274. člen ZPP

Predčasna razrešitev vodilnega delavca, ki ima pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je sicer institut delovnega prava, vendar pa je njena edina pravna posledica prenehanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi. Predčasna razrešitev pomeni (tako kot potek mandata) prenehanje pogodbe. V primeru pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena na podlagi prvega odstavka 74. člena ZDR-1, sta razrešitev in prenehanje pogodbe neločljivo povezani pravni dejstvi. Po datumu razrešitve, ki pomeni hkrati prenehanje pogodbe o zaposlitvi, delavec ne more več zahtevati odprave kršitve pri delodajalcu, saj je takšna zahteva smiselna, če kršitev še traja. Če pa ima za posledico prenehanje pogodbe o zaposlitvi, tedaj nastopi situacija iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki od delavca terja neposredno vložitev tožbe v 30 dnevnem roku. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi po tem, ko prejšnja preneha (nezakonito) veljati, ne pomeni sporazumnega prenehanja veljavnosti prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi na takšen način tudi ne pomeni spremembe pogodbe.

V okviru pojasnilne dolžnosti mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej na skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivimi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Revizijska graja stališča sodišča druge stopnje o pretiranosti zahteve po izdelavi grafičnih simulacij vpliva različnih vrednosti CHF na anuitete za daljše časovno obdobje ni utemeljena. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da gre za formal

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pri odločanju o ugovoru zoper začasno odredbo ni bila spoštovana, saj je sodišče o ugovoru odločalo več kot tri leta oziroma šele pol leta po tem, ko je bil s sodbo zavrnjen tožbeni zahtevek, v zavarovanje katerega je bila začasna odredba izdana. Vendar pa odgovornosti za nastalo škodo ni mogoče naprtiti toženki, saj bi, glede na ugotovljeno mrežo okoliščin in dogodkov, škoda tožnici nastala ne glede na izdano drugo začasno odredbo in dolgotrajno odločanje o ugovoru.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno presodilo, da je rok iz prvega odstavka 72. člena ZDSS-1 materialni prekluzivni rok. V sodni praksi Vrhovnega sodišča je sprejeto stališče, da je rok za izpodbijanje upravnega akta, določen v prvem odstavku 28. člena ZUS-1, procesni rok. Besedili določb ZUS-1 in ZDSS-1, ki se nanašata na rok za vložitev tožbe zoper dokončni upravni akt, sta si vsebinsko podobi. Zato ni utemeljenega razloga za drugačno razlago sporne določbe ZDSS-1. Po strogo formalnem kriteriju se šteje za materialni rok, če je določen v materialnem predpisu, procesni pa, če ga opredeljujejo procesni prepisi. To sicer ni odločilen kriterij za razmejitev rokov, saj je treba prvenstveno upoštevati vsebino tega, na kar se rok dejansko nanaša. Ob takšnem izhodišču (upoštevanju vsebine in namena roka) v zvezi z varstvom pravic je treba ugotoviti, da gre za procesni rok, saj opredeljuje časovno omejitev procesnega dejanja. Ker je ZDSS-1 procesni zakon, je tudi po formalnem kriteriju rok iz prvega odstavka 72. člena procesni rok. Ker za toženo stranko kot upravi organ ne velja določba o nevročanju v času sodnih počitnic, je zaradi enakopravne obravnave strank pomembno, da

Osnovni problem v tem sporu se ne nanaša le na višino plače, temveč je odločitev o plači povezana z vprašanjem določitve novega delovnega mesta in izplačilom plače za to delovno mesto, namesto plače za delovno mesto, za katerega tožnica zatrjuje, da bi bilo zanjo ustrezno v novem sistemu. Ne gre za spor o napačno obračunani plači glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali razliki med plačo po veljavno sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in plačo, ki je določena z zakonom, predpisi in drugimi akti ter kolektivnimi pogodbami. Ne gre torej za spor o uveljavljanju t.i. čiste denarne terjatve, kar bi pomenilo neposredno sodno varstvo po četrtem odstavku 204. člena ZDR, v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZJU. Ne gre niti za spor po 3.a in 3. členu ZSPJS. V primeru kršitev pravic, ki naj bi tožnici nastale ob prehodu na nov plačni sistem, je mogoče izhajati le iz prvega in drugega odstavka 204. člena ZDR, ki pa sta ju sodišči druge in prve stopnje napačno tolmačili. Iz teh določb namreč ne izhaja, da mora v primeru kršitev pravic ali neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja delavec takoj ali v določenem roku zahtevati odpravo kršitve oziroma izpolnitev obveznosti.

Tožba je bila pristojnemu sodišču odstopljena po poteku prekluzivnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, zato je prepozna. Dejstvo, da velja v delovnih sporih izbirna pristojnost (glede na sedež toženca in glede na kraj, kjer se je delo opravljalo) in da je bila morda tožba vložena celo na pristojno sodišče, odločitve ne spremeni. Sklep o nepristojnosti je namreč pravnomočen, zato vprašanja pristojnosti ni več mogoče odpirati.

Na podlagi tretjega odstavka 204. člena ZDR pravica zahtevati ugotovitev nezakonitosti prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi na podlagi sporazuma preneha v 30 dneh, odkar se je izvedelo za kršitev, in po tretjem odstavku 14. člena ZDR v vsakem primeru v roku enega leta od sklenitve sporazuma.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da četudi gre v obravnavani zadevi za spor z mednarodnim elementom in se upravičenost do nagrade izvršitelja oporoke presoja po kanadskem pravu, to velja zgolj za materialnopravna vprašanja, ne pa za procesna vprašanja. Slednja se zmeraj presoja po procesnih pravilih sodišča, pred katerim teče postopek (lex fori). To pomeni, da se po pravilih procesnega prava sodišča, pred katerim teče postopek, presoja tudi obstoj procesnih predpostavk, ki morajo oziroma ne smejo biti podane za vsebinsko obravnavo tožbe. Takšno pravno naziranje sodišča prve stopnje je materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje v tej zvezi pojasnjuje, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 105/2021 z dne 5. 10. 2022 zavzelo stališče, da je izvršilno sodišče vezano (zgolj) na jezikovno razlago sodne poravnave iz prvega odstavka 82. člena OZ in besedila sodne poravnave ne more razlagati še z drugimi razlagalnimi metodami, tudi ne z namenom sklenitve sodne poravnave iz drugega odstavka 82. člena OZ. Poudarilo je, da v fazi dovolitve izvršbe velja načelo stroge formalne legalitete, to načelo pa zapoveduje vezanost izvršilnega sodišča na izvršilni naslov in

Stranki sta sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas - do izteka delovnega dovoljenja. Pogodba res izrecno ne določa datuma njenega izteka, je pa ta določljiv - dan izteka delovnega dovoljenja. To pa je navedeno v uvodu pogodbe o zaposlitvi, in sicer je navedena številka tožnikovega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo (...), ki pa se je, kot izhaja iz samega tega dovoljenja v spisu, izteklo 31. 10. 2025. Pogodba o zaposlitvi med strankama je bila tako sklenjena do tega dne. Z iztekom tega dne pa je že po samem zakonu prenehala veljati (prva alineja 77. člena in prvi odstavek 79. člena ZDR-1).

Ugotovitev obstoja delovnega razmerja lahko delavec zahteva med trajanjem pravnega razmerja, za katerega trdi, da ima vse elemente delovnega razmerja (prvi odstavek 200. člena ZDR-1) in tudi v roku 30 dni po tem, ko to razmerje preneha (tretji odstavek 200. člena ZDR-1). Razmerje civilnopravne narave, za katero tožnica zatrjuje, da je imelo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem sklenitve pogodbe o zaposlitvi 1. 8. 2017. Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev, to je za to, da ji delodajalec za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 obstoja delovnega razmerja ne priznava. Zato bi morala v roku 30 dni od tega dne uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje.

Razmerje civilnopravne narave, za katero tožnica zatrjuje, da je imelo vse elemente delovnega razmerja (4. člen ZDR-1), je prenehalo z dnem začetka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 7. 2017, tj. 1. 8. 2017. Najkasneje tedaj je tožnica izvedela za zatrjevano kršitev: da ji delodajalec za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 7. 2017 obstoja delovnega razmerja ne priznava. Glede na to bi morala v roku 30 dni od tedaj uveljavljati sodno varstvo in vložiti tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za to obdobje. Ker je tožbo vložila šele 23. 2. 2026, je ta rok zamudila, zaradi česar je njen zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za navedeno obdobje prepozen.

Glede na to, da tožnica ni bila v delovnem razmerju s toženko, svojega zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije ne more uveljavljati kot delavka nasproti delodajalcu, temveč izključno kot neizbrana kandidatka. Sodno varstvo neizbranih kandidatov zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije je po ZDR-1 omejeno na zahtevek za plačilo odškodnine po 8. členu ZDR-1, uveljavljati pa ga je mogoče le skladno s petim odstavkom 200. člena ZDR-1, torej v prekluzivnem roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca.

Ker je tožnik tožbo, kljub pravilnemu pouku o pravnem sredstvu, vložil na sodišče po izteku zakonsko določenega roka, jo je sodišče prve stopnje kot prepozno, skladno s prvim odstavkom 274. člena ZPP, utemeljeno zavrglo.

Prva toženka se pritožuje zoper del sodbe, kjer je bilo drugi toženki naloženo, da tožniku plača razlike v plači od oktobra 2019 do aprila 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker se sodba v tem delu nanjo ne nanaša, nima pravnega interesa za vlaganje pritožbe zoper ta del odločitve. Navedenega ne spremeni okoliščina, da je bila prva toženka formalna delodajalka tožnika v navedenem obdobju in mu je obračunavala in izplačevala prejemke iz delovnega razmerja. Da je prišlo do zlorabe pogodbenega razmerja, je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi za obdobje od 1. 10. 2019 do 29. 4. 2020, ko je bil tožnik formalno zaposlen pri prvi toženki, ki je registrirana za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku in je z drugo toženko imela sklenjen okvirni sporazum o zagotavljanju delavcev, na podlagi katerega je od 1. 10. 2019 dalje na delo k drugi toženki napotila tožnika. Ker je tožnik že pred napotitvijo s strani prve toženke za drugo toženko opravljal delo, in to neprekinjeno od 1. 6. 2000, je skupno obdobje napotitev predstavljalo stalen, in ne začasen položaj tožnika, čeprav ga je prva toženka napotovala na delo k drugi toženki šele od 1. 10. 2019. Za tožnik

V socialnem sporu sodišče odloča o začasnih odredbah samo med postopkom. Slednje je zvezano s specifiko socialnega spora, kjer pride do materialnopravnega odločanja samo v okviru predhodnega predsodnega odločanja. V povezavi s tem je potrebno upoštevati določilo 63. člena ZDSS-1, ki dopušča presojo glede izpodbijanega dokončnega akta. Upoštevajoč, da se tožnik pri utemeljevanju predloga začasne odredbe sklicuje na postopek, ki teče pred tožencem v zvezi z njegovo zahtevo, o kateri toženec dejansko še ni odločil, je predlog za izdajo začasne odredbe preuranjen, zaradi česar ga je sodišče ob upoštevanju 63. in 75. člena ZDSS-1 ob prvem odstavku 274. člena ZPP pravilno zavrglo kot nedopustnega.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik vložil tožbo po poteku 30‑dnevnega zakonskega prekluzivnega roka, in skladno z zakonom tožbo kot prepozno zavrglo, ne gre za kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS. Ta namreč strankam ne zagotavlja vsebinske odločitve pred sodiščem, če tožbo vložijo po izteku zakonsko določenega prekluzivnega roka.

Tožeča stranka, kot imetnica hipoteke, v njej vsebovanega razpolagalnega in poplačilnega upravičenja zoper toženo stranko kot realno dolžnico ni mogla uspešno uveljaviti, ker so nepremičnine, na katerih je ustanovljena, izvzete iz pravnega prometa in ne zaradi neizvršljivosti notarskega zapisa. V okoliščinah konkretnega primera navedeno pomeni, da ugoditev tožbenemu zahtevku iz hipotekarne tožbe, upoštevaje naravo tega zahtevka, sama po sebi ne bi spremenila oziroma izboljšala njenega pravnega položaja. Ugoditev obravnavanemu tožbenemu zahtevku bi namreč pomenila zgolj, da bi tožeča stranka pridobila dodaten izvršljiv pravni naslov, ki v primerjavi z obstoječim ne bi imel nobene dodatne kvalitete. Ker se torej njen pravni položaj, tudi če bi uspela s hipotekarno tožbo, ne bi izboljšal, nima pravnega interesa za hipotekarno tožbo.