VSL Sklep II Ip 730/2021

I. Pritožbi zoper 1. točko izreka se ugodi in se sklep v tem delu spremeni tako, da se predlog za izvršbo z dne 18. 12. 2020 v zvezi z vlogo z dne 11. 2. 2021 zavrže.

II. Pritožbi zoper 2. točko izreka se ugodi in se sklep v tem delu spremeni tako, da dolžnik sam krije svoje stroške vloge z dne 8. 3. 2021.

III. Pritožba zoper 3. točko izreka sklepa se zavrže.

IV. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo:

„1. Predlog za izvršbo in predlog upnika za povrnitev stroškov za vlogi z dne 18. 12. 2020 ter 11. 2. 2021 se zavrnejo.

2Upnik je dolžan dolžniku povrniti 137,70 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od devetega dne po prejemu tega sklepa dalje do plačila.

3Predlog dolžnika za povrnitev stroškov za vlogo z dne 9. 2. 2021 se zavrne.“

2Zoper sklep v celoti se pravočasno po pooblaščencu pritožuje upnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb izvršilnega postopka in kršitev Ustave RS. Predlaga spremembo sklepa tako, da se v celoti dopusti predlagano izvršbo, in priglaša pritožbene stroške.

3Dolžnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4Pritožba je delno utemeljena, delno pa nedovoljena.

5Višje sodišče je sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

6Upnik je zoper dolžnika dne 18. 12. 2020 vložil predlog za izvršbo na podlagi odločbe Ministrstva za finance DT-000/2020 z dne 21. 10. 2020 (priloga A1 v spisu). Z navedeno odločbo je ministrstvo ugodilo pritožbi upnika (tam davčnega zavezanca) in odpravilo sklep Finančne uprave RS DT 000/2018 z dne 7. 7. 2020 (o zavarovanju upnikove davčne obveznosti s prepovedjo razpolaganja z denarnimi sredstvi), hkrati pa je odločilo, da je Finančna uprava RS dolžna upniku vrniti stroške pritožbenega postopka v skupnem znesku 2.225,28 EUR, z izplačilom v 30 dneh po vročitvi odločbe.

7S predlogom za izvršbo torej upnik od davčnega organa oziroma od države zahteva povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki so mu nastali v zvezi s postopkom, v katerem je država kot davčni upravičenec skušala zavarovati svojo terjatev iz naslova upnikove davčne obveznosti. Širše gledano stroški zastopanja davčnega zavezanca po tretjem odstavku 79. člena¹ Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) predstavljajo (posebne) stroške davčnega postopka², skladno s četrtim odstavkom 3. člena³ ZDavP-2 pa se jih zato obravnava kot davek v širšem pomenu besede. Upnik tako po pojasnjenem uveljavlja zahtevek iz naslova vrnitve davka, tega pa ni mogoče doseči v izvršilnem postopku (ne v davčnem ne v sodnem), kot si zmotno razlaga upnik, temveč je ta institut posebej urejen v ZDavP-2 v 2. podpoglavju z naslovom „Vračilo davka“ (97. do 100. člen ZDavP-2). Odločanje o vračilu davka je pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, torej davčnim organom⁴, zadeva pa tako ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za upravno zadevo.⁵

8Ker torej pri postopku vračila davka sploh ne gre za izvršbo, ampak za posebni davčni upravni postopek, upnik sodne pristojnosti ne more utemeljevati na določbah 288. člena Zakona o upravnem postopku z navedbami, da je kot predmet izvršbe predlagal nepremičnino v lasti dolžnika. Sodne pristojnosti tudi ni mogoče temeljiti na navedbah, da je upnik upravičen do pravnega (izvršilnega) sredstva in mu ga zakonodaja mora nuditi in mu omogočiti izvršitev odločbe. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, je upniku pravno varstvo zagotovljeno z ustreznimi vlogami in zahtevki v davčnem postopku vračila davka, katerega končna faza je lahko tudi upravno sodno varstvo, morebitno daljše trajanje davčnega in upravnega sodnega postopka pa za presojo (ne)pristojnosti sodišča za postavljeni zahtevek ne more biti pravno odločilno. Ob ugotovitvi, da ni podana sodna pristojnost, pa se za pravno nerelevantna izkažejo tudi vsa obširna izvajanja strank in sodišča glede izvedbe pobota po 97.a členu ZDavP-2, saj je presoja pravilnosti pobota (tudi glede na VSRS sklep I Up 138/2018 z dne 15. l. 2020, na katerega se sklicuje upnik) pridržana organom v davčnem upravnem postopku.

9Pritožba sicer pravilno opozarja, da kontradiktornost postopka z izmenjavo vlog pred odločanjem o predlogu za izvršbo na način, kot je to izvedlo sodišče prve stopnje, v ZIZ ni predvidena, saj sodišče načeloma sklep o izvršbi izda na podlagi navedb iz predloga upnika in se kontradiktornost vzpostavi šele v kasnejših fazah postopka. Edina izjema je določena v tretjem odstavku 149. člena ZIZ, ki omogoča zaslišanje strank še pred izdajo sklepa o izvršbi, ko je predlagana izvršba na denarna sredstva države, samoupravne lokalne skupnosti ali javnega zavoda v primerih iz prvega in drugega odstavek 149. člena ZIZ, vendar pa dolžnik trditev v zvezi s to določbo kljub izrecnemu navodilu sodišča ne v vlogi z dne 5. 2. 2021 ne v vlogi z dne 8. 3. 2021 ni podal, temveč se je v obeh vlogah spustil predvsem v prerekanje sodne pristojnosti in v vsebinsko prerekanje obstoja terjatve oziroma v izkazovanje njenega prenehanja. Ker na sodno pristojnost sodišče pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 18. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), izkazovanje naknadnega prenehanja terjatve pa je lahko le predmet morebitnega ugovornega postopka, sodišče takih vlog dolžnika niti ne bi rabilo posredovati v izjavo upniku in s tem zagotavljati kontradiktornosti. Vendar pa opisana relativna kršitev določb izvršilnega postopka, storjena z izmenjavo vlog pred odločitvijo o predlogu za izvršbo, na pravilnost ugotovitve, da zadeva sploh ne spada v sodno pristojnost, ni v ničemer vplivala (prvi odstavek in 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ob pojasnjenem enako velja tudi za očitek, da sodišče upniku nikoli ni vročilo dolžnikove vloge z dne 8. 3. 2021, v kateri je upnik tudi sicer bolj ali manj podal le svoja pravna naziranja, ki pa ne morejo biti pravno odločilna, saj pravo sodišče pozna po uradni dolžnosti.⁶,⁷

10Glede na to, da sodna pristojnost ni podana, bi moralo sodišče prve stopnje predlog za izvršbo zavreči (prim. drugi odstavek 18. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). To je sicer v obrazložitvi sklepa tudi storilo, vendar pa je v izreku kljub temu predlog za izvršbo zavrnilo. Izrek in obrazložitev sta torej med seboj v nasprotju, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, na katero sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ker pa gre za kršitev, ki jo lahko višje sodišče glede na njeno naravo samo odpravi (prvi odstavek 354. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je sklep v tem delu spremenilo tako, da je predlog za izvršbo z dne 18. 12. 2020 v zvezi z vlogo z dne 11. 2. 2021 zavrglo.

11S pritožbo upnik izpodbija tudi odločitev, da mora dolžniku povrniti stroške njegove vloge z dne 8. 3. 2021 v znesku 137,70 EUR. Sodišče je v zvezi s tem zapisalo, da je upnik te stroške dolžniku povzročil neutemeljeno (šesti odstavek 38. člena ZIZ), hkrati pa še, da dolžnik v vlogi z dne 8. 3. 2021 ni navedel nobenih pomembnih novih dejstev, saj je razlaga prava v končni domeni sodišča, ki po uradni dolžnosti pazi na materialno pravo, tudi sicer pa bi lahko že v prvotni vlogi navedel vsa dejstva, ki jih je potem v vlogi z dne 8. 3. 2021.

12Pritožba utemeljeno opozarja, da je odločitev o teh stroških napačna, saj ni mogoče zaključiti, da bi upnik dolžniku neutemeljeno povzročil stroške vloge, ki niti ne bi smela biti vložena in s katero je dolžnik po že prej pojasnjenem podal le svoja pravna naziranja in torej z njo ni pripomogel k odločitvi sodišča (in je sodišče iz tega razloga tudi ni vročalo v izjavo upniku), poleg tega pa so bile v njej le navedbe, ki bi jih dolžnik glede na seznanjenost z dejstvi lahko podal že v predhodni vlogi z dne 5. 2. 2021. Višje sodišče je zato odločitev v tem delu spremenilo tako, da dolžnik stroške vloge z dne 8. 3. 2021 krije sam.

13Upnik pritožbo vlaga tudi zoper 3. točko izreka sklepa, s katero je sodišče zavrnilo predlog dolžnika za povrnitev stroškov za vlogo z dne 9. 2. 2021.

14Po določbi tretjega odstavka 343. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ je pritožba med drugim nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo. Osnovna predpostavka vsake pritožbe je torej pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Ta je podan le tedaj, če gre za odločitev, ki je pritožniku v škodo, ali, povedano drugače, če je s pritožbo mogoče doseči za pritožnika ugodnejšo rešitev. Odločitev, da dolžnik sam krije stroške svoje vloge, je upniku v korist in ugodnejše rešitve ne more doseči oziroma svojega pravnega položaja v tem pritožbenem postopku ne more izboljšati, zato za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa.

15Po vsem pojasnjenem je višje sodišče upnikovi pritožbi delno ugodilo in sklep v 1. točki izreka spremenilo tako, da je predlog za izvršbo z dne 18. 12. 2020 v zvezi z vlogo z dne 11. 2. 2021 zavrglo, v 2. točki izreka pa tako, da dolžnik sam krije svoje stroške vloge z dne 8. 3. 2021 (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), medtem ko je pritožbo zoper 3. točko izreka sklepa zavrglo kot nedovoljeno (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16Kljub delnemu uspehu s pritožbo je višje sodišče sklenilo, da upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj se njegov uspeh nanaša le na stransko terjatev iz naslova stroškov, medtem ko predlagane izdaje sklepa o izvršbi tudi s spremembo iz zavrnitve predloga v njegovo zavrženje ni uspel doseči (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Dolžnik sam krije svoje stroške odgovora na upnikovo pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Stroški davčnega postopka, kot so: izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled gredo v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno.
² Prim. dr. Jernej Podlipnik, Saga o pravici do povračila stroškov v davčnem postopku, Pravna praksa, 2017, št. 32.
³ Obresti, stroški postopka pobiranja davkov, denarne kazni in globe ter stroški postopka o prekršku, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, so pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno.
⁴ Prim. VSRS Sklep III Ips 3/2009 z dne 15. 11. 2011.
⁵ Prim. VSRS Sodba II Ips 344/2013 z dne 10. 9. 2015, tako tudi VSL sklep II Cp 53/2012 z dne 21. 11. 2012 in VSL sklep I Cpg 779/2014 z dne 19. 8. 2015.
⁶ Prim. odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010.
⁷ Iura novit curia.