153. člen SPZ

Upnik, ki mu je bila v stečajnem postopku priznana zgolj ločitvena pravica, ne pa tudi terjatev, ima zgolj pravico do poplačila iz vrednosti premoženja, ki je predmet ločitvene pravice, do višine, ki bo dosežena ob prodaji zastavljenega premoženja, nima pa pravice od stečajnega dolžnika zahtevati plačilo zavarovane terjatve.

Predlog se zavrne.

Zastavna pravica je sicer akcesorna pravica, z zavarovano terjatvijo je nedeljivo povezana. Terjatev izvira iz leta 1994, od takrat pa ni bila sodno uveljavljena, zato do pretrganja zastaranja ni prišlo. Na podlagi zamudne sodbe in z njo ugotovljene terjatve zoper Č. Č. pa nikoli ni prišlo do ustanovitve hipoteke. V skladu s 343. členom OZ, se lahko, ko preteče čas zastaranja, upnik, čigar terjatev je zavarovana z zastavo ali s hipoteko, poplača le iz obremenjene stvari, če jo ima v rokah ali če je njegova pravica vpisana v javni knjigi. Zastarane terjatve za obresti in druge občasne dajatve pa se ne morejo poplačati niti iz obremenjene stvari.

Dolžnik je postal lastnik že obremenjene nepremičnine. S tem je postal hipotekarni oziroma realni dolžnik, od katerega upnik lahko zahteva le prodajo nepremičnine zaradi poplačila dolga. Položaja izvršilnega dolžnika namreč nima le obligacijski dolžnik, temveč tudi realni oziroma hipotekarni dolžnik, ki za upnikovo terjatev jamči z zastavljeno nepremičnino, pa čeprav ni hkrati tudi osebni dolžnik. Takšen hipotekarni dolžnik upniku ni dolžan izpolniti obveznosti, je pa dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, zaradi poplačila zavarovane terjatve, in sicer tako v primeru, če jo je z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za tuj dolg zastavil sam, kot tudi, če je postal lastnik zastavljene nepremičnine po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi. Neutemeljeno pa upnik uveljavlja, da dolžnik za izpolnitev njegove terjatve odgovarja tudi z vsem ostalim svojim premoženjem, in sicer kot porok.

Dolžnica tega postopka ni osebna dolžnica, temveč hipotekarna oziroma realna dolžnica. Svoje nepremičnine je na pogodbeni podlagi zastavila za tuj dolg. Upnica zato od nje (v pravdnem postopku) ni mogla zahtevati, da plača zavarovano terjatev. Lahko je uveljavljala, da sodišče toženki (dolžnici) naloži, da je dolžna priznati, da je tožnica (upnica) upravičena zahtevati poplačilo svoje terjatve iz zastavljenih nepremičnin in dopustiti poplačilo te terjatve z izvršbo na zastavljene nepremičnine.

Temeljno pravilo v pravdnem postopku je, da sodba učinkuje med strankama. Iz ustavne zahteve po kontradiktornem postopku in pravice stranke, da se izjavi, izhaja tudi zahteva, da lahko sodba veže le tiste osebe, ki so v postopku, v katerem je bila izdana, imele možnost sodelovati. Širitev subjektivnih meja pravnomočnosti je izjema od splošnega pravila, dopustna le v posebej utemeljenih primerih, npr. v primeru pravnega nasledstva, enotnega sosporništva, pri sodbah glede izpodbijanja pravnih dejanj in ugotovitve (ne)obstoja prerekanih terjatev v stečaju, v statusnih sporih … Toženec je hipotekarni dolžnik, ker je bila njegova lastninska pravica vknjižena po vpisu maksimalne hipoteke, a to še ne pomeni, da ga zavezuje pravnomočna sodba o obstoju in višini terjatve, izdana v postopku, v katerem ni sodeloval. SPZ besedno nerodno določa, da je prenos maksimalne hipoteke izključen. A to pravilo po novejših stališčih teorije in sodne prakse le pove, da se s prenosom posamezne terjatve na novega upnika ne prenese maksimalna hipoteka kot varovalna stvarna pravica. Ne izključuje pa splošnega pravila, po katerem s prenosom terjatve na novega upnika preide (se prenese) pos

Pritožbeno stališče, da so podane "posebne okoliščine, ko so objekti s strani kupcev dejansko bili plačani, vendar tožeča stranka ni želela izdati izbrisnih listin za izbris hipotek", ni sklepčno. Trpnik v citatu prikriva odločilno okoliščino, saj dopušča, da plačila ni prejela kreditodajalka, ki si je bila ravno zoper ta riziko zagotovila hipoteko. Pritožbeno sodišče ne sprejema argumentacije, da tožničina prednica ne bi bila smela kupiti in prodati drugih apartmajev v stavbi, kjer je tudi toženkin apartma, ne da bi bila dobiček od nakupa in prodaje odštela od terjatve, zavarovane z zadevno hipoteko.

Za notarski zapis se analogno uporablja 356. člen OZ in tako terjatev, ki izvira iz notarskega zapisa, zastara v desetih letih. Medtem ko je za zamudne obresti treba uporabiti drugi odstavek 356. člena OZ, po katerem vse občasne terjatve, ki izvirajo iz odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Pravno zmotno dolžnica v pritožbi napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da z notarskim zapisom SV 02 z dne 16. 11. 2010, ni prišlo do prevzema dolga v višini 400.000,00 EUR s strani B. A. Pogodba o prevzemu dolga je namreč pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik in na podlagi katere prevzemnik stopi na mesto prvotnega dolžnika, s čimer je slednji prost obveznosti. Z notarskim zapisom SV 02, ki so ga sklenili takratni upnik, posojilodajalec E. E., posojiljomalec A. A. in B. A., pa so se pogodbene stranke dogovorile, da B. A. pristopi k posojilni pogodbi kot solidarni porok in plačnik, pri čemer odgovarja za polovico obveznosti po posojilni pogodbi, to je za znesek v višini 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati se je B. A. zavezal, da bo v zavarovanje celotne navedene svoje obvezn

V okviru "smotrnosti za dokončno ureditev razmerja med strankama" je uzakonjeno tudi načelo ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP, ki nalaga sodišču dolžnost, da si prizadeva, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški ter onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Pavšalna navedba, da posojilojemalec tožeči stranki ne dolguje nič, ker naj tožeča stranka ni izkazala, da bi posojilodajalcu nakazala več kot 37.000,00 EUR (kolikor je posojilojemalec nesporno vrnil tožeči stranki) ob pojasnilu tožeče stranke o dogajanju v zvezi s Pogodbo o revolving posojilu in sklenjenimi dodatki, razloga za znižanje višine odobrenega revolving posojila v Dodatku št. 4 k Pogodbi o revolving posojilu ter njenih trditvah o višini dolga in plačilu posojilodajalca po zapadlosti revolving posojila, ne predstavlja konkretizirnega nasprotovanja.

Pri predmetni izvršbi gre za realizacijo zastavne pravice. Hipoteka je vezana na nepremičnino pri kateri je vpisana in ne na osebo oziroma lastnika nepremičnine.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje s tem, ko je zavrnilo predlog za vpis zaznambe hipotekarne tožbe ravnalo materialnopravno pravilno.

Sklep o dedovanju je ugotovitvena sodna odločba in kot tak sam zase ne more biti podlaga za izvršbo. Lahko pa je v njem zajet tudi dedni dogovor in le-ta ima lahko značaj sodne poravnave, ki je v 1. točki drugega odstavka 17. členu ZIZ določena kot eden od izvršilnih naslovov. Niso pa vsi dedni dogovori sodne poravnave. Izvršba se lahko dovoli tudi zoper hipotekarnega dolžnika, ki ni hkrati osebni oziroma obligacijski dolžnik. A v obravnavani zadevi tudi na tej podlagi sklepa o izvršbi zoper B. B. in C. C. ni mogoče izdati. Neposredno izvršbo s prodajo nepremičnine zoper (hipotekarnega) dolžnika je dopustno dovoliti le v primerih, ki jih določa zakon. Skladno s 142. členom SPZ se tako lahko dovoli neposredna izvršba na podlagi hipoteke, nastale na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa, v katerem je zastavitelj soglašal, da se terjatev zavaruje z vknjižbo hipoteke na zastaviteljevi nepremičnini in da se po zapadlosti terjatve opravi poplačilo terjatve iz kupnine, dosežene s prodajo ter izpraznitev in izročitev nepremičnine v enem mesecu po prodaji. Neposredna izvršljivost notarskega zapisa se zaznamuje v zemljiški knjigi in učinkuje tudi proti vsakemu kasnejšemu

Pravna podlaga tožbenega zahtevka je glede na v tožbi zatrjevano dejansko podlago 153. člen SPZ. Sodišče v zamudnem postopku ne izvaja dokazov. Z ugotavljanjem resničnosti tožničinih navedb se ne ukvarja, temveč le s presojo, ali med navedbami in predloženimi listinami ni nasprotja, oziroma ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom.

Tožnica je s pripravljalno vlogo postavljeni tožbeni zahtevek dopolnila z navedbo višine terjatve, tako da je zahtevek postal določen, zaradi česar tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za spremembo tožbe, temveč le za oblikovanje določnejšega tožbenega zahtevka. Tožnica namreč ni spremenila istovetnosti zahtevka, povečala obstoječega zahtevka ali uveljavljala drug zahtevek poleg obstoječega. Obravnavani zahtevek je tudi po dopolnitvi v bistvenem enak kot pred tem.

Pravilna pa je tudi prvostopenjska pravna presoja, da tožnica plačila za na toženkinem objektu opravljena gradbena dela od nje ne more terjati niti na osnovi določb o neupravičeni pridobitvi.

Pravna oseba je dolžna poskrbeti, da ima na sedežu družbe vedno koga, ki dviguje poštne pošiljke in za samo pravilno vročitev tožbe ni relevantno dejstvo, ali je imela tožena stranka osebo pooblaščeno za zastopanje ali ne.

Glede zavarovane terjatve, ki je bila pred sodiščem prve stopnje ugotovljena v višini 2.189.365,29 EUR s pripadki, tožena stranka ni navedla nobenih dejstev, s katerimi bi izpodbijala višino terjatve, prav tako pa tudi ni uspela izpodbiti trditev tožeče stranke, da je prodaja s hipoteko zavarovanih nepremičnin, ki so predmet spora, nujna za poplačilo terjatve tožeče stranke. Tožena stranka je namreč trdila, da je hipotekarna tožba preuranjena, vendar ni izkazala, da obstoji še kakšno drugo vrednejše premoženje, na katerem ima tožeča stranka vpisano hipoteko in iz prodaje katerega bi se lahko poplačal še preostali del neplačane terjatve.

Če je bila vknjižba vpisa maksimalne hipoteke neveljavna zaradi ničnosti notarskega zapisa sporazuma o ustanovitvi maksimalne hipoteke, je bila s tem kršena stvarna pravica lastnika nepremičnine, ki je dovolil vpis maksimalne hipoteke na svojih nepremičninah, torej njegova neomejena lastninska pravica v razmerju do tretjih. Izbrisni upravičenec izbrisne tožbe ni vložil pač pa je z maksimalno hipoteko obremenjeno nepremičnino prenesel na pridobitelja. Z odsvojitvijo nepremičnine po materialnem pravu maksimalna hipoteka ni prenehala. Ker je po pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini, na kateri je bila že v času pridobitve vknjižena maksimalna hipoteka, pridobitelj vložil izbrisno tožbo, kot da bi vstopil v čevlje odsvojitelja, je s tem posegel v pravno korist obeh strank sporazuma o zavarovanju z maksimalno hipoteko, torej tudi v pravico izbrisnega upravičenca, da sam odloči, ali naj izvedena pravica na premoženju, ki ga je odsvojil, ostane vpisana tudi po odsvojitvi premoženja, ali naj se ta izbriše in pod katerimi pogoji. Odločitev o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja bi sicer pomenila vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja nepremičnine kot je v

Namen hipotekarne tožbe je poplačilo zavarovane terjatve s prodajo zastavljene nepremičnine.