98. člen ZDavP-2

Vrhovno sodišče je v pretekli sodni praksi večkrat izpostavilo, da je z uporabo izrednega pravnega sredstva iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 mogoč poseg v pravnomočno urejen položaj le zaradi hujših kršitev materialnega prava oziroma hudih napak pri razlagi materialnega prava. Poseg upraviči le očitna kršitev materialnega prava. Pri tem pa navedenega standarda ni opredelilo v pozitivnem smislu (na način, kdaj šteje, da je podan), ampak v negativnem z navedbo okoliščin, v primeru katerih je očitnost (in s tem upoštevna kršitev materialnega zakona) izključena. Nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju niso razlog za uporabo obravnavanega pravnega sredstva po nadzorstveni pravici. Davčni zavezanec uspešno uveljavlja izredno pravno sredstvo iz drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 le v primeru kršitev materialnega zakona, to je takrat, ko gre za kršitev, ki je v izključni sferi materialnega prava in ki je očitno zadostne teže, da upraviči poseg v pravnomočno urejeno (davčno) pravno razmerje z odmerno odločbo. Za take kršitve gre med drugim v primeru, če se je o pravilni razlagi materialnopravne zakonske norme izreklo sodišče, katerega stališče velja za vse uporabnike dol

S predlogom za izvršbo upnik od davčnega organa oziroma od države zahteva povrnitev stroškov pravnega zastopanja, ki so mu nastali v zvezi s postopkom, v katerem je država kot davčni upravičenec skušala zavarovati svojo terjatev iz naslova upnikove davčne obveznosti. Širše gledano stroški zastopanja davčnega zavezanca predstavljajo (posebne) stroške davčnega postopka, ki se jih obravnava kot davek v širšem pomenu besede. Upnik tako po pojasnjenem uveljavlja zahtevek iz naslova vrnitve davka, tega pa ni mogoče doseči v izvršilnem postopku (ne v davčnem ne v sodnem), kot si zmotno razlaga upnik, temveč je ta institut posebej urejen v ZDavP-2 v 2. podpoglavju z naslovom „Vračilo davka“. Odločanje o vračilu davka je pridržano organom, ki odločajo na matičnem področju, torej davčnim organom, zadeva pa tako ne sodi v sodno pristojnost, temveč gre za upravno zadevo. Ker pri postopku vračila davka ne gre za izvršbo, ampak za posebni davčni upravni postopek, upnik sodne pristojnosti ne more utemeljevati na določbah 288. člena ZUP z navedbami, da je kot predmet izvršbe predlagal nepremičnino v lasti dolžnika. Pritožba sicer pravilno opozarja, da kontradiktornost postopka z izm

Davčni organ je odločil na pravni podlagi 97. ZDavP-2. Po navedeni določbi se zavezancu za davek, ki mu je potekel rok za plačilo drugih davkov, vrne preveč plačani davek, zmanjšan za znesek davkov, ki jim je potekel rok plačila pri davčnem organu, če ni z zakonom drugače določeno. Iz dejanskega stanja izhaja, da je tožniku z izvršljivo odločbo naloženo plačilo DDV, da je rok za plačilo potekel, in da tožnik tega zneska do izdaje izpodbijane odločbe tudi ni plačal. Po presoji sodišča v času izdaje izpodbijane odločbe oz. v času, ko je davčni organ odločal, je imel podlago v določbi šestega odstavka ZDavP-2 za pobotanje oz. je zahtevani DDV tožniku vrnil na način, kot to določa navedena določba ZDavP-2, tako, da se je pobotala tožnikova obveznost, ki je zapadla v plačilo 3. 5. 2014 z obstoječim dolgom oz. s tožnikovo terjatvijo do davčnega organa iz naslova presežka iz obračuna DDV-O, ki ga je tožnik zahteval z obračunom DDV-O 9. 6. 2009.

V obnovljenem postopku se odloča o zahtevi ali o stvari, ki je bila predmet odločanja v prejšnjem postopku. Podlaga odločanja so materialni predpisi, ki so veljali v času izdaje odločbe prve stopnje ter dejansko stanje oz. dejstva, ki so obstajala v času prvega odločanja. Novo dejstvo in nov dokaz morata biti taka, da bi morala sama zase, ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi, pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo to dejstvo oz. dokaz navedeno in uporabljeno v prejšnjem postopku. Dejstvo je moralo torej obstojati že v času prvega odločanja, če pa je nastalo pozneje obnovitveni razlog oz. dokaz ni podan. Obnovitveni razlog tako ni napačna uporaba materialnega zakona, veljavnega v času upravnega odločanja, prav tako ni možna obnova postopka, ker je bil kasneje sprejet drugačen pravni predpis, ali ker je bila sodna ali upravna praksa o nekem vprašanju pozneje spremenjena. Kasneje spremenjen predpis ali dejstva, ki so nastala kasneje, so lahko podlaga za nov zahtevek ali novo odločbo na drugačni dejanski in pravni podlagi, ne pa za obnovo postopka zaradi novih dejstev in dokazov.

Po tretjem odstavku 39. člena ZDDV-1 davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če na podlagi pravnomočnega sklepa sodišča v zaključenem stečajnem postopku ali uspešno zaključenem postopku prisilne poravnave ni bil poplačan oziroma ni bil poplačan v celoti. Navedeni inštitut po ZDDV-1 se uporabi lahko le v primeru, da gre za prodajalca oziroma dobavitelja, ki je davčni zavezanec. Zato tožnik kot fizična oseba po prenehanju opravljanja dejavnosti samostojnega podjetnika ni upravičena oseba do popravka DDV, ki ga je obračunal v času opravljanja registrirane dejavnosti, ne glede na to, da gre v obeh primerih za fizično osebo, kot poudarja tožnik in kljub temu, da je ob prenehanju dejavnosti poravnaval vse obveznosti.

Pravico do popravka DDV lahko uveljavljajo le davčni zavezanci po ZDDV-1. Davčni zavezanec, ki je prenehal obstajati, nima več statusa zavezanca za DDV, zato ne more popraviti (zmanjšati) zneska obračunanega DDV. Po ZDDV-1 fizična oseba ne more popravljati obračunanega zneska DDV v obračunu DDV-O.

Obravnavana zadeva ne spada v sodno pristojnost, saj gre za upravno zadevo. Pravilna materialnopravna podlaga obravnavane zadeve niso določbe OZ o neupravičeni pridobitvi, ampak določbe ZDavP-2 o vračilu davka (od 97. do 100. člena). O naravi takšne zadeve je Vrhovno sodišče že večkrat povedala, da gre za upravno zadevo. Dejstvo, da je dolžnikov dolžnik terjatev za vračilo davka s cesijo odstopil tožniku, ne spremeni narave upravnopravne zadeve. Pravilno pravno podlago v obravnavanem primeru ne predstavlja 155. člen ZDavP-2, saj ne gre za situacijo, ko bi bil postopek davčne izvršbe ustavljen, ker je bil pravnomočno odpravljen, spremenjen ali razveljavljen izvršilni naslov ali razveljavljeno potrdilo o izvršljivosti. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da sklep o rubežu terjatve s 8. 3. 2010 in sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva s 7. 4. 2010 nikoli nista bila odpravljena. Za vmesno obdobje je bila odpravljena zgolj odločba z 19. 3. 2010, s katero je davčni organ dolžnikovemu dolžniku – družbi G. d. d., naložil plačilo spornega zneska, ker le-ta ni prostovoljno izpolnil predhodnega sklepa o rubežu terjatve. V obravnavanem primeru je tako potrebno uporabiti 97. člen

Med strankama ostaja sporno, ali je tožnik upravičen do vrnitve preveč plačanega davčnega odtegljaja iz davčnega obračuna na podlagi podane zahteve. Vračilo davka ureja 97. člen ZDavP-2. Določa, da se v primeru, če je z odločbo ali v zvezi s predloženim davčnim obračunom ugotovljeno preplačilo davka, ta po uradni dolžnosti od dneva vročitve odločbe oziroma od dneva predložitve davčnega obračuna vrne. Drugi odstavek 97. člena ZDavP-2 se navezuje na 54. člen ZDavP-2, ki predpisuje, da je davčnim zavezancem, ki pozneje ugotovijo, da so v davčnem obračunu izkazali previsoko obveznost glede na obveznost, ki so jo bili dolžni izkazati na podlagi zakona o obdavčenju, dana možnost, da v enoletnem roku vložijo popravljen davčni obračun. V tem primeru so upravičeni do vračila davka, v kolikor je do njega prišlo. Ni sporno, da se tožnik po omenjenem zakonskem določilu ni ravnal in popravljenega davčnega obračuna ne v roku, ne kasneje, davčnemu organu ni predložil. Sodišče pripominja, da se občasno v praksi izvaja analogna uporaba določb ZDavP-2 o vračanju davka, po katerih se v primeru davčnih zavezancev, če dajo takšno pobudo (kar pa pri tožniku ni bil slučaj), lahko uradoma omogoč

Ko pride do spora o upravičenosti do vračila presežka DDV (ko pride do neskladja med zasebnim in javnim interesom) in se dvomi v utemeljenost vloge za vračilo ali se celo ugotovi, da vloga ni utemeljena, je treba šteti zahtevo za vračilo kot vlogo stranke, o kateri je treba izdati upravno odločbo. Če davčni organ v roku 60 dni od vložitve zahteve za vračilo ne naredi ničesar, kar mu nalaga zakon: ne vrne presežka DDV, ne izda zavrnilne odločbe, ne zahteva dopolnitve vloge oziroma ne zahteva zavarovanja, lahko davčni zavezanec vloži pritožbo zaradi molka upravnega organa na podlagi 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

Pravna podlaga za ugoditev zahtevku za vračilo davka na promet nepremičnin je podana v 97. in 98. členu ZDavP-2 oziroma 16. členu ZDPN-2, vendar v obravnavanem primeru pogoji za vračilo davka po navedenih zakonskih določbah niso izpolnjeni. Pravnomočne odločbe o obnovi postopka odmere davka na promet nepremičnin in posledično odpravi odmerne odločbe ni predložil niti tožnik niti ni upravni organ v postopku ugotovil, da bi obstajala. Sodišče se tudi ne more strinjati s tožbenim stališčem, da je bila obnova postopka odmere davka na promet nepremičnin opravljena 15. 5. 2009, kar naj bi izhajalo iz obrazložitve odločbe z omenjenim datumom. Najpomembnejši sestavni del odločbe je njen izrek, v njem se odloča o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank, izrek tudi postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Tega zapisi v obrazložitvi posameznih odločb ne morejo ne spremeniti ne nadomestiti.