88. člen SPZ

Nujna pot je lahko ustanovljena le, če ne onemogoča ali znatno ne ovira uporabe tuje nepremičnine, v obravnavanem primeru pa ta pogoj ni izpolnjen. Nasprotna udeleženka bi bila ob dovolitvi nujne poti izključena od uporabe svoje nepremičnine, vrednost nepremičnine bi se bistveno zmanjšala, nesorazmerno bi bilo poseženo tudi v njeno ustavno varovano pravico do zasebnosti. Po stališčih sodne prakse se nujna pot preko zaprtih dvorišč, prostorov ali zgradb praviloma ne more ustanoviti. V obravnavanem primeru niso podani pogoji za določitev nujne poti skozi zaprto garažo nasprotne udeleženke do poslovnih prostorov predlagatelja v kleti večstanovanjske stavbe.

Dejstvo, da neka stavba do javne poti nima dostopa drugje kot po določeni obstoječi poti, po kateri se zatrjuje priposestvovana služnost, ne pomeni, da mora biti po tej (edini) dostopni poti ugotovljena služnost vožnje z vsemi vozili. Če bi bilo npr. ugotovljeno, da se je do nekega objekta dostopalo v času priposestvovalne dobe po cesti zgolj peš, služnost vožnje ne bi bila priposestvovana. Po drugi strani je jasno, da mora imeti vsaka nepremičnina dostop do javne poti, a je (če pot ni urejena na drugačen način) temu namenjen drug pravni institut: nujna pot.

Pri vprašanju rabe sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz okoliščine, da si pri rabi dela nepremičnine, po kateri naj poteka nujna pot, v času odločanja predlagateljica in nasprotna udeleženca konkurirajo z njenimi istovrstnimi načini (predvsem z vožnjami, premiki vozil, šlo naj bi za vzpostavljeno komunikacijsko površino, kot tako potrebno tudi samim nasprotnim udeležencem), temveč bi moralo upoštevati omejitev celotnega potenciala varovane lastninske pravice glede na vrsto nepremičnine.

Z ustanovitvijo nujne poti mora nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot pa bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini.

Soglasje lastnika ni zakonski pogoj za določitev nujne poti. Sodišče upošteva vse okoliščine primera tako, da je odločitev čim bolj pravična in sorazmerna, saj nujna pot pomeni velik poseg v lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je primerno upoštevalo uveljavljeno stališče teorije, da mora z ustanovitvijo nujne poti nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini.

Iz določb 88. in 89. člena SPZ izhaja, da zakon od sodišča dejansko terja tehtanje položajev lastnika gospodujočega in lastnika služečega zemljišča. Z metodo ravnotežja, ki se nanaša na načelo sorazmernosti, mora doseči skladnost in ravnovesje položajev lastnikov obeh zemljišč. Načelo sorazmernosti pomeni, da mora biti poseg v ustavno pravico ali svoboščino (v tem primeru lastninsko pravico nasprotnega udeleženca) utemeljen zaradi uresničevanja neke druge ustavne vrednote (v tem primeru lastninske pravice predlagateljice), da mora biti poseg za dosego tega cilja sploh primeren in nujno potreben, in nazadnje, da s posegom pridobljena korist ustreza teži posega (sorazmernost v ožjem smislu).

Stališče tožencev, da priposestvovanje stvarne služnosti na solastni stvari ni mogoče, je zmotno. Res je sodna praksa do odločbe VS RS II Ips 109/2019 stala na stališču, da to ni mogoče, a je bilo tako stališče s to odločbo preseženo.

Lokacijsko evidentiranje območja stvarne služnosti v katastru nepremičnin je predmet posebne vrste katastrskega postopka in glede na določila ZKN ni obvezno, temveč je stvar proste izbire. Tudi SPZ nikjer ne določa, da bi bil vpis območja stvarne služnosti v kataster konstitutivni pogoj za ugotovitev oz. pridobitev služnosti v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kot neutemeljen zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari. Obrazložitvi, da gre v predmetni zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago spora (priposestvovanje), pritožbeno sodišče dodaja, da gre tudi za druge vrste sodni postopek (pravdni, tam nepravdni postopek) in za druge stranke postopka kot v postopku za ustanovitev nujne poti (sedaj sta tožena tudi nova solastnika služeče nepremičnine).

Sodišče je dovolilo nujno pot za predlagateljičino nepremičnino, ker je ugotovilo, da nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto in bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški.

Ker nepremičnine predlagateljev nimajo dostopa do javne poti, ni mogoče trditi, da je obremenitev lastninske pravice na služeči nepremičnini nesorazmerna s koristjo, ki jo ta predstavlja za gospodujoče nepremičnine.

Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Bistvena vprašanja, s katerimi se mora sodišče ukvarjati v postopku za določitev nujne poti so torej: 1. kaj predstavlja redno rabo gospodujoče nepremičnine in 2. ali ima gospodujoča nepremičnina za takšno rabo potrebno zvezo z javno cesto ali bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Redno rabo nepremičnine je treba ugotavljati v vsakem konkretnem primeru in upoštevati konkretne okoliščine primera. Pojem "redne rabe nepremičnine" se nanaša na vsakodnevno, običajno uporabo nepremičnine v skladu z njenim namenom. Pri večstanovanjski stavbi to pomeni tudi uporabo skupnih prostorov za dostop do stanovanj, do kleti ali skupnih parkirišč. Redna raba večstanovanjske stavbe tako vključuje tudi uporabo dostopnih poti do vhoda stavbe, saj je to običajen del uporabe skupnih prostorov, ki so namenjeni vsem etažnim lastnikom oziroma uporabnikom stavbe. Navedeno izhaja iz zakonske opredelitve, kaj so skupni deli stavbe v skladu z SPZ in SZ-1.

Vprašanji, kateri od postopkov se je začel prej in ali postopki tečejo med istimi strankami, za odločitev o predlogu za prekinitev postopka nista relevantni, saj iz tega razloga postopka ni mogoče prekiniti. Tek razlastitvenega postopka ne predstavlja katerega od drugih zakonskih razlogov, na podlagi katerih bi sodišče moralo prekiniti postopek. Sodišče prve stopnje je tisto, ki odloči, ali bo v primeru ugotovljenega predhodnega vprašanja sklenilo, da se postopek prekine do njegove pravnomočne razrešitve, ali pa ga bo reševalo samo. Pritožbeno sodišče takšne odločitve namesto njega ne more sprejeti, saj bi bila v nasprotnem strankam postopka odvzeta pravica do pritožbe zoper sklep, s katerim bi bilo odločeno o predlogu za prekinitev postopka.

Skladno z Gradbenim zakonom (v nadaljevanju GZ-1) je za gradnjo ključna projektna dokumentacija. Ta mora biti skladna s predpisi. Prav zato lahko investitor (oziroma zanj projektant) od mnenjedajalcev, med drugim organov na področju varovanja komunalne in energetske infrastrukture, predhodno pridobi projektne pogoje (42. člen GZ-1), dolžan pa je pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti njihovo mnenje k projektu (43. člen GZ-1), v katerem se opredeli skladnost s predpisi iz njihove pristojnosti.

Odgovor na ugovor je treba (nujno) vročati nasprotni stranki le, če bi predlagatelj v takšni vlogi popolnoma spremenil dejansko podlago, na kateri utemeljuje verjetnost svoje terjatve, in če bi sodišče na tako bistveno spremenjene trditve oprlo svojo odločitev. Cilj izdaje začasne odredbe je, da se prepreči, da bi se predlagatelju dostop do stanovanjske hiše onemogočal. Ker je ta nujno eksistencialno potreben, lahko njegovo preprečevanje nedvomno privede do nastanka težko nadomestljive škode. Pritožbeno sodišče se strinja, da sam pisni poziv nasprotnih udeležencev predlagatelju še ne izkazuje nastanka škode, ki bi ga bilo potrebno z izdajo začasne odredbe preprečiti. Vendar je potrebno zadevo obravnavati celostno in upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera. Tudi sodna praksa namreč poudarja, da gre pri težko nadomestljivi škodi za pravni standard, ki ga mora v konkretni zadevi glede na vse okoliščine primera napolniti sodišče, saj zakonsko ni definiran. Pri tem izhaja iz konkretnih in relevantnih dejstev, ki jih navede in izkaže predlagatelj. V obravnavani zadevi tako ne gre spregledati pretekla oviranja uporabe sporne trase. Iz več pričevanj izhaja, da naspro

V civilnem pravu je uveljavljena uporaba generalnih klavzul, tj. pravnih določb, zasnovanih pomensko zelo odprto in pogosto s sklicevanjem na vrednostna merila, in ni v nasprotju z načeli pravne države. Sodišče je dolžno pri uporabi tako oblikovane določbe ugotoviti, katere okoliščine so po naravi stvari pomembne in jih ustrezno ovrednotiti. V postopku je prizadeti osebi zagotovljeno, da se o tem izreče, odločitev pa je predmet preizkusa v postopku s pravnimi sredstvi. Na ta način se v potrebnem obsegu zagotavlja predvidljivost odločanja in preprečuje njegova arbitrarnost. Neupoštevanje nepremoženjskega vidika ni v nasprotju z Ustavo ali EKČP.

V zvezi z vprašanjem opisa stvarne služnosti, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da morajo biti meje izvrševanja služnosti natančno določene, posebej tam, kjer izvrševanje služnosti ni vezano na nek trajen infrastrukturni objekt. Opis prostorskih meja služnosti mora omogočati zanesljivo in trdno opredelitev meja prostora, na katerem se ta izvršuje, sicer ima lastnik služeče nepremičnine v zemljiški knjigi vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti. Ta zahteva mora vsekakor veljati tudi za postopek dovolitve nujne poti. Jasne koordinate stvarne pravice lastnikom obeh zemljišč zagotavljajo potrebno varnost – lastnika gospodujočega zemljišča varujejo pred morebitnimi posegi v pravico, lastnika služečega zemljišča pa pred prekomerno obremenitvijo njegove nepremičnine. Opisano je še bolj pomembno ob urejanju nujne poti, ki v naravi še ne obstaja. Višje sodišče v zvezi z odmero nadomestila še opozarja, da je vprašanje, ali bo del sporne površine postal javna cesta, bodoče negotovo dejstvo, ki se ga pri odmeri ne bi smelo upoštevati kot da bo gotovo nastopilo

Predlog se zavrne.

Praviloma se nujna pot ne more ustanoviti preko zgrajenih hišnih dvorišč, vendar pa prepoved ustanavljanja nujnih poti preko dvorišč ni absolutna. Izjemoma je dopustna, če se z druge smeri ali brez nesorazmerno velikih stroškov ne more priti do gospodujočega zemljišča. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sprejelo zaključek, da nujne poti ni mogoče ustanoviti že iz razloga, ker poteka preko dvorišča približno 1 m od vhodov v stanovanjsko hišo nasprotnih udeležencev, in se z vprašanjem (ne)sorazmernosti stroškov ureditve alternativne poti in vprašanjema, kakšna bi bila zaradi ustanovitve predlagane nujne poti škoda za nepremičnini nasprotnih udeležencev in kakšna korist za predlagateljevi nepremičnini, ni ukvarjalo, kljub temu, da je ugotovilo, da predlagatelj za dostop do svojih nepremičnin dejansko uporablja predlagano nujno pot, alternativna pot pa je sicer možna, vendar bi jo bilo treba v določenem delu šele urediti, predlagatelj pa je pravočasno zatrjeval, da je njena izgradnja povezana z nesorazmernimi stroški.

Če sta nasprotna udeleženca zožila širino nujne poti z naknadno postavitvijo betonskih stebričkov, to ne utemeljuje zahteve po razširitvi nujne poti, temveč bi bilo na mestu varstvo že obstoječe služnostne pravice zaradi njenega oviranja. Predmet pritožbenih novot so lahko le subjektivno nova dejstva, ne pa tudi objektivno nova dejstva, to je dejstva, ki so nastala šele po izdaji sklepa sodišča prve stopnje.

Priposestvovalni čas je pričel teči šele od razdružitve solastninske skupnosti (poravnava z dne 4.1.2005) in od takrat naprej, in ves čas priposestvovalne dobe, je morala pri tožnici in njenih pravnih prednikih biti podana dobra vera. Od uveljavitve SPZ naprej (1.1.2003) pa velja razlaga:“Pogoj dobre vere pa ni izpolnjen, če je bila med lastnikom gospodujoče stvari in lastnikom služeče nepremičnine sklenjena samo pogodba o ustanovitvi služnosti, služnost pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo.“ Razlaga pojma „dobra vera“ vključuje elementa opravičljive zmote (subjektivni pogoj) in ustrezne raziskovalne skrbnosti posestnika (objektivni pogoj), (ne)obstoj teh elementov pa je odvisen od ugotovljenih odločilnih dejstev.