193. člen ZPP

Iz datuma sestave priloženega pooblastila tako izhaja, da je bilo sestavljeno več kot sedem mesecev pred izdajo izpodbijane sodbe in to v času, ko je bila zadeva sicer predložena v reševanje sodišču druge stopnje. Tudi po vsebini predstavlja predloženo pooblastilo splošno pooblastilo, iz katerega ne izhaja, da je izdano z namenom pooblastitve pooblaščenke za vložitev revizije. Razmerje med pravdnima strankama je imelo naravo kreditnega razmerja, ki ga je 88. členu ZZD izrecno dopuščal; zato je tudi razmerje med strankama Samoupravnega sporazuma treba razumeti kot gospodarsko pogodbo iz drugega odstavka 25. člena ZOR. Zato tudi za terjatve iz tega razmerja velja triletni zastaralni rok po 374. členu ZOR. Tožeča stranka je v vlogi z dne 25. 10. 2011 uveljavljala eventualno kumulacijo na aktivni strani, ki je ZPP ne ureja med dovoljenimi oblikami sosporništva. Položaj na aktivni strani v pravdi je drugačen. Če obstaja ena obveznost dolžnika in hkrati negotovost, komu mora dolžnik obveznost izpolniti, to pomeni, da se morebitni zahtevki več potencialnih upnikov med seboj materialnopravno izključujejo. Sodno varstvo svojega položaja lahko v pravdi uveljavlja vsak, ki zat

V zemljiški knjigi je kot lastnica spornih zemljišč sicer vpisana toženka, ki pa oporeka svoji pasivni legitimaciji. Priznava, da je dejanska lastnica pritožnica, zato je tudi predlagala, naj jo sodišče obvesti o pravdi (204. člen ZPP). Če bi se toženka (morebiti) slabo pravdala in bi tožnik v pravdi uspel, se pritožnica s pravnomočno sodbo ugotovljeni lastninski pravici tožnika ne bi mogla več zoperstaviti. Očitno je torej, da izid spora med strankama vpliva na njen materialnopravni položaj, zato ji ni mogoče odrekati pravice do udeležbe v postopku.

V pravdo je mogoče vstopiti le do konca glavne obravnave, intervencijsko tožbo pa je dovoljeno vložiti le dokler postopek ni pravnomočno končan.

Čeprav od uveljavitve novele ZIZ-J dalje sklep o domiku postane pravnomočen šele takrat, ko postane pravnomočen sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, je po mnenju pritožbenega sodišča kupčev pravni položaj v skladu z odločbo Ustavnega sodišča Up-35/98 varovan že od razglasitve sklepa o domiku in je lahko od takrat naprej (torej od same razglasitve na naroku) odvisen le od zakonitosti javne dražbe, pridobitve odobritve pravnega posla pri upravni enoti (kadar gre za prodajo kmetijskih zemljišč) ter od plačila kupnine. Pri presoji potrebe po varovanju kupčeve pričakovalne pravice pa je pomembno tudi, kdaj je prišlo do poplačila upnika, saj se že s samim poplačilom upnikove terjatve izvršilni postopek konča in o tem v skladu z določbami ZIZ ni potrebno izdati posebnega sklepa. Vse pristojnosti sodišča za opravo izvršbe oziroma nadaljnje vodenje postopka, razen odločanja o stroških, s trenutkom poplačila prenehajo. Če je dolžnik v celoti poplačal svoj dolg do upnika pred opravo javne dražbe, je s tem izvršilni postopek končan in sodišče z dosegom cilja in namena izvršbe nima več podlage za opravo nadaljnjih izvršilnih dejanj tj. opravo javne prodaje nepremičnine. V tem primeru

Dejstvo, da gre v tej zadevi za intervencijsko pravdo, na porazdelitev bremena pravdnih stroškov vpliva samó, v kolikor gre za uporabo pravil o povrnitvi stroškov, ko v postopku na aktivni ali pasivni strani nastopajo sosporniki (določbe 161. člena ZPP), sicer pa je potrebno uporabiti splošna pravila o porazdelitvi stroškov. Stališče zahteve, da že intervencijska narava konkretne pravde in njen končni rezultat, preprečuje odmero po 157. členu ZPP, je zato zmotno. Določba 157. člena ZPP tožniku nalaga povrnitev toženčevih stroškov, če ugotovljeno procesno dejansko stanje vodi do zaključkov, da toženec ni dal povoda za tožbo, in da je do določene faze postopka pripoznal zahtevek. O povodu za tožbo govorimo takrat, ko tožnik lahko ne glede na svoj materialnopravni položaj (utemeljenost njegovih materialnopravnih upravičenj) iz ravnanja toženca pred pravdo sklepa, da mora za zaščito svojega položaja zahtevati sodno intervencijo. Logična posledica takšnega stališča je, da zgolj to, da je bilo zahtevku zoper prvo toženko nato ugodeno, še ne pomeni, da je dala povod za tožbo.

Razlog za prekinitev postopka preneha z objavo sklepa o preizkusu terjatev. Pred tem se postopek ne more nadaljevati, saj se ne ve, katere terjatve bodo priznane in katere bodo prerekane. Predlog za nadaljevanje postopka, ki je podan pred tem, ne more biti utemeljen, ker še niso nastopili pogoji, da se sploh lahko nadaljuje.

Premoženje, ki ga je univerzi ustanoviteljica (republika) že dala v upravljanje, je novela ZVis-A prenesla v njeno last (z omejeno razpolagalno pravico).

Eventualno uveljavljano sosporništvo na aktivni strani po zakonu ni predvideno. Izrecno dopustno je po 192. členu ZPP le na pasivni strani. Ureditev družbe z omejeno odgovornostjo v ZGD-1 poudarja medsebojno tesno povezanost in zaupno razmerje med družbeniki in trajnost družbe, s predkupno pravico pa se varujejo preostali družbeniki na primer tudi pred vključitvijo „njihove“ družbe v koncernsko povezavo kot odvisne družbe. Slednje torej lahko aktualni družbeniki preprečijo z uveljavitvijo predkupne pravice po 5. odstavku 481. člena ZGD-1. Zato je treba tudi v primeru odsvojitve in prenosa lastnega poslovnega deleža družbe le-to obravnavati tako kot druge družbenike družbe, ne glede na to, da družba po zakonu ne more iz lastnega poslovnega deleža kot družbenica uresničevati upravljalskih pravic.

Lastnik kulturnega spomenika ni upravičen do nadomestila za zmanjšanje tržne vrednosti spomenika, posledice razglasitve za kulturni spomenik, pač pa samo do nadomestila pod pogoji in merilih iz prvega, drugega in tretjega odstavka 39. člena ZVKD-1.

Določbe ZKZ o sklepanju pogodb za prodajo kmetijskih zemljišč je mogoče razlagati edino tako, da je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena s sporazumom o bistvenih sestavinah pogodbe, torej takrat, ko ponudnik prejme izjavo kupca z najboljšim vrstnim redom o sprejemu ponudbe.

Če je šlo za dogovor pravdnih strank, da toženka obnovi daljnovod, o protipravnosti, v smislu civilnega delikta, ni mogoče govoriti. Stranki sta se namreč dogovorili, da tožnik soglaša z gradnjo oz. obnovo daljnovoda, da pa bo za škodo, povzročeno pri gradnji na tem zemljišču in služnostno pravico med strankama sklenjena pogodba o povračilu škode. Če do dogovora med strankama o odmeni za razširjeno služnost oz. morebitno škodo, ki je nastala pri gradnji, ni prišlo, potem tožnik svoje pravice lahko uveljavlja v pravdnem postopku, tako, da toži na plačilo odmene oz. odškodnine. Prisojeni denarni znesek pa predstavlja odmeno za manjvrednost zemljišča po rekonstrukciji.

Če je terjatev iz naslova odpravnine in jubilejne nagrade ob stečajnem dolžniku prerekala tudi druga oseba (banka), v primeru spora, v katerem delavec od nekdanjega delodajalca v stečaju zahteva plačilo navedenih zneskov, delodajalec v stečaju in banka nista nujna sospornika na pasivni strani.

Glavna intervencija je predvsem možnost, predvidena v korist strank, ne pa njihova dolžnost. V konkretnem primeru je tožeča stranka sicer vložila tožbo le zoper toženo stranko, kar pa ni narobe, saj gre za primer enotnega sosporništva. Premoženje, ki so ga predstavljale blagovne rezerve, je torej država v okviru pristojnosti, ki ji gredo po ZBR, prenesla v sredstva republiških blagovnih rezerv, ki se zagotavljajo za potrebe celotne države. Na ta način je zakonodajalec omogočil ekonomski in družbeni razvoj države in zagotovil izpolnjevanje njenih specifičnih nalog, v konkretnem primeru programiranje državnih blagovnih rezerv in zagotavljanje storitev na področju oblikovanja in uporabe blagovnih rezerv (1. člen ZBR). Ker je programiranje državnih blagovnih rezerv in zagotavljanje storitev na področju oblikovanja in uporabe blagovnih rezerv v celoti stvar države, je po vsem obrazloženem logična in razumljiva zakonodajalčeva odločitev, da so sredstva, prenesena v sredstva zavoda, lastnina Republike Slovenije (tretji odstavek 24. člena).

Ker ima pritožnica izkazan interes za glavno intervencijo na podlagi določbe 193. člena ZPP, s trditvami, ki po vsebini utemeljujejo terjatev iz glavne intervencije, ne more uveljaviti stranskega intervencijskega interesa.

Če je tožba umaknjena, se šteje, kakor da sploh ni bila vložena in se lahko znova vloži (193/3 čl. ZPP/77, 188/4 čl. ZPP/99). Zato sodišče ne bi kršilo postopkovnih določb, četudi bi dne 4.2.2000 že izdalo pod drugo opr. št. sklep, s katerim je štelo tožbo za umaknjeno in postopek ustavilo. ZOR v 214. čl. določa obseg vrnitve in sicer, da je potrebno, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, plačati tudi zamudne obresti. Pričetek teka obresti določa ZOR v 324. čl. v zvezi z 277. členom. Po 2. odst. 324. čl. ZOR pride dolžnik v zamudo, ko upnik, med drugim z izvensodnim opominom, zahteva izpolnitev obveznosti. Tožnik je tožencu poslal opomin z dodatnim 15-dnevnim rokom za plačilo vtoževane glavnice. Zato je sodišče pravilno ugodilo tudi zahtevku za zakonite zamudne obresti od poteka 15 dnevnega roka do dneva plačila glavnice.

Ker 123. člen Zakona o pravnem postopku (ZPP iz leta 1977) za umik tožbe ne določa oblike, se umik glede na določbo 14. člena poda z vlogo ali ustno na zapisnik. Podpisa pogodbe o zaposlitvi zato ni mogoče šteti za umik tožbe na razveljavitev razporeditvenih odločb.

Pritožba ni dovoljena, če tožnik zoper toženo stranko, ki je v stečaju, ni predlagal nadaljevanja postopka, niti ni prijavil terjatve v stečajnem postopku. Šteje se, da tožnik nima pravnega interesa za nadaljevanje postopka.

S trenutkom umika se šteje, kot da predlog za izvršbo sploh nikoli ni bil vložen, sklep sodišča o umiku oz. o ustavitvi postopka pa je zgolj deklaratorne narave.

ZPP v 7. odst. 164. čl. določa, da se v primeru, če do umika ni prišlo na glavni obravnavi, lahko zahteva povrnitev stroškov v roku petnajstih dni od prejema sporočila o umiku, kar je potrebno razlagati tako, da sme nasprotna stranka v navedenem roku priglasiti svoje stroške, ne pa prerekati morebitnega stroškovnega zahtevka nasprotnika.

Čeprav je tožeča stranka v svoji izjavi z dne 22.3.1999 resda v neskladju z besedilom prvega odst. 193. čl. ZPP/77, kateri govori o umiku tožbe, zapisala "da v celoti umika svoj tožbeni zahtevek zoper toženo stranko", je bilo tako po prepričanju prvostopnega sodišča (ki je poslalo umik tožbe v privolitev toženi stranki), kot po prepričanju pritožbenega sodišča že takrat jasno, da tožeča stranka tožbo umika, ne pa, da se odpoveduje tožbenemu zahtevku, saj je istočasno predlagala tudi ustavitev postopka in ne izdaje sodbe na podlagi odpovedi kot zakonite procesne posledice odpovedi tožbenemu zahtevku.