142. člen SPZ

Za izločitveno tožbo in za ugovor tretjega v izvršilnem postopku velja, da mora tožnik oziroma tretji v izvršilnem postopku verjetno izkazati, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki izvršbo preprečuje. Tožnici pa imata le položaj upnic z obligacijsko pravico do izpolnitve darilne oz. prodajne pogodbe, katerih predmet je sporna nepremičnina.

Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi pravilno sledilo ugotovitvam iz sodbe C-520/21 z dne 15. 6. 2023, v kateri je SEU določilo izhodišča razlage glede vrste vrnitvenih zahtevkov oziroma upravičenj, ki so v njih zajeta. Kot neskladno s pravom EU je SEU opredelilo pravico banke, da od potrošnika zahteva nadomestilo, ki presega vračilo kapitala, izplačanega iz naslova izpolnitve kreditne pogodbe. S tem je omejilo vrnitvene zahtevke banke na glavnico, kot je bila ta izplačana potrošniku. To stališče je SEU ponovilo v zadevi C-368/25 z dne 24. 2. 2026 SEU, ko je v zvezi z razlago glede nacionalne zakonodaje, ki se nanaša na kondikcijski zahtevek, odgovorilo na zastavljeno predhodno vprašanje VS RS v zadevi II Ips 14/2025. Pritožba pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje dosodilo od posameznih plačil, izvršenih v obdobju od 30. 11. 2018 do 27. 9. 2023. Kot je zavzelo stališče VS RS v zadevi II Ips 68/2023 z dne 21. 2. 2024, je merilo dobre vere v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev po 23. in 24. členu ZVPot objektivno, po 193. členu OZ pa subjektivno, saj je pomemben odnos prido

Izvršilno sodišče v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo hipoteke zaradi poteka časa. Obveznost iz prodajne pogodbe do glavnega dolžnika ne predstavlja iste terjatve, kot je terjatev hipotekarnega upnika do glavnega dolžnika. Ker ugotavljanje materialnopravnega prenehanja hipoteke v okviru izvršilnega postopka ni dopustno, izvršilno sodišče v okviru podanega ugovora dolžnice nima ustrezne podlage za prekinitev predmetnega postopka. Predlog za odlog izvršbe v predlogu za prekinitev izvršbe ni zajet.

Tožeča stranka, kot imetnica hipoteke, v njej vsebovanega razpolagalnega in poplačilnega upravičenja zoper toženo stranko kot realno dolžnico ni mogla uspešno uveljaviti, ker so nepremičnine, na katerih je ustanovljena, izvzete iz pravnega prometa in ne zaradi neizvršljivosti notarskega zapisa. V okoliščinah konkretnega primera navedeno pomeni, da ugoditev tožbenemu zahtevku iz hipotekarne tožbe, upoštevaje naravo tega zahtevka, sama po sebi ne bi spremenila oziroma izboljšala njenega pravnega položaja. Ugoditev obravnavanemu tožbenemu zahtevku bi namreč pomenila zgolj, da bi tožeča stranka pridobila dodaten izvršljiv pravni naslov, ki v primerjavi z obstoječim ne bi imel nobene dodatne kvalitete. Ker se torej njen pravni položaj, tudi če bi uspela s hipotekarno tožbo, ne bi izboljšal, nima pravnega interesa za hipotekarno tožbo.

Dolžnika imata položaj realnega oziroma zastavnega dolžnika, ki ni hkrati osebni dolžnik, saj sta pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, ki so bile že pred tem obremenjene s hipoteko. Upnik od hipotekarnega dolžnika ne more zahtevati plačila dolga, zahteva pa lahko prodajo nepremičnine, iz katere se bo dolg poplačal. Dejstvo, da dolžnika, ki sta pridobila lastninsko pravico na nepremičninah po vknjižbi zastavne pravice in vpisu zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa, nista stranki notarskega zapisa in da nista podala soglasja z njegovo neposredno izvršljivostjo, na veljavnost in izvršljivost notarskega zapisa nima nobenega vpliva in ne predstavlja ovire, da se zastavni upnik poplača iz zastavljenih nepremičnin, četudi sta bili hipoteki tedaj ustanovljeni v breme takratnega prodajalca, investitorja in lastnika stanovanj. Izvršilno sodišče v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo hipoteke zaradi poteka časa, saj je ta presoja pridržana zemljiškoknjižnemu sodišču v postopku za izbris starih hipotek oziroma pravdnemu sodišču v postopku s tožbo na ugotovitev, da je hipoteka ugasnila, ali v postopku s tožbo na izdajo izbrisnega d

Dolžnik je postal lastnik že obremenjene nepremičnine. S tem je postal hipotekarni oziroma realni dolžnik, od katerega upnik lahko zahteva le prodajo nepremičnine zaradi poplačila dolga. Položaja izvršilnega dolžnika namreč nima le obligacijski dolžnik, temveč tudi realni oziroma hipotekarni dolžnik, ki za upnikovo terjatev jamči z zastavljeno nepremičnino, pa čeprav ni hkrati tudi osebni dolžnik. Takšen hipotekarni dolžnik upniku ni dolžan izpolniti obveznosti, je pa dolžan dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, zaradi poplačila zavarovane terjatve, in sicer tako v primeru, če jo je z neposredno izvršljivim notarskim zapisom za tuj dolg zastavil sam, kot tudi, če je postal lastnik zastavljene nepremičnine po zaznambi neposredne izvršljivosti notarskega zapisa v zemljiški knjigi. Neutemeljeno pa upnik uveljavlja, da dolžnik za izpolnitev njegove terjatve odgovarja tudi z vsem ostalim svojim premoženjem, in sicer kot porok.

Zemljiškoknjižno dovolilo je nujni sestavni del sporazuma o ustanovitvi notarske hipoteke. Zato v takšnem primeru pooblastilo za sklenitev pravnega posla o ustanovitvi hipotek v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa obsega tudi pooblastilo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Brez izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila hipotek ne bi bilo mogoče ustanoviti. Prav z namenom ustanovitve hipotek pa je bilo pooblastilo dano. Če pooblastilo ne bi obsegalo izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, pooblaščenec ne bi mogel opraviti tisto, za kar je bil pooblaščen - sklenitev sporazuma, ki je vsebovalo zemljiškoknjižno dovolilo in s tem za zastavo nepremičnin.

Le če je stranki dodeljena brezplačna pomoč za tisti sodni postopek, v katerem predlaga taksno oprostitev, je posledično v tem istem postopku že po samem zakonu oproščena tudi plačila sodnih taks (prim. tretji odstavek 10. člena ZST-1). Obremenjenost nepremičnin s hipotekami, kot je pravilno štelo že sodišče prve stopnje, ni (pravna) ovira za njihovo odsvojitev ali obremenitev (prim. 170. člen ZIZ in 142. člen SPZ), kar bi tožniku lahko omogočilo pridobitev sredstev za plačilo takse. Vendar je po drugi strani treba upoštevati dejstvo, da s hipotekami obremenjenega premoženja pogosto dejansko ni mogoče unovčiti, čeprav pravnega zadržka za to res ni.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dopustno odreči pravni interes imetniku hipoteke za vložitev hipotekarne tožbe z argumentom, da izvršilni naslov že obstaja, v primeru, da imetnik pravice slednje ne more uveljavljati preko izvršilnega naslova?

Zveza med zavarovano terjatvijo in hipoteko se vzpostavi s pravnim poslom, v katerem hipoteka nastane, tj. zastavno pogodbo. Hipoteka ima sicer pravno naravo akcesorne pravice v odnosu do zavarovane terjatve, vendar je pravna podlaga njenega nastanka zastavna pogodba. Pravna podlaga za nastanek predmetnih hipotek tako ni kreditna pogodba s spremembami, kot bi bilo mogoče razbrati iz obrazložitve izpodbijane sodbe, pač pa Sporazumi o zavarovanju denarne terjatve v notarskih zapisih, ki imajo vse elemente zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla (zemljiškoknjižno dovolilo). Izjave zastaviteljev, da ostajajo doslej dogovorjena zavarovanja in pogoji nespremenjeni in veljajo še naprej, imajo samo obligacijskopravni učinek in lahko ustvarijo le novo zavezo glede ustanovitve nove hipoteke za zavarovanje nove terjatve, nimajo pa same po sebi stvarnopravnih učinkov, ki lahko nastanejo le po strogih pravilih stvarnega prava, in so odločilni za utemeljenost hipotekarne tožbe. V primeru, da so poroki, ki so obenem tudi zastavitelji, s poroštvom prevzeli večje obveznosti, kot z zastavno pravico (tudi zaradi stroge obličnosti stvarnega prava), ni dopustno na tej osnovi širit

Dolžnost celovitega pojasnila o bistvenih lastnostih kredita je na kreditodajalki in ni odvisna od morebitnih predhodno pridobljenih informacij kreditojemalca pri tretjih osebah. Zato dejstvo, da se je tožnica o možnih vrstah kredita predhodno pozanimala pri prijatelju bančniku in se po njegovem nasvetu odločila prav za kredit v CHF, banke ne razreši obveznosti, da tožnici kot potrošnici predstavi obseg valutnega tveganja. In sicer tako, da bo jasno seznanjena, da so valutna razmerja povsem nestabilna, da so nihanja lahko zelo visoka, da ima to lahko bistven vpliv na višino njene obveznosti in da se to lahko v dolgoročnem razmerju zgodi kadarkoli. Ob tem ni bistveno, da banka ne more z gotovostjo napovedati prihodnjega gibanja tečaja, saj je prav ta nenapovedljivost in možnost velikega nihanja ključen element tveganja, ki je banki znan, medtem ko se povprečen potrošnik dejanskega obsega valutnega tveganja ne zaveda.

V skladu s pravno teorijo in sodno prakso je regulacijska začasna odredba dopustna le v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali težko nadomestljive škode (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), ali če dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ), seveda ob predhodno izpolnjenem pogoju, da upnik izkaže verjeten obstoj terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ). Hkrati se lahko regulacijska začasna odredba izda le pod nadaljnjim pogojem in sicer, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje po sodbi, s katero bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje (tako imenovani pogoj reverzibilnosti). V luči navedenih odločb SEU ter upoštevaje cilje Direktive 93/13/EGS pritožbeno sodišče meni, da sodišče prve stopnje predloga za izdajo začasne odredbe v obravnavani zadevi ni presojalo v smislu ciljev in temeljnih načel, ki iz Direktive 93/13/EGS izhajajo (predvs

Celotne dikcije zapisa v zemljiški knjigi, ki se sklicuje na neposredno izvršljiv notarski zapis po 142. členu SPZ in vsebuje zaznambo izvršljivosti terjatve, ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za zaznambo neposredno izvršljivega notarskega zapisa po 142. členu SPZ. Ugasnitev hipoteke zaradi poteka časa po 5. alineji drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena SPZ daje le pravico zahtevati izbris, formalno pa hipoteka do trenutka izbrisa še vedno obstaja in veže, da je sodišče vezano na hipoteko ter da v izvršilnem postopku ne more presojati dejstev v zvezi z ugasnitvijo hipoteke zaradi poteka časa, saj je ta pridržana zemljiškoknjižnemu oziroma pravdnemu sodišču. Izhajati je potrebno iz analogne uporabe določbe 1034. člena OZ, da pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku učinkuje tudi nasproti poroku (tu: zastavitelju), če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika. S tem je namreč tudi pri zastaranju uveljavljena akcesornost poroštva in tudi zastave za tuj dolg, ki utrjujeta obveznost in povečujeta upnikovo varnost in ga varujeta pred tveganji, če dolžnik svoje obveznosti ne

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da ni podanega personalnega sovpadanja (identitete) dolžnika iz notarskega zapisa in posledično izvršilnega postopka, saj izvršilni naslov, ki je nastal v temeljnem razmerju, ne more vplivati na razmerje med imetnikom pravice hipotekarnega zavarovanja in tretjo osebo kot kasnejšim pridobiteljem hipoteke. Drugi odstavek 142. člena Stvarnopravnega zakonika namreč jasno določa, da tudi neposredna izvršljivost notarskega zapisa, ki se zaznamuje v zemljiški knjigi, učinkuje proti vsakemu kasnejšemu pridobitelju lastninske pravice na zastavljeni nepremičnini.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo materialnega prava, ko je štelo, da glede porokov in zastavitelja ni bilo treba banki opraviti pojasnilne dolžnosti. Pritožbeno sodišče opozarja, da je porok in hipotekarni zastavitelj v pravnem razmerju z upnikom in se zavezuje upniku, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bo storil (1012. člen OZ). Pri tem mora biti porok in zastavitelj seznanjen z bistvenimi sestavinami pogodb, kar je v tem primeru tudi valutna klavzula. Pomembne okoliščine v tem primeru so, da je šlo za kredit in zastavo za nakup stanovanja in da je šlo za razmerje po ZVPot. Če so fizične osebe sodelovale pri posojilu in zavarovanju tega posojila, velja tudi za njih ZVPot, saj odgovarja porok enako kot dolžnik. Ni razloga, da ne bi bilo za njih mogoče uporabiti potrošniškega prava in da bi bil potreben nižji standard obveščanja pri sklepanju pogodb oziroma ni treba opraviti pojasnilne dolžnosti. Pri tem ni pomembno, da po ZPotK, ki je veljal v času sklepanja pogodbe, ni bilo posebej urejeno, da je treba poučiti o bistvenih sestavinah tudi poroka in zastavitelja. Vrhovno sodišče je v zadevi II Ips 141/20

Premoženje, ki je predmet ločitvene pravice, mora biti v prijavi terjatve določno opredeljeno. Notarski zapis pogodb o odstopu terjatev v zavarovanje, na katere so se sklicevali upniki v prijavah terjatev in ločitvenih pravic, nimajo moči neposredno izvršljivih listin, zato ne predstavljajo izvršilnega naslova. V zakonu ni podlage za stališče, da kvaliteta pravnomočnega in izvršljivega sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ni enaka drugim listinam, ki jim zakon priznava lastnost izvršilnega naslova.

Za notarski zapis se analogno uporablja 356. člen OZ in tako terjatev, ki izvira iz notarskega zapisa, zastara v desetih letih. Medtem ko je za zamudne obresti treba uporabiti drugi odstavek 356. člena OZ, po katerem vse občasne terjatve, ki izvirajo iz odločb ali poravnav in zapadejo v bodoče, zastarajo v roku, določenem za zastaranje občasnih terjatev. Pravno zmotno dolžnica v pritožbi napada ugotovitev sodišča prve stopnje, da z notarskim zapisom SV 02 z dne 16. 11. 2010, ni prišlo do prevzema dolga v višini 400.000,00 EUR s strani B. A. Pogodba o prevzemu dolga je namreč pogodba med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik in na podlagi katere prevzemnik stopi na mesto prvotnega dolžnika, s čimer je slednji prost obveznosti. Z notarskim zapisom SV 02, ki so ga sklenili takratni upnik, posojilodajalec E. E., posojiljomalec A. A. in B. A., pa so se pogodbene stranke dogovorile, da B. A. pristopi k posojilni pogodbi kot solidarni porok in plačnik, pri čemer odgovarja za polovico obveznosti po posojilni pogodbi, to je za znesek v višini 400.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Hkrati se je B. A. zavezal, da bo v zavarovanje celotne navedene svoje obvezn