131. člen SPZ

Ob izhodišču, da se predpostavke za veljavnost zavezovalnega pravnega posla presojajo po pravilih obligacijskega prava, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da so sporne nepremičnine v času sklenitve sporazuma o zavarovanju terjatve obstajale, zato predmet obveznosti (izpolnitveno ravnanje) po sporazumu ni bil nemogoč ali nedopusten (35. in 37. člen OZ). Tožnik ni uveljavljal drugih ničnostnih razlogov. Tudi pritožbeni poudarek, da so bile hipotekarno obremenjene nepremičnine, ki sodijo v sklop zaščitene kmetije, ne terja drugačne presoje. Javnopravne omejitve, katerih cilj je zagotavljanje delovanja kmetij ter preprečevanje drobitve kmetijskih zemljišč, veljajo (le) v primeru dedovanja in pravnoposlovnih razpolaganj, ki so podlaga za pridobitev lastninske pravice. Ker je šlo v obravnavanem primeru za razpolaganje nelastnika, pa razlogi, ki se nanašajo na veljavnost zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, niti niso pravno odločilni.

Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 26/2024 presodilo, da se toženec zaradi obrambne narave svojega procesnega pobotnega ugovora z njim ne more več braniti po tem, ko tožnik delno umakne svojo tožbo za terjatev, ki je v celoti ali delno identična s toženčevo terjatvijo, s katero se brani s pobotnim ugovorom.

Zveza med zavarovano terjatvijo in hipoteko se vzpostavi s pravnim poslom, v katerem hipoteka nastane, tj. zastavno pogodbo. Hipoteka ima sicer pravno naravo akcesorne pravice v odnosu do zavarovane terjatve, vendar je pravna podlaga njenega nastanka zastavna pogodba. Pravna podlaga za nastanek predmetnih hipotek tako ni kreditna pogodba s spremembami, kot bi bilo mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pač pa Sporazumi o zavarovanju denarne terjatve v notarskih zapisih, ki imajo vse elemente zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižno dovolilo). Izjave zastaviteljev, da ostajajo doslej dogovorjena zavarovanja in pogoji nespremenjeni in veljajo še naprej, imajo samo obligacijskopravni učinek in lahko ustvarijo le novo zavezo glede ustanovitve nove hipoteke za zavarovanje nove terjatve, nimajo pa same po sebi stvarnopravnih učinkov, ki lahko nastanejo le po strogih pravilih stvarnega prava, in so odločilni za utemeljenost hipotekarne tožbe. V primeru, da so poroki, ki so obenem tudi zastavitelji, s poroštvom prevzeli večje obveznosti, kot z zastavno pravico (tudi zaradi stroge obličnosti stvarnega prava), ni dopustno na tej osnovi širit

Sklep o dedovanju je ugotovitvena sodna odločba in kot tak sam zase ne more biti podlaga za izvršbo. Lahko pa je v njem zajet tudi dedni dogovor in le-ta ima lahko značaj sodne poravnave, ki je v 1. točki drugega odstavka 17. členu ZIZ določena kot eden od izvršilnih naslovov. Niso pa vsi dedni dogovori sodne poravnave. Izvršba se lahko dovoli tudi zoper hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati osebni oziroma obligacijski dolžnik. A v obravnavani zadevi tudi na tej podlagi sklepa o izvršbi zoper B. B. in C. C. ni mogoče izdati. Neposredno izvršbo s prodajo nepremičnine zoper (hipotekarnega) dolžnika je dopustno dovoliti le v primerih, ki jih določa zakon. Skladno s 142. členom SPZ se tako lahko dovoli neposredna izvršba na podlagi hipoteke, nastale na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je zastavitelj soglašal, da se terjatev zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastaviteljevi nepremičnini in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo ter izpraznitev in izročitev nepremičnine v enem mesecu po prodaji. Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se zaznamuje v zemljiški knjigi in učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu

Tožnica pravi, da je bil nekdo izmed toženih zastavnih upnikov (tega, ali je bila to prvo tožena pogodbena zastavna upnica ali eventualno tožena izvršilna upnika, ne ve) poplačan iz zastavljenih terjatev, kljub temu, da so terjatve, ki so bile predmet zastave, takrat že prenehale zaradi poplačila drugih zastavnih upnikov. Čim je tako, je jasno, da je tudi v tej zadevi, upoštevajoč prednostno pravilo in odvisnost zastavne pravice od obstoja njenega predmeta, bistveno prav vprašanje, ali so terjatve, ki so bile predmet zastave, res (v celoti oziroma do višine v tej pravdi spornih zneskov) takrat že prenehale, ali ne. Pritožnica ima prav, da dolžnikov dolžnik nikakor ne more biti tisti, ki naj odloči, komu izmed pretendentov na izpolnitev bo poravnal svoj dolg. A hkrati spregleda, da pravni red dolžniku, ki je negotov, komu naj izpolni, ker obstaja več oseb, ki zatrjujejo, da so upravičene sprejeti njegovo izpolnitev, daje možnost, da izpolni brez nevarnosti, da izpolnjuje napačnemu upniku. Dolgovani znesek namreč lahko položi pri sodišču in s tem postane prost svoje obveznosti