18. člen ZIZ

Po stališču teorije so izvršilni naslov lahko samo listine dajatvene narave. Izjema so davčne ugotovitvene odločbe. Ugotovitev obstoja dolga sicer ne zadostuje, če ni hkrati zavezancu naloženo, da je obveznost dolžan izpolniti. Pri davčnih odločbah se obveznost domneva.

V sodni odločbi, ki naj ima naravo izvršilnega naslova, mora biti (pravnomočno) odločeno o obstoju upnikove terjatve.

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Za odločitev o stroških pri umiku tožbe skladno s sodno prakso ni pravno odločilno, ali je bil tožbeni zahtevek utemeljen. Stroškovna odločitev je odvisna od tega, ali je umik tožbe res posledica toženčeve izpolnitve zahtevka ali ne in od tega, ali je tožeča stranka zahtevek po izpolnitvi pravočasno umaknila. Ker je tožeča stranka umaknila zahtevek zaradi njegove izpolnitve in je to storila takoj, ko je izvedela, da postopek z izdajo izpraznitvenega naloga, navkljub dejstvu, da je tožena stranka poslovne prostore po vročitvi izpraznitvenega naloga izpraznila, zaradi ugovora tožene stranke ni bil zaključen, so izpolnjeni pogoji za uporabo izjeme glede stroškov ob umiku tožbe po prvem odstavku 158. člena ZPP.

Zakon posebno pritožbo zoper razveljavitveni sklep predvideva le za primer, ko sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in ne tudi v primeru, ko razveljavi prvostopenjski sklep.

Pravnomočni sklep o izvršbi na temelju verodostojne listine je pravni temelj za zahtevek upnika. Dolžnik prejetega ne more zahtevati nazaj kot neupravičeno obogatitev (prvi odstavek 190. člena OZ).

Na pritožbeno trditev, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil sklep izdan na podlagi predhodnega začasnega sporazuma strank, višje sodišče odgovarja, da je sklep N 82/2014 z dne 19. 12. 2014 po vsebini klasična začasna odredba, kateri manjkajo le izvršilna sredstva, kot je razložilo že sodišče prve stopnje. Sklep o zavarovanju po ustaljeni sodni praksi (četudi je izdan v preživninskih zadevah) ni izvršilni naslov.

Sklep o izvršbi lahko izvršilni naslov le, kadar je izdan na podlagi verodostojne listine, in sicer v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev. Sklep o izvršbi, izdan na podlagi izvršilnega naslova, pa je lahko izvršilni naslov samo v delu, s katerim je odločeno o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje se glede na obrazloženo tako pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da upnikov umik predloga za izvršbo v izvršilnem postopku, opr. št. I 19814/1997, ne vpliva na potek predmetnega izvršilnega postopka, saj dolžnica ni uspela z ničemer dokazati, da je izpolnila svojo obveznost po izvršilnem naslovu. Upnik lahko namreč predlog za izvršbo umakne iz kateregakoli razloga in ne zgolj zaradi izpolnitve terjatve, zato je trditveno in dokazno breme plačila dolga, na strani dolžnice.

Ni zadosten pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve zgolj verjetno izkazana objektivna nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena, temveč je potrebno izkazati za verjetna konkretna dolžnikova ravnanja ali opustitve, ki jih ta zavestno opravi oziroma opusti zaradi ogrozitve izpolnitve upnikove terjatve.

Če je bila izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine, pravnomočno ustavljena zaradi neuspešnosti, dovolitev izvršbe na podlagi sklepa o izvršbi izdanega na podlagi verodostojne listine kot izvršilnega naslova, ne pomeni ponovnega odločanja o že razsojeni stvari. Ker pa je predhodni izvršilni postopek, ki je tekel na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, bil pravnomočno ustavljen, tudi ni bil utemeljen dolžnikov ugovor litispendence.

Sklep o izvršbi ne more biti pravnomočen, zato tudi ne izvršljiv, če ni izkazana vročitev dolžniku. Tudi iz podatkov spisa ne izhaja, in tudi nima sklep o izvršbi zaznamka, da bi bil pravnomočen oz. izvršljiv, ter je sodišče v tem postopku vezano na ugotovljeno oz. potrjeno izvršljivost.

Upnica je v predlogu za izvršbo predložila le obvestilo o uskladitvi preživnine Centra za socialno delo Trebnje z dne 15.11.2004, ne pa tudi sodne poravnave, pravnomočne sodne odločbe oziroma izvršljivega notarskega zapisa v smislu 3. odstavka 132 a. člena ZZZDR. Podana je torej situacija, v kateri je upnica v predlogu za izvršbo predložila le eno od dveh potrebnih kvalificiranih javnih listin, na podlagi katerih je mogoče zahtevati prisilno izvršitev terjatve, ki je v njih ugotovljena. Tak procesni položaj je bistveno podoben tistemu, pri katerem je predlog formalno pomanjkljiv zato, ker upnik ne predloži kvalificirane javne listine, ki predstavlja izvršilni naslov. Sodišče prve stopnje bi zato moralo s predlogom za izvršbo ravnati kot z nepopolno vlogo in upnico pozvati, naj nepopolno vlogo v določenem roku dopolni (108. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ).

Za primernost izvršilnega naslova ne zadošča t.i. formalna pravnomočnost (da odločbe ni mogoče več izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi), temveč je bistvena t.i. materialna pravnomočnost, kar pomeni, da mora biti v izvršilnem naslovu (pravnomočno) odločeno o obstoju upnikove terjatve. Izvršljiva lahko postane samo obsojajoča (kondemnatorna) sodna odločba, zato je sklep o izvršbi lahko izvršilni naslov le, kadar je izdan na podlagi verodostojne listine, in sicer v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev (4. odst. 62. čl. ZIZ). Sklep o izvršbi, izdan na podlagi izvršilnega naslova, je lahko izvršilni naslov v smislu 17., 19. in 21. čl. ZIZ samo v delu, s katerim je odločeno o stroških postopka.

Upnik je izvršilni predlog za izterjavo denarne terjatve, ugotovljene z izvršljivo upravno odločbo, podal še v času veljavnosti starega ZUP, zato je za konkretno izvršbo s prenosom dolžnikove denarne terjatve in subsidiarno s prodajo dolžnikovih premičnin, pristojno sodišče.

Upnik je izvršilni predlog za izterjavo denarne terjatve, ugotovljene z izvršljivo upravno odločbo, podal še v času veljavnosti starega ZUP, zato je za konkretno izvršbo s prenosom dolžnikove denarne terjatve in subsidiarno s prodajo dolžnikovih premičnin, pristojno sodišče.

Če je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi upravne odločbe za izpolnitev denarne obveznosti pred uveljavitvijo novega Zakona o splošnem upravnem postopku, se taka izvršba opravi po sodni poti, kot je to določal 2. odst. 276. člena citiranega zakona. Novi Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 80/99), ki je stopil v veljavo 1.4.2000, v 324. čl. izrecno določa, da se zadeve, ki so bile ob njegovi uveljavitvi v teku, končajo po določilih prejšnjega zakona.

Prehodna določba 324. člena ZUP/99 določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZUP/86. ZUP je bil objavljen 1.10.1999 in je začel veljati šest mesecev kasneje, torej 1.4.2000. Ker je bil predlog za izvršbo v obravnavani zadevi vložen pred 1.4.2000, se je treba ravnati po določilih starega zakona. Ta pa za izvršbo za izpolnitev denarnih obveznosti, kar obravnavana zadeva je, predvideva sodno pot (2. odst. 276. člena ZUP/86).

Prisilna izvršitev upravne odločbe, ki se glasi na izpolnitev tako denarne kot nedenarne terjatve, se opravi po upravni poti (1. odst. 288. čl. ZUP), medtem ko se po sodni poti opravlja le izvršba na dolžnikove nepremičnine in delež družbenika (2. odst. 288. čl. ZUP).

Ugovorne navedbe glede pravne narave poslovnega razmerja bi moral dolžnik uveljavljati že v postopku, iz katerega izhaja izvršilni naslov. Ker ne gre za ugovorni razlog, ki bi preprečeval izvršbo je dolžnikov ugovor neutemeljen.