VSL Sodba in sklep X Kp 50035/2019

I. Pritožbam se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

a.) glede dejanj opisanih pod točkama I in II izreka v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah, enotni kazni, vštetju pridržanja in pripora, odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

b.) glede dejanja opisanega pod točko III izreka spremeni tako, da se obtoženemu A. A. določena kazen zniža na 6 (šest) mesecev zapora.

II. V preostalem se pritožbe zavrnejo kot neutemeljene in se v nerazveljavljenih in nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivih dejanj neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) (točka I izreka sodbe), pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1 (točka II izreka sodbe) in nedovoljenega prometa orožja po prvem odstavku 307. člena KZ-1 (točka III izreka sodbe). Obtožencu je za kaznivo dejanje pod točko I izreka določilo kazen pet let in dva meseca zapora ter stransko denarno kazen 300 dnevnih zneskov v višini 20,00 EUR, skupno 6.000,00 EUR; za kaznivo dejanje pod točko II izreka mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter denarno kazen 300 dnevnih zneskov v višini 20,00 EUR, skupno 6.000,00 EUR; za kaznivo dejanje pod točko III izreka pa mu je določilo kazen eno leto in štiri mesece zapora. Nato mu je na podlagi 4. in 7. točke 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen sedem let zapora in denarno kazen 500 dnevnih zneskov v višini 20,00 EUR, torej skupno 10.000,00 EUR denarne kazni, ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Obtožencu je v izrečeno kazen zapora vštelo čas, prestan v priporu od 9.50 ure dne 23. 9. 2019 dalje. Po drugem odstavku 75. člena KZ-1 mu je v plačilo naložilo znesek 66.000,00 EUR, ki ustreza s kaznivim dejanjem pridobljeni protipravni premoženjski koristi, po prvem odstavku 73. člena KZ-1 pa mu je izreklo tudi varnostni ukrep odvzem predmetov in mu odvzelo pri kaznivem dejanju pod točko III zaseženo pištolo znamke Beretta in nabojnik s petimi naboji, oboje v izreku opredeljenih specifikacij. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obtoženec povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 4. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso.

2Zoper sodbo so se pritožili:

- obtoženčeva zagovornica B. B. iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v „ponovno odločanje“ pred povsem spremenjen senat oziroma drugega sodnika posameznika;

- obtoženčev zagovornik C. C. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenskih sankcijah ter s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v „ponovno“ sojenje;

- ter sam obtoženi A. A., brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in brez predloga.

3Obtoženec in njegova zagovornica B. B. sta v pritožbah predlagala, da ju pritožbeno sodišče obvesti o seji senata. Na pritožbeno sejo v navzočnosti strank dne 19. 1. 2022 so pristopili pravilno obveščeni obtoženec, njegova zagovornica B. B. in višja državna tožilka D. D. Na sejo ni pristopil pravilno obveščeni odvetnik C. C., glede katerega je odvetnica B. B. pojasnila, da na sejo ne bo pristopil zaradi slabega počutja, kar pa da ni ovira, da se seja ne bi opravila. Ker so bili torej izpolnjeni vsi pogoji za njeno izvedbo (4. odstavek 378. člena ZKP), je pritožbeno sodišče sejo opravilo.

4Pritožbe so delno utemeljene.

5Pritožbe se vsebinsko pogosto prekrivajo ali dopolnjujejo, zato se bo pritožbeno sodišče do pritožbeno izpostavljenih vprašanj opredelilo po vsebinskih sklopih.

Glede opisa kaznivih dejanj

6Pritožba zagovornice B. B. najprej problematizira opis obtožencu očitanih dejanj iz izreka obtožbe, kot je povzet tudi v izrek izpodbijane sodbe in navaja, da opisano dejanje nima znakov kaznivega dejanja, zaradi česar je podana kršitev kazenskega zakona in 27. člena Ustave RS (URS).

7Konkretneje glede dejanja, opisanega pod točko I/3 izpodbijane sodbe, pritožnica trdi, da opis dejanja ne vsebuje nikakršnega izvršitvenega ravnanja obtoženega A. A.

8Opis dejanja kot historičnega dogodka, ki bo predmet sojenja, mora vsebovati vsa dejstva in okoliščine, ki konkretizirajo določeno kaznivo dejanje, torej iz katerih na konkretni ravni izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja. Kljub temu, da ZKP v 2. točki prvega odstavka 269. člena zahteva, da mora biti opis dejanja oblikovan tako, da se kaznivo dejanje „kar najbolj natančno označi“, navedeno še ne pomeni, da mora biti opis dejanja zelo dolg in podroben, temveč je pomembno le, da so iz njega razvidne vse tiste podrobnosti, ki po subjektivni in objektivni plati konkretizirajo zakonske znake kaznivega dejanja. Iz konkretiziranih navedb v opisu dejanja morajo torej izhajati abstraktni zakonski znaki kaznivega dejanja ter relevantne zakonske določbe, saj se obtoženec lahko učinkovito brani le zoper konkretizirane očitke (Horvat Štefan, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 600 – v nadaljevanju: Horvat).

9Čeprav je opis obtožencu očitanih dejanj v izreku obtožnega akta, kot je povzet tudi v izrek izpodbijane sodbe, mestoma res nekoliko prepodroben in preobsežen ter so v njem navedene tudi okoliščine, ki ne predstavljajo zakonskih znakov oziroma očitkov zoper obtoženega A. A. (kar je delno tudi posledica kompleksnosti zadeve ter dejstva, da je postopek uvodoma tekel zoper več obtožencev hkrati), pritožbeno sodišče v tem ne prepozna nobene kršitve. Opis je kljub temu povsem jasen in razumljiv, saj nedvomno vsebuje konkretizacijo prav vseh zakonskih znakov obtoženemu A. A. očitanih kaznivih dejanj, torej ustrezen oris tistih izvršitvenih ravnanj, ki se očitajo obtožencu, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

10Nadalje zagovornica zvezi z dejanjem pod točko II izreka izpodbijane sodbe trdi, da iz opisa ne izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja pranja denarja iz 245. člena KZ-1, natančneje, da ni konkretizirano razpolaganje z namenom zakriti izvor protipravno pridobljene premoženjske koristi.

11Kaznivo dejanje pranja denarja po 245. členu KZ-1 stori, kdor denar ali premoženje, za katero ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor.

12Zakonske znake navedenega kaznivega dejanja je mogoče torej izpolniti v več alternativnih izvršitvenih oblikah, vsem pa je skupno to, da gre za katerokoli ravnanje, ki lahko sicer samo po sebi predstavlja dopusten način razpolaganja s premoženjem, a je kot celota objektivno sposobno prikriti izvor denarja ali drugega premoženja in je iz okoliščin tega razpolaganja razviden tudi storilčev namen (obarvani naklep) prikriti izvor denarja ali premoženja, za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem (Florjančič, Damijan v: dr. Korošec, Damjan, et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 1061 – v nadaljevanju: Florjančič). Takšno razpolaganje s premoženjem, iz katerega okoliščin izhaja, da je objektivno sposobno zakriti njegov izvor in da je to tudi storilčev namen, predstavlja denimo plasiranje gotovine oziroma njeno pretvarjanje v druge pojavne oblike premoženja z nakupom nepremičnin (Florjančič, str. 1062).

13Iz opisa dejanja pod točko II izreka izpodbijane sodbe jasno izhaja, da se obtožencu očita, da je z gotovino v skupni višini 66.000,00 EUR, ki naj bi jo sam pridobil s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I izreka izpodbijane sodbe (iz česar izhaja, da naj bi vedel, da gre za denar, pridobljen s kaznivim dejanjem), razpolagal tako, da jo je uporabil za nakup in vlaganja v nepremičnine, kar vsekakor ustreza izvršitvenemu ravnanju po 245. členu KZ-1. Nadalje iz opisa povsem jasno izhaja tudi, da naj bi obtoženec v sostorilstvu s svojo ženo, E. E., slednje storil z namenom zakriti izvor denarja, saj je denimo v četrtem odstavku opisa pod točko II izreka izpodbijane sodbe izrecno navedeno, da je ravnal „Zaradi prikrivanja denarja...“ in v nadaljevanju, da sta s sostorilko „...tako s pranjem zakrila, da denar v znesku 66.000 EUR izvira iz kaznivih dejanj…“. Sicer pa namen prikrivanja izhaja tudi iz konteksta vseh opisanih okoliščin dejanja kot celote.

14Pritožnica nadalje trdi še, da med opisoma dejanj pod točkama I/1 in II izreka sodbe obstaja nasprotje, saj iz opisa pod točko I/1 ne izhaja, da naj bi A. A. prejel kakršenkoli denar, v nadaljevanju pa se mu pod točko II izreka očita, da naj bi z dejanjem pod točko I/1 pridobil 33.000,00 EUR. Tudi tej pritožbeni tezi ni mogoče pritrditi.

15Opis dejanja je vselej treba brati kot celoto (glej denimo sodbo in sklep VSL VI Kp 30909/2021 z dne 4. 11. 2021, tč. 6). V točkah I/1 in I/2 izreka izpodbijane sodbe sta opisani dejanji prometa s prepovedanimi drogami na Bledu dne 16. 2. 2019 in 16. 4. 2019, ko je F. F. tajnima delavcema vsakokrat prodal nekaj več kot 1.000,00 g kokaina za ceno 44.000,00 EUR, prevoz oziroma dostavo droge na Bled pa naj bi izvedel (točka I/1) oziroma organiziral (točka I/2) obtoženi A. A. V točki II izreka izpodbijane sodbe je nadalje podrobneje navedeno, da je obtoženec s kaznivim dejanjem, ki je opisano pod točko I, dne 16. 2. 2019 na Bledu od F. F. prejel 33.000,00 EUR denarja, pridobljenega istega dne s prodajo kokaina, neugotovljenega dne med 16. 4. 2019 in 26. 4. 2019 pa od G. G. še 33.000,00 EUR, ki so bili pridobljeni s prodajo kokaina dne 16. 4. 2019. S tako pridobljenimi 66.000,00 EUR denarja pa je nato razpolagal, kot opisano v nadaljevanju točke II izreka izpodbijane sodbe. Iz opisa kot celote torej povsem jasno izhaja, kdaj in kako naj bi obtoženec prejel 66.000,00 EUR denarja, za katerega se mu očita pranje, saj je konkretizirano, da je obtoženec z dejanjem, podrobneje opisanim pod točko I/1 izreka izpodbijane sodbe, od F. F. dne 16. 2. 2019 na Bledu prejel 33.000,00 EUR, z dejanjem, podrobneje opisanim pod točko I/2 izreka izpodbijane sodbe, pa od G. G. neugotovljenega dne med 16. 4. 2019 in 26. 4. 2019 še 33.000,00 EUR.

Glede dejanja pod točko I izreka izpodbijane sodbe in sodbe Višjega sodišča v Beogradu SPK-KO1 ŠT43/20 z 20. 7. 2020

16Obtoženčeva zagovornica B. B. v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo sodbo Višjega sodišča v Beogradu SPK-KO1 ŠT43/20 z 20. 7. 2020 kot testimonialni dokaz, saj je bila navedena sodba izdana na podlagi F. F. priznanja krivde, pri čemer to, da je obtoženec krivdo priznal ne pomeni nujno, da je potrdil resničnost vseh dejstev, ki so navedena v obtožbi, saj se priznanje lahko nanaša le na njegova izvršitvena ravnanja in ne na ravnanja drugih.

17Pritrditi gre pritožnici, da pravnomočna sodba zoper enega od udeležencev tako učinkuje le zoper tega konkretnega udeleženca, zlasti, kadar gre za sodbo, izdano na podlagi priznanja krivde enega od udeležencev, torej sodbo, ki je bila izdana brez izvedbe dokaznega postopka. Procesna teorija razlikuje formalno ali procesno pravnomočnost ter materialno ali vsebinsko pravnomočnost sodbe. Formalni vidik pravnomočnosti pomeni, da sodba postane pravnomočna, če se ne more več izpodbijati s pritožbo ali če zoper njo ni pritožbe (prvi odstavek 129. člena ZKP). Materialna pravnomočnost sodbe pa je podana, če je o predmetu obtožbe oziroma o kazenskem zahtevku tožilca zoper določeno osebo dokončno odločeno (res iudicata), zaradi česar o tej obtožbi, razen ob pogojih, ki so predpisani za izredna pravna sredstva, ni dopustno ponovno sojenje (Horvat, str. 276-277). Učinki pravnomočnosti sodne odločbe so zato neizogibno povezani z načelom prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari iz 31. člena Ustave RS in 10. člena ZKP (ne bis in idem). Ob presoji, ali je bilo v konkretni zadevi ponovno sojenje o isti stvari, je treba upoštevati subjektivno identiteto, torej ali gre za istega storilca, ter objektivno identiteto med kaznivim dejanjem iz pravnomočne sodne odločbe in kaznivim dejanjem, ki je predmet ponovnega sojenja, torej vprašanje istega historičnega dogodka (Horvat, str. 34). Učinki pravnomočnosti se tako raztezajo le na konkretno osebo in na konkretno dejanje, ki sta zaobjeta z izrekom pravnomočne sodne odločbe, saj pravnomočnost ne zajema razlogov v obrazložitvi sodbe.

18Pritožba zato upravičeno navaja, da ima F. F. priznanje in posledično zoper njega izdana obsodilna sodba Višjega sodišča v Beogradu učinek le zoper njega in ne tudi zoper morebitne ostale udeležence. Zaradi domneve nedolžnosti in individualizacije kazenske odgovornosti priznanje krivde enega od soudeležencev še ne predstavlja dokaza, da je tudi drugi udeleženec storil očitano mu kaznivo dejanje, saj priznanje krivde zajema le ravnanje obtoženca, ki je „svoje“ dejanje v okviru opisa svojega ravnanja v obtožnem aktu priznal, in ga tako ni mogoče raztezati tudi na ravnanje drugega (sklep VSL II Kp 29085/2016 s 24. 1. 2017; Gorkič Primož, Priznanje kot dokaz zoper druge udeležence kaznivega dejanja, TFL Glasnik 35/2015 – v nadaljevanju: Gorkič; Bromše Tomaž, Dokaznopravne posledice sporazuma in priznanja krivde: Ali imamo skesane priče?, Odvetnik, št. 90, 2019, str. 43).

19Iz vsega pojasnjenega smiselno sledi, da iz pravnomočne obsodilne sodbe Višjega sodišča v Beogradu sodišče prve stopnje lahko črpa le ugotovitve v zvezi z ravnanji F. F., ki je svoje dejanje v celoti priznal tako, kot je bilo to opisano v obtožnem aktu, ne pa tudi v zvezi z ravnanji obtoženega A. A., čeprav je del opisa dejanja v izreku na podlagi priznanja izdane pravnomočne sodbe tudi njegovo ravnanje.

20Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na več mestih (denimo 100. točka) pojasnilo, da je bil F. F. kot eden od udeležencev pri dejanju, opisanem pod točko I izreka izpodbijane sodbe, za to dejanje na podlagi priznanja krivde pravnomočno obsojen s sodbo Višjega sodišča v Beogradu SPK-KO1 ŠT43/20 z 20. 7. 2020, pri čemer je sodišče prve stopnje navedlo, da je pod 6. točko opisa dejanja iz omenjene sodbe Višjega sodišča v Beogradu opisana prodaja dne 16. 2. 2019 v Sloveniji, iz tega opisa pa izhaja, da je bil kot kurir angažiran obtoženi A. A. Sodišče prve stopnje je sicer zapisalo, da ni razloga, da omenjeni sodbi Višjega sodišča v Beogradu ne bi sledilo, vendar iz le-te ni izpeljalo nikakršnih zaključkov o vlogi obtoženega A. A., niti iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni razbrati, da bi sodišče prve stopnje dokazno gradivo zoper obtoženega A. A., zbrano v predmetnem postopku, ocenjevalo skozi prizmo sodbe Višjega sodišča v Beogradu (primerjaj s sodbo ESČP Miminoshvili proti Rusiji št. 20197/03 z 28. 6. 2011, tč. 115-121). Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe dokaznih zaključkov o izvršitvenih ravnanjih obtoženca ni oprlo na omenjeno sodbo Višjega sodišča v Beogradu, temveč je le omenilo, da je bil F. F. za obravnavano kaznivo dejanje pod točko I izreka izpodbijane sodbe že obsojen. Svojo odločitev glede obtoženega A. A. pa je sodišče prve stopnje oprlo na vrsto drugih izvedenih dokazov.

21V skladu s pojasnjenim zato pritožbeno sodišče niti v tem, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo tudi sodbo Višjega sodišča v Beogradu SPK-KO1 ŠT43/20 z 20. 7. 2020, ne prepozna nobene kršitve.

Glede dejanja pod točko I izreka izpodbijane sodbe in zaslišanja G. G.

22Obtoženčeva zagovornica B. B. v pritožbi trdi, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi dokaznemu predlogu po zaslišanju G. G., medtem ko pritožba zagovornika C. C. navaja, da je sodišče prve stopnje sicer upravičeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje G. G., a da je, ker je očitno, da G. G. nikoli ne bo procesuiran, obtoženec s tem izgubil pravico soobtožencu postavljati vprašanja, ki bi utegnila v popolnosti razčistiti dogajanje. Obtoženec pa v svoji pritožbi dodaja, da je G. G. zagovornik na glavni obravnavi povedal, da G. G. ne nasprotuje zaslišanju preko videokonference, pa ga sodišče prve stopnje kljub temu ni zaslišalo.

23Da lahko soobtoženec v kazenskem postopku nastopa kot priča, mora biti kazenski postopek zoper tega soobtoženca že pravnomočno končan. Priča je namreč dolžna pričati in pri tem izpovedovati po resnici, medtem ko obtoženca ščitita pravica do molka in privilegij zoper samoobtožbo. Zato bi zasliševanje soobtoženca kot priče pomenilo hud poseg v njegove pravice. Šele, ko je že pravnomočno obsojen, namreč priznavajoči soudeleženec izgubi položaj obtoženca z vsemi pripadajočimi kavtelami in garancijami ter lahko pridobi položaj priče, saj so njegove pravice obrambe s pravnomočno sodbo izčrpane in ga privilegij zoper samoobtožbo ne varuje več (Gorkič; sodba VSRS I Ips 45219/2012 s 5. 3. 2015).

24Pritožbeno sodišče se zato v celoti pridružuje stališču sodišča prve stopnje, ki je v 10. točki izpodbijane sodbe povsem pravilno pojasnilo, da bi bilo zaslišanje soobtoženega G. G. kot priče v nasprotju s privilegijem obtoženega G. G. zoper samoobtožbo in je zato ta dokazni predlog utemeljeno zavrnilo.

Glede dejanja pod točko I izreka izpodbijane sodbe in zaslišanja F. F.

25Vse tri pritožbe oporekajo tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da kot priče ne zasliši F. F.

26Pritožbi zagovornice ter obtoženca izpodbijata zaključek sodišča prve stopnje, da je bil dokazni predlog za zaslišanje priče F. F. nesubstanciran, saj naj bi bilo iz navedbe obtoženčevega zagovornika C. C. na predobravnavnem naroku (l. št. 2.525), da je bil F. F. že obsojen s sodbo v Beogradu, že samo po sebi razvidno, kakšen je namen dokaznega predloga. Zagovornica se sklicuje na odločbi USRS Up-304/96 z 10. 12. 1996 in Up-339/96 z 18. 9. 1997 in navaja, da je v dvomu vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Zato sodišče prve stopnje, tudi če je glede na obrazložitev dokaznega predloga obstajal dvom, ali gre za materialnopravno relevanten dokaz, dokaznega predloga obrambe ne bi smelo zavrniti, temveč bi moralo dokaz izvesti.

27Skladno z načelom proste presoje dokazov sodišče prosto odloča ne samo, kako bo ocenjevalo dokazno vrednost dokazov temveč tudi, katere dokaze bo izvedlo in katerih ne. Dokazni predlogi strank morajo biti vselej konkretizirani in obrazloženi. V primeru obravnave dokaznih predlogov obrambe v korist obdolženca sodna praksa veleva, da je izvedba razbremenilnih dokazov nujna, kadar so pravno relevantni, dovoljeni, zanesljivi, jih je mogoče izvesti in niso evidentno neuspešni ter kadar je dokazni predlog za izvedbo takšnih dokazov ustrezno obrazložen (29. člen URS in odločba USRS Up 34/93 z 8.6.1995; Horvat, str. 795).

28Drži, da se v dvomu šteje, da je vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolženca, vendar v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni bilo v dvomu, ali je dokazni predlog v obdolženčevo korist ter ali je pravno relevanten, saj si o teh dejstvih ni moglo ustvariti nikakršnega mnenja, ker dokazni predlog sploh ni bil ustrezno obrazložen. Tudi obramba mora namreč ko podaja dokazni predlog vselej navesti, katera dejstva želi z izvedbo predlaganega dokaza dokazovati (tretji odstavek 285.d in prvi odstavek 289. člena ZKP), s potrebno stopnjo verjetnosti mora utemeljiti tudi obstoj in pravno relevantnost dokaza (Bošnjak Marko, Izvajanje dokazov, Pravna praksa, 2006, str. 20; tako tudi ESČP v odločbi Abdullayev v. Azerbajdžan (št. 6005/08) s 7. 3. 2019, tč. 59-60). Neobrazloženemu, nekonkretiziranemu dokaznemu predlogu ni mogoče ugoditi, saj v tem primeru sodišče nima podatkov za presojo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izvedbo predlaganega dokaza.

29Pritožbeno sodišče zato pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje iz 11. točke izpodbijane sodbe, da obtoženčev zagovornik navedenega dokaznega predloga za zaslišanje priče F. F. ni ustrezno substanciral. Zgolj iz navedbe, da naj sodišče zasliši F. F., ker je bil že obsojen s sodbo v Beogradu, namreč ne izhaja, v zvezi s čim naj bi bil F. F. zaslišan, torej katera dejstva naj bi želela obramba s tem zaslišanjem dokazovati.

30Zagovornica B. B. kot pojasnjeno sicer najprej navaja, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče F. F., kršilo obtoženčevo pravico do neposrednega zaslišanja razbremenilne priče. V nadaljevanju pa nasprotno trdi, da je bil dokazni predlog za zaslišanje priče F. F. dejansko zahteva za neposredno zaslišanje obremenilne priče, ki je ni treba obrazložiti. Zagovornik C. C. pa v svoji pritožbi navaja, da glede dogajanja dne 16. 4. 2019 proti obtožencu ni nobenega drugega dokaza, razen to, kar je tajnim policijskim delavcem navedel F. F., zato se njegovo zaslišanje izkaže za potrebno tudi iz razloga spoštovanja materialne resnice.

31Glede zaslišanja obremenilnih prič pritožbeno sodišče pritrjuje zagovornici, da predloga za zaslišanje obremenilne priče ni treba posebej obrazložiti. V takšnem primeru namreč ne gre za uveljavljanje pravice do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist, temveč za neposredno uveljavljanje obdolženčeve pravice do zaslišanja obremenilnih prič, ki je konstitutivni del pravice do poštenega postopka iz d. točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in zagotavlja enakost orožij ter adversarnost postopka (Guide on Article 6 of the ECHR¹, 31. 8. 2021, str. 90, v nadaljevanju: Guide). Materialnopravna relevantnost dokaza z zaslišanjem obremenilne priče je izkazana že s samo obtoženčevo pravico do zaslišanja obremenilnih prič, ki se jo v skladu z 8. členom URS uporablja neposredno, posledično pa je relevantna tudi tosmerna sodna praksa ESČP (odločba USRS Up-207/99 s 4. 7. 2002). Zato mora biti v primeru obremenilnih izjav, ki jih sodišče dopusti kot dokaz, obrambi omogočeno zaslišanje avtorja teh obremenilnih izjav, kar mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (sodba VSRS I Ips 51620/2010 z dne 10. 5. 2012; odločbe USRS Up-207/99 s 4. 7. 2002, Up-518/03 z 19. 1. 2006).

32ZKP v prvem odstavku 234. člena določa, da se za priče vabijo osebe, za katere je verjetno, da bi mogle kaj povedati o kaznivem dejanju, storilcu in drugih okoliščinah. Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) pojem „priča“ med drugim definira kot „kdor je navzoč ob kakem dogodku“. Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) smatra, da navedena d. točka tretjega odstavka 6. člena EKČP vsebuje zahtevo po zaslišanju neposrednih prič in izogibanju posrednih izjav, t. i. „hearsay“ prič (posrednih prič, ki jim je priča izpovedala o svoji neposredni zaznavi), razen, kadar bi bilo slednje v korist obrambe (odločba ESČP Thomas proti UK (št. 19354/02) z 10. 5. 2016). V smislu kazenskega postopka je priča primarno torej oseba, ki lahko izpove o relevantnih dejstvih, ki jih je sama neposredno zaznala (Nataša Skubic, Priča in izvedenec, Pravna praksa 10/2014, str. 28).

33V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje dejanske zaključke črpalo zlasti iz dokaznega gradiva, zbranega s prikritimi preiskovalnimi ukrepi. Postopek je bil sprožen že v Republiki Srbiji, kjer so organi pregona izvajali aktivnosti v zvezi z odkrivanjem hudodelske združbe, ki se je na območju Balkana ukvarjala s predprodajo prepovedanih drog. Srbski organi pregona so ugotovili, da je vodja srbske celice F. F., s katerim so policijski tajni delavci stopili v stik in se dogovorili za navidezni odkup kokaina, med drugim tudi na območju Republike Slovenije, za kar so slovenske oblasti na zaprosilo Tožilstva za organizirani kriminal Republike Srbije odobrile pravno pomoč. Tako so se prikriti preiskovalni ukrepi, med drugim tudi zoper F. F., pričeli izvajati tudi na ozemlju Republike Slovenije, kjer je na Bledu dne 16. 2. 2019 prišlo do navideznega odkupa, pri katerem so policisti ob izvajanju prikritih preiskovalnih ukrepov zaznali tudi obtoženega A. A.. in so se posledično tudi zoper slednjega pričeli izvajati prikriti preiskovalni ukrepi. Glede vloge obtoženega A. A. je sodišče prve stopnje svoje ugotovitve oprlo ne samo na izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov zoper obtoženca, temveč tudi na izpovedbe in poročila tajnih delavcev (zlasti T40 in T80) o tem, kar jim je o obtožencu povedal F. F.

34Ravno na podlagi tega, kar je F. F. tajnim delavcem povedal in pokazal glede obtoženca („gazde“) v zvezi z navideznim odkupom dne 16. 4. 2019 (122. tč. izpodbijane sodbe), je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tudi v primeru dejanja pod točko I/2 izreka dostavo droge na Bled organiziral ravno obtoženec. Podobno je sodišče prve stopnje na podlagi tistega, kar je F. F. zaupal tajnim delavcem, zaključilo tudi, da je dne 16. 2. 2019 (dejanje pod točko I/4) obtoženec na območju ... v Ljubljani hranil in prenašal večje količine kokaina in heroina (105., 106. in 113. tč. izpodbijane sodbe). Tako gre pritrditi obtoženčevemu zagovorniku, da zlasti glede ravnanj pod točkama I/2 in I/4, pa tudi glede splošne vloge obtoženca v hudodelski združbi kot „gazde“, odločilni dokaz predstavljajo ravno navedbe F. F., ki jih je o svojih neposrednih zaznavah navedenih dejstev glede obtoženca podal tajnim policijskim delavcem, saj tajni delavci v neposrednem stiku z obtožencem sicer niso bili. F. F. tako po presoji pritožbenega sodišča predstavlja ključno obremenilno pričo, na izjavah katere v pretežni meri temelji obsodba obtoženca za kolektivno kaznivo dejanje pod točko I izpodbijane sodbe (Šepec Miha v: dr. Korošec Damjan et al., Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2019, 2. knjiga, str. 183). Ravno F. F. navedbe tajnim policijskim delavcem so namreč sodišču omogočile, da je v smiselno celoto povezalo informacije, pridobljene na podlagi prisluhov iz obtoženčevega avtomobila, poročil ter posnetkov tajnega opazovanja in sledenja ter drugih, s strani tajnih policijskih delavcev neposredno zaznanih ravnanj.

35Kot pojasnjeno se je o F. F. navedbah v zvezi z obtožencem sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi pisnih poročil in zaslišanj tajnih delavcev, in ne na podlagi neposredne zaznave izpovedbe F. F., saj le-ta v nobeni fazi postopka ni bil zaslišan.

36Sodna praksa se je že izrekla o tem, da gre, kadar sodišče kriminaliste zasliši o tem, kar jim je med izvajanem prikritih preiskovalnih ukrepov povedala neka oseba, dejansko za zaslišanje posrednih (hearsay) prič (prim. s sodbo VSRS I Ips 65/2005 z 18. 1. 2007, tč. 8) in da je treba v takih primerih praviloma zaslišati neposredno pričo, torej tisto osebo, ki je neko dejstvo dejansko sama neposredno zaznala in ne zadošča zgolj zaslišanje osebe, kateri je neposredna priča le povedala o svoji zaznavi (odločba USRS Up-518/03 z 19. 1. 2006; odločba ESČP Lüdi proti Švici (št. 12433/86) s 15. 6. 1992). V skladu z načelom neposrednosti se namreč praviloma vsi dokazi neposredno izvajajo na glavni obravnavi, sodišče pa lahko vzame za podlago svoje odločitve le tista dejstva in okoliščine, ki jih je zaznalo neposredno na glavni obravnavi ob izvedbi dokazov. Izvajanje tega načela omogoči sodišču, da si ustvari vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza, hkrati pa je neposredno izvajanje dokazov tudi temeljni pogoj za kontradiktorni postopek, saj daje možnost obtožbi in obrambi, da neposredno zaslišujeta priče in izvedence ter se opredelita do ostalih dokazov (sodba VSRS I Ips 65/2005 z 18. 1. 2007, tč. 10).

37V kazenskem postopku je sicer mogoče uporabiti tudi izjave posrednih prič, vendar mora sodišče, kadar odloča o tem, ali bo opustilo zaslišanje neposredne priče, med drugim presojati, ali obstaja dober razlog, da se na glavni obravnavi ne izvede neposrednega zaslišanja priče (sodba VSRS I Ips 65/2005 z 18. 1. 2007). Če priča ni bila zaslišana niti v predhodnih fazah postopka, je dopustnost izvedbe dokaza zgolj s pisno izjavo te priče ali s posredno (hearsay) izjavo skrajno sredstvo (ultima ratio) (Guide, str. 90). Nadalje mora sodišče upoštevati, da so obtoženčeve pravice do obrambe neupravičeno omejene, če je obsodba večinsko osnovana na dokazih, ki izvirajo iz priče, za katero obtožencu ni bila dana možnost jo neposredno zaslišati (odločbi ESČP Al-Khawaj in Tahery proti VB (št. 26766/05 in 22228/06) s 15. 12. 2011, tč. 119; in Dimović proti Srbiji (št. 24463/11) z 28. 6. 2016, tč. 36-40). Vse navedene elemente pa je treba vselej presojati v luči okoliščin konkretne zadeve, pri čemer je vodilno vprašanje, na katerega je treba odgovoriti, ali je bil postopek kot celota pošten (odločba ESČP Thomas proti UK (št. 19354/02) z dne 10. 5. 2016).

38Pritožbeno sodišče ponavlja, da F. F. kot ključna obremenilna priča ni bil zaslišan v nobeni fazi predmetnega postopka, pri čemer ni nepomembno, da je bil F. F. sodišču prve stopnje dosegljiv, saj se je v času predmetnega postopka nahajal na prestajanju zaporne kazni v Srbiji in bi bilo mogoče njegovo zaslišanje brez večjih težav izvesti denimo preko videokonference. Da gre za relevantno in pomembno obremenilno pričo jasno izhaja tako iz opisa dejanja v obtožbi kot tudi iz v preiskavi zbranega dokaznega gradiva. Obramba je F. F. zaslišanje celo izrecno predlagala, sodišče prve stopnje pa F. F. kljub temu ni zaslišalo, temveč se je naslonilo na „hearsay“ izjave posrednih prič – tajnih policijskih delavcev o tem, kar jim je med izvajanjem prikritih preiskovalnih ukrepov povedal F. F.

39S tem, ko sodišče prve stopnje obtožencu ni omogočilo neposrednega zaslišanja ključne obremenilne priče F. F., je kršilo njegove pravice do obrambe in zagrešilo relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je nedvomno vplivala na zakonitost izpodbijane sodbe. Glede na to, da je bila priča F. F. sodišču dosegljiva in je bilo že iz opisa dejanja jasno, da gre za ključno obremenilno pričo, na izjavah katere je večinsko osnovana obsodba in katere zaslišanje bi moralo sodišče prve stopnje tako obrambi omogočiti že po uradni dolžnosti, ter upoštevajoč dejstvo, da je bil v tej smeri podan celo dokazni predlog, namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da v luči vseh okoliščin konkretnega primera ni mogoče zaključiti, da je bil postopek kot celota pošten v smislu 6. člena EKČP v zvezi z 8. členom URS. Ugotovljena kršitev pa bi lahko vplivala tudi na pravilnost sodbe. Kot pravilno opozarja zagovornik C. C. namreč ni mogoče vedeti, kaj bi F. F. ob zaslišanju povedal, zato je mogoče, da je z opustitvijo njegovega zaslišanja dejansko stanje ostalo tudi nepopolno ugotovljeno.

40Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je izpodbijana sodba glede dejanja pod točko I izpodbijane sodbe obremenjena s kršitvijo določb kazenskega postopka, je pritožbam v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko I izreka razveljavilo. Ker dejanje pod točko I izreka izpodbijane sodbe v odnosu do dejanja pod točko II izreka sodbe predstavlja t. i. predikatno dejanje, je bilo posledično treba izpodbijano sodbo razveljaviti tudi glede dejanja pod točko II izreka. Kaznivo dejanje pranja denarja po 245. členu KZ-1 je namreč specifično kaznivo dejanje, katerega obstoj je vezan na obstoj predikatnega kaznivega dejanja oziroma objektivnih dejstev njegove izvršitve (sodba VSRS I Ips 9333/2011 s 15. 6. 2017, tč. 5). Kot pojasnjeno kaznivo dejanje po 245. členu KZ-1 namreč izvrši, kdor zakrije ali skuša zakriti izvor denarja ali premoženja, za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem. Zato je treba najprej ugotoviti obstoj kaznivega dejanja, s katerim naj bi bila denar ali premoženje pridobljena, da je mogoče nato nadalje ugotavljati, ali so podani tudi ostali znaki kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1.

41Sodišče druge stopnje je glede na navedeno izpodbijano sodbo razveljavilo v odločbah o krivdi, kazenskih sankcijah, enotni kazni, odvzemu premoženjske koristi in stroških kazenskega postopka tako glede dejanja pod točko I, kot tudi glede dejanja pod točko II izreka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 392. člena ZKP). Pri tem ni sledilo neobrazloženemu predlogu zagovornice B. B. naj se nova glavna obravnava opravi pri sodišču prve stopnje pred popolnoma spremenjenim senatom, saj ob preizkusu izpodbijane sodbe razlogov za to ni našlo.

42Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno opraviti glavno obravnavo, ponovno izvesti že izvedene dokaze in zaslišati obremenilno pričo F. F. ter nato ponovno presojati, če so izkazani vsi elementi kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1. Šele če bo ugotovilo, da so objektivna in subjektivna dejstva izvršitve dejanja pod točko I nedvomno dokazana, bo lahko nadalje presojalo, ali so izpolnjeni tudi zakonski znaki in elementi kaznivega dejanja pod točko II izreka izpodbijane sodbe, pri čemer bo moralo svoje zaključke tudi ustrezno in prepričljivo obrazložiti.

43Ker je izpodbijano sodbo glede dejanj pod točkama I in II izreka razveljavilo, sodišče druge stopnje pritožbenih navedb v povezavi z dejanskim stanjem glede teh dveh dejanj ni presojalo, saj je preizkus preostalih pritožbenih razlogov postal brezpredmeten (Hrovat, str. 827). Pritožbeno sodišče pa na tem mestu opozarja, da je v zvezi s 33.000,00 EUR, ki naj bi jih obtoženec pridobil od G. G. neugotovljenega dne med 16. 4. 2019 in 26. 4. 2019 in ki naj bi bili pridobljeni z dejanjem pod točko I/2 izreka, izpodbijana sodba neobrazložena in tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V 133. točki izpodbijane sodbe je namreč sodišče prve stopnje le pavšalno navedlo, da je tudi ob tej prodaji F. F. zase zadržal 11.000,00 EUR, kokain je bil prodan za 44.000,00 EUR, s čimer je dokazano, da je tudi v tem primeru prodaje A. A. prejel 33.000,00 EUR. Takšen zapis ne ustreza standardom obrazloženosti sodnih odločb, saj ni jasno, na podlagi katerih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da je preostalih 33.000,00 EUR, ki jih ni zadržal F. F., prišlo do obtoženca in da jih je slednji tudi zadržal, zlasti upoštevajoč dejstvo, da naj bi za razliko od dejanja pod točko I/1, dne 16. 4. 2019 drogo na Bled dostavil G. G. in ne osebno obtoženec.

Glede dejanja pod točko III izreka izpodbijane sodbe

44Obtoženčeva zagovornica B. B. trdi, da je izpodbijana sodba obremenjena s kršitvijo določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je bila pištola, ki je predmet dejanja pod točko III izreka, pridobljena s kršitvijo človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

45Prvi odstavek 216. člena v času izvajanja hišne preiskave veljavnega ZKP-L in tretji odstavek 36. člena URS določata, da ima pri hišni preiskavi pravico biti navzoč tisti, čigar stanovanje ali prostori se preiskujejo, ali njegov zastopnik. Pri pomenu besedne zveze „tisti, čigar stanovanje se preiskuje“ je treba izhajati iz namena te določbe oziroma pravne vrednote, ki jo varuje, zlasti skozi prizmo varovanja nedotakljivosti stanovanja v okviru širšega kroga pravice do zasebnosti (35. člen URS). Pri hišni preiskavi naj bo tako v prvi vrsti navzoč tisti, v čigar varovano pravico do (pričakovane) zasebnosti se posega, to je dejanski uporabnik prostorov, ne glede na lastništvo ali uradne evidence prebivališč (sodba VSRS I Ips 20084/2011 s 26. 11. 2015).

46Orožje ter nabojnik z naboji, ki so predmet kaznivega dejanja pod točko III izreka izpodbijane sodbe, so bili najdeni in zaseženi pri hišni preiskavi, ki se je dne 14. 3. 2014 opravila po odredbi Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Kpd 56356/2013 z 10. 2. 2014 (l. št. 165) na naslovu Cesta 1 v Ljubljani, kjer je bilo na podlagi prikritih preiskovalnih ukrepov ugotovljeno, da neprijavljen stanuje obtoženi A. A. Ob izvedbi hišne preiskave se je obtoženec nahajal v priporu v Republiki Srbiji in tako pri preiskavi ni bil navzoč, niti njegove navzočnosti ni bilo mogoče zagotoviti, zlasti upoštevaje potreben element presenečenja pri tovrstnih preiskovalnih dejanjih, kar izhaja tudi iz same odredbe IV Kpd 56356/2013. Hiša na naslovu Cesta 1, Ljubljana, je bila v lasti H. H., obtoženčevega dedka, v njej pa je prebival tudi obtoženčev sorodnik I. H. Oba navedena sta bila prisotna pri hišni preiskavi, podpisala sta zapisnik o preiskavi in nanj nista imela pripomb (l. št. 174). I. H. je pri hišni preiskavi deloval kot obtoženčev zastopnik. Preiskali so se prostori – zaklenjena soba v prvem nadstropju – ki jih je uporabljal izključno obtoženec. V tej sobi so bili najdeni tudi zaseženo orožje in naboji.

47Glede na pojasnjeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila hišna preiskava izvedena povsem v skladu z relevantnimi določbami ZKP in URS, saj je bil pri preiskavi prisoten I. H. kot zastopnik osebe, katere prostor se je preiskoval – obtoženca. Obtoženčev zastopnik je tudi podpisal zapisnik o preiskavi in nanj ni imel pripomb, kot je vse pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 327. točki izpodbijane sodbe.

48Sodišče prve stopnje je tudi povsem pravilno ugotovilo in v 328. točki izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da so predmeti, najdeni v sobi prvega nadstropja stanovanjske hiše na naslovu Cesta 1, Ljubljana, pripadali ravno obtožencu in ne njegovemu stricu, kot v pritožbi trdi obtoženec. Predmeti so bili namreč najdeni v zaklenjeni sobi, ki jo je po navedbah drugih uporabnikov oziroma imetnikov hiše uporabljal obtoženec. Že iz dejstva, da je bila soba zaklenjena izhaja, da je obtoženec kot izključni uporabnik tam užival in pričakoval zasebnost (primerjaj s sodbo VSRS I Ips 269/2000 s 17. 1. 2002), na kar ne more vplivati dejstvo, da je imel imetnik hiše H. H. ključe od te sobe in jo je ob hišni preiskavi tudi odklenil, saj je to povsem običajno in še ne pomeni, da je obtoženčev stric v sobo tudi sicer prosto vstopal. Pri tem je povsem nepomembno, v kakšnem stanju je bilo orožje in ali ga je bil obtoženec sposoben uporabljati, saj to ni predmet očitkov, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v 331. točki izpodbijane sodbe. Prepričanja pritožbenega sodišča v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja glede dejanja pod točko III izreka izpodbijane sodbe ne morejo omajati niti špekulacije pritožnikov o navadah članov hudodelskih združb, da nosijo orožje s seboj ali da uporabljajo drugačno orožje. Pritožbe so zato v tem delu neutemeljene.

49Izpodbijano sodbo glede dejanja pod točko III izreka pa tako obtoženec kot njegova zagovornica izrecno izpodbijata tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji.

50Pritožbeno sodišče v zvezi s kaznijo, določeno za kaznivo dejanje pod točko III izreka izpodbijane sodbe pritrjuje pritožnikom, da je določena kazen zapora previsoka. Sodišče prve stopnje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča premalo upoštevalo olajševalne okoliščine. Zaseženo orožje – pištola znamke Beretta – je bilo namreč izredno starega modela iz leta 1934, pištola je bila v slabem stanju, sicer ročno predelana za namestitev dušilca poka, vendar dušilec ni bil najden. Zaseženi nabojnik pa je vseboval le manjše število prav tako starih nabojev (pet). Predvsem pa je sodišče prve stopnje premalo teže poklonilo okoliščini, da je od kaznivega dejanja preteklo že osem let. Kljub upoštevanju načela individualizacije kazenskih sankcij je zato treba ob preučitvi primerljivih primerov pritrditi pritožnikom, da določena kazen odstopa od sicer določenih/izrečenih kazni za to kaznivo dejanje. Zato je pritožbeno sodišče pritožbam glede kazenske sankcije v zvezi z dejanjem pod točko III ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo tako, da je obtožencu določeno kazen znižalo na šest mesecev zapora.

51V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nerazveljavljenih ter nespremenjenih delih (torej glede dejanskega stanja in krivde v zvezi z dejanjem pod točko III) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

¹ Dostopen na https://www.echr.coe.int/Pages/home.aspx?p=caselaw/analysis/guides&c=#.