v vrstnem redu zaznambe spora, potem tudi zaznamba spora sama po sebi ne more veljati (ostati veljavna). Vknjižba pravice v vrstnem redu zaznambe spora torej ni neveljavna zato, ker je zemljiškoknjižno sodišče v sklepu z dne 5. 11. 2001 napačno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za zaznambo spora, ampak iz že obrazloženih razlogov. Z zaporedjem zavestnih procesnih ravnanj v različnih sodnih postopkih sta toženca zaradi učinkov zaznambe spora (80. člen ZZK-1) uspela izigrati zakon in tožečo stranko v njeni lastninski pravici. Zato Vrhovno sodišče daje prednost varstvu lastninske pravice tožeče stranke. Ne glede na to, da zakon za izbris vknjižbe na podlagi pravnomočne sodne odločbe¹⁶ predpisuje stroge pogoje (4. točka tretjega odstavka 243. člena ZZK-1), torej (izjemne) okoliščine tega primera utemeljujejo izbrisno tožbo po prvem odstavku 243. člena ZZK-1. Zato se prvi toženec neutemeljeno sklicuje na stališče teorije,¹⁷ ki mu sledi tudi sodna praksa,¹⁸ o aktivni legitimaciji le tistih oseb, na katere se raztezajo subjektivne meje pravnomočnosti sodbe, na kateri temelji vknjižba (saj le ta lahko vloži izredno pravno sredstvo in doseže razveljavitev pravnomočne sodbe). V že opisanih izjemnih okoliščinah pa tudi ne more upoštevno sklicevanje prvega toženca na njegovo lastninsko pravico. Z izbrisno tožbo se ne varuje pravica vknjiženega imetnika pravice, saj v resnici pravice sploh nima in zato z izbrisno tožbo vanjo tudi ne more biti poseženo. Bistvo izbrisne tožbe je v varstvu nevknjiženega (resničnega) imetnika pravice. Ko je ugotovljena neveljavnost vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora, pa tudi zaznamba spora kot zaznamba pravnega dejstva nima več prave vsebine (podobno kot v primerih iz 84. člena ZZK-1). Zato je v takem primeru utemeljen tudi zahtevek za izbris zaznambe spora. V nasprotnem primeru do izbrisa zaznambe spora iz zemljiške knjige sploh ne bi moglo priti, saj zahtevani zakonski pogoji iz 84. in 85. člena ZZK-1 niso izpolnjeni. Čeprav sta torej sodišči nižje stopnje (zlasti sodišče druge stopnje) izhajali iz neveljavnosti zaznambe spora, Vrhovno sodišče pa iz neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora, sta njun materialnopravni zaključek in odločitev o izbrisu vknjižbe in zaznambe spora pravilna.

Sklepno

28Vrhovno sodišče na dopuščeno revizijsko vprašanje odgovarja, da sta sodišči z ugoditvijo zahtevku za ugotovitev neveljavnosti in izbris zaznambe spora skupaj z zahtevkom za ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe lastninske pravice v vrstnem redu zaznambe spora pravilno uporabili 243. člen ZZK-1.

29Revizija prvega toženca torej ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je Vrhovno sodišče zato zavrnilo.

30Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Ker prvi toženec z revizijo ni uspel, mora tožeči stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo (priglašenih 1500 odvetniških točk, v kar je že zajeto tudi končno poročilo stranki, in 2 % materialnih stroškov, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 918 EUR).

31Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Pred tem je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek s sodbo dvakrat zavrnilo, sodba pa je bila obakrat na pritožbo prvega toženca razveljavljena.
² Sodišče prve stopnje je odločalo štirikrat, le z zadnjo sodbo je zahtevke zavrnilo, na pritožbo tožeče stranke pa je sodišče druge stopnje sodbo spremenilo. Revizija zoper to sodbo je bila dopuščena (II DoR 72/2015), a zavrnjena (II Ips 298/2015).
³ Iz opombe št. 6 izhaja, da se sodišče prve stopnje glede na dikcijo 243. in 39. člena ZZK-1 ter dejstvo, da je zaznamba vpis, katerega predmet je pravno dejstvo, sicer strinja s stališčem, da z izbrisno tožbo ni mogoče izpodbijati zaznambe.
⁴ Matjaž Tratnik, Zakon o zemljiški knjigi s komentarjem in sodno prakso, Ius Software in GV Založba, Ljubljana 2016, stran 511.
⁵ Revizija vsebinsko sledi predlogu za dopustitev revizije, vendar pa ni bila dopuščena glede vseh v njem vsebovanih vprašanj.
⁶ Npr. II Ips 304/2014, II Ips 207/2010, II Ips 882/2009, II Ips 1069/2008.
⁷ Npr. II Ips 75/2013 in tudi v prejšnji točki navedene odločbe.
⁸ Jasna Hudej, Časovna (ne)omejenost izbrisne tožbe (na primeru lastninske pravice), Pravnik, št. 7-8/2012, stran 529.
⁹ Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 180/2015 zavrnilni sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo. V ponovljenem postopku je bil tožbeni zahtevek resda znova zavrnjen, kot opozarja revident, a zato, ker se je po izvedenem dokaznem postopku izkazalo, da je tretji res priposestvoval zemljišča in namen tožencev ni bil izogniti se zakonu oziroma izigrati prisilne predpise.
¹⁰ Sodišče prve stopnje je namreč upravičeno podvomilo v njen pravni interes, da drugi toženec, kateremu naj bi se pridružila, zmaga v obligacijskem sporu glede predmeta prodajne pogodbe, ki sta jo med seboj sklenila toženca.
¹¹ V določenih primerih tudi zaradi zlorab v postopkih preoblikovanja družbene lastnine.
¹² Prim. tudi II Ips 115/2018.
¹³ Del jedra v zadevi II Ips 282/2011: „Zaznamba izvršbe in hipoteka, pridobljena v izvršilnem postopku, sta neločljivo povezani in upnik že s samo zaznambo izvršbe v zemljiški knjigi pridobi tudi hipoteko. Dejstvo, da poleg zaznambe izvršbe ni bila hkrati vknjižena tudi hipoteka, glede na izrecne zakonske določbe, da se hipoteka pridobi že z vpisom zaznambe izvršbe, ni relevantno, saj vknjižba hipoteke nima konstitutivnega pomena za nastanek hipoteke, ampak ima tak pomen že vpis zaznambe izvršbe. Pridobitev zastavne pravice na nepremičnini pa nedvomno posega v pravice lastnika, zato je izbrisna tožba zoper zaznambo izvršbe dovoljena.“
¹⁴ Iz 7. točke obrazložitve v zadevi II Ips 882/2009: „Res je, da poočitve kot pomožnega vpisa ni mogoče izpodbijati z izbrisno tožbo, saj s to vrsto vpisa, ki ni namenjen vpisovanju pravic, logično ne more biti prizadeta pravica na nepremičnini, kar je sicer pogoj za vložitev izbrisne tožbe. Vendar je po oceni revizijskega sodišča treba upoštevati, da je poočitev tožene stranke v konkretni zadevi po vsebini vknjižba. S poočitivijo namreč ni prišlo le do spremembe imena že vpisanega imetnika pravice uporabe (npr. spremembe firme), temveč do vknjižbe pravice uporabe na nov (drug) pravni subjekt. Zato dejstvo, da je sodišče s poočitvijo omogočilo toženi stranki vknjižbo imetništva pravice uporabe v zemljiško knjigo, tožeči stranki ne preprečuje izpodbijanja vpisa tožene stranke z izbrisno tožbo.“
¹⁵ Ker v pravdi P 102/2001 med tožencema ni šlo za stvarnopravni spor, ampak obligacijski spor z zahtevkom kupca (prvega toženca) zoper prodajalca (drugega toženca) za izpolnitev posla z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno presodili, da pogoji za zaznambo spora (iz tedaj veljavnega 44. člena ZZK, ki je po vsebini enak sedaj veljavnemu prvemu odstavku 79. člena ZZK-1) niso bili izpolnjeni.
¹⁶ Izpodbijana vknjižba lastninske pravice prvega toženca je bila opravljena na podlagi pravnomočne sodbe na podlagi pripoznave, s katero je bila drugemu tožencu naložena izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice prvega toženca, torej listine iz 5. točke prvega odstavka 40. člena ZZK-1.
¹⁷ Glej opombo 4.
¹⁸ Npr. II Ips 179/2010.