89. člen SPZ

Nujna pot je lahko ustanovljena le, če ne onemogoča ali znatno ne ovira uporabe tuje nepremičnine, v obravnavanem primeru pa ta pogoj ni izpolnjen. Nasprotna udeleženka bi bila ob dovolitvi nujne poti izključena od uporabe svoje nepremičnine, vrednost nepremičnine bi se bistveno zmanjšala, nesorazmerno bi bilo poseženo tudi v njeno ustavno varovano pravico do zasebnosti. Po stališčih sodne prakse se nujna pot preko zaprtih dvorišč, prostorov ali zgradb praviloma ne more ustanoviti. V obravnavanem primeru niso podani pogoji za določitev nujne poti skozi zaprto garažo nasprotne udeleženke do poslovnih prostorov predlagatelja v kleti večstanovanjske stavbe.

Pri vprašanju rabe sodišče prve stopnje ne bi smelo izhajati iz okoliščine, da si pri rabi dela nepremičnine, po kateri naj poteka nujna pot, v času odločanja predlagateljica in nasprotna udeleženca konkurirajo z njenimi istovrstnimi načini (predvsem z vožnjami, premiki vozil, šlo naj bi za vzpostavljeno komunikacijsko površino, kot tako potrebno tudi samim nasprotnim udeležencem), temveč bi moralo upoštevati omejitev celotnega potenciala varovane lastninske pravice glede na vrsto nepremičnine.

Z ustanovitvijo nujne poti mora nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot pa bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini.

Soglasje lastnika ni zakonski pogoj za določitev nujne poti. Sodišče upošteva vse okoliščine primera tako, da je odločitev čim bolj pravična in sorazmerna, saj nujna pot pomeni velik poseg v lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je primerno upoštevalo uveljavljeno stališče teorije, da mora z ustanovitvijo nujne poti nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini.

Iz določb 88. in 89. člena SPZ izhaja, da zakon od sodišča dejansko terja tehtanje položajev lastnika gospodujočega in lastnika služečega zemljišča. Z metodo ravnotežja, ki se nanaša na načelo sorazmernosti, mora doseči skladnost in ravnovesje položajev lastnikov obeh zemljišč. Načelo sorazmernosti pomeni, da mora biti poseg v ustavno pravico ali svoboščino (v tem primeru lastninsko pravico nasprotnega udeleženca) utemeljen zaradi uresničevanja neke druge ustavne vrednote (v tem primeru lastninske pravice predlagateljice), da mora biti poseg za dosego tega cilja sploh primeren in nujno potreben, in nazadnje, da s posegom pridobljena korist ustreza teži posega (sorazmernost v ožjem smislu).

Lokacijsko evidentiranje območja stvarne služnosti v katastru nepremičnin je predmet posebne vrste katastrskega postopka in glede na določila ZKN ni obvezno, temveč je stvar proste izbire. Tudi SPZ nikjer ne določa, da bi bil vpis območja stvarne služnosti v kataster konstitutivni pogoj za ugotovitev oz. pridobitev služnosti v sodnem postopku. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je kot neutemeljen zavrnilo ugovor pravnomočno razsojene stvari. Obrazložitvi, da gre v predmetni zadevi za povsem drugo dejansko in pravno podlago spora (priposestvovanje), pritožbeno sodišče dodaja, da gre tudi za druge vrste sodni postopek (pravdni, tam nepravdni postopek) in za druge stranke postopka kot v postopku za ustanovitev nujne poti (sedaj sta tožena tudi nova solastnika služeče nepremičnine).

Sodišče je dovolilo nujno pot za predlagateljičino nepremičnino, ker je ugotovilo, da nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto in bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški.

Ker nepremičnine predlagateljev nimajo dostopa do javne poti, ni mogoče trditi, da je obremenitev lastninske pravice na služeči nepremičnini nesorazmerna s koristjo, ki jo ta predstavlja za gospodujoče nepremičnine.

Kot izhaja iz 99. člena SPZ je pasivno legitimiran vsakdo, ki vznemirja lastnika ali domnevnega lastnika v izvrševanju njegove lastninske pravice oziroma kvalificirane posesti. Poleg neposrednega motilca (v tem primeru toženka) je lahko tožen tudi tisti, ki je nekomu drugemu naročil, naj vznemirja lastnika oziroma domnevnega lastnika stvari v njegovi pravici, ali pa tisti, ki ima od takšnega vznemirjanja korist (lastniki objekta).

Skladno z Gradbenim zakonom (v nadaljevanju GZ-1) je za gradnjo ključna projektna dokumentacija. Ta mora biti skladna s predpisi. Prav zato lahko investitor (oziroma zanj projektant) od mnenjedajalcev, med drugim organov na področju varovanja komunalne in energetske infrastrukture, predhodno pridobi projektne pogoje (42. člen GZ-1), dolžan pa je pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti njihovo mnenje k projektu (43. člen GZ-1), v katerem se opredeli skladnost s predpisi iz njihove pristojnosti.

Pri nujni poti mora na eni strani obstajati ekonomski interes lastnika gospodujočega zemljišča (nemožnost uporabe nepremičnine zaradi pomanjkanja potne zveze ali če je uporaba povezana z nesorazmernimi stroški), na drugi strani pa zakon ščiti tudi interese lastnika služeče stvari. Z ustanovitvijo nujne poti ne sme biti onemogočeno ali znatno ovirano izkoriščanje in uporaba njegovega zemljišča. Z ustanovitvijo nujne poti mora nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini. V nasprotnem primeru zakonski namen sodne določitve nujne poti ne bi bil dosežen. V postopku za dovolitev nujne poti velja posebno pravilo o stroških. Postopek se vodi izključno v interesu predlagatelja. Zato predlagatelj trpi skupne stroške postopka in mora povrniti drugim udeležencem stroške, ki so jih imeli zaradi postopka (179. člen ZNP-1). Kljub neuspehu nasprotne udeleženke s pritožbo, ji mora predlagateljica povrniti pritožbene stroške.

Bistveno za določitev konkretne nujne poti je, da pravica in dejanska možnost prehajanja mostu trenutno obstoji ter da sodišče o tem odloča po stanju ob koncu postopka.

V civilnem pravu je uveljavljena uporaba generalnih klavzul, tj. pravnih določb, zasnovanih pomensko zelo odprto in pogosto s sklicevanjem na vrednostna merila, in ni v nasprotju z načeli pravne države. Sodišče je dolžno pri uporabi tako oblikovane določbe ugotoviti, katere okoliščine so po naravi stvari pomembne in jih ustrezno ovrednotiti. V postopku je prizadeti osebi zagotovljeno, da se o tem izreče, odločitev pa je predmet preizkusa v postopku s pravnimi sredstvi. Na ta način se v potrebnem obsegu zagotavlja predvidljivost odločanja in preprečuje njegova arbitrarnost. Neupoštevanje nepremoženjskega vidika ni v nasprotju z Ustavo ali EKČP.

V zvezi z vprašanjem opisa stvarne služnosti, ko gre za omejitev izvrševanja služnosti le na določene dele služeče nepremičnine, je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da morajo biti meje izvrševanja služnosti natančno določene, posebej tam, kjer izvrševanje služnosti ni vezano na nek trajen infrastrukturni objekt. Opis prostorskih meja služnosti mora omogočati zanesljivo in trdno opredelitev meja prostora, na katerem se ta izvršuje, sicer ima lastnik služeče nepremičnine v zemljiški knjigi vpisano potencialno črno luknjo, ki omogoča nenadzorovano širjenje služnosti. Ta zahteva mora vsekakor veljati tudi za postopek dovolitve nujne poti. Jasne koordinate stvarne pravice lastnikom obeh zemljišč zagotavljajo potrebno varnost – lastnika gospodujočega zemljišča varujejo pred morebitnimi posegi v pravico, lastnika služečega zemljišča pa pred prekomerno obremenitvijo njegove nepremičnine. Opisano je še bolj pomembno ob urejanju nujne poti, ki v naravi še ne obstaja. Višje sodišče v zvezi z odmero nadomestila še opozarja, da je vprašanje, ali bo del sporne površine postal javna cesta, bodoče negotovo dejstvo, ki se ga pri odmeri ne bi smelo upoštevati kot da bo gotovo nastopilo

Predlog se zavrne.

Praviloma se nujna pot ne more ustanoviti preko zgrajenih hišnih dvorišč, vendar pa prepoved ustanavljanja nujnih poti preko dvorišč ni absolutna. Izjemoma je dopustna, če se z druge smeri ali brez nesorazmerno velikih stroškov ne more priti do gospodujočega zemljišča. Sodišče prve stopnje je zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča sprejelo zaključek, da nujne poti ni mogoče ustanoviti že iz razloga, ker poteka preko dvorišča približno 1 m od vhodov v stanovanjsko hišo nasprotnih udeležencev, in se z vprašanjem (ne)sorazmernosti stroškov ureditve alternativne poti in vprašanjema, kakšna bi bila zaradi ustanovitve predlagane nujne poti škoda za nepremičnini nasprotnih udeležencev in kakšna korist za predlagateljevi nepremičnini, ni ukvarjalo, kljub temu, da je ugotovilo, da predlagatelj za dostop do svojih nepremičnin dejansko uporablja predlagano nujno pot, alternativna pot pa je sicer možna, vendar bi jo bilo treba v določenem delu šele urediti, predlagatelj pa je pravočasno zatrjeval, da je njena izgradnja povezana z nesorazmernimi stroški.

Priposestvovalni čas je pričel teči šele od razdružitve solastninske skupnosti (poravnava z dne 4.1.2005) in od takrat naprej, in ves čas priposestvovalne dobe, je morala pri tožnici in njenih pravnih prednikih biti podana dobra vera. Od uveljavitve SPZ naprej (1.1.2003) pa velja razlaga:“Pogoj dobre vere pa ni izpolnjen, če je bila med lastnikom gospodujoče stvari in lastnikom služeče nepremičnine sklenjena samo pogodba o ustanovitvi služnosti, služnost pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo.“ Razlaga pojma „dobra vera“ vključuje elementa opravičljive zmote (subjektivni pogoj) in ustrezne raziskovalne skrbnosti posestnika (objektivni pogoj), (ne)obstoj teh elementov pa je odvisen od ugotovljenih odločilnih dejstev.

Z ogledom se je sodišče prepričalo, da je zemljišče parc. št. 352/5 v celoti ograjeno, ker tudi po mnenju pritožbenega sodišča dopušča oceno, da se služnost ne izvaja več niti za potrebe gospodujoče nepremičnine, v korist katere je vknjižena v zemljiški knjigi. Javno dobro ne pridobi tega statusa samodejno (na podlagi dejanske rabe ali stanja v naravi), ampak po pogojih in postopku, določenem z zakonom. Status javnega dobra se pridobi (šele) z ugotovitveno odločbo, ki jo na podlagi sklepa vlade (za javno dobro državnega pomena) ali sklepa občinskega sveta (za javno dobro lokalnega pomena) izda pristojno ministrstvo oziroma občinska uprava (prvi odstavek 245. člena ZUreP-2), ki pošlje pravnomočno ugotovitveno odločbo o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra pristojnemu sodišču, slednje pa po uradni dolžnosti vpiše v zemljiško knjigo zaznambo o javnem dobru (šesti odstavek 245. člena ZUreP-2). Pri določanju nujne poti mora sodišče upoštevati pogoje in kriterije, določene v 88. in 89. členu SPZ, in na občinske prostorske akte, ki so podzakonski predpisi, ni vezano.

Lastninsko in druge stvarne pravice je treba izvrševati v skladu s temeljnimi načeli tega zakona, z njihovim namenom in z naravo stvari. Ali je v tako postavljene okvire mogoče umestiti tudi prenos lastninske pravice na parceli št. 423/1 na predlagateljico in s tem vzročno-posledično povezan predlog za določitev nujne poti v obravnavani zadevi, pa bo stališče primorano zavzeti prvostopenjsko sodišče, saj se do navedb nasprotnega udeleženca v tej zvezi v izpodbijanem sklepu ni argumentirano opredelilo.