90. člen SPZ

Soglasje lastnika ni zakonski pogoj za določitev nujne poti. Sodišče upošteva vse okoliščine primera tako, da je odločitev čim bolj pravična in sorazmerna, saj nujna pot pomeni velik poseg v lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je primerno upoštevalo uveljavljeno stališče teorije, da mora z ustanovitvijo nujne poti nastati za gospodujoče zemljišče večja korist, kot bi znašala škoda, ki zaradi ustanovitve nujne poti nastane na obremenjeni nepremičnini.

Skladno z Gradbenim zakonom (v nadaljevanju GZ-1) je za gradnjo ključna projektna dokumentacija. Ta mora biti skladna s predpisi. Prav zato lahko investitor (oziroma zanj projektant) od mnenjedajalcev, med drugim organov na področju varovanja komunalne in energetske infrastrukture, predhodno pridobi projektne pogoje (42. člen GZ-1), dolžan pa je pred vložitvijo zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja pridobiti njihovo mnenje k projektu (43. člen GZ-1), v katerem se opredeli skladnost s predpisi iz njihove pristojnosti.

Bistveno za določitev konkretne nujne poti je, da pravica in dejanska možnost prehajanja mostu trenutno obstoji ter da sodišče o tem odloča po stanju ob koncu postopka.

Priposestvovalni čas je pričel teči šele od razdružitve solastninske skupnosti (poravnava z dne 4.1.2005) in od takrat naprej, in ves čas priposestvovalne dobe, je morala pri tožnici in njenih pravnih prednikih biti podana dobra vera. Od uveljavitve SPZ naprej (1.1.2003) pa velja razlaga:“Pogoj dobre vere pa ni izpolnjen, če je bila med lastnikom gospodujoče stvari in lastnikom služeče nepremičnine sklenjena samo pogodba o ustanovitvi služnosti, služnost pa ni bila vpisana v zemljiško knjigo.“ Razlaga pojma „dobra vera“ vključuje elementa opravičljive zmote (subjektivni pogoj) in ustrezne raziskovalne skrbnosti posestnika (objektivni pogoj), (ne)obstoj teh elementov pa je odvisen od ugotovljenih odločilnih dejstev.

Toženec z namestitvijo vrat s ključavnico (in poskusom vročitve ključev tožniku, ki jih je zavrnil) svoje lastninske pravice ni izvrševal na način, da je tožniku preprečil ali bistveno otežil izvrševanje pravice nujne poti. Odklepanje/zaklepanje in odpiranje/zapiranje vrat na nujni poti za tožnika ne predstavlja take obremenitve, da bi bil upravičen do varstva na podlagi konfesorne tožbe. Nasutje peska in parkiranje na trasi nujne poti pa je ravnanje, ki predstavlja nedopusten poseg v izvrševanje tožnikovih služnostnih upravičenj.

SPZ sicer omogoča prestavitev/spremembo obstoječe nujne poti, a le lastniku nepremičnine, ki je z njo obremenjena (90. člen SPZ), pod pogojem, da dokaže, da nova pot bolj ustreza kriterijem za ustanovitev nujne poti od prvotne. Nima pa te pravice lastnik tiste nepremičnine, v korist katere je nujna pot ustanovljena.

Stranka ima resda pravico do svobodne izbire odvetnika, kar pa ne pomeni, da je moč v okviru povračila stroškov nasprotni stranki naložiti plačilo (vseh) potnih stroškov odvetnika, ki si ga je izbrala izven sedeža sodišča (razen, če za to obstojijo upravičeni razlogi). V skladu z večinsko sodno prakso velja, da se kot potrebni stroški postopka priznavajo le potni stroški pooblaščenca, ki ima sedež na delovnem območju sodišča.

Ukinitev nujne poti je možna le, če ni več potrebna. Nepotrebna pa po stališču pravne teorije in sodne prakse postane le tedaj, kadar gospodujoča nepremičnina pridobi svoj (tj. lasten/neposreden) dostop do javne ceste. Da tega parcela nasprotnega udeleženca nima oziroma ga ni pridobila, pritožnik ni trdil niti tega ne zatrjuje v pritožbi. Navajal je (in pri tem vztraja tudi v pritožbi), da je dostop do javne ceste z nepremičnine nasprotnega udeleženca (zaradi spremenjenih okoliščin) mogoč tudi po drugi trasi. Ob tem je ključno, da terja le ukinitev sodno določene nujne poti, ne pa tudi njene prestavitve oziroma spremembe, kar 90. člen SPZ omogoča lastniku nepremičnine, ki je obremenjena z nujno potjo, da zahteva, da se njuna pot prestavi in spelje po drugi nepremičnini (ki je bodisi njegova bodisi v lasti tretje osebe), pod pogojem, da dokaže, da nova pot bolj ustreza kriterijem za ustanovitev nujne poti od prvotne. Sodišče odloča o dovolitvi nujne poti samo v okviru predloga.

Le v primeru, če nujna pot ne bi bila več potrebna zaradi spremenjenih okoliščin - bodisi, da bi nasprotni udeleženec pridobil novo potno povezavo oziroma, da ne bi bilo več potrebe po dostopu do njegovih nepremičnin, bi bil predlog za odpravo nujne poti utemeljen.

Pravdno sodišče v postopku, ki teče zaradi tožbe glede vznemirjanja lastninske pravice (actio negatoria), ne more sámo v okviru reševanja predhodnega vprašanja določiti nujne poti, kar v obliki ugovora uveljavlja tožena stranka, in na tej podlagi zavrniti zahtevka za zaščito pred vznemirjanjem lastninske pravice. Odločba o določitvi nujne poti je konstitutivne narave in za njeno določitev je predpisan poseben, nepravdni postopek. Poleg tega bi sodišče s tem, ko bi razloge za obstoj nujne poti navedlo zgolj v obrazložitvi svoje odločbe in ne v izreku, ki edini postane pravnomočen in omogoča pravno sredstvo, kršilo ustavnopravno pravico lastnikov iz 25. člena Ustave.

Ukinitev nujne poti.

Pri dovolitvi nujne poti gre za varstvo lastninske pravice v širšem smislu in tako ni prav nobenega razloga, da zgolj eden izmed solastnikov ne bi bil aktivno legitimiran za vložitev predloga za določitev nujne poti.

Pritožbeni očitki so utemeljeni glede širine dovoljene nujne poti. Zakaj naj bi bila za hojo in vožnjo z osebnimi vozili potrebna širina 3,5 metra, s strani predlagateljev nikoli ni bilo konkretno pojasnjeno (kljub tem da sta se prav na to in pa okoliščino, da naj bi tako široka pot odstopala od običajne širine predlaganih nujnih poti, nasprotna udeleženca na naroku izrecno opozorila).Glede na vsebino ustanovljene nujne poti (ki naj bi bila namenjena hoji in vožnji z osebnimi vozili) bo povsem primerna širine nujne poti 2,7 m.

Tožba za ugotovitev obstoja služnostne pravice, pridobljene na podlagi priposestvovanja, ni ovira za vložitev nasprotne tožbe za ukinitev iste služnosti. Samo dejstvo povezave gospodujoče nepremičnine z javno potjo ne zadošča za ukinitev služnosti iz razloga nekoristnosti. Pri presoji koristnosti je treba izhajati iz potreb gospodujočega zemljišča. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je namreč lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, pa čeprav to zemljišče pridobi tudi drugačno možnost povezave. Zgolj zmanjšanje koristnosti še ne utemeljuje prenehanja služnosti zaradi nekoristnosti, ampak povzroči prenehanje služnosti le popolna nekoristnost.

Pri presoji koristnosti služnosti pa je treba v celoti izhajati iz potrebe gospodujočih zemljišč. Nekoristnost mora biti objektivna in popolna. Stvarna služnost poti čez služeče zemljišče je lahko še vedno v korist gospodujočega zemljišča, čeprav ima to zemljišče drugačno možnost povezave. Služnostna pot je lahko za lastnika gospodujočega zemljišča enostavnejša ali zahteva manj napora. Zato se zgolj zmanjšanje koristnosti ne sme šteti za razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče zahtevati prenehanje služnosti zaradi nekoristnosti.