99. člen ZDavP-2

Revizija se dopusti glede vprašanj: 1. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da zavezanec, ki na podlagi konkretnega poziva Finančne uprave obračuna in plača davek ter pripadajoče obresti na podlagi samoprijave, saj bi mu v nasprotnem primeru ta odmerila davek, še višji znesek obresti in ga oglobila za prekršek, ni upravičen do vračila plačanega z obrestmi, če se kasneje ugotovi, da je bil poziv Finančne uprave in posledično zavezančev obračun na podlagi samoprijave napačen in Finančna uprava zavezancu vrne preplačan znesek, ki pa ga ne obrestuje?" 2. "Ali je pravilno stališče Upravnega sodišča, da davčni organ ni dolžan začeti davčnega postopka po uradni dolžnosti, kadar (npr. zaradi kasnejše spremembe sodne prakse) zavezanec napačno obračuna in posledično preplača davek?"

Obrestovano vračanje preplačil je mogoče le, če je bil davek preplačan zaradi neupravičene odmere, to je, na podlagi napačne odločbe davčnega organa. Izrecno pa je izključeno, če je davek preplačan po sistemu samoobdavčitve. Stranka ni upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2, na katerega se sklicuje tožnik, ki določa, da plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi, omogoča prevalitev stroškov na udeleženca, ki je stroške povzročil, ne nanaša pa se na stroške, ki so nastali zaradi nezakonite odločitve. Organ namreč ni udeleženec postopka.

Določba 99. člena ZDavP-2 se po presoji sodišča v primerih, ko se vračajo denarni zneski, ki niso bili odtegnjeni na podlagi odmerne odločbe, ampak na podlagi drugih izvršilnih naslovov, ne uporablja. Stališče Vrhovnega sodišča RS je, da obresti predvidene v 99. členu ZDavP-2 po svoji vsebini niso zamudne obresti, saj davčni organ ni v zamudi.

V prvem odločanju tožnica z zahtevkom na prvi stopnji ni uspela, uspela pa je po odločitvi toženke v prvem pritožbenem postopku, saj je tudi prvostopni organ z izdajo Sklepa o sprostitvi zavarovanja z dne 17. 9. 2020 potrdil, da ni pogojev za nadaljnje zadrževanje zneska. Ta ugotovitev vpliva na presojo upravičenosti tožbenega zahtevka na plačilo obresti in stroškov davčnega postopka. To pa pomeni, da je v obravnavani zadevi prišlo do situacije iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona.

S predlogom za izvršbo upnik od davčnega organa oziroma od države zahteva povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki so mu nastali v zvezi s postopkom, v katerem je država kot davčni upravičenec skušala zavarovati svojo terjatev iz naslova upnikove davčne obveznosti. Širše gledano stroški zastopanja davčnega zavezanca predstavljajo (posebne) stroške davčnega postopka, ki se jih obravnava kot davek v širšem pomenu besede. Upnik tako po pojasnjenem uveljavlja zahtevek iz naslova vrnitve davka, tega pa ni mogoče doseči v izvršilnem postopku (ne v davčnem ne v sodnem), kot si zmotno razlaga upnik, temveč je ta institut posebej urejen v ZDavP-2 v 2. podpoglavju z naslovom „Vračilo davka“. Odločanje o vračilu davka je pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, torej davčnim organom, zadeva pa tako ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za upravno zadevo. Ker pri postopku vračila davka ne gre za izvršbo, ampak za posebni davčni upravni postopek, upnik sodne pristojnosti ne more utemeljevati na določbah 288. člena ZUP z navedbami, da je kot predmet izvršbe predlagal nepremičnino v lasti dolžnika. Pritožba sicer pravilno opozarja, da kontradiktornost postopka z izm

Pri vračilu preveč plačanega prispevka za zaposlovanje invalidov je, upoštevaje jezikovno, sistematično in tudi logično razlago predpisa, treba upoštevati določbo prvega odstavka 99. člena ZDavP-2, po kateri zavezancu od preveč odmerjenega in plačanega davka (od dneva plačila) pripada tudi pravica do obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom ZDavP-2. Določbe ZDavP-2, ki se nanašajo na davek, veljajo po 2. alineji tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2 tudi za prispevke za zaposlovanje, kamor lahko glede na namen uvrstimo tudi prispevke za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov po ZZRZI.

Ob izdaji izpodbijane odločbe je bila edina znana vrednost nepremičnine ob odsvojitvi 23.000,00 EUR, in to vrednost je davčni organ upošteval pri izdaji izpodbijane odločbe. Cenitveno poročilo, izdelano po izdaji izpodbijane odločbe, iz katerega izhaja drugačna cena nepremičnine v času odsvojitve, je tožnica predložila šele v pritožbenem postopku. V zvezi z navedenim je toženka pravilno uporabila procesno določbo 238. člena ZUP in v pritožbenem postopku predloženega cenitvenega poročila ni upoštevala kot pravno relevantnega.

Obresti pri vračilu preveč plačane carinske dajatve po vsebini niso zamudne obresti. Uporaba določb ZDavP-2 tudi za obresti glede vračila carinskih dajatev je določena s 3. členom ZDavP-2. Ker prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki ureja pravico do obresti v primerih, kot je obravnavani, glede višine obrestne mere napotuje le na 96. člen, drugi odstavek 241. člena CZS pa uporabe tega člena ne omogoča, gre za pravno praznino, ki jo je mogoče zapolniti s pomočjo zakonske oziroma pravne analogije. S sklepanjem po podobnosti pravnih položajev je torej mogoče tudi za primere iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 na podlagi drugih določb ZDavP-2, ki urejajo podobne pravne položaje določiti obrestno mero v okvirih drugega odstavka 241. člena CZS. Pravni položaj zavezanca, ki je upravičen do vračila preveč odmerjene in plačane carinske dajatve, pa je glede višine obrestne mere do katere je upravičen za obdobje od plačila te dajatve do njenega vračila, povsem primerljiv s položajem zavezanca v času odloga izvršbe odločbe, s katero je odmerjena dajatev. Obresti za te primere sta v času izdaje izpodbijane odločbe določala 87. in 157. člen ZDavP-2.

Za davčno neupoštevnost odsvojitve opcijskih upravičenj nizozemski družbi v letu 2004 in obdavčitev izvršitve opcij v letu 2006 je treba ugotoviti bodisi, da je bil prenos opcijskih upravičenj na to družbo v letu 2004 navidezen, ali pa, da so opcijski upravičenci z načinom odsvojitve opcijskih upravičenj navedeni družbi v letu 2004 zlorabili predpise, ki omogočajo prenos opcijskih upravičenj ter svobodo ustanavljanja gospodarskih družb, z namenom davčnega izogibanja, zaradi česar se tak prenos opcijskih upravičenj na davčnopravnem področju ne upošteva. Če se ugotovi, da je bila družba brez gospodarske resničnosti, katere izključni cilj je bil izognitev slovenski davčni zakonodaji, in da ustanovitev te družbe ni zasledovala cilja resničnega opravljanja gospodarske dejavnosti v daljšem časovnem obdobju, temveč je bila ustanovljena zgolj z namenom prenosa delniških opcij na Nizozemsko zaradi izognitve davku ob izvršitvi delniških opcij, po presoji Vrhovnega sodišča neugodna davčna obravnava revidentke ne bi pomenila kršitve pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, kot ju opredeljuje PDEU.

V obnovljenem postopku se odloča o zahtevi ali o stvari, ki je bila predmet odločanja v prejšnjem postopku. Podlaga odločanja so materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje ter dejansko stanje oz. dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja. Novo dejstvo in nov dokaz morata biti taka, da bi morala sama zase, ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oz. dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je moralo torej obstojati že v času prvega odločanja, če pa je nastalo pozneje obnovitveni razlog oz. dokaz ni podan. Obnovitveni razlog tako ni napačna uporaba materialnega zakona, veljavnega v času upravnega odločanja, prav tako ni možna obnova postopka, ker je bil kasneje sprejet drugačen pravni predpis, ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem vprašanju pozneje spremenjena. Kasneje spremenjen predpis ali dejstva, ki so nastala kasneje, so lahko podlaga za nov zahtevek ali novo odločbo na drugačni dejanski in pravni podlagi, ne pa za obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov.

Obravnavana zadeva ne spada v sodno pristojnost, saj gre za upravno zadevo. Pravilna materialnopravna podlaga obravnavane zadeve niso določbe OZ o neupravičeni pridobitvi, ampak določbe ZDavP-2 o vračilu davka (od 97. do 100. člena). O naravi takšne zadeve je Vrhovno sodišče že večkrat povedala, da gre za upravno zadevo. Dejstvo, da je dolžnikov dolžnik terjatev za vračilo davka s cesijo odstopil tožniku, ne spremeni narave upravnopravne zadeve. Pravilno pravno podlago v obravnavanem primeru ne predstavlja 155. člen ZDavP-2, saj ne gre za situacijo, ko bi bil postopek davčne izvršbe ustavljen, ker je bil pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da sklep o rubežu terjatve s 8. 3. 2010 in sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva s 7. 4. 2010 nikoli nista bila odpravljena. Za vmesno obdobje je bila odpravljena zgolj odločba z 19. 3. 2010, s katero je davčni organ dolžnikovemu dolžniku – družbi G. d. d., naložil plačilo spornega zneska, ker le-ta ni prostovoljno izpolnil predhodnega sklepa o rubežu terjatve. V obravnavanem primeru je tako potrebno uporabiti 97. člen

Razmerje med pravdnima strankama ni obligacijsko razmerje v skladu s 1. členom ZOR, udeleženca nista enakopravna v smislu 11. člena ZOR. Odločbo z dne 25. 9. 1996 je izdal organ tožene stranke kot organ oblasti, ki je med drugim dolžan poskrbeti za financiranje nalog države. Zato posledic medsebojnih učinkov ravnanj udeležencev tega razmerja ni mogoče presojati v skladu z obligacijskimi predpisi. Pobiranje davkov je oblastna funkcija, prav tako njihovo vračilo. Primere, ko je bilo davčnemu zavezancu odmerjenih preveč davščin in jih je ta tudi plačal, urejajo davčni predpisi. Zato ni podlage, da bi davčni zavezanec smel terjati kaj več ali kaj drugega, kot pa to, kar mu določa veljavni zakon o davčnem postopku (ali drug ustrezen zakon s tega področja). Te pravice davčni zavezanec uveljavi le v davčnem postopku, torej v upravnem postopku, ki se vodi v zvezi z vračilom davka. Podlage, da bi poleg tega smel zahtevati še kaj drugega, kot v obravnavani zadevi razliko v zamudnih obrestih glede na 210. in 214. člen ZOR, pa nima.

Trditveno in dokazno breme glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije je na revidentu. Revizija ni dovoljena, če je pravno vprašanje, ki je bistveno za odločitev, že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana sodba pa od te prakse ne odstopa.

Po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 so obresti, ki jih odmeri davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek, če ni z zakonom drugače določeno. S pojmom davek so mišljene tudi neupravičeno odmerjene in plačane zamudne obresti. Obresti iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 po svoji vsebini niso zamudne obresti. Organ, ki je na podlagi odmerne odločbe naložil plačilo davka, ki se je kasneje izkazal za preveč ali neopravičeno odmerjenega, do dneva te ugotovitve ni bil v zamudi z vračilom davka. Za omenjeni davek je obstajala zakonita podlaga vse do trenutka odprave oziroma spremembe odmerne odločbe. Skladno z ZDavP-2 organ dolguje od dneva plačila neopravičeno odmerjenega ali preveč odmerjenega davka obresti. Za vračanje davka se praviloma uporabljajo določbe zakona, ki veljajo oziroma se uporabljajo v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka. Ker je v času izpodbijane odločbe veljal ZDavP-2, je pravilna odločitev, da se pri odločanju o zahtevku uporabi prvi odstavek 99. člena in se obresti obračunajo po 96. členu ZDavP-2. Z določbami ZDavP-2, na katerih temelji izpodbijana odločba, v pričakovane pravice ni poseženo na

Davčna organa in sodišče prve stopnje so po presoji Vrhovnega sodišča določbo tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 uporabili pravilno. Določba tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 namreč napotuje na uporabo določb ZDavP-2, tudi materialnopravnih, torej tudi na uporabo določb, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti. Ta je določena v 96. členu ZDavP-2 in nanjo napotuje prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) se pri odločanju praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji, razen če zakon določi drugače. V času odločanja o revidentovem zahtevku za vrnitev obresti je veljal ZDavP-2, ki je v prvem odstavku 96. člena določal 0,0247 odstotno dnevno obrestno mero in takšna obrestna mera je bila pravilno uporabljena v obravnavanem primeru.

Davčna organa in sodišča prve stopnje so po presoji Vrhovnega sodišča določbo tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 uporabili pravilno. Določba tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 namreč napotuje na uporabo določb ZDavP-2, tudi materialnopravnih, torej tudi na uporabo določb, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti. Ta je določena v 96. členu ZDavP-2 in nanjo napotuje prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) se pri odločanju praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času odločanja o revidentkinem zahtevku za vrnitev obresti je veljal ZDavP-2, ki je v prvem odstavku 96. člena določal 0,0247 odstotno dnevno obrestno mero.

Določba tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 napotuje na uporabo določb ZDavP-2, tudi materialnopravnih, torej tudi na določbo, ki določa obrestno mero zamudnih obresti. Ta je določena v 96. členu ZDavP-2 in nanjo napotuje prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen ZUP) se pri odločanju praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času odločanja o revidentovem zahtevku za vrnitev obresti je veljal ZDavP-2, ki je v prvem odstavku 96. člena določal 0,0247 odstotno dnevno obrestno mero, in takšna obrestna mera je bila uporabljena v obravnavanem primeru.

Določba tretjega odstavka 418. člena ZDavP-2 napotuje na uporabo določb ZDavP-2, tudi materialnopravnih, torej tudi na uporabo določb, ki določajo obrestno mero zamudnih obresti. Ta je določena v 96. členu ZDavP-2 in nanjo napotuje prvi odstavek 99. člena ZDavP-2, ki določa, da zavezancu za davek pripadajo od neupravičeno odmerjenega in plačanega, preveč odmerjenega in plačanega ali neupravičeno nevrnjenega davka obresti, ki se obračunajo v skladu s 96. členom tega zakona. V skladu z načelom zakonitosti (6. člen Zakona o splošnem upravnem postopku) se pri odločanju praviloma uporabi predpis, ki velja v času odločanja na prvi stopnji. V času odločanja o revidentkinem zahtevku za vrnitev obresti je veljal ZDavP-2, ki je v prvem odstavku 96. člena določal 0,0247 odstotno dnevno obrestno mero, in takšna obrestna mera je bila uporabljena v obravnavanem primeru.

Postopek za vračilo davka ni nadaljevanje postopka odmere davka, temveč samostojna upravna zadeva. Za vračanje davka se zato praviloma uporabljajo določbe zakona, ki velja oziroma se uporablja v času odločanja o vračilu preveč ali neupravičeno odmerjenega in plačanega davka. Obresti iz prvega odstavka 99. člena ZDavP-2 po svoji vsebini niso zamudne obresti. Davčni organ, ki je z odmerno odločbo naložil davčnemu zavezancu plačilo davka, ki se je kasneje izkazal za preveč ali neupravičeno odmerjenega, do dneva te ugotovitve ni bil v zamudi z vračilom davka, saj je za ta davek obstajala zakonita podlaga vse do trenutka odprave oziroma spremembe odmerne odločbe.

Preveč plačane zamudne obresti za prepozno plačan davek se vračajo skupaj s pripadajočimi obrestmi.