VSL Sklep I Ip 405/2022

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnica krije sama svoje pritožbene stroške.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izvršbo z dne 25. 1. 2022 zavrnilo (I. točka izreka) in odločilo, da se upničin predlog za povrnitev izvršilnih stroškov z dne 25. 1. 2022 zavrne (II. točka izreka).

2Upnica je zoper sklep vložila pravočasno pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je kot odločilni kriterij za svojo odločitev glede razvidnosti oziroma določenosti dolžnika predmetne terjatve upoštevalo zgolj določbo prvega odstavka 3. točke dednega dogovora in nepravilno ocenilo, da naj iz nje ne bi bilo razvidno, kdo je (osebni) dolžnik predmetne obveznosti, čeprav je upnica v točki I predloga za izvršbo izrecno navedla, da predmetna obveznost temelji na sklepu o dedovanju (torej celotnem sklepu, v katerem je vnesen dedni dogovor) in ne zgolj na eni sami točki – točki 3 dednega dogovora oziroma celo samo delu točke, ki jo je sodišče nepravilno štelo kot edino relevantno. Čeprav zgolj iz prvega odstavka 3. točke dednega dogovora na prvi pogled morda res ni razvidno, kdo je (osebni) dolžnik predmetne obveznosti, torej katera oseba (ali več njih) je upnici dolžna plačati zahtevano terjatev, pa bi moralo sodišče v konkretnem primeru upoštevati, da celoten sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju I D 979/2016 z dne 29. 1. 2018 oziroma dedni dogovor po 18. členu ZIZ v zvezi s 1. točko 17. člena ZIZ predstavlja izvršilni naslov, ne pa zgolj njegov posamezen del (VSL sklep I Ip 2557/2008). Nenazadnje je sodišče v izpodbijanem sklepu samo (pravilno) zapisalo, da ima v zapuščinskem postopku sklenjen dedni dogovor, ki ga sodišče vnese v sklep o dedovanju, značaj sodne poravnave. Izvršilni naslov v predmetnem primeru torej predstavlja celoten sklep o dedovanju oziroma celoten dedni dogovor. Zato določenosti osebe dolžnika predmetne obveznosti nikakor ni mogoče razlagati tako ozko, zgolj na podlagi ene same točke dednega dogovora oziroma celo samo enega odstavka te točke, kot tolmači sodišče v izpodbijanem sklepu. Tako ravnanje sodišča je tako povsem v nasprotju z namenom zakona, zlasti pa temeljnim načelom pogodbenega prava – pacta sunt servanda, ki velja tudi v primeru sodne poravnave, kakršen je tudi predmetni dedni dogovor. Iz določil le-tega je namreč jasno razviden pogodbeni interes oziroma namen ter dogovor dedičev, in sicer, da: – nepremičnine parc. št. 1, 2, 3, 4, 5 in 6 k. o. X, ki so predmet dedovanja, dedujejo dediči A. A., B. B. in C. C., vsak do 1/3, ne pa tudi dedinja D. D. (točka 1 dednega dogovora); – v pokritje dednega deleža D. D. na nepremičnem premoženju iz prejšnje alineje le-ta prejme znesek 350.000,00 EUR, pri čemer se v zavarovanje navedene terjatve pri solastnih deležih dedičev predmetnih nepremičnin ustanovi zastavna pravica – hipoteka v korist D. D., ki je s tem logično postala hipotekarna upnica, dediči A. A., B. B. in C. C. pa hipotekarni dolžniki; – v poplačilo terjatve A. A. na podlagi sodne poravnave Okrožnega sodišča v Kranju I P 720/2004 z dne 14. 7. 2009 ter upoštevaje zapustnikovo določilo v oporoki z dne 5. 10. 2006 prejme dedinja A. A. znesek 400.000,00 EUR, pri čemer se v zavarovanje navedene terjatve pri solastnih deležih dediča B. B. in dediča C. C. ustanovi zastavna pravica (točka 2 in 4 dednega dogovora) – hipoteka v korist A. A., ki je s tem logično postala (hipotekarna) upnica, dediča B. B. in C. C. pa hipotekarna dolžnika (točki 3 in 4 dednega dogovora). V vseh navedenih točkah dednega dogovora vsebovan opis dolžnikov in njihovih obveznosti torej povsem jasno omogoča opredelitev konkretne osebe – dolžnika predmetne obveznosti, zato sklep o dedovanju predstavlja primeren izvršilni naslov, v katerem sta dolžnika predmetne obveznosti določena. S pretirano ozkim in birokratskim pristopom je torej sodišče povsem ignoriralo dogovor dedičev pri sklepanju dednega dogovora – sodne poravnave. Zgolj morda nekoliko pomanjkljiv zapis enega od določil sodne poravnave vsekakor ne more predstavljati razloga za neupoštevanje dednega dogovora in tudi ne omogoča razlage v nasprotju s tem, kar je v njem zapisano, kot je to očitno storilo sodišče. Nenazadnje je pri sklepanju dednega dogovora bdel oziroma nadziral sodnik. Ne glede na vse navedeno pa je upnica v predlogu za izvršbo opozorila, da unovčuje hipoteko z ID pravice: 111 na zastavljenih nepremičninah v korist upnice, zato so izpostavljene ugotovitve sodišča povsem odveč, saj bi moralo sodišče ugotavljati zgolj podlago za dovolitev izvršbe zoper v predlogu navedena dolžnika kot hipotekarna dolžnika. V zvezi s tem upnica opozarja na splošno pravilo pri zastavni pravici, da ta med drugim lahko nastane na podlagi sodne odločbe z njeno pravnomočnostjo, vendar pa SPZ za nepremičnine določa izjemo v 143. členu, da hipoteka na podlagi sodne odločbe nastane z vpisom v zemljiško knjigo. Res sicer upnik lahko zaradi poplačila svoje denarne terjatve iz izvršilnega naslova predlaga izvršbo na nepremičnino, ki se opravi z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ugotovitvijo vrednosti nepremičnine, njeno prodajo in poplačilom upnika. Za obravnavano situacijo je bistveno, da se po pravnomočnosti sklep o izvršbi zaznamuje v zemljiški knjigi, s čimer upnik pridobi hipoteko. Vendar pa 170. člen ZIZ ureja samo primere, ko pridobi upnik zastavno pravico neposredno na podlagi zaznambe, ne pa položajev, ko je v korist upnika, v čigar korist se zaznamuje izvršba, predhodno že vpisana hipoteka, kot je tudi v konkretnem primeru. To vprašanje namreč ureja ZZK-1, ki v 87. členu določa, da v kolikor je bila v korist upnika pred zaznambo izvršbe že vknjižena hipoteka, učinkuje zaznamba izvršbe že od trenutka, od katere učinkuje vknjižba te hipoteke; sodišče pa tako odloči, da zaznamba izvršbe učinkuje od trenutka, od katerega je učinkovala vknjižba hipoteke. Sodišče tako v svoji obrazložitvi vzpostavlja povsem absurdno situacijo in dejansko v slabši položaj postavlja upnika, v čigar korist je bila že pred začetkom izvršilnega postopka vknjižena hipoteka, v primerjavi z upnikom, ki bo hipoteko pridobil šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi. Upnica se sprašuje, čemu je torej sploh namenjen institut pridobitve zastavne pravice z vknjižbo hipoteke v zemljiški knjigi in neposredne izvršbe, če mora upnica pred njeno uveljavitvijo v vsakem primeru vložiti hipotekarno tožbo, kot to sugerira sodišče. Bistveno je namreč, da ima pravni interes za hipotekarno tožbo le tisti, ki še ni pridobil izvršilnega naslova, kar pa ni primer v tej zadevi (VSM sklep I Ip 613/2018), ko izvršilni naslov predstavlja sklep o dedovanju. Učinek izvršilnega naslova ni vezan le na obligacijsko pravico, ampak je ta zagotovljen tudi glede stvarnopravne poplačilne pravice, ki jo vsebuje hipoteka. Dedni dogovor kot izvršilni naslov se je namreč nanašal na ustanovitev zastavne pravice in ne le na zavarovano terjatev. Upnica priglaša pritožbene stroške.

3Pritožba ni utemeljena.

4Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

5Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu presodilo, da sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju I 979/2016 z dne 29. 1. 2018 oziroma v njem zajeti dedni dogovor ne predstavlja izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi v korist upnice A. A. zoper (osebna ali realna) dolžnika B. B. in C. C. lahko dovolilo predlagano izvršbo. Takšno stališče višje sodišče sprejema kot materialnopravno pravilno.

6Skladno z načelom stroge formalne legalitete je lahko temelj za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova le ena od listin, ki jih zakon določa kot izvršilni naslov (17. člen ZIZ). Dodatni pogoj je, da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, kar med drugim pomeni, da morajo biti v njem določno navedeni upnik, dolžnik in uveljavljana terjatev (21. člen ZIZ). Slednja mora biti dolžniku naložena v plačilo, izvršilni naslov je torej le listina, ki ima dajatveno povelje dolžniku v korist upnika.

7Sklep o dedovanju je ugotovitvena sodna odločba in kot tak sam zase ne more biti podlaga za izvršbo. Lahko pa je v njem zajet tudi dedni dogovor in le-ta ima lahko, kot ugotavljata tako sodišče prve stopnje, kot tudi pritožba, značaj sodne poravnave, ki je v 1. točki drugega odstavka 17. členu ZIZ določena kot eden od izvršilnih naslovov. Niso pa vsi dedni dogovori sodne poravnave (prim. sklep VS RS II Ips 177/97 z dne 19. 2. 1998). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da konkretni pravnomočen in izvršljiv sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Kranju I D 979/2016 z dne 29. 1. 2018 oziroma v njem zajeti dedni dogovor ne predstavlja izvršilnega naslova za izvršbo. Utemeljeno sicer pritožba navaja, da je treba navedeni sklep o dedovanju presojati kot celoto in ne zgolj njegovih posameznih delov oziroma le njegove točke II/3 ali celo samo enega odstavka le-te. Prav tako drži, da je na podlagi točk II/3 in II/4 sklepa o dedovanju mogoče razbrati, da sta osebna dolžnika upničine terjatve (to je terjatve na podlagi sodne poravnave Okrožnega sodišča v Kranju I P 720/2004 z dne 14. 7. 2009) B. B. in C. C. Vendar pa sklep o dedovanju I D 979/2016 z dne 29. 1. 2018 B. B. in C. C. sploh ne nalaga izpolnitve nobene obveznosti oziroma konkretno plačila zneska 400.000,00 EUR, za izterjavo katerega je upnica vložila predlog za izvršbo. Zato ne more biti primeren izvršilni naslov za izdajo sklepa o izvršbi v korist upnice zoper B. B. in C. C. kot obligacijskopravna dolžnika.

8Kot dalje pravilno izhaja iz izpodbijanega sklepa in iz pritožbe, se izvršba lahko dovoli tudi zoper hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati osebni oziroma obligacijski dolžnik. A višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi tudi na tej podlagi sklepa o izvršbi zoper B. B. in C. C. ni mogoče izdati. Neposredno izvršbo s prodajo nepremičnine zoper (hipotekarnega) dolžnika je dopustno dovoliti le v primerih, ki jih določa zakon. Skladno s 142. členom Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se tako lahko dovoli neposredna izvršba na podlagi hipoteke, nastale na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je zastavitelj soglašal, da se terjatev zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastaviteljevi nepremičnini in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo ter izpraznitev in izročitev nepremičnine v enem mesecu po prodaji. Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se zaznamuje v zemljiški knjigi in učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu pridobitelju nepremičnine. Le če zastavitelj soglaša z neposredno izvršljivostjo notarskega zapisa, je torej ob zapadlosti terjatve mogoča takojšnja, neposredna izvršba. Če navedeni pogoj ni izpolnjen, oziroma če gre za navadno pogodbeno hipoteko (141. člen SPZ), mora upnik najprej vložiti hipotekarno tožbo, na podlagi pravnomočne hipotekarne sodbe, ki je izvršilni naslov (in vpisa hipoteke v zemljiško knjigo), pa lahko nato zahteva izvršbo (prvi odstavek 153. člena SPZ). Takojšnja izvršba s prodajo nepremičnine je sicer mogoča tudi na podlagi sodnih odločb, s katerimi nastane hipoteka, vendar le v primerih, za katere tako zakon izrecno določa (sklep o izvršbi na nepremičnino – 170. člen ZIZ, ustanovitev zastavne pravice na nepremičnini – zlasti 243., 244. in 245. člen ZIZ; sodna odločba v povezavi s predhodno odredbo s predznambo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali na pravici, vknjiženi na nepremičnini, ko sodna odločba postane izvršljiva – 260. člen ZIZ). V nasprotnem primeru je sodna odločba lahko podlaga le za nastanek navadne hipoteke, ki pa takojšnje neposredne izvršbe ne omogoča. Tudi to je logična posledica načela formalne legalitete.

9Upnica v obravnavani zadevi v izvršilnem predlogu (in tudi v pritožbi) ni niti zatrjevala, da bi bila v njeno korist ustanovljena notarska hipoteka na nepremičninah, ki sta jih na podlagi sklepa o dedovanju I D 979/2016 z dne 29. 1. 2018 vsak do 1/3 dedovala B. B. in C. C. Prav tako ni trdila, da razpolaga s katero od v ZIZ predvidenih sodnih odločb, ki so lahko podlaga za nastanek neposredno izvršljive hipoteke. Konkretni sklep o dedovanju oziroma v njem vsebovani dedni dogovor ni taka odločba in je nasprotno pritožbeno stališče pravno zmotno. Res po 87. členu Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) v primeru, ko je v korist upnika, v čigar korist se zaznamuje izvršba, predhodno že vpisana hipoteka, zaznamba izvršbe učinkuje že od trenutka, od katere učinkuje vknjižba hipoteke. Vendar pa ta določba v ničemer ne vpliva na pravilo, da je lahko podlaga za neposredno izvršbo s prodajo nepremičnine le sodna odločba (zastavna pravica na podlagi sodne odločbe) oziroma druga listina (notarska hipoteka), za katero tako zakon izrecno določa. Tako pri pogodbeni (navadni ali pri notarski hipoteki), kot pri hipoteki, nastali na podlagi v ZIZ predvidene sodne odločbe, pridobi upnik prednostno poplačilno pravico iz kupnine od prodane nepremičnine (128. člen SPZ), glede na čas njenega nastanka (vpis v zemljiško knjigo pri hipoteki na podlagi pravnega posla ali sodne odločbe – 141. in 143. člen v zvezi s 131. členom SPZ). V tem je torej smisel oziroma prednost vsake hipoteke. Razlika pa je v načinu uresničitve oziroma (ne)zmožnosti takojšnje izvršbe. Če ima upnik navadno hipoteko, mora naprej vložiti hipotekarno tožbo (prvi odstavek 153. člena SPZ). Pri notarski hipoteki oziroma hipoteki na podlagi ene od v zakonu predvidenih sodnih odločb pa ima upnik poleg prednostne poplačilne pravice dodatno prednost še v tem, da lahko takoj predlaga neposredno izvršbo. S tem višje sodišče odgovarja na pritožbeno sklicevanje na 87. člen ZZK-1 in zavrača tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje upnika postavlja v slabši položaj v primerjavi z upnikom, ki je pridobil hipoteko šele z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi.

10Po povedanem pritožba odločitve o zavrnitvi predloga za izvršbo in posledično odločitve izvršilnih stroških (peti odstavek 38. člena ZIZ) ne ovrže. Višje sodišče tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

11Upnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).