129. člen ZKP

Ustavno sodišče je odločilo, da morajo do uveljavitve drugačne zakonske ureditve, sodišča pri izreku pogojne obsodbe vštevati čas preizkusne dobe, ki je v zvezi z istim kaznivim dejanjem že pretekel do razveljavitve prejšnje pravnomočne odločbe. Višje sodišče ugotavlja, da nobena zakonska določba v KZ-1 sodišču pri izreku nove pogojne obsodbe v novem sojenju na podlagi 426. člena ZKP, ne omogoča, da bi v novo izrečeno sankcijo vštelo že pretečeno preizkusno dobo. Razlaga po kateri naj bi sodišče lahko vštelo preizkusno dobo na podlagi prvega ali tretjega odstavka 56. člena KZ-1 pa je v nasprotju z načelom določnosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave, zato že pretečene preizkusne dobe ni mogoče vštevati z ustavno skladno razlago 56. člena KZ-1. Višje sodišče ugotavlja, da je glede na določeno preizkusno dobo v ponovljenem postopku, ta že v celoti potekla, saj je od pravnomočnosti sodbe iz prvega sojenja do razveljavitve navedene sodbe, preteklo eno leto in devet mesecev preizkusne dobe, kar upoštevaje navedeno ustavno odločbo, narekuje vštevanje že pretečenega časa preizkusne dobe po prejšnji pravnomočni sodni odločbi do razveljavitve le-te.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče sodišča druge stopnje, da začne trimesečni rok za vložitev tožbe po 367. členu OZ teči, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 129. člena ZKP) in še preden oškodovanec izve za pravnomočnost sklepa o napotitvi.

Prvostopenjska sodba je bila delno razveljavljena v odločbi o odvzemu premoženjske koristi, pri čemer gre za enega izmed (nujnih) sestavnih delov obsodilne sodbe (5. točka prvega odstavka 359. člena ZKP). Odvzem premoženjske koristi je namreč tesno povezan z odločbo o obtožbi in ugotovitvijo, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Poleg tega je odvzem premoženjske koristi javna sankcija s specialno in generalno preventivno funkcijo, kar ga (kot sui generis sankcijo) približuje kazenski sankciji, pri čemer je tudi zaradi tega tesneje povezan z odločbo o obtožbi, kar se nenazadnje odraža v tem, da se pridobljeno premoženjsko korist ugotavlja po uradni dolžnosti. Upoštevaje navedeno sta torej odločba o obtožbi in odločba o odvzemu premoženjske koristi tako zelo povezani, da sta dejansko neločljivi, kar pomeni, da morata biti za (delno) pravnomočno končanje kazenskega postopka obe odločbi formalno in materialno pravnomočni ter posledično izvršljivi. V nasprotnem primeru namreč nobene izmed njiju ni mogoče izvršiti, in sicer odločbe o odvzemu premoženjske koristi zato, ker je pogojena z odločbo o obtožbi, odločbe o obtožbi pa zato, ker ji mor

Obsojenec kot subjekt in stranka kazenskega postopka ima vselej - ne glede na dejstvo, da ga zastopa pooblaščeni zagovornik - samostojno pravico do izjave, ki je po utemeljenem in pravilnem pritožbenem poudarku v nobenem primeru ne more nadomestiti izjava oziroma v obravnavani zadevi odgovor njegovega zagovornika na mnenje SDT. Po že sprejetem stališču v sodni praksi in pravni teoriji se teža kaznivega dejanja - tako v smislu predpisane, kot tudi izrečene kazni - v fazi odločanja o nadomestni izvršitvi kazni umika globoko v ozadje, sploh pri delu v splošno korist, saj te okoliščine med zlasti upoštevnimi ni. Uzakonitev možnosti (različnih oblik) alternativne izvršitve kazni zapora je odraz širšega družbenega konsenza.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravilo iz 367. člena OZ v povezavi s 129. členom ZKP s tem, da je začetek tega roka vezalo na sam nastop pravnomočnosti kazenske oprostilne sodbe, in ne na datum seznanitve tožnice s pravnomočno sodbo in napotitvijo na pravdo. Tožnica bi lahko tožbo v zvezi s terjatvijo, s katero je bila napotena na pravdo, vložila pri pristojnem sodišču že ves čas trajanja kazenskega postopka; ni mogoče šteti, da je bila seznanjena s tem, da lahko vloži tožbo, šele tedaj, ko je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo oziroma k vložitvi tožbe na delovno sodišče.

Različno kot pri odločbi o premoženjsko pravnem zahtevku, ko je lahko oškodovanec po drugem odstavku 105. člena ZKP napoten na pravdo tudi v primeru, ko je bil obdolženec spoznan za krivega, sta odločba o ugotovljenem kaznivem dejanju in krivdi ter odločba o odvzemu premoženjske koristi, zaradi zahteve iz prvega odstavka 74. člena KZ-1, po kateri nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, neločljivo povezani. Glede na to morata biti odločba o ugotovljenem kaznivem dejanju in krivdi ter odločba o odvzemu premoženjske koristi skupaj ali hkrati neizpodbojni, sicer nobene izmed njiju ni mogoče izvršiti.

V konkretnem primeru ponovno odločanje o končni višini premoženjske koristi, ki naj bi bila odvzeta pravnomočno obsojeni pravni osebi, ni tako tesno povezano z odločanjem o njeni odgovornosti, da bi to predstavljalo oviro za razveljavitev sodbe le glede odločbe o odvzemu protipravne premoženjske koristi, s tem pa tudi za delno pravnomočnost sodbe v preostalih delih, kar pa ima za posledico prenehanje teka zastaralnega roka. Zato je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je nastopilo zastaranje kazenskega pregona, posledično pa tudi zastaranje glede odločitve o odvzemu premoženjske koristi.

Sodba je izvršljiva, ko je vročena in ko za njeno izvršitev ni zakonskih preprek (drugi odstavek 129. člena ZKP). Okoliščine, ki jih navaja vložnik, med takšne zakonske prepreke ne spadajo, so pa lahko podlaga za presojo posledic morebitnih kršitev obveznosti pri opravljanju dela v splošno korist, o katerih bo pristojno sodišče, če bo treba, odločalo na podlagi enajstega odstavka 86. člena KZ-1, po postopku, ki ga ureja šesti odstavek 129.a člena ZKP.

Revizija se dopusti glede vprašanj: ‒ Ali je trimesečni rok za vložitev tožbe po 367. členu Obligacijskega zakonika (OZ) zastaralni ali prekluzivni rok? ‒ Ali je pravilno materialnopravno stališče Višjega sodišča v okoliščinah konkretnega primera, da začne trimesečni rok za vložitev tožbe po 367.členu OZ teči, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek 129. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP)) in še preden oškodovanec izve za pravnomočnost sklepa o napotitvi? ‒ Ali neseznanitev z nastopom pravnomočnosti kazenske sodbe zapolnjuje pravni pojem nepremagljivih ovir (360. člen OZ), ki zadrži začetek teka trimesečnega roka iz 367. člena OZ do oškodovančevega prejema pisnega odpravka sodbe višjega sodišča?

Prošnja za vrnitev v prejšnje stanje v delu, ki se nanaša na ponovni razpis naroka oziroma seje za preklic pogojne obsodbe, ni dovoljena. Vložnik mora namreč ob vložitvi prošnje za vrnitev nedvoumno izkazati, kdaj je izvedel za zamudo. Poleg tega pa morajo biti razlogi, s katerimi se utemeljuje opravičena zamuda, tehtni, pri čemer po pravilnih razlogih prvostopenjskega sodišča zgolj obseg dela v tujini ni takšna okoliščina, ki bi narekovala vrnitev v prejšnje stanje.

Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče obsojencu veliko mero zaupanja že izkazalo z izrekom pogojne obsodbe, vendar tega zaupanja zaradi neplačila posebnega pogoja ni upravičil. Posebnega pogoja namreč ni izpolnil, četudi je bil po pogojni obsodbi in naložitvi posebnega pogoja (sodba je postala pravnomočna dne 14.10.2022) zaposlen pri C. d.o.o. (od 12.6.2023 do 11.9.2023). Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, temveč vselej fakultativna in je oblika privilegija obsojenca. Prvostopenjsko sodišče pa je pravilno pretehtalo, da obsojenemu ni mogoče zaupati, da alternativnega načina prestajanja kazni ne bo zlorabil, to ugotovitev pa je oprlo na več okoliščin, ki se vežejo tako na njegovo osebnost, kakor tudi na izvršeno kaznivo dejanje, kar je v izpodbijanem sklepu ustrezno pojasnilo.

Z izjemo položaja iz četrtega odstavka 420. člena ZKP je po prvem odstavku tega člena mogoče zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti le, ko je kazenski postopek pravnomočno končan. To je tedaj, ko je sodna odločba po kumulativno določenih pogojih v prvem in drugem odstavku 129. člena ZKP neizpodbojna in izvršljiva. Kot je bilo uvodno povzeto je v obravnavanem primeru sodišče druge stopnje razveljavilo prvostopenjsko sodbo v odločbi o premoženjski koristi, zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v ne-razveljavljenem delu pa prvostopenjsko sodbo potrdilo. Ker se po drugem odstavku 74. člena KZ-1 premoženjska korist odvzame ob ugotovljenem kaznivem dejanju, sta razveljavljena odločba o odvzemu premoženjske koristi iz 5. točke prvega odstavka 359. člena ZKP ter potrjena odločba o obsojenčevi krivdi iz 1. točke prvega odstavka tega člena v odločilnem tako povezani, da je lahko prvostopenjska sodba v ne-razveljavljenem ali potrjenem delu samo neizpodbojna, izvršljiva pa zato, ker po razveljavitvi še ni bilo odločeno o odvzemu premoženjske koristi, ne more biti.

Zakona res ni mogoče razlagati zgolj formalistično, zato je v vsakem konkretnem primeru treba upoštevati vse okoliščine zadeve in opraviti tehtanje med pomenom in namenom določb o zastaranju in o pretrganju zastaranja na eni strani in posegom v pravico do sodnega varstva na drugi strani. Po mnenju pritožbenega sodišča pa okoliščine predmetne zadeve niso take narave, da bi utemeljevale odstop od jasnega pravila 367. člena OZ in 129. člena ZKP. Tožeča stranka je bila aktivna v kazenskem postopku (vložila je celo pritožbo), na pravdo je bila napotena že v sodbi sodišča prve stopnje z dne 28.2.2022 (in ne šele z odločbo o pritožbi). V kazenskem postopku je postavila premoženjskopravni zahtevek, ki je moral biti po vsebini bolj ali manj enak odškodninski tožbi (oškodovanec mora obrazloženo navesti vse predpostavke odškodninske odgovornosti in postaviti zahtevek po višini), zaradi česar priprava tožbe ne zahteva kakšnih posebnih naporov. Do dejanske seznanitve z oprostilno sodbo je prišlo že po desetih dneh, kar ni bistveno vplivalo na možnost pravočasne vložitve tožbe in torej ni šlo za položaj, ko bi bil razkorak med datumom pravnomočnosti in datumom dejanske seznanitve s sodbo tako

Ker določila ZSKZDČEU-1 izrecno prepovedujejo domačemu sodišču spreminjati način izvršitve kazenske sankcije izrečene s tujo sodbo, je sodišče prve stopnje predlog ob smiselni uporabi določila 3. odstavka 129.a člena ZKP zavrnilo.

Razlaga drugega odstavka 91. člena KZ-1 ne izključuje večkratnega ponovnega začetka njegovega teka. Do tega položaja bo prišlo, ko bo pravnomočna sodba razveljavljena večkrat. Zahteva, da mora očitek pomagaču vsebovati opis povezave med dejanjem storilca in pomagačevim prispevkom, ne pomeni, da mora opis zatrjevati pomagačevo zavest o pojavni obliki, v kateri se realizira premoženjska korist. Tudi za ugotovitev pomagačevega odnosa do storilčevega dejanja je dovolj, da je ugotovljena pomagačeva laična ocena prepovedanosti storilčevega ravnanja. Okoliščina, da je odločanje o pritožbi zoper sodbo širše in da presega prvotno odločitev o zahtevi za razrešitev zagovornika, pomeni, da višje sodišče - seveda v mejah pritožbenih navedb - opravlja razširjeno, celovito presojo poštenosti postopka. To pa je položaj, v katerem ni mogoče prepoznati okoliščine, zaradi katere bi bili obdolženčevi dvomi v nepristranskost sodnikov, opravičeni.

Sodišče druge stopnje lahko skladno s šestim odstavkom 392. člena ZKP razveljavi sodbo sodišča prve stopnje tudi delno, če spozna, da se dajo posamezni deli razveljaviti in izločiti brez škode za pravilno razsojo; pravilnost uporabe navedene zakonske določbe s strani pritožbenega sodišča pa je lahko predmet vloženega izrednega pravnega sredstva in ne zakonska ovira za izvršitev pravnomočne sodbe.

Ponujeno stališče zahteve za varstvo zakonitosti, po katerem bi moralo sodišče druge stopnje pri obveščanju o seji senata ravnati na enak način, kot je to predpisano za zagotavljanje navzočnosti na glavni obravnavi, ni določeno v zakonskem besedilu, niti ne izhaja iz sodne prakse, na katero se sklicujejo vložniki. Ker ZKP ne določa načina obveščanja o seji, je pomembno, da je bil obsojenec o seji obveščen pravočasno in transparentno, torej preverljivo. Sodišče druge stopnje je na dan pritožbene seje sprva presodilo, da nadomestna vročitev ni bila izkazana in da pogoji za opravo javne seje niso izpolnjeni, vendar pri tem zmotno ni upoštevalo, da je bila obsojenčeva žena na podlagi prvega odstavka 119. člena ZKP dolžna sprejeti sodno pisanje in da je vročevalec šele po tem, ko je brez zakonitega razloga odklonila sprejem pošiljke, pisanje pustil v hišnem predalčniku (123. člen ZKP). Zakonsko besedilo ZKP (zlasti 42. člen ZKP) izrecno ne predpisuje, da bi bilo treba izjavo sodnika, ki se jo pridobi pred odločanjem o zahtevi za njegovo izločitev, vročati stranki, da se o njej izjavi. Vendar sodišča pri sodnem odločanju niso vezana samo na zakon, temveč tudi na Ustavo RS,

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je odločilo o izvršitvi zaporne kazni zaradi neopravljenega dela v splošno korist se tako izkaže kot pravilna in skladna z enajstim odstavkom 86. člena KZ-1, razen v delu, ko je sodišče prve stopnje prezrlo opravljene štiri ure dela, kar glede na način pretvorbe po osmem odstavku citiranega člena preostalo zaporno kazen zmanjša za dva dni.

Z omejitvijo izpodbojnega predmeta na kršitve materialnega in procesnega zakona iz 1. do 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, so odločilna dejstva že po samem zakonu (ex lege) pravnomočno ugotovljena ter posledično po prvem odstavku 129. člena ZKP neizpodbojna.