VSM Sodba in sklep I Cp 22/2022

I. Pritožba z dne 29.11.2021 se zavrže.

II. Pritožba z dne 3.11.2021 se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki glasi:

„Ugotovi se, da v korist nepremičnin parcel št.: 1 k.o. X in 4 k.o. X, last A. A., kot gospodujočega zemljišča, obstoji služnostna pravica pridobljena po prvem odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika, pešhoje in vožnje z vsemi vozili na motorni pogon v širini 4 metre in v dolžini okrog 25 metrov, ki poteka od javne ceste parcele št. 2 k.o. X v lasti občine Y, zahodno od gospodarskega poslopja in vzhodno od stanovanjske hiše X št. 7, vse na parceli št.: 3 k.o. X, po parceli št. 3 k.o. X kot služečem zemljišču, v zemljiškoknjižni lasti tožene stranke, v fotokopiji mapne kopije z dne 8. 2. 2014, ki je sestavni del te sodbe, označeni od A do B, do parcel št. 1 k.o. X in 4 k.o. X, v lasti A. A. in v korist vsakokratnih lastnikov gospodujočega zemljišča.

Ugotovi se, da v korist nepremičnin parcele št. 1 k.o. X, last A. A., kot gospodujočega zemljišča, obstoji služnostna pravica vožnje z vsemi vozili na motorni pogon in pešhoje v širini okrog 5 in dolžini okrog 10 metrov, pridobljene po prvem odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika, na parceli št.: 3 k.o. X v lasti tožene stranke B. B., vzporedno na zahodni strani ob objektu stanovanjske hiše X št. 8 na parceli št.: 1 k.o. X, v lasti tožeče stranke A. A., za potrebe vožnje z vsemi vozili na motorni pogon, hoje in vzdrževanja ostrešja stanovanjske hiše X št. 8, in v korist vsakokratnih lastnikov gospodujočega zemljišča.

Ugotovi se, da v korist nepremičnine hiše X št. 8, ki je na parceli št. 1 k.o. X, last A. A., kot gospodujočega zemljišča, obstoji služnostna pravica na parceli št.: 3 k.o. X v lasti tožene stranke, pridobljene po prvem odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika, neoviranega dostopa tožnice A. A. (sedaj skozi lesena drsna vrata), širine okrog 3 metre in uporabe gospodarskega dela poslopja v širini okrog 3 metre in dolžine okrog 5 metrov, vse na parceli št.: 3 k.o. X v lasti tožene stranke B. B., nujno potreben za edini možen dostop do gospodarskega dela objekta in gospodarskega dela podstrešja objekta X št. 8, na parceli št. 1 k.o. X, v lasti tožeče stranke A. A. in v korist vsakokratnih lastnikov gospodujočega zemljišča.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse pravdne stroške, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.“ (tč. I. izreka).

Tožnica je dolžna povrnitvi 661,99 € pravdnih stroškov toženke, vendar ta terjatev preide na Republiko Slovenijo, zaradi dodeljene brezplačne pravne pomoči (tč. II. izreka).

2Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožnica zaradi bistvene kršitve določb iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Tožnica poudarja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker se v sodbi ni opredelilo do vloge tožnice z dne 20. 8. 2021, v kateri je predlagala izvedbo dokaza, in sicer sklep naslovnega sodišča opr. št. P 55/2021 z dne 10. julija 2021, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 219/2021 z dne 13. aprila 2021, s tem pa je bila kršena tudi določba 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V zvezi s citiranima sklepoma tožnica podrobneje pojasnjuje, da je v tej zadevi tožnik C. C. uspel sodišču izkazati, da je od pravnomočnosti izdatka poravnave, v zadevi N 71/2002 z dne 4. 1. 2005, izvrševal posest na parceli št. 3, ki je v lasti toženke, saj mu je sam pravni prednik te parcele D. D., po razdelitvi parcel v naravi, po lastni želji in volji izročil ključ ključavnice obešanke, da je lahko kadarkoli odstranil verigo, napeto med dvema kovinskima stebroma ob javni cesti in tako nemoteno in neomejeno peš in z vsemi vozili dostopal iz javne ceste parcele št. 2 na parcelo 3, sedaj v lasti toženke in naprej do parcel 1, 4 ter do stanovanjske hiše X št. 8, vse sedaj v lasti tožnice. Nadalje opisuje dogodek z dne 14. 8. 2018, v katerem mu je dedek tožnice, D. D., v bolnišnici izročil tudi ključ vhodnih vrat stanovanjske hiše X št. 7, in sicer sinu C. C. „do prihoda domov“. Izročitev tega ključa pa je toženka na policijski postaji prijavila kot „odtujitev ključa vhodnih vrat hiše X št. 7“, čeprav je dobro vedela, da je ključ bil prostovoljno izročen. Tožnica citira točko 20 obrazložitve sklepa opr. št. P 55/2021, v katerem sodišče navaja „torej mu je uspelo izkazati, da je na parceli št. 3 izvrševal posest“. Sodišče prve stopnje se v nobeni točki obrazložitve ni opredelilo do vsebine tega sklepa in ni navedlo ugotovitev o tem pomembnem predlaganem dokazu tožnice, s tem pa je tožnica dokazovala svojo dobrovernost, saj je pravni prednik toženke D. D., ki je postal lastnik novo nastalih parcel 3 in 5, po lastni volji in po lastni želji nepreklicno izročil ključ ključavnice obešanke sinu C. C., ki je po razdelitvi nepremičnin v naravi postal lastnik parcel št. 4 in 1, s tem dejanjem pa je prišlo do daritve in „nepreklicno izkazal služnostno pravico na parceli št. 3 za dostop do parcel št. 1 in 4 ter stanovanjske hiše X št. 8“. S tem je bil tudi sklenjen pravni posel, ki predstavlja ustrezen naslov pravnim naslednikom in tožnici in izkazan element dobre vere. Podana pa je tudi predpostavka opravičljive zmote, kajti sodišče, ki je vodilo razdelitev nepremičnin v naravi, v izdatek poravnave ni vpisalo, kar je sicer samoumevno in s samo razdelitvijo po zakonu ob delitvi nepremičnin v naravi pripada, dotedanji in edini neomejeni dostop iz javne ceste po parceli št. 3 do parcel 1, 4 in do hiše X št. 8 tako, kot je to bilo do tedaj. Vse priče, in sicer E. E., C. C., F. F. in tudi priča G. G. so namreč na sodišču ob zaslišanju izpovedale, da se z delitvijo nepremičnin v naravi ni nič spremenilo, da se je do hiše X št. 8 in parcel št. 4 in 1 dostopalo povsem enako, kot pred to delitvijo v naravi. Zaradi dobrovernosti prič in prepričanja, da so se samoumevno uredile tudi vse potrebne služnostne pravice, so vse te priče sodišču tudi izpovedale, da ni bilo nikoli sklenjenega nobenega dogovora glede služnostnih pravic, ker to ni bilo potrebno, zaradi že omenjene izročitve ključa ključavnice obešanke, ki je zaklepala verigo, napeto med dvema kovinskima stebroma ob vstopu iz javne ceste na parcelo št. 3. Za takšno odločitev D. D. pa je nedvomno vedela tudi njegova žena, toženka, ki je od leta 1998 pa vse do 28. 9. 2019 skupaj z njim uporabljala za bivanje tožničino stanovanjsko hišo X št. 8 na parceli št. 1. Šele dne 28. 8. 2019 je toženka ob nameravani prodaji svoje nepremičnine, parcele št. 3, brez opozorila zamenjala ključavnico obešanko na verigi in s tem onemogočila tožnici in posestniku njenih nepremičnin C. C. dostop iz javne ceste na parcelo 3 in nato za dostop do parcel 1, 4 in stanovanjske hiše X 8. Tožnica nato opisuje dogodke v zvezi z nameravano prodajo parcele 3 in hiše X št. 7. Sodišče v sodbi ni navedlo, kje bi naj torej tožnica in pravni predniki vsa leta od razdelitve nepremičnin v naravi dostopali peš in z vsemi motornimi vozili iz javne ceste, če ne po dobroverno zatrjevani poti po parceli št. 3, ker drugje dostop ni možen. Tožnica še navaja, da sodišče ni upoštevalo izjave toženke z dne 24. 8. 2021 in vsebino te izjave citira. Nato opisuje medsebojno porušene odnose in sovražno negativno in žaljivo vedenje D. D. po dejanjih toženke z dne 28. 9. 2019. Tožnica nato v pritožbi podrobno poudarja okoliščine v zvezi z ogledom z dne 21. 9. 2021 in sestavljenim zapisnikom ter natančno citira širino poti, merjeno v različnih izhodiščnih točkah in nato navaja, da se sodišče do teh lastnih ugotovitev pri ogledu na kraju samem in sploh možnem načinu dostopa s kakršnimikoli prevoznimi sredstvi, v obrazložitvi sodbe sploh ni opredelilo in tudi ne do neverodostojnih izjav toženke „da sta tožnica in njen oče dostopala na parcelo št. 1 zadaj za staro hišo, kjer se je vozilo tudi s traktorjem, osebnim avtomobilom“. Tožnica nato omenja tudi podrobnosti iz postopka N 21/2002 v zvezi s parcelami št. 9, 10, 11, za katere je C. C. dejal, da v kolikor jih pridobi, potrebuje še prevoz na cesto preko parcel št. 1 in 1, ti parceli pa sta bili kasneje razparcelirani. V zvezi s tem se tožnica sklicuje tudi na sodbo v zadevi P 238/2013 in očita sodišču, da ni vpogledalo v ta spis in navaja posamezne okoliščine iz te pravdne zadeve. V zvezi z razlogi v 24. točki obrazložitve tako tožnica sodišču očita pristransko zavzemanje za potrditev nedobrovernosti tožnice, C. C. in G. G., vse v korist toženke. Pojasnjuje tudi, zakaj je stališče sodišča v sodbi o zatrjevanem dostopu na parcele 9, 10, 11 in 4 povsem zmotno in neprimerno, in navaja, da je sodišče slepo sledilo trditvi toženke, da ima tožnica urejen dostop na svojo parcelo 4 in da ima urejeno služnostno pot vpisano v zemljiško knjigo. Navaja tudi razloge, zakaj ni bil uspešen dogovor z H. H. k ureditvi služnostne pravice po njegovih služečih parcelah, saj navedena oseba parceli št. 4 ne priznava pravice ureditve služnosti po njegovih parcelah. Tožnica ob zaključku pritožbe sumira in strnjeno ponovi pritožbene razloge ter predlaga, da se sodba sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožbi prilaga tudi več listinskih dokazov. Z vlogo z dne 29. 11. 2021 pa k pritožbi prilaga sklep Višjega sodišča v Mariboru opr. št. I Cp 696/2021 z dne 9. 11. 2021.

3V kratkem odgovoru na pritožbo toženka navaja razloge, zaradi katerih meni, da je pritožba tožnice neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške. Posebej opozarja na sodbo VSMB I Cp 472/2020 z dne 18.8.2020, v kateri se navaja primerljiva trditvena podlaga ter na sodno poravnavo v zadevi N 71/2002, 5. točko, ki daje pravico hoje vzhodno od starejše hiše konkretni osebi, C. C., tak dogovor pa je lahko le neprava stvarna služnost.

4Pritožba z dne 29.11.2021 je prepozna, pritožba z dne 3.11.2021 pa ni utemeljena.

5Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da je 30 dnevni rok za vložitev pritožbe (prvi odstavek 333. člena ZPP) zakonski in prekluziven, kar pomeni, da ga ni dopustno podaljševati in se vloge, vložene po njegovem preteku, ne smejo upoštevati. Tožnica je sodbo prejela 5.10.2021, pritožbo je vložila 3.11.2021, dne 29.11.2021 pa poslala vlogo „priloga k pritožbi“. Slednja je bila vložena po preteku navedenega roka, zato je sodišče druge stopnje ne sme upoštevati temveč jo je kot prepozno zavrglo (drugi odst. 343. člena ZPP).

6V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP pa je podana nadaljnja omejitev, saj se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

7Razen navedenih določb, pa navedbe v pritožbi omejuje tudi določba 337. člena ZPP, ki dopušča navajanje novih dejstev in predlagati nove dokaze le pod določenimi pogoji¹. Tožnica v pritožbi ne navaja nobenih razlogov, ki bi lahko omogočali presojo njenega nekrivdnega ravnanja, zato niso podani zakonski pogoji, da bi sodišče druge stopnje lahko pri presoji upoštevalo tudi tovrstne trditvene in dokazne presežke. Preizkus dejanskega stanja je zatorej omejen le na pravočasne trditve o odločilnih dejstvih in dokaze zanje, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje.

8Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami.

9Kot je bilo pojasnjeno, kršitev iz 15. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Tožnica v pritožbi tem procesnim zahtevam ni zadostila, saj to kršitev uveljavlja povsem nedoločno (tč. a na strani 2 in tč. V na strani 17 pritožbe). Tudi sicer je t.i. protispisnost podana takrat, ko je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in samimi temi listinami, zapisniki oz. prepisi. Gre torej za napako, ki je povsem tehnične narave, saj pri tem sodišče napačno prenese nek podatek o odločilnem dejstvu, ta pa je nato predmet nadaljnje dokazne ocene. Tovrstno kršitev konstituira torej zgolj napačen prenos podatka o odločilnem dejstvu. Iz vsebine obširnih navedb tožnice v pritožbi pa izhaja, da graja predvsem vrednotenje sodišča prve stopnje (postopek dokazovanja in/ali razlago materialnega prava).

10Tako v postopku pred sodiščem prve stopnje (274. člen ZPP, 308. člen ZPP, drugi odstavek 89. člena ZPP) kot druge stopnje (12. točka drugega odstavek 339. člena ZPP) morajo sodišča paziti na litispendenco in pravnomočno razsojeno stvar po uradni dolžnosti. Tožnica v pritožbi in toženka v odgovoru nanjo, opozarjata na različne postopke, ki bi naj bili (tožnica) oziroma ne bili (toženka) pomembni za odločitev v predmetni zadevi. Sodišče druge stopnje, ki mora na omenjene pravne učinke odločb sodišč paziti po uradni dolžnosti ugotavlja, da za odločanje v tej zadevi niso bile podane tovrstne pravne ovire, ki bi preprečevale sodiščem odločanje o postavljenem tožbenem zahtevku.

Vsebino poravnave v zadevi N 71/2002 z dne 4.1.2005 bo sodišče druge stopnje obravnavalo posebej.

V pravdni zadevi P 164/2019 in I Cp 472/2020 z dne 18.8.2020 (tožnica G. G., toženka B. B.) je bil pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala ugotovitev, da je priposestvovala služnost pešhoje po služečem zemljišču 3, v korist gospodujočih zemljišč 9, 10, 11. Nosilni razlog odločb je, da je priposestvovanje lahko pričelo teči šele po delitvi v letu 2005, saj je do takrat obstajala na teh nepremičninah solastninska skupnost.

V pravdni zadevi P 238/2013 in I Cp 139/2016 z dne 12.7.2016 (tožnici G. G. in A. A., toženka I. I.) je bilo pravnomočno ugodeno zahtevku, s katerim sta tožnici zahtevali ugotovitev, da sta priposestvovali služnost pešhoje in vožnje z vsemi vozili v kmetijske namene po služečem zemljišču 12, v korist gospodujočih zemljišč 4, 9, 10, 11. Nosilni razlog odločb je, da je bila služnost priposestvovana po takrat veljavnih določbah, ki so ureja t.i. nepravo priposestvovanje (doba 20 let in dejansko izvrševanje služnosti brez nasprotovanja).

V pravdni zadevi P 135/2019 in I Cp 219/2021 z dne 13.4.2021 ter nato P 55/2021 in I Cp 696/2021 z dne 9.11.2021 (tožnik C. C., toženka B. B.) pa se je odločalo o tožbenem zahtevku zaradi motenja posesti (zamenjava ključavnice obešanke na stebru in verigi). Ta pravdna zadeva nima prav nobenih skupnih elementov (predpostavk) s sedaj obravnavano zadevo, med njima se zato vprašanje identitete oziroma istovetnosti tožbenih zahtevkov (tožbeni zahtevek, ki ima pravni temelj v pravici materialnega prava² in dejansko stanje, ki ga zamejujejo tudi okoliščine krajevne in časovne narave) sploh ne more zastaviti. Zato je tudi povsem nepomembno, kako je sodišče druge stopnje s sklepom z dne 9.11.2021³ razsodilo. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo povsem pravilno, ko rezultata tega postopka ni upoštevalo v predmetni pravdni zadevi in ni storilo nobene izmed kršitev, ki jih tožnica uveljavlja v pritožbi ali pa so uradoma upoštevane.

11Tožnica bo v postopku uspela, če je imetnica pravice (upravičenja) materialnega prava (in bo s trditvami in dokazovanjem to uspela dokazati) in, če bo pravilno postavila tožbeni zahtevek. V skladu z načelom dispozitivnosti mora tožnica postaviti tožbeni zahtevek in sodišče lahko odloča samo v mejah postavljenega zahtevka (2. člen ZPP). Tožnica je v tem postopku postavila tožbene zahtevke, katerih skupni imenovalec je, da so vsi ugotovitvene narave in se z njimi uveljavlja pridobitev izvedene stvarne pravice služnosti na podlagi priposestvovanja. Zato je s tako postavljenimi tožbenimi zahtevki zamejen tudi obseg ugotavljanja odločilnih dejstev, ki so torej soodvisna od razlage materialnega prava, v tem primeru določb Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki priposestvovanje stvarne služnosti ureja v 217. členu⁴. Tako postavljeni tožbeni zahtevki zato sodišču prve stopnje niso dopuščali, da bi ugotavljalo dejstva, ki bi bila odločilna za nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla. Če bi namreč tožnica želela pridobiti stvarno služnost na tej pravni podlagi, bi morala postaviti dajatveni tožbeni zahtevek, katerega vsebina bi bila odvisna od tega, kakšne pomanjkljivosti bi takšen zavezovalni posel imel ter zahtevati še izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila kot bistvenega elementa razpolagalnega posla⁵.

Zapisana materialnopravna razlaga je pomembna, ker tožnica v pritožbi navaja, da je takšen pravni posel bil sklenjen med pravnimi predniki obeh pravdnih strank. D. D. je „po lastni želji in volji izročil ključ ključavnice obešanke“ C. C. in je lahko slednji:“..kadarkoli odstranil verigo napeto med dvema kovinskima stebroma ob javni cesti in nato nemoteno in neomejeno peš in z vsemi vozili dostopal iz javne ceste parcele 2 na parcelo 3 sedaj v lasti toženke in naprej do parcel 1, 4 ter do stanovanjske hiše X št. 8, vse to sedaj v lasti tožnice.“. Tožnica zatrjuje tudi, da je s tem dejanjem D. D. svojemu sinu in njegovim pravnim prednikom:“...z daritvijo nepreklicno izkazal služnostno pravico na parceli št. 3 k.o. X za dostop do parcele št. 1 in 4 k.o. X ter stanovanjske hiše X št 8.“ in da je s tem D. D.: “sklenil s pravnim prednikom parcele št. 1 in 4 sinom C. C., pravni posel, ki predstavlja ustrezen naslov pravnim naslednikom in tožnici“.

Te izrecno citirane navedbe iz pritožbe in tudi vse ostale, s katerimi tožnica utemeljuje, da je bila sklenjena pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti, so zato, ker ni postavila ustreznega tožbenega zahtevka dajatvene narave, za odločanje nepomembne.

12Sodišče prve stopnje je posebej skrbno obravnavalo sporazum strank, ki je zapisan v sodni poravnavi, v nepravdnem postopku N 71/2002, z dne 4.1.2005 (tč. 20. obrazložitve). Tudi ta postopek je končan, zato tožnica v tem postopku ne more uveljavljati nobenih ugovorov, ki se nanašajo nanj. Zato so neupoštevne trditve, da bi moralo sodišče stranke ob sklepanju poravnave opozoriti ali seznaniti, da je potrebno urediti tudi služnostne poti. Tudi sicer tožnica v celoti prezre, da je sodna poravnava pogodba med strankami, s katero sporazumno uredijo neko pravno razmerja, sodišče pa pri tem ne sme preverjati resničnosti zatrjevanih dejstev in materialnopravne upravičenosti, paziti mora le, da pogodba ne nasprotuje prisilnim predpisom ali morali⁶.

Neutemeljene so navedbe v pritožbi o „samoumevnem in s samo razdelitvijo po zakonu ob delitvi nepremičnin v naravi...“ nastali pravici stvarne služnosti. Obstajajo sicer procesne določbe, ki pa ne urejajo nastanek služnostne pravice temveč urejajo nekatere položaje že ustanovljenih stvarnih služnosti⁷. Vendar je bistveno, da ima sodna poravnava učinke pravnomočnosti in so zato sodišča vezana na njen izrek (308. člen ZPP). Zato je sodišče prve stopnje popolnoma pravilno ugotovilo, da je v tej poravnavi bilo dogovorjena le služnost hoje in sicer: “C. C. si izgovori samo pravico hoje vzhodno od stanovanjske hiše in vinograda zaradi dostopa do parcel št. 11, 10 in 9 vse k.o. X“. Vsebina tega zapisa je enopomenska in iz njega nedvoumno izhaja, da nima ničesar skupnega z vsebino tožbenih zahtevkov, zato ta pogodbeni dogovor za odločitev v zadevi ni pomemben.

13Dejstvo, ki je obravnavano že v tč. 11. obrazložitve te sodbe, da je namreč pravni prednik tožnice prejel ključ ključavnice obešanke in je tako lahko neovirano dostopal do par. št. 1, 4 in na njih stoječe stanovanjske hiše, ima svoj pravni temelj v že navedeni sodni poravnavi, saj je C. C., sicer bivši lastnik obeh parcel, svojemu očetu prepustil pravico uporabe obeh parcel (na njih stoječi stanovanjski hiši in vinogradu), do njegove smrti (prvi stavek tč. 5. poravnave), sam pa prevzel obveznost: “D. D. dovoljuje, C. C. pa se zavezuje, da bo stanovanjsko hišo, ki je sedaj na parceli št. 1 k.o. X na svoje stroške vzdrževal C. C., tako, da bo hiša ostajala v takem stanju kot je na dan sklenitve te poravnave.“. Da bi torej zavezanec (dolžnik) to obveznost lahko izpolnjeval, mora imeti dostop do navedene parcele. Za obravnavano zadevo pa je bistveno, da ta del dogovora ni pravni posel⁸, ki bi bil podlaga za nastanek stvarne služnosti in, kot je že bilo pojasnjeno, tožbeni zahtevki so zapisani tako, da sodiščem v tej pravdi ne dopuščajo odločanja o nastanku stvarne služnosti na pravno poslovni podlagi.

14Z okoliščinami, ki jih tožnica v pritožbi poudarja in so zapisane v drugem odst. tč. 11. obrazložitve, tožnica utemeljuje tudi obstoj materialnopravne predpostavke dobre vere, ki je, ob preteku časa, kumulativna predpostavka priposestvovanja stvarne služnosti na podlagi prvega odst. 217. člena SPZ⁹. Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo in določilo vsebino pravnega standarda „dobre vere“ (tč. 17. in 18. obrazložitve), dejanska podlaga, torej odločilna dejstva, pa so navedena v tč. 20. do vključno 27. obrazložitve. Kot izhaja iz nosilnega razloga iz odločb P 164/2019 in I Cp 472/2020 z dne 18.8.2020, je priposestvovalni čas pričel teči šele od razdružitve solastninske skupnosti (poravnava z dne 4.1.2005) in od takrat naprej, in ves čas priposestvovalne dobe, je morala pri tožnici in njenih pravnih prednikih biti podana dobra vera. Od uveljavitve SPZ naprej (1.1.2003) pa velja razlaga:“Pogoj dobre vere pa ni izpolnjen, če je bila med lastnikom gospodujoče stvari in lastnikom služeče nepremičnine sklenjena samo pogodba o ustanovitvi služnosti, služnost pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo.“¹⁰. Razlaga pojma „dobra vera“ vključuje elementa opravičljive zmote (subjektivni pogoj) in ustrezne raziskovalne skrbnosti posestnika (objektivni pogoj)¹¹, (ne)obstoj teh elementov pa je odvisen od ugotovljenih odločilnih dejstev, na katera se sodišče druge stopnje sklicuje v uvodnem stavku te točke obrazložitve.

Sodišče prve stopnje jih je pravilno ugotovilo, zato sodišče druge stopnje zavrača vse navedbe v pritožbi, s katerimi tožnica skuša izpodbiti dejansko stanje in oceno izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je verjelo izpovedbi prič E. E., C. C., F. F., G. G., ki so izpovedale, da se je dostopalo do „stare hiše“ (par. št. 1) tudi po sklenitvi sodne poravnave (tč. 23. obrazložitve), a je nato sprejelo pravni sklep, da takšno dopuščanje ne pomeni, da je bil sklenjen pravni posel in izpolnjen pogoj dobre vere (tč. 24. obrazložitve). Ne zgolj zato, ker sta „tožnica in tožničin oče (C. C.) vedela, da navedena služnost v zemljiško knjigo ni bila vknjižena“ temveč tudi zato, ker iz sodne poravnave izhaja že omenjena obveznost vzdrževanja stanovanjske hiše, kar je izpovedal tudi C. C.: “Na vprašanje, ali sta s starim očetom sklenila kakšen dogovor, kje bo lahko dostopal do svojih parcel, torej do stare hiše je priča povedala, da ni bilo sklenjenega nobenega dogovora, razen tega, da stari oče do smrti uporablja staro hišo, sam pa je dolžan skrbeti za hišo, jo dolžena vzdrževati na svoje stroške, kar je tudi izvajal in še danes izvaja.“ (tč. 23. obrazložitve). C. C. je pravni prednik tožnice (lastninsko pravico je pridobila s sklenitvijo darilne pogodbe z dne 20.1.2006) in je torej vedel, da pot, ki jo je uporabljal (par. št. 3) za dostop do stanovanjske hiše (par. št. 1) in ključ obešanke ključavnice, ki mu je to pot odpirala, uporablja le za potrebe izpolnjevanja sprejete obveznosti vzdrževanja, pravico uporabe te stanovanjske hiše pa ima samo njegov oče, do smrti. Te okoliščine pa ne utemeljujejo obstoja predpostavke dobre vere, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da na pravni podlagi prvega odst. 217. člena SPZ, tožbenim zahtevkom ni mogoče ugoditi.

15Glede druge možne pravne podlage t.i. nepravega priposestvovanja stvarne služnosti¹², pa pravilno ugotovljena dejstva glede pričetka teka priposestvovalne dobe (sklenitev sodne poravnave dne 41.2005) in njenega pretrganja (vložitev tožbe 18.5.2020) jasno izkazujejo, da ni preteklo zahtevanih 20 let, zato tožnica ne more uspeti s tožbenimi zahtevki na tej pravni podlagi (tč. 15. obrazložitve).

16V prvem tožbenem zahtevku tožnica zahteva ugotovitev stvarne služnosti tudi v korist par. št. 4. Kot dodaten razlog, zakaj ta tožbeni zahtevek ni utemeljen, je sodišče prve stopnje povsem pravilno navedlo, da tožnica že ima: “...ugotovljen obstoj služnostne pravice pešhoje in vožnje z vsemi vozili v kmetijske namene v korist par. št. 4 po par. št. 12 k.o. X ter je ta služnost vpisana v zemljiško knjigo.“ (tč. 24. obrazložitve). Takšna ugotovitev je pravilna, kot je bilo že pojasnjeno, je sodišče vezano na takšno pravnomočno odločitev iz odločb P 238/2013 in I Cp 139/2016 z dne 12.7.2016.

17V pritožbi tožnica navaja tudi, da razen po par. št. 3 dostop do par. št. 1 (zatrjuje sicer tudi glede par. št. 4, a kot je bilo pojasnjeno, je o tem že pravnomočno odločeno) dostop ni možen, kar je bilo v tem postopku tudi ugotovljeno (na ogledu, s fotografijami). Sodišče druge stopnje na tovrstne pritožbene navedbe odgovarja, da ne sodijo med tiste, ki so odločilnega pomena (prvi odst. 360. člena ZPP) in sicer iz dveh razlogov.

Najprej zato, ker iz že omenjene sodne poravnave izhaja, da je pravni prednik tožnice prepustil pravico uporabe par. št. 4 in 1 svojemu očetu (ki je vsaj v času zaključka postopka pred sodiščem prve stopnje še živel), on (ali pa tožnica) pa je prevzel obveznost vzdrževanja stanovanjske hiše (na par. št. 1)(glej drugi odst. tč. 11 in tč. 13. te obrazložitve). Pojasnjeno je bilo tudi, da je prav zaradi izpolnjevanja te obveznosti bil izročen ključ ključavnice obešanke, kajti morebitno oviranje dostopa (toženke ali njenih izpolnitvenih pomočnikov) bi ponovno pomenilo kršitev, kot je to bilo že ugotovljeno v postopku P 135/2019 in I Cp 219/2021 z dne 13.4.2021 ter nato P 55/2021 in I Cp 696/2021 z dne 9.11.2021, takšen zahtevek pa se lahko postavi tudi v petitorni pravdi. Tožnica torej ima pravno podlago za dostop tudi do par. 1, ki jo lahko uporablja za izpolnjevanje obveznosti vzdrževanja stanovanjske hiše (tožnica oz. njen pravni prednik je lastninska upravičenja posesti ter rabe in uživanja prenesel na D. D.).

Drugi razlog pa je v tem, kar je sicer tudi že delno pojasnjeno v prvem odst. tč. 11. obrazložitve te sodbe, da sodišča lahko odločajo samo v mejah postavljenih tožbenih zahtevkov in v postopkih, ki jih praviloma izbere stranka (tožnica). Res je namreč, da mora imeti vsaka nepremičnina tudi ustrezen dostop in za zagotovitev teh upravičenj, ki izhajajo iz lastninske pravice, je urejen institut nujne poti. Materialnopravne določbe vsebuje SPZ¹³, procesne pa Zakon o nepravdnem postopku (ZNP-1)¹⁴. Za uveljavljanje te pravice materialnega prava je torej predpisan drug postopek, z drugačnimi materialnopravnimi predpostavkami in nanje navezujočimi se odločilnimi dejstvi. Zato bo tožnica potem, ko bo njena lastninska pravica na obeh nepremičninah znova vsebovala vsa upravičenja¹⁵, takšno pravico lahko uveljavljala.

18Vse preostale navedbe tožnice v pritožbi, še posebej razprava o zavržnih ravnanjih toženke in tudi D. D., o izročitvi ključev stanovanjske hiše „do prihoda domov“, še posebej obsežna razprava o ogledu in ugotavljanju dejanskih odmikov ali širin, o ureditvi služnosti z H. H., so za odločitev nepomembna in se zato sodišče druge stopnje do njih ne bo opredelilo (prvi odst. 360. člena ZPP).

19Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pritožbo z dne 29.11.2021 zavrglo (prvi odst. 346. člena ZPP), pritožbo z dne 3.11.2021 pa zaradi njene neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen ZPP). Praviloma sodišče druge stopnje tudi ne priznava stroškov odgovora na pritožbo, razen v izjemnih primerih¹⁶. Ker takšna izjema v obravnavanem primeru ni podana, je sodišče druge stopnje z uporabo kriterija potrebnosti stroškov (155. člen ZPP), v zvezi s temeljnim načelom ekonomičnosti (prvi odst. 11.člena ZPP) odločilo, da tudi toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP).

¹ Če pritožnik“...izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz (sedaj pravilno) petega odst. 286. člena tega zakona.“.
² 33. člen SPZ: „(1) Sodišče daje varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje. Pri tem se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika.“.
³ Sklep je bil izdan po zaključku predmetnega postopka pred sodiščem prve stopnje, t.j. dne 21.9.2021.
⁴ (1) Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let. (2) Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval. (3) Stvarne služnosti ni mogoče priposestvovati, če je lastnik gospodujoče stvari zlorabljal zaupanje lastnika ali neposrednega posestnika služeče stvari, če je služnost izvrševal s silo ali zvijačo ali če je bila služnost dovoljena do preklica. (4) Negativne služnosti ni mogoče priposestvovati.
⁵ Glej Juhart M., SPZ s komentarjem, Ljubljana 2004, komentar 23. člena ter komentar 215. člena.
⁶ Betetto N., Galič A, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Ljubljana 2009, str. 35; 3. člen ZPP.
⁷ Npr. četrti odst. 158. člen ZNP-1:“( 4) Če je predmet delitve nepremičnina, ostanejo pred vpisom zaznambe postopka delitve solastnine v zemljiški knjigi vpisane stvarne pravice ali druge pravice ter pravna dejstva, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo, vpisane. Če se izvrševanje stvarne služnosti nanaša le na del nepremičnine, ki v postopku delitve postane samostojna nepremičnina, stvarna služnost na ostalih nepremičninah, ki nastanejo v postopku delitve, ugasne.“.
⁸ Lahko je prekarij (z izročitvijo ključev in s tem omogočitev dostopa do nepremičnine je nastal konkludenten dogovor, ki velja omejeno, do smrti upravičenca) ali pa sestavni del upravičenj (dostopati do hiše), da lahko izpolniš pogodbeno zavezo (vzdrževati hišo).
⁹ (1) Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost v dobri veri deset let.
¹⁰ Juhart M., SPZ s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 902-903.
¹¹ Npr. VSRS Sodba II Ips 73/2019 z dne 29.5.2020
¹² (2) Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval.
¹³ 88. do 90. člen; „Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški.“ (80. člen).
¹⁴ 175. do 179. člen.
¹⁵ 37. člen:“(1) Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon.“.
¹⁶ Npr. zaradi dopustne uporabe 337. člena ZPP; v primerih pritožbene obravnave; kadar se odgovor na pritožbo vlaga zaradi zagotovitve pravice do opredeljevanja sodišča in s tem pogoja izčrpanosti pravnih sredstev; Up-1266/05-24, 7. 6. 2007; Up-43/10, 7. 4. 2011.