243. člen ZIZ

ZIZ v 168. členu določa dokazno pravilo - lastništvo nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo in se ne more dokazovati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le s podatki o lastništvu iz zemljiške knjige, v primeru, če pa je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na nekoga drugega, pa mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Če upnik te listine nima, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Glede nepremičnin, ki pa niso vpisane v zemljiški knjigi, pa 168. člen ZIZ napotuje na uporabo 211. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti vse potrebne podatke za identifikacijo nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, vendar to ne izključuje obveznosti sodišča, da sodišče ne bi preizkusilo lastništva nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi glede na uporabo prvega odstavka 32. člena ZIZ, po katerem je lahko predmet izvršbe le dolžnikova stvar. Uradni preizkus lastništva, ki ga je zakonodajalec naložil izvršilnemu sodišču za nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane, mora zato toliko bolj veljati za nevpisane nepremičnine, saj pri teh obstaja večja nevarnost, da se

Pogoj za izdajo sklepa o zavarovanju je obstoj izvršilnega naslova zoper dolžnika. Ne gre za zlorabo pravic, ker bi upnik lahko predlagal izvršbo, predlaga pa zgolj zavarovanje. Že na prvi pogled je jasno, da je upnik zoper dolžnico predlagal milejši ukrep, kot je izvršba, saj gre zgolj za zavarovanje. Nujnost ukrepa je upnik utemeljil že s starostjo terjatev, torej z obdobjem, v katerem upnik svoje terjatve ni dobil poplačane, z neuspešnostjo davčne izvršbe in z neobstojem drugega dolžničinega premoženja, čemur dolžnica niti ni nasprotovala. Kot bistveno pa bi dolžnica na tem mestu morala ponuditi vsaj neko nadomestno premoženje, na katerem bi upnik lahko zavaroval ali poplačal svojo terjatev, pa tega dolžnica ni storila. Upniku namreč pravice do zavarovanja ni mogoče odreči, kolikor gre za edino dolžnikovo premoženje (dolžnica česa nasprotnega ne zatrjuje), na katerem upnik sploh lahko predlaga zavarovanje, pa je dovoljeno zavarovanje pravzaprav tudi edino možno.

Revizija se dopusti glede vprašanj: ‒ Ali vložitev predloga za zavarovanje na podlagi 243. člena ZIZ pretrga tek zastaranja davčne izvršbe terjatve, ki je s tem sklepom zavarovana? ‒ Kdaj se šteje, da je davčni dolžnik obveščen o uradnem dejanju, ki pretrga zastaranje v skladu z drugim odstavkom 126. člena ZDavP-2, kadar davčni organ predlaga zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini?

Pritožba utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje dovoliti zavarovanje tudi za stroške postopka zavarovanja, kot je to predlagal upnik. Glede na to, da sodišče v primeru predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova dovoli tudi izvršbo za stroške izvršilnega postopka, odmerjene v sklepu o izvršbi, in za nadaljnje izvršilne stroške, ki niso določeni v izvršilnem naslovu, ki je podlaga za izvršbo, je ob smiselni uporabi določbe 239. člena ZIZ treba smiselno enako postopati tudi v postopku zavarovanja in zavarovanje z zastavno pravico na nepremičnini dovoliti tudi za stroške, ki bodo nastali v postopku zavarovanja. Pri presoji je treba namreč upoštevati, da je bistvo zastavne pravice (hipoteke) v tem, da se v primeru neplačila terjatev upnika poplača skupaj z obrestmi in stroški iz vrednosti zastavljenega predmeta pred vsemi drugimi upniki zastavitelja (prvi odstavek 128. člena Stvarnopravnega zakonika).

Sodišče prve stopnje ne more zaključiti, da zemljiškoknjižno dovolilo zastavnega upnika ni primerna listina za predlagani vpis, če prej ne ugotovi, za kakšno hipoteko gre. Hipoteka je bila vpisana na podlagi sklepa sodišča z oznako Z, a zgolj na podlagi tega dejstva, brez vpogleda v listino, na podlagi katere je bila hipoteka vpisana, ni moglo sklepati, da ne gre za pogodbeno hipoteko

Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati (245. člen ZIZ). Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.

Pritožba ima prav, da v konkretnem primeru upnica od začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. dalje ni imela več pravice izterjevati davčnega dolga od dolžnika A. A. na podlagi osebne odgovornosti le-tega za obveznosti navedene družbe. Vendar, kot rečeno, pravni temelj za vodenje predmetne izvršbe za izterjavo davčnega dolga v obravnavani zadevi ni subsidiarna osebna odgovornost družbenika A. A. za obveznosti (sedaj že izbrisane) družbe A. k. d., temveč je podlaga dolžnikovo hipotekarno jamstvo na solastnem deležu do 1/3 na nepremičnini ID znak št. 01, do katerega je upnica upravičena na podlagi pravnomočnega sklepa o zavarovanju Z 46/2015 z dne 3. 2. 2015. Zgolj dejstvo začetka stečajnega postopka nad družbo A. k. d. na pravni položaj A. A. kot hipotekarnega dolžnika oziroma na njegovo odgovornost za poplačilo upničine terjatve s solastnim deležem do 1/3 nepremičnini, na kateri ima upnica prisilno hipoteko, v ničemer ne vpliva. Ko gre za hipoteko za tuj dolg, se namreč vzpostavi pravno razmerje kot pri poroštvu. S to razliko, da jamči zastavitelj za tujo obveznost z vrednostjo zastavljene stvari, porok pa z vsem svojim premoženjem. Po določilu drugega odstavka 1022

Tarifna številka 4013 ZST-1 predpisuje sodno takso za postopek zavarovanja v višini 10 % sodne takse za postopek na prvi stopnji. ZST-1 ne določa, kateri je tisti postopek, ki je v tarifni številki 4013 ZST-1 določen kot postopek na prvi stopnji. Je pa nadaljnji postopek na prvi stopnji nedvomno odvisen od sredstva zavarovanja. Obstoj izvršilnega naslova zoper dolžnika pomeni, da bi upnik sicer že lahko predlagal postopek prodaje dolžnikovih nepremičnin in sprožil izvršilni postopek, vendar se iz različnih razlogov zato ne odloči, želi pa zavarovanje bodočega poplačila v izvršilnem postopku z zastavno pravico na nepremičnini, ki je v lasti dolžnika. V primeru zavarovanja na podlagi izvršilnega naslova gre pri vknjižbi zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini v korist upnika le za eno posamezno izvršilno dejanje. V primerjavi s postopkom izvršbe, ki se sproži s predlogom za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, se pri izvršbi s prodajo nepremičnin opravijo štiri izvršilna dejanja: (1). zaznamba sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi z vknjižbo zastavne pravice, (2). ugotovitev vrednosti nepremičnine, (3). prodaja nepremičnine in (4). poplačilo upnika iz zneska, dobljenega s pro

V obravnavani zadevi, ki teče na podlagi predloga upnice za zavarovanje njene denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini (243. člen ZIZ), gre za zadevo zavarovanja, zadeve zavarovanja pa so v 5. točki tretjega odstavka 83. člena ZS izrecno opredeljene kot nujne zadeve, v katerih na podlagi drugega odstavka 83. člena ZS procesni roki tudi v času poletnega poslovanja sodišča (tj. med 15. julijem in 15. avgustom) tečejo in zanje ne velja ureditev v zvezi s prekinitvijo teka procesnih rokov, določena v četrtem odstavku 83. člena ZS.

Drugi odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem stroški davčnega organa, in sicer zlasti potni stroški uradnih oseb, ki nastanejo v postopku, začetem po uradni dolžnosti, bremenijo davčni organ, ki je začel davčni postopek, in na katerega se v prid svojemu stališču sklicuje pritožba, je uvrščen v „DRUGI DEL DAVČNI POSTOPEK“ ZDavP-2 in ureja obveznost kritja stroškov, nastalih v davčnem postopku ugotavljanja in odmere davčne obveznosti. Medtem ko davčno izvršbo ZDavP-2 ureja v „TRETJI DEL DAVČNA IZVRŠBA“, kjer je v prvem odstavku 152. člena ZDavP-2 določeno, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Upnik je že v SIN z dne 5. 11. 2020 pojasnil način in podlago za obračunavanje obresti, iz rubrike datum izvršljivosti pri posameznem v SIN z dne 5. 11. 2020 navedenem izvršilnem naslovu pa je razvidno tudi od katerega datuma dalje te tečejo. Višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da navedeno omogoča preizkus obračunanih zamudnih obresti, saj je za vsak obračun evidentirana tako glavnica, kot začetek teka zamudnih obresti, v zvezi s podano zakonsko podlago pa tudi višina obrestne mere pripadajočih zamudnih obresti. Dalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi

Drži, da na podlagi te določbe predmet zavarovanja ne morejo biti kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta, kolikor jih potrebuje za lastno preživljanje in za preživljanje članov svoje ožje družine ter drugih oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Vendar pa trditveno in dokazno breme, da so v zvezi s konkretnimi nepremičninami, ki so predmet zavarovanja, ti pogoji izpolnjeni, nosi dolžnik, ki mora navedbe in dokaze o tem podati najpozneje v ugovoru zoper sklep o zavarovanju (drugi odstavek 53. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ).

Pri zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini je torej „postopek na prvi stopnji“ iz tarifne številke 4013 ZST-1 izvršilni postopek, saj upnik trdi, da že razpolaga z izvršilnim naslovom, zakon pa drugega pogoja za zavarovanje ne zahteva.

Sklep o dedovanju je ugotovitvena sodna odločba in kot tak sam zase ne more biti podlaga za izvršbo. Lahko pa je v njem zajet tudi dedni dogovor in le-ta ima lahko značaj sodne poravnave, ki je v 1. točki drugega odstavka 17. členu ZIZ določena kot eden od izvršilnih naslovov. Niso pa vsi dedni dogovori sodne poravnave. Izvršba se lahko dovoli tudi zoper hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati osebni oziroma obligacijski dolžnik. A v obravnavani zadevi tudi na tej podlagi sklepa o izvršbi zoper B. B. in C. C. ni mogoče izdati. Neposredno izvršbo s prodajo nepremičnine zoper (hipotekarnega) dolžnika je dopustno dovoliti le v primerih, ki jih določa zakon. Skladno s 142. členom SPZ se tako lahko dovoli neposredna izvršba na podlagi hipoteke, nastale na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je zastavitelj soglašal, da se terjatev zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastaviteljevi nepremičnini in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo ter izpraznitev in izročitev nepremičnine v enem mesecu po prodaji. Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se zaznamuje v zemljiški knjigi in učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu

Vodenje pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje, v katerem se je odločalo o plačilu odškodnine, ki izvira iz škodnega dogodka, ki je bil obravnavan tudi v okviru kazenskega postopka, v razmerju do postopka zavarovanja, ki se vodi pred istim sodiščem in katerega predmet je zavarovanje terjatve iz naslova stroškov, ki so bili oškodovancu priznani v kazenskem postopku, ne pomeni sodelovanja razpravljajočega sodnika v isti zadevi pred nižjim sodiščem. Glede na to, da je bila poravnava sklenjena v pravdnem postopku, v katerem se je odločalo o plačilu odškodnine (kot izhaja iz navedbe predmeta spora v predloženi prvi strani sodne poravnave, je bila terjana odškodnina v znesku 3.000,00 EUR), in glede na to, da je bil že pred sklenitvijo poravnave v kazenskem postopku izdan sklep, s katerim je bilo dolžniku naloženo plačilo stroškov v višini 6.123,32 EUR, torej znesek, ki je bistveno presegal znesek vtoževane odškodnine, še bolj pa znesek s sodno poravnavo dogovorjenega plačila (1.800,00 EUR), pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi, če bi stranki želeli, da se poravnava razteza tudi na obveznost, ki ni predmet tožbenega zahtevka in ki je bila dolžni

Plačilo, ki je bilo (v okviru davčne izvršbe) opravljeno po izdaji sklepa o zavarovanju, izhajajoč iz načela nedeljivosti hipoteke (prvi odstavek 150. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ) ni razlog za prenehanje zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini. Prav tako na utemeljenost zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ne vpliva v pritožbi zatrjevano dejstvo, da vrednost nepremičnine bistveno presega višino preostanka terjatve. Na dopustnost dovolitve zavarovanja v predmetni zadevi tudi ne vpliva dejstvo, da je bilo v davčnem postopku predhodno dovoljeno zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti s predznambo hipoteke na dolžniku do 1/2 lastnem deležu na nepremičnini z ID znakom del stavbe 1. Niti 113. člen ZDavP-2 niti 243. člen ZIZ dovolitve zavarovanja z zastavno pravico na nepremičnini ne pogojujeta z obstojem nevarnosti, da bo izpolnitev onemogočena ali bistveno otežena. Zavarovanje davčnega dolga z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini je pogojeno le z obstojem izvršilnega naslova, iz katerega izhaja obstoj terjatve, katere zavarovanje se predlaga.

Sodišče ugodi upnikovemu predlogu za zavarovanje denarne terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini, če je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na dolžnika. Lastništvo nepremičnine sodišče preizkusi po uradni dolžnosti, pri tem o predlaganem zavarovanju odloči na podlagi podatkov, ki jih v takšnem predlogu navede upnik. Trditveno in dokazno breme o izpolnjenju pogojev za izdajo sklepa o zavarovanju denarne terjatve je na upniku. Čeprav upnica spremembe dolžnikovega osebnega imena v predlogu za zavarovanje denarne terjatve ni zatrjevala, pa bi sodišče prve stopnje – glede na to, da EMŠO in rojstni datum zemljiškoknjižnega (so)lastnika v zavarovanje predlaganih nepremičnin ni vpisan, se pa ujema z dolžnikovim bivališčem – upnico ob smiselni uporabi 286.a člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ moralo pozvati k dodatnim pojasnilom oziroma k dopolnitvi predloga za zavarovanje tako, da bi lahko preizkusilo lastništvo v zavarovanje predlaganih nepremičnin.

Drži sicer, da ni izrecno določeno, da je zapadlost terjatve pogoj za to, da izvršnica pridobi lastnost izvršilnega naslova oziroma, da je izvršljiva, ter je v zakonu določena domneva, da se šteje, da izvršnica vsebuje potrdilo o izvršljivosti. Vendar pa pogoj zapadlosti terjatve za izvršljivost izvršnice izhaja iz narave stvari in tudi postopka umestitve instituta izvršnice v slovenski pravni red. Zapadlost terjatve, navedena v izvršnici, ni sama sebi namen, temveč (tudi, oziroma kot bistveno) zapadlost terjatve izvršnici daje naravo izvršilnega naslova.

Predpostavka dopustnosti pravnega sredstva je pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Pravni interes za vložitev pritožbe ima le stranka, za katero je izdana odločba neugodna oziroma si s pritožbo zoper neugodno odločitev lahko izboljša pravni položaj. Iz navedenega sledi, da je v tej zadevi že dosežen rezultat, h kateremu je stremela dolžnica z vložitvijo predloga za vrnitev v prejšnje stanje, t.j. vsebinska obravnava njenega ugovora, zato si dolžnica s pritožbo zoper zavrženje njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje v I. točki izreka izpodbijanega sklepa ne more več izboljšati pravnega položaja. Na podlagi 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ je izvršilni naslov tudi druga izvršljiva odločba, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Skladno z 9. točko drugega odstavka 145. člena ZDavP-2 je izvršilni naslov za davčno izvršbo tudi seznam izvršilnih naslovov, v katerem mora biti za posamezen izvršilni naslov naveden datum izvršljivosti ter znesek davka in zamudnih obresti za vsako vrsto davka posebej. Skladno z 243. členom ZIZ pa ima upnik na podlagi izvršilnega naslova, ki se glasi na denarno terjatev, pravico zahtevati njen

Dolžnik je tisti, ki v ugovornem postopku nosi trditveno in tudi dokazno breme za razloge, ki preprečujejo zavarovanje. Predlog dolžnika za zavarovanje terjatve upnika na drugi nepremičnini je nedopusten. Smisel te omejitve je v preprečitvi prodaje konkretne nepremičnine dolžnika, kar pa ni predmet postopka zavarovanja. V tem postopku namreč upnik pridobi hipoteko, ki je namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega poplačila. Dolžnik ima tako možnost poseči po institutih za omejitev predmeta prodaje v postopku realizacije izvršbe.