244. člen ZIZ

ZIZ v 168. členu določa dokazno pravilo - lastništvo nepremičnine, ki je vpisana v zemljiško knjigo in se ne more dokazovati s katerimkoli dokaznim sredstvom, temveč le s podatki o lastništvu iz zemljiške knjige, v primeru, če pa je lastninska pravica na nepremičnini vpisana v zemljiški knjigi na nekoga drugega, pa mora upnik priložiti listino, ki je primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice. Če upnik te listine nima, lahko s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Glede nepremičnin, ki pa niso vpisane v zemljiški knjigi, pa 168. člen ZIZ napotuje na uporabo 211. člena ZIZ, ki določa, da mora upnik v predlogu za izvršbo navesti vse potrebne podatke za identifikacijo nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi, vendar to ne izključuje obveznosti sodišča, da sodišče ne bi preizkusilo lastništva nepremičnine, ki ni vpisana v zemljiški knjigi glede na uporabo prvega odstavka 32. člena ZIZ, po katerem je lahko predmet izvršbe le dolžnikova stvar. Uradni preizkus lastništva, ki ga je zakonodajalec naložil izvršilnemu sodišču za nepremičnine, ki so v zemljiški knjigi vpisane, mora zato toliko bolj veljati za nevpisane nepremičnine, saj pri teh obstaja večja nevarnost, da se

Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati (245. člen ZIZ). Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.

Drugi odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem stroški davčnega organa, in sicer zlasti potni stroški uradnih oseb, ki nastanejo v postopku, začetem po uradni dolžnosti, bremenijo davčni organ, ki je začel davčni postopek, in na katerega se v prid svojemu stališču sklicuje pritožba, je uvrščen v „DRUGI DEL DAVČNI POSTOPEK“ ZDavP-2 in ureja obveznost kritja stroškov, nastalih v davčnem postopku ugotavljanja in odmere davčne obveznosti. Medtem ko davčno izvršbo ZDavP-2 ureja v „TRETJI DEL DAVČNA IZVRŠBA“, kjer je v prvem odstavku 152. člena ZDavP-2 določeno, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Upnik je že v SIN z dne 5. 11. 2020 pojasnil način in podlago za obračunavanje obresti, iz rubrike datum izvršljivosti pri posameznem v SIN z dne 5. 11. 2020 navedenem izvršilnem naslovu pa je razvidno tudi od katerega datuma dalje te tečejo. Višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da navedeno omogoča preizkus obračunanih zamudnih obresti, saj je za vsak obračun evidentirana tako glavnica, kot začetek teka zamudnih obresti, v zvezi s podano zakonsko podlago pa tudi višina obrestne mere pripadajočih zamudnih obresti. Dalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi

Sklep o dedovanju je ugotovitvena sodna odločba in kot tak sam zase ne more biti podlaga za izvršbo. Lahko pa je v njem zajet tudi dedni dogovor in le-ta ima lahko značaj sodne poravnave, ki je v 1. točki drugega odstavka 17. členu ZIZ določena kot eden od izvršilnih naslovov. Niso pa vsi dedni dogovori sodne poravnave. Izvršba se lahko dovoli tudi zoper hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati osebni oziroma obligacijski dolžnik. A v obravnavani zadevi tudi na tej podlagi sklepa o izvršbi zoper B. B. in C. C. ni mogoče izdati. Neposredno izvršbo s prodajo nepremičnine zoper (hipotekarnega) dolžnika je dopustno dovoliti le v primerih, ki jih določa zakon. Skladno s 142. členom SPZ se tako lahko dovoli neposredna izvršba na podlagi hipoteke, nastale na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je zastavitelj soglašal, da se terjatev zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastaviteljevi nepremičnini in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo ter izpraznitev in izročitev nepremičnine v enem mesecu po prodaji. Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se zaznamuje v zemljiški knjigi in učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu

Dolžnik je tisti, ki v ugovornem postopku nosi trditveno in tudi dokazno breme za razloge, ki preprečujejo zavarovanje. Predlog dolžnika za zavarovanje terjatve upnika na drugi nepremičnini je nedopusten. Smisel te omejitve je v preprečitvi prodaje konkretne nepremičnine dolžnika, kar pa ni predmet postopka zavarovanja. V tem postopku namreč upnik pridobi hipoteko, ki je namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega poplačila. Dolžnik ima tako možnost poseči po institutih za omejitev predmeta prodaje v postopku realizacije izvršbe.

Ko upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, je on tisti, ki sprejema odločitev, ali bo predlagal neposredno uresničitev terjatve iz izvršilnega naslova s prisilnimi sredstvi (izvršbo), ali bo predlagal zgolj ustanovitev zastavne pravice za zavarovanje svoje denarne terjatve, ne da bi hkrati predlagal tudi prodajo predmeta izvršbe (zavarovanje).

Če je upnik v izvršilnem postopku pridobil zastavno pravico in bo izvršilno sodišče opravljalo nadaljnja izvršilna dejanja, ne more upnik za isto terjatev na isto sredstvo in predmet ponovno pridobiti zastavne pravice. V prvem izvršilnem dejanju na nepremičnino je zajeto dejanje zavarovanja z vknjižbo zastavne pravice. V izvršilnem postopku in v postopku zavarovanja se pravila o litispendenci uporabljajo smiselno.

Ko upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, je on tisti, ki sprejema odločitev, ali bo predlagal neposredno uresničitev terjatve iz izvršilnega naslova s prisilnimi sredstvi (izvršbo), ali bo predlagal zgolj ustanovitev zastavne pravice za zavarovanje svoje denarne terjatve, ne da bi hkrati predlagal tudi prodajo predmeta izvršbe (zavarovanje). S slednjim upnik pridobi zgolj zastavno pravico na nepremičnini (prvi odstavek 244. člena ZIZ) in s tem varstvo vrstnega reda, medtem ko v primeru izvršbe poleg zastavne pravice na nepremičnini dolžnika pridobi še pravico do prodaje le-te in poplačilo iz te nepremičnine. Upnik z izvršbo ne doseže le stvarnopravnega zavarovanja, kar je končni cilj zavarovanja, temveč je njegovo upravičenje širše, saj vključuje tudi prodajo nepremičnine in poplačilo njegove terjatve iz kupnine pridobljene s prodajo nepremičnine.

ZDavP-2 določa, da lahko pri dolžnikih, ki so lastniki nepremičnega premoženja ali deleža družbenika, davčni organ predlaga zavarovanje davčnega dolga z vknjižbo zastavne pravice na njihovih nepremičninah oziroma deležu družbenika neposredno pri sodišču, lahko pa tudi prek pristojnega državnega odvetništva. S spremembo ZIZ-J je bilo v ZIZ vnešeno novo 21.a poglavje, ki omogoča ustanovitev prisilne zastavne pravice na poslovnem deležu vsem upnikom (ne le državi), ki imajo proti dolžniku izvršilni naslov, ki se glasi na denarno terjatev. To poglavje zastavno pravico na poslovnem deležu celovito ureja in med drugim določa, da se zastavna pravica na poslovnem deležu pridobi z vpisom v sodni register na podlagi sklepa o zavarovanju. Ker način pridobitve zastavne pravice na poslovnem deležu navedeno poglavje celovito ureja, ni podlage za smiselno uporabo določbe o zaznambi izvršljivosti terjatve v zemljiški knjigi v postopku izvršbe na nepremičnino.

Za zaključek, da je določen notarski zapis izvršilni naslov, je torej ključnega pomena, da je v tem zapisu določena konkretna obveznost (terjatev), da zavezanec v tem zapisu (ali posebnem zapisu) soglaša z neposredno izvršljivostjo te obveznosti in da je obveznost zapadla. To pa pomeni, da za izvršljivost notarskega zapisa sploh ni pravno pomembno, če je obveznost zavarovana in če je zavezanec soglašal s takšnim zavarovanjem. Zaradi tega lahko upnik predlaga zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini, če razpolaga z izvršljivim notarskim zapisom, v katerem pogodbeni stranki nista dogovorili nobenega zavarovanja denarne terjatve (glede katere je dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo), oziroma v katerem je dolžnik soglašal, da se omenjena denarna terjatev upnika zavaruje z ustanovitvijo neposredne zastavne pravice na dolžnikovih premičnih stvareh.

Upnica je zadostila zahtevi iz petega odstavka 40. člena ZIZ, ko je v predlogu za zavarovanje denarne terjatve opredelila izvršilni naslov. S tem je zatrjevala tudi, da je bilo izdano potrdilo o izvršljivosti.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugovornim in v pritožbi ponovljenim stališčem, da bi moral biti sklep o zavarovanju, na podlagi katerega je bil dovoljen izpodbijani vpis, pravnomočen. Stališče sodišča prve stopnje, da je pri odločanju v konkretni zadevi pravno nepomembno, ali je sklep o zavarovanju pravnomočen, je pravilno.

Ker je bilo do začetka učinkovanja razveljavitev zakonov v zvezi z obdavčitvijo nepremičnin o dolžnikovi obveznosti že pravnomočno odločeno, odločbi Ustavnega sodišča na dolžnikovo obveznost ne vplivata. To, da je dolžnik vložil tudi pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi, ni pravno pomembno za postopek zavarovanja z zastavno pravico na dolžnikovih nepremičninah. V zemljiško knjigo se vpisujejo stvarne pravice na nepremičninah in zanjo velja načelo javnosti in oblikovalnih učinkov vpisov. Za konkretni nepremičnini iz zemljiške knjige ne izhaja, da bi šlo pri teh nepremičninah za zemljišče pod stavbo oziroma zemljišče, ki predstavlja skupen del stavbe, saj bi v nasprotnem primeru pri teh nepremičninah bilo navedeno, da gre za splošne skupne dele. Dokler gre za nepremičnine (zemljiške parcele) v izključni lasti dolžnika, pa je te nepremičnine v breme dolžnika mogoče obremeniti. Pri vsaki nepremičnini, ki je splošni ali posebni skupni del stavbe, se to pravno dejstvo vpiše v zemljiško knjigo kot njen osnovni položaj. Nepremičnina je vpisana kot posamezni del stavbe, dalje je pri njej vpisana lastninska pravica v deležu 1/1 v korist dolžnika na posameznem delu ter delež s

Za odločitev v izločitvenih pravdah, v katerih pridobi upnik zastavno pravico na nepremičnini šele na podlagi zaznambe sklepa o izvršbi ali z vknjižbo v postopku zavarovanja in se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, je potrebno odgovoriti le na vprašanje, ali je posameznik (tretji) na nepremičnini, ki jo izloča, pred trenutkom pridobitve prisilne zastavne pravice pridobil pravico, ki preprečuje izvršbo. Ni pa potrebno (oziroma je celo zmotno) presojati, ali je upnik tudi vedel oziroma moral vedeti za to pravico, saj upnika s prisilno hipoteko načelo zaupanja v zemljiško knjigo ne varuje. V primeru nevpisane nepremičnine mora zemljiškoknjižno sodišče po vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo na predlog lastnika dovoliti vpis lastninske pravice, če lahko iz zemljiškoknjižnega dovolila nedvomno ugotovi, da gre za isto nepremičnino.

Določba 4. točke tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, po kateri se postopek zavarovanja s predhodno odredbo z začetkom stečajnega postopka ustavi in se razveljavijo vsa opravljena dejanja v tem postopku, ne posega retroaktivno v pridobljeno ločitveno pravico upnika, saj ta z izdajo predhodne odredbe ni brezpogojna. Z navedenim določilom, ki je pojasnjevalne narave, je bilo zgolj nedvoumno povedano, da za pogojno pridobljene ločitvene pravice z začetkom stečajnega postopka velja drugačen režim oziroma pravne posledice začetka stečajnega postopka, kot pri nepogojno pridobljenih ločitvenih pravicah.

Zaznamba izvršljivosti terjatve je v 245. členu ZIZ predpisana kot kumulativni pogoj za nastop učinka z možnostjo izvršbe proti novemu lastniku zastavljene nepremičnine.

V okviru upravne pomoči med pristojnimi organi držav članic EU pri pobiranju davščin, glede katerih je obveznost za plačilo nastala v drugi državi članici, je možno tudi zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti davčnega zavezanca v drugi državi članici EU. Na podlagi utemeljenega zaprosila organa države prosilke, davčni organ zavaruje plačilo davčne obveznosti v skladu z ZdavP. Sodišče države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ, ni pristojno za preverjanje izvršljivosti izvršilnega naslova.

Upnik mora v primeru, ko predlaga izvršbo proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, v predlogu za izvršbo določno označiti listino, ki dokazuje prehod obveznosti na novega dolžnika. Zato upnik neutemeljeno navaja, da v primeru, ko je hipoteka za terjatev, ki se izterjuje, vpisana v zemljiški knjigi, ni treba ob vložitvi izvršilnega predloga posebej izkazovati z javno listino, da je dolg prešel na dolžnika, ki je postal lastnik s hipoteko obremenjene nepremičnine. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost njene vsebine, vendar je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena.

Dopuščena revizija: Ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da zahtevek za ugotovitev pravne neveljavnosti zavarovanja z vknjižbo zastavne pravice in z zaznambo izvršljivosti terjatve ni utemeljen, ker odločba sodišča ni razveljavljena.

V postopku zavarovanja z ustanovitvijo zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini, se zastavna pravica na nepremičnini, ki je vpisana v zemljiški knjigi, pridobi z vknjižbo (1. odst. 244. čl. ZIZ). Za predmetno zadevo je torej pomembno (le), ali je bila pred začetkom stečajnega postopka nad dolžnikom v zemljiški knjigi vknjižena zastavna pravica.