201. člen ZPP

Pri prisilnem prenosu bodočih terjatev v izterjavo ni nastopil oblikovalni učinek prenosa (čeprav je bil toženi stranki vročen sklep o prenosu), ker so bile terjatve pred začetkom učinkovanja rubeža že prostovoljno na podlagi pravnega posla v obliki notarskega zapisa odstopljene tožeči stranki. Konkurenca med pogodbeno in prisilno cesijo se rešuje s pravili o večkratnih odstopih istih terjatev. Zgodnejši pogodbeni odstop ima prednost pred kasnejšim prisilnim prenosom tudi, ko so predmet odstopa/rubeža bodoče terjatve.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da postavitev podobne table za preverjanje višine, kot se uporablja za uvoze v garaže, na tako prometni cesti, kjer je bistveno večja gostota prometa in promet poteka bistveno hitreje kot pri uvozu posamičnega vozila v garažo, ni bila ustrezna. Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da bi morala ob ustrezni skrbnosti tožena stranka glede na spremembo prometnega režima in gostoto prometa na zadevnem cestnem odseku predvideti, da bo prišlo do trkov višjih vozil v tablo za preverjanje višine, in zagotoviti ustrezno pričvrstitev oziroma namestitev table ali bolj primerno napravo za preverjanje višine vozil. Oškodovanec lahko zahteva plačilo v višini ocenjenih stroškov popravila, še preden je bilo popravilo sploh izvedeno, in tudi v primeru, ko popravila sploh ne izvede ali ga ne izvede na konvencionalen način. ZPP ne pozna dokaznega pravila, ki bi zapovedovalo, da je obseg in višino škode na vozilih dopustno dokazovati samo z izvedencem.

Upravitelj v stečajnem postopku vodi posle insolventnega dolžnika v skladu s potrebami postopka (drugi odstavek 97. člena ZFPPIPP), nagrada za delo upravitelja pa načeloma vključuje nadomestila za vse storitve, ki so potrebne za izvedbo njegovih nalog. Iz nabora potrebnih storitev so med drugim izvzete tiste, ki zahtevajo posebno strokovno znanje s področij, ki niso predmet strokovnega izpita za opravljanje funkcije upravitelja, ali ki jih je v posameznem postopku treba opraviti v takem obsegu, da jih ne more opraviti upravitelj sam (103. člen ZFPPIPP). Takšne storitve lahko upravitelj odda v delo drugi osebi, njihovo plačilo pa ima značilnost stroškov stečajnega postopka (354. člen ZFPPIPP). Pri odločanju o soglasju k njihovemu plačilu (prvi odstavek 357. člena ZFPPIPP) stečajno sodišče presoja namembnost in potrebnost stroškov, ki morajo biti v funkciji uresničevanja upraviteljevih nalog, ta pa mora presojo omogočiti z utemeljitvijo svojega predloga za soglasje k plačilu posameznega stroška. Zakon kot stroške stečajnega postopka določa tudi pravdne stroške. Zastopanje stečajnega dolžnika pred sodiščem ne spada v okvir storitev, ki so vključene v nagrado upravitelja, saj

Družbeniki stečajnega dolžnika, ki jim je ta odsvojil svoj poslovni delež v drugi družbi na način, da ga nanje ni prenesel kot celoto (tako, da bi jim pripadal skupno), temveč po delih, ki so samostojno pripadli posameznemu od njih, so v pravdi zaradi izpodbijanja tega pravnega dejanja stečajnega dolžnika navadni sosporniki. V enakem položaju so glede denarnega zahtevka za vračilo prepovedanih plačil, ki jih je prejel vsak od njih posebej. Pravilo o samostojnosti navadnega sospornika (195. člen ZPP) velja tudi v zvezi s potekom in zaključkom postopka. Družbenik navadnega sospornika, na katerega se učinki izrednega pravnega sredstva ne raztezajo, nima pravnega interesa, da se mu pridruži v postopku, ki se nadaljuje zaradi vložitve izrednega pravnega sredstva drugega navadnega sospornika.

Prokura vsebuje upravičenje tako za opravljanje procesnih dejanj v pravdnem postopku, kot za zastopanje družbe pri podelitvi procesnega pooblastila. Prokurist ni zgolj pooblaščenec gospodarske družbe v smislu 86. člena ZPP, temveč je pravna narava prokure, ki je opredeljena v ZGD-1, podobna pravni naravi zakonitega zastopnika. Sodni izstop je v zakonu urejen kogentno. Mogoč je le tedaj, če obstajajo utemeljeni razlogi. Zakon teh razlogov ne našteva taksativno, ampak navaja le nekaj primerov. Vsi ti kažejo na nezakonito ali nepošteno ravnanje drugih družbenikov in na njihovo krivdo. Taki primeri so res najbolj jasni, niso pa edini. Utemeljen razlog je tudi, da med družbeniki ne glede na krivo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo sodelovanja, ki je nujno po pogodbi. Vsebino nedoločenega pravnega pojma "utemeljeni razlogi" je treba napolniti tako, da pravica do sodnega izstopa iz družbe ne obstaja zgolj teoretično, temveč se prilagaja konkretnim dejanskim okoliščinam. Za tožnico obstaja dejanska ovira za odsvojitev njenega poslovnega deleža, drug družbenik pa hkrati zavrača vse njene poskuse za rešitev nastale situacije. Tudi takšen položaj predstavlja oviro pri

Osebe, ki živijo z najemnikom, se že po materialnem pravu ne morejo izogniti izpraznitvi stanovanja skupaj z najemnikom. Upoštevaje zgornje pravno izhodišče se zato višje sodišče strinja, da pritožniki nimajo položaja sosporniških intervenientov in jim ni treba zagotoviti možnosti izjave v obravnavani zadevi.

Pravni interes za pritožbo ima tisti, čigar pravni položaj bi se z odločbo pritožbenega sodišča lahko izboljšal, glede na tisto, kar je zahteval v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Obvestilo o pravdi vsebinsko pomeni seznanitev tretjega z dejstvom, da teče spor, v katerem ima lahko izdana sodna odločba posreden pravni učinek na obveščenega. Tretji pridobi možnost, da v pravdi intervenira, na drugi strani pa si stranka zagotovi intervencijski učinek izdane sodbe, če se tretji pravde ne bo udeležil.

Pritožbeno sodišče soglaša s predlagateljem, da odločitev v sodbi posega v predlagateljev pravni položaj, oziroma da se tudi nanj razteza pravni učinek sodbe, tako da ga zajame v svoje subjektivne meje pravnomočnosti. Za takšno pravno situacijo je treba uporabiti pravilo iz prvega odstavka 202. člena ZPP, na podlagi katerega lahko kot intervenient vstopi v pravdo tudi oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša; ta oseba ima položaj enotnega sospornika (196. člen ZPP). Ker je predlagatelj sosporniški intervenient, zanj ne pride v poštev pravilo iz četrtega odstavka 201. člena ZPP in v zvezi s tem obrazložitev izpodbijanega sklepa o tem, da v postopku ne morejo veljati dejanja predlagatelja, ki so v nasprotju z dejanji glavne stranke. Sosporniški intervenient namreč lahko opravlja vsa procesna dejanja, tudi v nasprotju s strankinimi, veljajo pa tista, ki so aktivna in za stranko koristna; če nastopa na pasivni strani, so aktivna in koristna tista dejanja, ki vodijo k zavrnilni sodbi.

Intervenient mora sprejeti pravdo v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (prvi odstavek 201. člena ZPP). Ker se je pritožnica tožeči stranki pridružila šele v pritožbenemu postopku, ne more uspeti s pritožbenim razlogom, da ji ni bila dana možnost obravnavanja v postopku pred sodiščem prve stopnje (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). V preostalem delu pritožba konkretnih kršitev sodišču prve stopnje ne očita, čeprav je na pritožnici breme utemeljitve pritožbe (3. točka 335. člena ZPP). Ker pritožnica konkretno ni navedla, katera dejstva so v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljena, kateri razlogi glede odločilnih dejstev so izostali, kateri razlogi so v nasprotju s predloženimi dokazi, je pritožba v preostalem delu brez razlogov, višje sodišče pa se je omejilo na preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

Intervenient lahko vstopi v pravdo ves čas postopka vse do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku ter ves čas postopka, ki se nadaljuje, ker je bilo vloženo izredno pravno sredstvo. V tej zadevi je stranski intervenient (na strani toženke) v pravdo vstopil potem, ko je tožnica podala tožbo, toženka pa na tožbo odgovorila, tudi že po prvem naroku za glavno obravnavo. Intervenient mora sprejeti pravdo v stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo (199. do 201. člen ZPP). To velja tako za primer, ko je bil intervenient od začetka seznanjen z vložitvijo tožbe in tekom pravde, pa tudi za primer, ko izve za tekočo pravdo šele kasneje. Iz navedenega sledi, da stranski intervenient lahko navaja nova dejstva in nove dokaze tekom postopka pod istimi pogoji, kot jih lahko stranka (primerjaj 286. člen ZPP), zato so bili njegovi pomisleki o podani aktivni legitimaciji tožnice prepozni. Ker je bila sporna nepremičnina v letu 2002 vpisana v zemsljiško knjigo kot vodno zemljišče oz. konkretno vodotok ter je bila pri lastniku vpisana družbena lastnina v splošni rabi in v uporabi ObLO Koper, se je po prvem odstavku 182. člena ZV-1 olastninila, prešla v last Republike Slovenije, ki je

Predloga za dopustitev revizije ne more vložiti oseba, ki do pravnomočnosti nepravdnega postopka v njem ni bila udeležena (drugi odstavek 201. člena ZPP v zvezi s 37. in 42. členom ZNP-1 in drugim odstavkom 120. členom ZZK-1), ampak ga lahko vložijo le formalna udeleženca, udeleženci, ki jim je bila udeležba že pravnomočno dopuščena in zakoniti udeleženec.

Ko gre za dejanja, ki so opravljena s pisnimi vlogami, velja pravilo, da veljajo strankina dejanja, če ta izrecno nasprotujejo intervenientovim. Če pa je intervenient v pisni vlogi opravil dejanje, ki mu stranka ni nasprotovala, veljajo tista intervenientova dejanja, ki so za stranko koristna. Dejstvo, da tožena stranka ni vložila pritožbe, samo po sebi ne pomeni, da je pritožba intervenienta v nasprotju z interesi in voljo tožene stranke. Takšen zaključek bi bil mogoč samo, če bi tožena stranka izrecno nasprotovala vloženi pritožbi. Obremenitev okolja, zaradi katere je predpisana okoljska dajatev za odlaganje odpadkov na odlagališčih, zajema obremenitev okolja zaradi delovanja odlagališča odpadkov kot celotnega kompleksa, kar vključuje tudi napravo za čiščenje izcednih vod, ki se izcejajo iz odloženih odpadkov, če je ta naprava integralni del odlagališča. Določbe Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi odlaganja odpadkov na odlagališčih in Uredbe o odlagališčih odpadkov je treba razlagati tako, da je njihov pomen skladen s tretjim odstavkom 7. člena ZFO-1, ki določa, da so okoljske dajatve, ki so predpisane zaradi odlaganja odpadkov na odlagal

Intervenient se do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija, udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne morejo izključiti. Ker bi predlagateljica navkljub (nepravnomočno) zavrnjeni intervenciji lahko vložila pritožbo, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, da ji je sodbo vročilo. To pa ne pomeni, da je bilo njenemu predlogu konkludentno ugodeno, saj se o dopustitvi intervencije odloči s posebnim sklepom. Predlagateljica je priglasila stransko intervencijo po koncu glavne obravnave in pred izdajo sodbe. Ker ji je bila sodba vročena kljub temu, da o njenem predlogu za intervencijo še ni bilo odločeno, sama pa ni vložila pritožbe niti je ni vložila nobena od strank, ne izkazuje pravnega interesa za intervencijo. Predlagateljica namreč ne more opraviti nobenega procesnega dejanja več.

S tem ko predloga tretje (predlagateljice) za pregled in prepis spisa (drugi odstavek 150. člena ZPP) ni vročilo pravdnima strankama, da se o njem (predhodno) izjavita, je sodišče prve stopnje kršilo načelo kontradiktornosti iz 5. člena ZPP. Citirana zakonska določba je neposreden izraz pravice do enakega varstva pravic v postopku, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave R Slovenije. Če ima pravdna stranka v okviru tega načela med drugim pravico, da se opredeli do navedb in dokazov nasprotne stranke, ji še toliko bolj pripada pravica, da se opredeli do navedb in predloga tretjega, ki ni stranka postopka in se zavzema za pregled ter prepis spisa, ki je dovoljen pod pogoji iz drugega odstavka 150. člena ZPP.

Intervencija je dopustna le, če ima intervenient pravno korist od tega, da v pravdi zmaga stranka, ki se ji v pravdi pridruži. Ekonomski interes ne zadošča.

Predloga za dopustitev revizije ne more vložiti oseba, ki do pravnomočnosti nepravdnega postopka v njenem ni bila udeležena.