245. člen ZIZ

Dolžnik je postal lastnik že obremenjene nepremičnine. S tem je postal hipotekarni oziroma realni dolžnik, od katerega upnik lahko zahteva le prodajo nepremičnine zaradi poplačila dolga. Položaja izvršilnega dolžnika namreč nima le obligacijski dolžnik, temveč tudi realni oziroma hipotekarni dolžnik, ki za upnikovo terjatev jamči z zastavljeno nepremičnino, pa čeprav ni hkrati tudi osebni dolžnik. Takšen hipotekarni dolžnik upniku ni dolžan izpolniti obveznosti, je pa dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, zaradi poplačila zavarovane terjatve, in sicer tako v primeru, če jo je z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za tuj dolg zastavil sam, kot tudi, če je postal lastnik zastavljene nepremičnine po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi. Neutemeljeno pa upnik uveljavlja, da dolžnik za izpolnitev njegove terjatve odgovarja tudi z vsem ostalim svojim premoženjem, in sicer kot porok.

Ker tožnica ni stranka sodne poravnave, jo ta v skladu s subjektivnimi mejami pravnomočnosti ne zavezuje. Na njen položaj bi sicer lahko vplivala, če bi kot pravnomočna odločba v svetu prava ustvarilo novo dejstvo, ki učinkuje erga omnes. Ker je bilo pravno razmerje v resnici oblikovano (prenos lastninske pravice) šele s sklenitvijo sodne poravnave (v kateri je prvič vsebovano tudi ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na tožnico), to na predhodno pridobljeno prisilno hipoteko ne more več vplivati (245. člen ZIZ). Lastninskopravna razpolaganja ne morejo imeti učinka za nazaj.

Pri zavarovanju z zastavno pravico na nepremičnini je torej „postopek na prvi stopnji“ iz tarifne številke 4013 ZST-1 izvršilni postopek, saj upnik trdi, da že razpolaga z izvršilnim naslovom, zakon pa drugega pogoja za zavarovanje ne zahteva.

Sklep o dedovanju je ugotovitvena sodna odločba in kot tak sam zase ne more biti podlaga za izvršbo. Lahko pa je v njem zajet tudi dedni dogovor in le-ta ima lahko značaj sodne poravnave, ki je v 1. točki drugega odstavka 17. členu ZIZ določena kot eden od izvršilnih naslovov. Niso pa vsi dedni dogovori sodne poravnave. Izvršba se lahko dovoli tudi zoper hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati osebni oziroma obligacijski dolžnik. A v obravnavani zadevi tudi na tej podlagi sklepa o izvršbi zoper B. B. in C. C. ni mogoče izdati. Neposredno izvršbo s prodajo nepremičnine zoper (hipotekarnega) dolžnika je dopustno dovoliti le v primerih, ki jih določa zakon. Skladno s 142. členom SPZ se tako lahko dovoli neposredna izvršba na podlagi hipoteke, nastale na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je zastavitelj soglašal, da se terjatev zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastaviteljevi nepremičnini in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo ter izpraznitev in izročitev nepremičnine v enem mesecu po prodaji. Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se zaznamuje v zemljiški knjigi in učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu

Ker ima hipotekarni dolžnik v zvezi z izvršbo na njegovo nepremičnino v izvršilnem postopku enak procesni položaj kot glavni dolžnik, je dolžan povrniti upniku tudi potrebne stroške v zvezi z izvršbo na nepremičnino, kot to določa peti odstavek 38. člena ZIZ.

Dolžnik je tisti, ki v ugovornem postopku nosi trditveno in tudi dokazno breme za razloge, ki preprečujejo zavarovanje. Predlog dolžnika za zavarovanje terjatve upnika na drugi nepremičnini je nedopusten. Smisel te omejitve je v preprečitvi prodaje konkretne nepremičnine dolžnika, kar pa ni predmet postopka zavarovanja. V tem postopku namreč upnik pridobi hipoteko, ki je namenjena zavarovanju terjatve vse do njenega dokončnega poplačila. Dolžnik ima tako možnost poseči po institutih za omejitev predmeta prodaje v postopku realizacije izvršbe.

Sam obstoj izvršilnega naslova, ki je bil pridobljen zaradi plačila obligacijske terjatve, zadošča za poplačilo iz hipoteke le od osebnega dolžnika. Za poplačilo iz hipoteke proti realnemu dolžniku pa je potrebna posebna tožba na dopustnost poplačila iz zastavljene nepremičnine, tako imenovana hipotekarna tožba razen, če gre za izjemo: hipoteko nastalo na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa (142. člen ZIZ) ali sodne odločbe (zastavna pravica v izvršbi, zavarovanje, predhodna odredba).

Glede na zapadlost posameznih terjatev iz seznama izvršilnih naslovov ter glede na pretrganje zastaranja s prej sproženimi postopki zavarovanja, davčne izvršbe in nepremičninske izvršbe zoper davčnega dolžnika relativno zastaranje terjatev ni nastopilo. Ravno tako tudi še ni nastopilo absolutno zastaranje, saj desetletni zastaralni rok še ni potekel. Davčna izvršba na dolžnikovo nepremično premoženje se lahko opravi le, če davkov ni bilo mogoče izterjati iz njegovih prejemkov, sredstev na računih, terjatev ali iz njegovega premičnega premoženja, ali če tako določa zakon. Povedano drugače, nepremičninska izvršba predstavlja ultima ratio izvršilno sredstvo, ko je davčna izvršba na drugo premoženje davčnega dolžnika neuspešna. Izvršilno sodišče v postopku nepremičninske izvršbe za izterjavo davčnega dolga ne more opraviti cenitve premičnin. Premičninska izvršba se namreč opravlja izključno v postopku davčne izvršbe, zato se tudi cenitev zarubljenih premičnin lahko opravi le v tistem postopku in na podlagi pravil, ki jih določa ZDav-P-2, to pa tudi pomeni, da lahko dolžnik, če se s cenitvijo ne strinja, to lahko uveljavlja v postopku davčne izvršbe. Izvršilnemu sodišču z

Ko upnik razpolaga z izvršilnim naslovom, je on tisti, ki sprejema odločitev, ali bo predlagal neposredno uresničitev terjatve iz izvršilnega naslova s prisilnimi sredstvi (izvršbo), ali bo predlagal zgolj ustanovitev zastavne pravice za zavarovanje svoje denarne terjatve, ne da bi hkrati predlagal tudi prodajo predmeta izvršbe (zavarovanje).

Smisel hipotekarne tožbe je ugotoviti obstoj zavarovane terjatve. Ko gre za prisilno hipoteko, izvršilni naslov že obstaja in tožeča stranka lahko v izvršilnem postopku zahteva plačilo. Tožnica zato nima pravnega interesa za vložitev tožbe.

Za zaključek, da je določen notarski zapis izvršilni naslov, je torej ključnega pomena, da je v tem zapisu določena konkretna obveznost (terjatev), da zavezanec v tem zapisu (ali posebnem zapisu) soglaša z neposredno izvršljivostjo te obveznosti in da je obveznost zapadla. To pa pomeni, da za izvršljivost notarskega zapisa sploh ni pravno pomembno, če je obveznost zavarovana in če je zavezanec soglašal s takšnim zavarovanjem. Zaradi tega lahko upnik predlaga zavarovanje z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini, če razpolaga z izvršljivim notarskim zapisom, v katerem pogodbeni stranki nista dogovorili nobenega zavarovanja denarne terjatve (glede katere je dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo), oziroma v katerem je dolžnik soglašal, da se omenjena denarna terjatev upnika zavaruje z ustanovitvijo neposredne zastavne pravice na dolžnikovih premičnih stvareh.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugovornim in v pritožbi ponovljenim stališčem, da bi moral biti sklep o zavarovanju, na podlagi katerega je bil dovoljen izpodbijani vpis, pravnomočen. Stališče sodišča prve stopnje, da je pri odločanju v konkretni zadevi pravno nepomembno, ali je sklep o zavarovanju pravnomočen, je pravilno.

Vpisana pogodbena hipoteka v korist tožene stranke na nepremičninah obsega nepremičnino v celoti vključno z vsemi njenimi sestavinami, torej, z na njej zgrajeno bioplinarno, katere vitalni del je sporni bioplinski motor (člen 140 SPZ).

Zaznamba izvršljivosti terjatve je v 245. členu ZIZ predpisana kot kumulativni pogoj za nastop učinka z možnostjo izvršbe proti novemu lastniku zastavljene nepremičnine.

V okviru upravne pomoči med pristojnimi organi držav članic EU pri pobiranju davščin, glede katerih je obveznost za plačilo nastala v drugi državi članici, je možno tudi zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti davčnega zavezanca v drugi državi članici EU. Na podlagi utemeljenega zaprosila organa države prosilke, davčni organ zavaruje plačilo davčne obveznosti v skladu z ZdavP. Sodišče države članice, v kateri ima sedež zaprošeni organ, ni pristojno za preverjanje izvršljivosti izvršilnega naslova.

Upnik mora v primeru, ko predlaga izvršbo proti nekomu, ki v izvršilnem naslovu ni označen kot dolžnik, v predlogu za izvršbo določno označiti listino, ki dokazuje prehod obveznosti na novega dolžnika. Zato upnik neutemeljeno navaja, da v primeru, ko je hipoteka za terjatev, ki se izterjuje, vpisana v zemljiški knjigi, ni treba ob vložitvi izvršilnega predloga posebej izkazovati z javno listino, da je dolg prešel na dolžnika, ki je postal lastnik s hipoteko obremenjene nepremičnine. Vročilnica kot javna listina dokazuje resničnost njene vsebine, vendar je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena.

Tožena stranka tako niti s preverbo svojih davčnih evidenc ne bi mogla ugotoviti, ali bo lastninska pravica dejansko prešla, ali pa bo zaradi neizpolnjenosti ostalih pogojev, ki so izven njene sfere (npr. veljavnost zavezovalnega pravnega posla, veljavnost z.k. dovolila), ostala na prejšnjemu imetniku (prodajalcu). Zato ji slabe vere ni mogoče očitati. Na drugi strani bi se tožeča stranka nevarnosti kasnejših razpolaganj oziroma obremenitev lahko v celoti izognila z ustrezno uporabo zemljiškoknjižnih instrumentov, ki varujejo vrstni red (predznamba pridobitve (lastninske) pravice iz 50. člena ZZK-1 ali zaznamba vrstnega reda iz 68. in nasl. členov ZZK-1).

Sklep o zavarovanju denarne terjatve z zastavno pravico na nepremičnini je ena izmed listin, ki so podlaga za vknjižbo. Vknjižba se opravi po uradni dolžnosti. Izvršilno sodišče mora sklep o zavarovanju poslati zemljiškoknjižnemu sodišču. Do vknjižbe zastavne pravice ne more priti pred pravnomočnostjo sklepa o zavarovanju.

Pogoj za uveljavitev ločitvene pravice je, da je premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, v lasti insolventnega dolžnika.

Ker tožnik ob vknjižbi hipoteke ni bil v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik in ker ni zatrjeval niti dokazal, da se toženka ob potrebni skrbnosti na tako zemljiškoknjižno stanje ne bi mogla oziroma smela zanesti, je pravilno stališče sodišča, da tožnikova lastninska pravica ni ovira za poplačilo hipotekarnega upnika, ki je hipoteko pridobil na podlagi pogodbe in jo vknjižil v zemljiško knjigo.