149. člen ZIZ

Določba 149. člena ZIZ je sistematično uvrščena med določbe, ki se nanašajo na izvršbo na denarna sredstva v gospodarskih zadevah, v skladu s prvim odstavkom 148. člena ZIZ pa se določbe 148. do 151. člena ZIZ uporabljajo le za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, izdanega v postopku v gospodarskih sporih, in za izvršbo na podlagi verodostojne listine, če bi v primeru ugovora veljala pravila postopka v gospodarskih sporih. V nasprotnem se, kot izrecno določa drugi odstavek 148. člena ZIZ, izvršba na denarna sredstva opravi po (splošnih) določbah 136. do 147. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje, ki se je pri presoji pogojev za uporabo 149. člena ZIZ osredotočilo le na presojo, ali je to določbo mogoče uporabiti tudi za izvršbo na denarno terjatev dolžnika, presoje, ali so v obravnavani zadevi sploh podani v 148. členu ZIZ predpisani temeljni pogoji za uporabo 149. člena ZIZ, ni opravilo in pravnorelevantnih dejstev v zvezi s tem ni ugotavljalo. Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava pogojev za uporabo 149. člena ZIZ ni presojalo tudi z vidika predpostavk iz 148. člena ZIZ, je dejansko stanje v zvezi s tem ostalo nepopolno ugotovljeno, posledično pa tudi

Glede na to, da denarna terjatev občine, katere rubež in prenos je upnik predlagal z dodatnim sredstvom izvršbe, predstavlja najemnino za najem javne gospodarske infrastrukture, ki se financira iz cene gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da gre za sredstva, ki so nujno potrebna za opravljanje temeljne naloge oziroma dejavnosti občine, tj. oskrbe prebivalstva s pitno vodo, kar se zagotavlja tudi z vzdrževanjem in obnovo temu namenjene javne infrastrukture, čemur so sredstva iz naslova najemnine skladno s Pogodbo tudi dejansko in izključno namenjena (22. člen Pogodbe).

Drži sicer, da so na račun sodišča založena sredstva iz naslova predujma premoženje dolžnika. Vendar pa je treba upoštevati, da razmerje med sodiščem, ki opravlja izvršbo, in dolžnikom, ki je založil predujem po drugem odstavku 225. člena ZIZ, ni civilnopravno razmerje. Gre za pravno razmerje, ki je izrazito formalizirano, predmet tega razmerja pa ni terjatev, s katero bi bilo mogoče kakorkoli razpolagati, temveč gre od trenutka, ko je izdan sklep o dolžnosti založitve predujma, še izključno za tehnično izvršitev sklepa. Ob morebitni neizvršitvi sklepa zato dolžnik izvršilnega postopka tudi nima na voljo pravnih sredstev, kakršne imajo sicer v pravnih razmerjih na voljo upniki (na primer tožba v pravdnem postopku), temveč ima na voljo le pravno sredstvo znotraj izvršilnega postopka za sanacijo svojega položaja (zahteva za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe po 52. členu ZIZ). Sodišče torej sploh ni dolžnikov dolžnik, ampak je organ, ki opravlja izvršbo. Opravljati pa jo mora v skladu z zakonom in na podlagi odločb (sklepov in odredb), ki jih predvideva zakon. Od trenutka nakazila predujma na račun sodišča tako dolžnik z njim ne more več na noben način razpolagati

S predlogom za izvršbo upnik od davčnega organa oziroma od države zahteva povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki so mu nastali v zvezi s postopkom, v katerem je država kot davčni upravičenec skušala zavarovati svojo terjatev iz naslova upnikove davčne obveznosti. Širše gledano stroški zastopanja davčnega zavezanca predstavljajo (posebne) stroške davčnega postopka, ki se jih obravnava kot davek v širšem pomenu besede. Upnik tako po pojasnjenem uveljavlja zahtevek iz naslova vrnitve davka, tega pa ni mogoče doseči v izvršilnem postopku (ne v davčnem ne v sodnem), kot si zmotno razlaga upnik, temveč je ta institut posebej urejen v ZDavP-2 v 2. podpoglavju z naslovom „Vračilo davka“. Odločanje o vračilu davka je pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, torej davčnim organom, zadeva pa tako ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za upravno zadevo. Ker pri postopku vračila davka ne gre za izvršbo, ampak za posebni davčni upravni postopek, upnik sodne pristojnosti ne more utemeljevati na določbah 288. člena ZUP z navedbami, da je kot predmet izvršbe predlagal nepremičnino v lasti dolžnika. Pritožba sicer pravilno opozarja, da kontradiktornost postopka z izm

Dolžnik zgolj z naštevanjem zakonskih obveznosti, brez konkretnih podatkov o posledicah takojšnjega plačila dobrih 10.000 EUR, nenadomestljive škode ni izkazal. Ker je nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode trditveno in dokazno breme dolžnika, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za ugoditev predlogu za odlog.

Izvršilno sodišče ne sme meritorno ugotavljati legitimacije strank. Neutemeljen je ugovor dolžnice, da ni več pasivno legitimirana zaradi prehoda obveznosti na Občino G., na podlagi delitvene bilance oz. sporazuma med občinama. Ureditev medsebojnih premoženjskopravnih razmerij iz 100. člena ZLS ne vpliva na potek tega izvršilnega postopka, niti na stvarno in s tem procesno legitimacijo druge pogodbene stranke (dolžnice), saj sprememba predpisov o lokalni samoupravi oz. o drugačni organiziranosti občin v času sodnega postopka ne more iti v škodo upniku.

Ker sodišče prve stopnje v izreku sklepa ni pojasnilo, zakaj naj bi bila denarna sredstva, ki jih bo dolžnica prejela za izvedbo lokalne ceste, nujno potrebna za opravljanje njene temeljne naloge, njegove odločitve v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo narave okoljske dajatve, za katero je dolžnik predlagal omejitev izvršbe, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Glede preostalega dela terjatve dolžnik ni vložil ugovora po 2. odst. 61. čl. ZIZ, ampak je izpodbijal sklep o izvršbi samo v delu, v katerem je sodišče dovolilo izvršbo; v takšnem primeru pa se postopek nadaljuje kot postopek o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova (3. odst. 62. čl. ZIZ).

Sodišče prve stopnje je izvršbo pravilno omejilo oz. iz izvršbe pravilno izvzelo tista denarna sredstva na podračunu dolžnice, ki so nujno potrebna za opravljanje njenih temeljnih nalog oz. katere ji je zagotovila država za opravljanje tistih zadev iz državne pristojnosti, ki so z zakonom prenesene nanjo.

Odločitev o imenovanju izvršitelja dejansko pomeni nadaljevanje izvršbe s podrejeno predlaganim izvršilnim sredstvom, rubežem premičnin, saj za opravo izvršbe na sredstva na dolžnikovih računih sodelovanje izvršitelja ni potrebno, kar pa je po ugotovitvi sodišča druge stopnje glede na stanje zadeve vsaj preuranjeno, saj ni izkazano, da bi bila izvršba na sredstva na dolžnikovem žiro računu neuspešna.

V zvezi s smiselnim izvajanjem dolžnika, da mu je sodišče onemogočilo poslovanje, kar bi lahko storilo le z začasno odredbo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje samo zarubilo dolžnikova denarna sredstva na žiro računu, skladno s sklepom o izvršbi, ni pa izdalo nikakršnega sklepa o prepovedi uporabe zadevnega žiro računa. Zato je dejanska blokiranost žiro računa posledica dejstva, da dolžnikovi prilivi ne zadoščajo za pokritje njegovih obveznosti, in ne morda kakšne sodne prepovedi. Popravni sklep lahko sodišče izda kadar koli, pred ali po pravnomočnosti popravljenega sklepa, na predlog strank ali po uradni dolžnosti. Pred izdajo popravnega sklepa sodišču ni potrebno zaslišati strank.