288. člen ZUP

S tožbenimi navedbami tožnik izpodbija samo pravilnost izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ne pa ugotovitve prvostopenjskega organa, da naložena obveznost iz inšpekcijske odločbe še ni bila izvršena. Sodišče tožniku zato pojasnjuje, da se v postopku upravne izvršbe ne presoja več zakonitost izvršilnega naslova, ki se izvršuje s predmetno upravno izvršbo. V postopku izvršbe skladno z 292. členom ZUP niso dovoljeni vsebinski ugovori, ki se nanašajo na pravilnost izdane inšpekcijske odločbe (izvršilnega naslova), ki se izvršuje. Prav tako niso dovoljeni ugovori, ki se nanašajo na pravilnost sklepa o dovolitvi izvršbe.

Zoper sklep v upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo, ni pa mogoče z njo izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. V postopku izvršbe s prisilitvijo je prvostopni organ z dopisom podal opozorilo na izpolnitev obveznosti, kjer je določil naknadni rok ter zagrozil z denarno kaznijo, navedenega pa ni storil v obliki sklepa, kot je to zahteva zakona. Ko upravni organ ni štel, da je tožnik vložil zoper ta dopis pravno sredstvo, mu je bila kršena pravica do pravnega sredstva.

S predlogom za izvršbo upnik od davčnega organa oziroma od države zahteva povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki so mu nastali v zvezi s postopkom, v katerem je država kot davčni upravičenec skušala zavarovati svojo terjatev iz naslova upnikove davčne obveznosti. Širše gledano stroški zastopanja davčnega zavezanca predstavljajo (posebne) stroške davčnega postopka, ki se jih obravnava kot davek v širšem pomenu besede. Upnik tako po pojasnjenem uveljavlja zahtevek iz naslova vrnitve davka, tega pa ni mogoče doseči v izvršilnem postopku (ne v davčnem ne v sodnem), kot si zmotno razlaga upnik, temveč je ta institut posebej urejen v ZDavP-2 v 2. podpoglavju z naslovom „Vračilo davka“. Odločanje o vračilu davka je pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, torej davčnim organom, zadeva pa tako ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za upravno zadevo. Ker pri postopku vračila davka ne gre za izvršbo, ampak za posebni davčni upravni postopek, upnik sodne pristojnosti ne more utemeljevati na določbah 288. člena ZUP z navedbami, da je kot predmet izvršbe predlagal nepremičnino v lasti dolžnika. Pritožba sicer pravilno opozarja, da kontradiktornost postopka z izm

Zastaranje terjatve iz naslova prvega odstavka 48. člena ZBPP v zakonu (ne v tem ne v drugem) ni izrecno urejeno. Vendar to še ne pomeni, da navedena terjatev ne zastara. Spoštovanje ustavnih načel pravne varnosti in zaupanja posameznika v pravo (2. člen Ustave Republike Slovenije) terja, da je nezastarljivost določene terjatve z zakonom izrecno določena. To pomeni, da mora terjatev zastarati, sodišče pa mora ob ustaljenih metodah razlage prava ugotoviti, po katerih pravilih in pogojih bo zastaranje terjatve nastopilo. Določba 48. člena ZBPP predstavlja samostojno pravno podlago za vzpostavitev pravnega razmerja, ki pa ni zasebnopravne, temveč javnopravne narave. Obveznost posameznika je določena z zakonom in oblastni organ jo je pristojen oziroma dolžan izterjati od posameznika. O tej obveznosti je zato treba stranki izdati upravno odločbo, s katero se vzpostavi izvršilni naslov za prisilno izterjavo obveznosti. Kot takšna pa je obveznost zavezanca za vračilo sorodna davkom, zastaranje katerih je urejeno s pravnimi pravili ZDavP-2. Uporaba pravnih pravil iz Obligacijskega zakonika zato za obravnavani primer ni pravilna in je treba glede zastaranja po analogiji uporabiti r

Ali se bo izvršba upravne odločbe opravljala kot upravna ali kot sodna izvršba, je odvisno od izbranega sredstva izvršbe.

Po 288. člen ZUP se v sodni izvršbi opravi izključno prisilna izterjava iz dolžnikovega nepremičnega premoženja in deleža družbenika, medtem ko izvršba na podlagi upravne odločbe na denarna sredstva dolžnika pri organizacijah za plačilni promet ne sodi v sodno pristojnost in se opravi le v postopku upravne izvršbe.

Pravna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa o izvršbi je bila odločba o usmeritvi otroka z dne 29. 3. 2010, ki je postala izvršljiva 2. 3. 2011. Tožnika sta zoper njo vložila tožbo. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo II U 140/2011 z dne 15. 6. 2011 tožbo tožnikov zavrnilo. Glede na omenjeno dejstvo je torej razpravljanje o potrebnosti ali nepotrebnosti usmeritve mladoletne A.A. v prilagojen program brezpredmetno.

Sklad ima torej pravico do sodnega varstva pred sodiščem, kot bi ga imel otrok, kolikor sklad ne bi vstopil v terjatev do preživninskega zavezanca. Iz trditvene podlage se zato lahko razbere, da je odločba sklada samo podlaga za vstop sklada v položaj upnika po 24. členu ZIZ (dolžnik ima namreč še vedno preživninsko zavezo po prvotnem izvršilnem naslovu med preživninskim zavezancem in preživninskim upravičencem, odločba sklada pa poleg dolžnosti, da sklad plačuje upravičencu preživnino, izkazuje le čas in obseg terjatve, ki je s subrogacijo prešla na sklad). To pa hkrati pomeni, da mora upnik, če želi, da se njegovemu predlogu ugodi, na podlagi 42. člena ZIZ opredeljeno navesti še popolni izvršilni naslov, na katerega se izvršba nanaša, torej izvršilni naslov, iz katerega izhaja dolžnikova preživninska zaveza do preživninskega upravičenca (skupaj z zatrjevano odločbo sklada z obvestili, ki pa kot rečeno, le izkazujejo prehod obveznosti v smislu 24. člena ZIZ). Če tega ne stori, kot v konkretnem primeru, gre za formalno pomanjkljivo vlogo (primerjaj pravno mnenje VS RS z dne 30. 06. 2004) in mora sodišče postopati s predlogom kot z nepopolno vlogo in upnika pozvati, da izvršilni

Dogovor o preživnini, sklenjen pred CSD po 130. členu ZZZDR je izvršilni naslov za sodno izvršbo tudi po noveli ZZZDR-C.

Ker je po 288. členu ZUP za odločanje o izvršbi za denarno terjatev upravna pristojnost oziroma gre za upravno izvršbo, je sodišče prve stopnje pravilno razveljavilo sklep o izvršbi in predlog zavrglo, saj ni stvarno pristojno za odločanje o predlogu za izvršbo.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ne bi smelo presojati pravilnosti izvršilnega naslova. Po 1. odstavku 288. člena ZUP/86 se pritožba v upravnem izvršilnem postopku lahko nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Po 1. odstavku 288. člena ZUP/86 se pritožba v upravnem izvršilnem postopku lahko nanaša na samo izvršbo in z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

Poravnava o načinu izvrševanja pravice do osebnih stikov z otrokom, ki je bila sklenjena pred Centrom za socialno delo, ne more predstavljati podlage za naložitev plačila sodnih penalov.

Sporne nepremičnine so bile podržavljene na podlagi odločbe zaplembene komisije z dne 20.1.1946, s katero je bilo podržavljeno celotno premoženje prednikov predlagateljev, sporne premičnine kot naknadno najdeno premoženje pa na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Šoštanju z dne 23.3.1956 pod opr.št. I 313/55. Prva odločba se sklicuje na 1. in 2. točko 1. člena odloka AVNOJ-a z dne 21.11.1944, sodna odločba pa na odločbo zaplembene komisije ter 1. in 2. člena Zakona o prenosu sovražnikovega premoženja v državno last in o sekvestraciji premoženja odsotnih oseb. Oba predpisa sta navedena v 3. členu ZDen, in sicer v 20. in 21. točki navedenega člena. Zato gre v tej zadevi za denacionalizacijsko zahtevo, o kateri je pristojen odločiti upravni organ. Ni pravno pomembna okoliščina, da je bila zaplembena odločba izrečena za nično, saj se v denacionalizacijskem postopku ne ugotavlja veljavnost ali pravilnost upravnih ali sodnih odločb in pravnih poslov, ki so bili podlaga podržavljenju. Neutemeljeno je sklicevanje na 288. člen ZUP (1986) oziroma sedaj 300. člen ZUP (1999), ker je ZDen tudi glede vprašanja pristojnosti v primerjavi z ZUP specialni predpis. Sodišče je

Upnik je izvršilni predlog za izterjavo denarne terjatve, ugotovljene z izvršljivo upravno odločbo, podal še v času veljavnosti starega ZUP, zato je za konkretno izvršbo s prenosom dolžnikove denarne terjatve in subsidiarno s prodajo dolžnikovih premičnin, pristojno sodišče.

Upnik je izvršilni predlog za izterjavo denarne terjatve, ugotovljene z izvršljivo upravno odločbo, podal še v času veljavnosti starega ZUP, zato je za konkretno izvršbo s prenosom dolžnikove denarne terjatve in subsidiarno s prodajo dolžnikovih premičnin, pristojno sodišče.

Če je upnik vložil predlog za izvršbo na podlagi upravne odločbe za izpolnitev denarne obveznosti pred uveljavitvijo novega Zakona o splošnem upravnem postopku, se taka izvršba opravi po sodni poti, kot je to določal 2. odst. 276. člena citiranega zakona. Novi Zakon o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS št. 80/99), ki je stopil v veljavo 1.4.2000, v 324. čl. izrecno določa, da se zadeve, ki so bile ob njegovi uveljavitvi v teku, končajo po določilih prejšnjega zakona.

Prehodna določba 324. člena ZUP/99 določa, da se zadeve, glede katerih je postopek ob uveljavitvi tega zakona v teku oziroma glede katerih je bila ob uveljavitvi tega zakona že vložena zahteva ali pravno sredstvo, končajo po določbah ZUP/86. ZUP je bil objavljen 1.10.1999 in je začel veljati šest mesecev kasneje, torej 1.4.2000. Ker je bil predlog za izvršbo v obravnavani zadevi vložen pred 1.4.2000, se je treba ravnati po določilih starega zakona. Ta pa za izvršbo za izpolnitev denarnih obveznosti, kar obravnavana zadeva je, predvideva sodno pot (2. odst. 276. člena ZUP/86).

Prisilna izvršitev upravne odločbe, ki se glasi na izpolnitev tako denarne kot nedenarne terjatve, se opravi po upravni poti (1. odst. 288. čl. ZUP), medtem ko se po sodni poti opravlja le izvršba na dolžnikove nepremičnine in delež družbenika (2. odst. 288. čl. ZUP).

Plačilo denarnih kazni, izrečenih v postopku zaradi izvršitve inšpekcijskega ukrepa, ni težko popravljiva škoda, ki bi bila podlaga za odložitev izvršbe (1. odstavek 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS, 1. odst. 286. in 1. odst. 288. čl. ZUP). V postopku izdaje začasne odredbe sodišče presoja le pogoje za njeno izdajo. Če pogoj težko popravljive škode ni verjetno izkazan, drugih pogojev sodišče niti ni več dolžno presojati (2. odst. 30. čl. ZUS). Sicer pa se pri izvršitvi inšpekcijskih odločb javna korist praviloma predpostavlja.