79. člen ZDavP-2

Med strankama je sporna odločitev tožene stranke, ki je tožeči stranki priznala stroške, nastale s pripombami na zapisnik v višini, ne pa celotnega zneska po računu, ki ga je pripombam priložil pooblaščenec tožeče stranke. Po 28. členu Pravilnika se stranki povrnejo le dejanski stroški zastopanja, ki pa jih je mogoče ugotoviti in o njih presojati le, če so specificirani in izkazani. V računu, ki ga je pripombam priložila tožeča stranka in s katerim je uveljavljala zahtevek za povračilo stroškov, pa je bil preciziran zgolj zahtevek "priprave pripomb", navedba "sodelovanje v davčnem postopku" pa je splošna do te mere, da ni mogoče razbrati, kakšne stroške je s tem želela uveljavljati tožeča stranka.

Obrestovano vračanje preplačil je mogoče le, če je bil davek preplačan zaradi neupravičene odmere, to je, na podlagi napačne odločbe davčnega organa. Izrecno pa je izključeno, če je davek preplačan po sistemu samoobdavčitve. Stranka ni upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Sedmi odstavek 79. člena ZDavP-2, na katerega se sklicuje tožnik, ki določa, da plača stroške postopka v vsakem primeru udeleženec v postopku, če jih je povzročil po svoji krivdi, omogoča prevalitev stroškov na udeleženca, ki je stroške povzročil, ne nanaša pa se na stroške, ki so nastali zaradi nezakonite odločitve. Organ namreč ni udeleženec postopka.

Zakon glede povračila stroškov postopka, začetega po uradni dolžnosti, vzpostavlja merilo končnega uspeha, kar pomeni, da je pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteven le uspeh stranke na koncu celotnega postopka. Tako je z vidika pravice do povračila stroškov nepomembno, ali in koliko stranka uspe s posameznim dejanjem v postopku, na primer s pritožbo, pač pa je ključno, da uspešna pritožba vodi tudi v sprejem za stranko ugodnejše odločitve. Ugodnost zaključka postopka z vidika pravice do povrnitve stroškov je treba presojati glede na to, kakšna obveznost je oziroma bi bila zakonito naložena v trenutku izdaje prvostopenjskega upravnega akta. Če pride do prenehanja ali zmanjšanja strankine obveznosti zaradi dejstev, ki so nastala kasneje (na primer pride do zastaranja obveznosti; stranka v pritožbenem postopku ali v ponovljenem postopku na prvi stopnji svojo obveznost prostovoljno izpolni), to ne vpliva na končni uspeh stranke, zato tudi ne bo upravičena do povrnitve stroškov postopka.

Informativni izračun dohodnine ima pravno naravo davčne napovedi, vložen ugovor zoper informativni izračun dohodnine pa smiselno predstavlja dopolnitev same napovedi. Po skupni presoji obeh bo davčni organ izdal odločbo o dohodnini po sedmem odstavku 267. člena ZDavP-2 ter z njo zaključil postopek na prvi stopnji. V primerih vložitve ugovora zoper informativni izračun se povrnitev stroškov primarno presoja po določbi četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2, razen ob obstoju izjem. Pri uveljavljanju v tujini plačanega davka zakonska določba 273. člena ZDavP-2 izključuje pravno fikcijo o odpovedi pravici do pritožbe v primeru nevložitve ugovora zoper informativni izračun. Posledično se ugovor v tujini plačanega davka po vsebini v celoti izenačuje s pravnim sredstvom (pritožbo), kar pomeni tudi glede povrnitve stroškov nastalih v zvezi z njegovo vložitvijo. Ugovore po 273. členu ZDavP-2 je treba, zaradi možnosti vložitve pritožbe tudi ob nevložitvi ugovora, obravnavati kot izjemo od splošnega pravila o razdelitvi stroškov postopka iz četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2 in jih glede povrnitve stroškov obravnavati enako kot pravna sredstva (tretji odstavek 79. člena ZDa

Revizija se dopusti glede vprašanja: Ali je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko je priznalo povračilo stroškov, ki jih je imela tožeča stranka v zvezi z vložitvijo ugovora zoper informativni izračun dohodnine, po tretjem odstavku 79. člena ZDavP-2 na podlagi uspeha v postopku in jih ni presojalo na podlagi četrtega odstavka istega člena?

V tretjem odstavku 79. člena ZDavP-2 je določeno, da gredo stroški davčnega postopka, kot so: izdatki za upravne takse, pravno svetovanje in strokovno pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled, v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek, oziroma v breme zavezanca za davek, če se je postopek zanj končal neugodno. ZDavP-2 torej ne govori o napaki davčnega organa, pač pa o ugodno zaključenem postopku za davčnega zavezanca. Da se je v konkretnem primeru zaradi ugovora tožnika zoper informativni izračun dohodnine zanj postopek zaključil ugodno, pa med strankama ni sporno.

Tožnik je s tem, da je opustil sporočilo občini o spremembi zavezanca zaradi sklenitve najemne pogodbe, povzročil izdajo nezakonite odločbe in s tem pritožbene stroške.

Drugi odstavek 79. člena ZDavP-2, po katerem stroški davčnega organa, in sicer zlasti potni stroški uradnih oseb, ki nastanejo v postopku, začetem po uradni dolžnosti, bremenijo davčni organ, ki je začel davčni postopek, in na katerega se v prid svojemu stališču sklicuje pritožba, je uvrščen v „DRUGI DEL DAVČNI POSTOPEK“ ZDavP-2 in ureja obveznost kritja stroškov, nastalih v davčnem postopku ugotavljanja in odmere davčne obveznosti. Medtem ko davčno izvršbo ZDavP-2 ureja v „TRETJI DEL DAVČNA IZVRŠBA“, kjer je v prvem odstavku 152. člena ZDavP-2 določeno, da dolžnik plača vse stroške davčne izvršbe. Upnik je že v SIN z dne 5. 11. 2020 pojasnil način in podlago za obračunavanje obresti, iz rubrike datum izvršljivosti pri posameznem v SIN z dne 5. 11. 2020 navedenem izvršilnem naslovu pa je razvidno tudi od katerega datuma dalje te tečejo. Višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da navedeno omogoča preizkus obračunanih zamudnih obresti, saj je za vsak obračun evidentirana tako glavnica, kot začetek teka zamudnih obresti, v zvezi s podano zakonsko podlago pa tudi višina obrestne mere pripadajočih zamudnih obresti. Dalje je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi

Davčni organ je v obravnavanemu primeru pravilno uporabil določilo četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2, po katerem krijeta davčni organ in zavezanec za davek vsak svoje stroške, če se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od predloženega obračuna oziroma vložene napovedi ali carinske deklaracije. Davčni organ je v obravnavanem primeru ustavil postopek DIN s področja DDV pri tožniku, ker je ugotovil, da niso bile ugotovljene kršitve predpisov s področja DDV, kar pomeni, da je v celoti sledil tožnikovim obračunom DDV za navedena obdobja.

S predlogom za izvršbo upnik od davčnega organa oziroma od države zahteva povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki so mu nastali v zvezi s postopkom, v katerem je država kot davčni upravičenec skušala zavarovati svojo terjatev iz naslova upnikove davčne obveznosti. Širše gledano stroški zastopanja davčnega zavezanca predstavljajo (posebne) stroške davčnega postopka, ki se jih obravnava kot davek v širšem pomenu besede. Upnik tako po pojasnjenem uveljavlja zahtevek iz naslova vrnitve davka, tega pa ni mogoče doseči v izvršilnem postopku (ne v davčnem ne v sodnem), kot si zmotno razlaga upnik, temveč je ta institut posebej urejen v ZDavP-2 v 2. podpoglavju z naslovom „Vračilo davka“. Odločanje o vračilu davka je pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, torej davčnim organom, zadeva pa tako ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za upravno zadevo. Ker pri postopku vračila davka ne gre za izvršbo, ampak za posebni davčni upravni postopek, upnik sodne pristojnosti ne more utemeljevati na določbah 288. člena ZUP z navedbami, da je kot predmet izvršbe predlagal nepremičnino v lasti dolžnika. Pritožba sicer pravilno opozarja, da kontradiktornost postopka z izm

Zgolj ugoden razplet zadeve še ne pomeni, da lahko tožnik zahteva povračilo stroškov postopka. Dejstvo je namreč, in to nesporno, da do omenjenega ugodnega razpleta ni prišlo na podlagi tožnikovih vlog in v postopku, ki je tekel na njihovi podlagi. Do odprave sklepa o zavarovanju je prišlo na podlagi vloge glavnega zavezanca in s tem v drugem postopku. Ta je imel sicer isti cilj, ki ga s svojimi vlogami tudi dosegel. Pri čemer se učinki odprave nedvomno raztezajo tudi na tožnikov položaj. Še vedno pa mu ne dajejo položaja tistega zavezanca, ki je dosegel ugodno rešitev zadeve in s tem položaj zavezanca iz tretjega odstavka 79. člena ZDavP-2, ki je upravičen do povračila stroškov postopka.

Tožnica od trenutka, ko je bila izdana odločba, s katero je bil odpravljen sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti ni imela več pravnega interesa za pritožbo, torej od takrat dalje niso bile več izpolnjene procesne predpostavke, da bi toženka pritožbo obravnavala meritorno. Zavrženje pritožbe pomeni, da tožnica s pritožbo v pritožbenem postopku ni uspela in je zato odločitev toženke, da zavrne njen zahtevek za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, po zakonu utemeljena.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je dopustno v upravnem sporu, v katerem se presoja zakonitost odločitve o stroških upravnega postopka in v katerem je sporno, ali je bila tožniku vročena odmerna odločba, ki predstavlja podlago za stroškovno odločitev, odločiti brez oprave glavne obravnave.

Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku v 28. členu definicije stanovskega združenja ne podaja, takšne definicije pa tudi ne opredeljuje kakšen drugi, področni zakon, zlasti upoštevaje, da je bil upravni postopek, v katerem je tožnika zastopal pooblaščenec, davčni postopek, dejavnost njegovega pooblaščenca pa je davčno svetovanje, ki pa v Republiki Sloveniji ni reguliran poklic, denimo na način, da bi bilo predpisano (obvezno) članstvo v določeni organizaciji, npr. zbornici kot „stanovskem združenju“. Zato je po presoji sodišča pri tem treba in moč izhajati le iz samega besedila 28. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku: stanovski pomeni takšen, ki se nanaša na poklic, združenje pa v najširšem pomenu besede pomeni zbir, skupino subjektov, ki jih druži skupna ideja, interes. Klub davčnih svetovalcev po presoji sodišča ustreza takšni definiciji stanovskega združenja, saj združuje fizične osebe, ki se ukvarjajo z davčnim svetovanjem Za Klub davčnih svetovalcev ni mogoče trditi, da ni stanovsko združenje, tožnik pa je torej posledično po presoji sodišča upravičen do povračila stroškov, ki so maksimirani do višine, ki je določena za odvetnike po odvetni

Sodišče se strinja z očitkom tožnika, da izpodbijana odločba temelji na ustavno neskladni razlagi 28. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku. Po prvem odstavku tega člena se pooblaščencem, ki so člani stanovskega združenja, stroški odmerijo po pravilih njihovega stanovskega združenja, vendar ne več, kot je določeno za odvetnike po odvetniški tarifi, medtem ko se po drugem odstavku pooblaščencem, ki niso člani stanovskega združenja, stroški odmerijo po predpisih, ki urejajo povračilo stroškov pooblaščencev v upravnem postopku.

Odločitev o odmeri stroškov davčnega postopka (izdatki za upravne takse, pravno zastopanje in strokovna pomoč, izdatki za priče, izvedence, tolmače in ogled) je odvisna od uspeha ob koncu postopka. Upravni postopek se praviloma konča z izdajo odločbe ali sklepa v upravni zadevi in z vročitvijo te odločbe.

Stališče toženke, da je zavezanec za davek upravičen „le do enih stroškov postopka“, ni pravilno, saj nima podlage v 79. členu ZDavP-2. Tretji odstavek 79. člena ZDavP-2 namreč določa, da gredo tudi stroški pravnega zastopanja in strokovne pomoči v breme davčnega organa, če se je postopek končal ugodno za zavezanca za davek. Med strankama ni spora o tem, da se je postopek končal ugodno za tožnika, cit. zakonsko določilo pa ne pravi, da bi bil zavezanec za davek ob tem upravičen do „le enih stroškov postopka“, kot je to formuliral drugostopenjski davčni organ v izpodbijani odločbi. Nasprotno, zakon govori o „stroških davčnega postopka“, torej v množini, pri čemer pa jih nato eksemplifikativno našteva. Ob upoštevanju tudi različne vsebine vloženih pravnih sredstev, sodišče sodi, da je tožnik upravičen do povračila priglašenih stroškov za vse vložene pritožbe.

Pravilnik o stroških v upravnem postopku določa, da potni stroški obsegajo izdatke za potovanje od prijavljenega stalnega ali začasnega prebivališča do kraja, kjer naj bo opravljeno zaslišanje. Prvi odstavek 119. člena ZUP določa, da ima priča pravico do povračila potnih stroškov in izdatkov v zvezi z bivanjem v kraju; če jim za ta čas ne gre zaslužek, pa tudi pravico do povrnitve izgubljenega zaslužka. Upoštevati je potrebno, da se mora vsakdo, ki je kot priča vabljen na zaslišanje, odzvati vabilu in priti na zaslišanje, ne glede na to v katerem kraju se takrat nahaja. Glede na navedeno zakon ne omejuje pravice do povrnitve potnih stroškov le od kraja stalnega prebivališča do mesta zaslišanja, ampak je priča upravičena do povračila potnih stroškov, ki ji nastanejo zaradi prihoda v kraj zaslišanja

Odločitev tožene stranke, s katero je breme stroškov izvršilnega postopka končanega s sklepom DT 4933-87278/2015-3 z dne 23. 7. 2015 naložila tožnici, ni utemeljena niti z določbo 79. člena ZDavP-2. Določba sedmega odstavka navedenega člena se namreč nanaša na stroške postopka, ki jih je udeleženec v postopku povzročil po svoji krivdi, kar v primeru kot je obravnavani, ko je prišlo do ustavitve postopka davčne izvršbe za celotni znesek neupravičeno prejete državne štipendije in zamudnih obresti pomeni, da tožnici krivde za povzročitev stroškov postopka ni mogoče pripisati.

ZDavP-2 v določbi 141. člena daje podlago za izdajo ugotovitvene odločbe, vendar le za izdajo odločbe o ugotovitvi nepravilnosti, ki ne vplivajo na višino davčne obveznosti. V obravnavanem primeru pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da v postopku niso bile ugotovljene nepravilnosti takšne vrste, ampak nepravilnosti, ki imajo vpliv na višino davčne obveznosti in zaradi katerih bi nastal carinski oziroma davčni dolg, ki pa ga prvostopenjski organ ni obračunal oziroma odmeril izključno zato, ker je potekel predpisani rok, v katerem bi to lahko storil. Glede na navedeno (obrazložitev) po presoji tega sodišča prvostopenjski organ ni izkazal podlage za izdajo odločbe o ugotovitvi nepravilnosti v smislu prvega odstavka 141. člena ZDavP-2.