VSL Sodba II Cp 892/2021

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti 688,50 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino 36.938,39 EUR, povečano za zamudne obresti v skladu z 12. členom ZPŠOIRSP v petih enakih obrokih z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v enaki višini, vendar z drugačnim tekom zamudnih obresti (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti 2.230,02 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče obravnave ni vodilo skladno z določiloma 4. in 302. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), opustilo pa je tudi odprto razpravo s strankami o pravnih in dejanskih vprašanjih na poravnalnem naroku, kar predstavlja kršitev 305.a člena ZPP. Očitno neupoštevanje tožničinih vlog pa je znak, da sodišče ne sodi nepristransko. Tožnica je dne 2. 9. 2020 zvišala tožbeni zahtevek, pri tem pa je pri seštevanju pomotoma za nepremoženjsko škodo navedla znesek 11.200,00 EUR namesto 22.400,00 EUR, kot jasno izhaja iz njene pripravljalne vloge z dne 6. 6. 2019. Sodišče ni upoštevalo odločb Ustavnega sodišča RS, na katere je vezano, in se do njih ni opredelilo, kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo kaže na popolno neupoštevanje problematike izbrisanih in odločb Ustavnega sodišča ter sodbe ESČP v zadevi Kurić. Tožnica in njena mati sta po vrnitvi iz Nemčije res sami zaprosili za mednarodno zaščito tudi v Sloveniji, toda to ni brez vzročne zveze z izbrisom, ampak ravno zaradi izbrisa. Tožnica je po poreklu Romkinja s Kosova, zato je zaprosila za mednarodno zaščito, ker bi bila v primeru izgona na Kosovu preganjana. Če ne bi bilo izbrisa, bi dobivala denarno socialno pomoč zase in za otroka, otroški dodatek in še kakšno izjemno denarno pomoč. Tožnica je res imela težave zaradi očeta, vendar je bil to le dodatek k težavam, ki jih je povzročil izbris. Strah, da bo izgnana, brez pravic, brez zdravstvenega zavarovanja, strah za otrokovo zdravje, kje bo živela in otroka nahranila, kako bo živela v prihodnje, vse to so okoliščine, ki so gotovo tožnici povzročile posledice na psihi, zato ji pripada odškodnina za nepremoženjsko škodo 22.400 EUR. V nadaljevanju pritožnica citira navedbe v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 17. 2. 2020 ter poudarja, da tudi po zvišanju tožbenega zahtevka v tem delu na 100,00 EUR mesečno, to še vedno pomeni zahtevo za odškodnino za utrpljeno povprečno nematerialno škodo. Glede prikrajšanja na materialnem področju tožnica navaja, da je škodo konkretizirala, zatrjevala in dokazala, čeprav sodišče to zanika. Tožnica ni bila sposobna za delo v času, ko je bila še mladoletna in je rodila sina. V času bivanja v azilnem domu, kjer je prejemala tudi hrano, tožnica denarne socialne pomoči ne zahteva. Ker je bila njena prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena, je bila tožnica prisiljena prositi za zadrževanje na podlagi 73. člena Zakona o tujcih, zaradi česar ni mogla delati in bi bila upravičena do denarne socialne pomoči. Tudi ob poznavanju zakonodaje o zaposlovanju tujcev, bi sodišče lahko zaključilo, da tožnica zaposlitve ni mogla dobiti. Kot žrtev nasilja in izbrisana je bila tožnica v težkem psihičnem položaju z majhnim otrokom in ni bila zanimiva za delodajalce. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo sodne prakse A. A. in ki jo je vsa leta zastopal v upravnih postopkih.

3Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe. Posebej izpostavlja, da se ne strinja z obrazložitvijo sodišča v 62. do 66. točki o tem, da tožnici pripada odškodnina za materialno škodo iz naslova otroškega dodatka, ker tožnica do prvega naroka sploh ni uveljavljala te škode in v zvezi z njo ni podala nobene trditvene podlage.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP). V upravnem postopku je bila tožnica sicer odmerjena pavšalna odškodnina 11.200 EUR za celotno obdobje izbrisa od 26. 2. 1992 do 29. 10. 2010 (za 224 mesecev), vendar meni, da tako določena pavšalna odškodnina ne zadošča za povrnitev njene celotne škode. Tožbo opira na določbe 10. do 14. člena ZPŠOIRSP, ki urejajo uveljavljanje in izplačilo denarne odškodnine v sodnem postopku.

6Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je postopek potekal skladno z določbami ZPŠOIRSP. Dejansko stanje je v sodbi pravilno in v zadostni meri ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka pritožbeno sodišče ni ugotovilo, niti očitanih, niti tistih, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7Glede očitkov o procesnih kršitvah je treba najprej zavrniti kot neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi načela neposrednosti pri sojenju. Po določbi prvega odstavka 4. člena ZPP sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Izjema od načela neposrednosti je določena v tretjem odstavku 302. člena ZPP: če se opravi narok pred spremenjenim senatom, se mora glavna obravnava začeti znova; vendar pa sme senat potem, ko so se stranke o tem izjavile, odločiti, da se priče in izvedenci ne zaslišijo znova in da se ne opravi nov ogled, temveč se preberejo zapisniki o izvedbi teh dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na zadnji glavni obravnavi dne 1. 2 . 2021 sodelovala druga sodnica kot do tedaj, na kar je tožeča stranka takrat opozorila in zahtevala, naj se glavna obravnava začne znova. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s to določbo v zapisniku navedlo, da se glavna obravnava nadaljuje, kar je očitna pomota, saj je v nadaljevanju ponovilo dokaz z zaslišanjem tožnice, na njeno izpoved pa v bistvenem delu oprlo odločitev v sodbi. Res pa ni znova zaslišalo priče B. B., niti prebralo zapisnika o njenem zaslišanju in tudi ni pridobilo od pravdnih strank izjav glede zahteve tožnice za ponoven začetek glavne obravnave. O tem tudi ni sprejelo ustreznega sklepa. Vendar bi šlo za kršitev, ki bi lahko bila bistvena po določbi prvega odstavka 339. člena ZPP le v primeru, če bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za tak primer, saj je sodnica tožnico neposredno zaslišala in se pred tem seznanila z vsemi listinskimi dokazi ter na tej podlagi sprejela dokazno oceno. Ker tožnica glede zahtevka za povrnitev premoženjske škode tudi ni podala ustreznih trditev o tem, da bi bila upravičena do denarne socialne pomoči v obdobju izbrisa, ni podana kršitev načela neposrednosti s tem, ko sodnica ni znova zaslišala njene matere B. B. oziroma odločila, da se prebere zapisnik o izpovedi te priče. Upoštevati je potrebno še, da je tožnica na zadnjem naroku za glavno obravnavo zgolj pavšalno in brez utemeljitve vztrajala pri tem, da bi se glavna obravnava morala začeti znova, kar pomeni, da bi prvostopenjsko sodišče na tej podlagi lahko odločilo, da se tožnica in priča ne zaslišita znova, temveč, da se prebereta zapisnika o izvedbi teh dokazov. Glede na opisano procesno situacijo je zato treba zavrniti pritožbeni očitek o kršitvi načela neposrednosti po 4. členu v zvezi s tretjim odstavkom 302. člena ZPP.

8Neutemeljeno pritožba navaja, da sodišče ni ravnalo v skladu z določbo 305.a člena ZPP, ker da je na poravnalnem naroku opustilo odprto razpravo o pravnih in dejanskih vprašanjih. Ker je že novela ZPP-E ukinila poravnalni narok (določbe 305.a do 305.c člena ZPP) ter uvedla pripravljalni narok (279.c člen ZPP), pritožba očitno uveljavlja kršitev te določbe. Na pripravljalnem naroku sodišče s strankami odprto razpravlja o pravnih in dejanskih vidikih spora, stranke pa lahko dopolnijo svoje trditve in pravna naziranja ter predlagajo nadaljnje dokaze, se o njih izjavijo ter si prizadevajo skleniti sodno poravnavo. Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 27. 11. 2019 izhaja, da do sporazumne rešitve spora med pravdnima strankama ni prišlo. Očitek o opustitvi odprtega sojenja in materialnega procesnega vodstva na pripravljalnem naroku pa je treba zavrniti že zato, ker glede na vrsto spora in zastopanje tožnice dodatna razjasnjevalna in poučevalna dolžnost sodišča ni bila potrebna. Sicer pa je že toženka v odgovoru na tožbo in prvi pripravljalni vlogi obširno navedla ugovore, s katerimi je izpodbijala vzročno zvezo in obstoj škode, med ostalim pa tudi, kakšni so pogoji za pridobitev denarne socialne pomoči in kaj bi morala tožnica navajati ter dokazovati v zvezi z zahtevki za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Kadar na pomanjkljivost trditev opozori že nasprotna stranka, po stališču sodne prakse dodatna razjasnjevalna in poučevalna dolžnost sodišča odpade.

9Pritožbeni očitki o pristranskem sojenju ter vnaprejšnji odločitvi sodišča so preveč splošni, da bi bilo mogoče nanje odgovarjati. Zavrniti je treba tudi trditve o očitnem neupoštevanju tožničinih vlog, ki merijo na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje na odločilne navedbe tožnice odgovorilo.

10Tožnica je med postopkom tožbeni zahtevek večkrat spremenila in ga na novo oblikovala, nazadnje v pripravljalni vlogi z dne 21. 1. 2021. Tožbeni zahtevek je v tej vlogi tudi razčlenila in sicer tako, da je zahtevala plačilo materialne škode zase v znesku 26.141,70 EUR (za 65 mesecev po 402,18 EUR) in za sina C. 10.796,69 EUR (za 45,5 mesecev po 237,29 EUR) ter nepremoženjske škode v znesku 11.200 EUR, po odštetju že prejete odškodnine 11.200 EUR skupaj 36.938,39 EUR. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati o višjem tožbenem zahtevku za nepremoženjsko škodo, ker naj bi šlo za pomoto pri seštevanju, je očitno neutemeljen že glede na jasno oblikovan in obrazložen tožbeni zahtevek po zadnji spremembi tožbe.

11Tožnica se v pritožbi večkrat sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča ter sodbo ESČP v zadevi Kurić ter v zvezi z njimi očita sodišču prve stopnje, da jih ni upoštevalo, kar ne drži. Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožnici, da je bilo ravnanje tožene stranke ob izbrisu oseb iz registra stalnega prebivalstva v letu 1992 protipravno ravnanje. Vendar pa ustaljena sodna praksa poudarja, da sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji tožnice ne razbremenjuje trditvenega in dokaznega bremena glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode ter vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva)¹.

12Tožnica zahteva plačilo premoženjske škode v višini denarne socialne pomoči zase in za mladoletnega otroka² za tisto obdobje izbrisa, ko ni bivala s svojo družino v Nemčiji oziroma v azilnem domu ali varni hiši v Sloveniji (za 65 mesecev oziroma 45,5 mesecev v višini 26.141,70 EUR ter 10.796,69 EUR). Nepremoženjsko škodo zahteva v višini 11.200,00 EUR (50,00 EUR na mesec za celotno obdobje izbrisa). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila tožnica izbrisana iz registra stalnega prebivalstva v RS v obdobju od 26. 2. 1992 do 29. 10. 2010, pri čemer je bila pretežni del tega obdobja še mladoletna (polnoletna je od 16. 9. 2005). Že pred izbrisom je skupaj z družino zapustila Slovenijo in je v obdobju od 26. 2. 1992 do 31. 12. 2002 imela status prosilke za azil v Nemčiji. Po vrnitvi v Slovenijo je živela nekaj let v primarni družini, nato je ponovno odšla v Nemčijo leta 2006. Po vrnitvi iz Nemčije, kjer je imela status prosilke za azil (šest mesecev) je imela tožnica tak status tudi v Sloveniji (10 mesecev). Od 20. 8. 2007 do 30. 5. 2008 je bila nastanjena v varni hiši. Od 18. 5. 2010 dalje je prejemala denarno socialno pomoč. Tožnica je za izbris izvedela, ko je bila po vnovični vrnitvi iz Nemčije nastanjena v azilnem domu (od 21. 12. 2006). Kot mladoletna oziroma komaj polnoletna Romkinja je imela tožnica hude težave zaradi nasilja njenega očeta, zaradi česar je bila nastanjena v varni hiši. Tožnica je v zadnjem obdobju živela z materjo in mladoletnim otrokom oziroma s partnerjem.

13ZPŠOIRSP omogoča uveljavljanje denarne odškodnine osebam, ki so bile nezakonito izbrisane iz Registra stalnega prebivalstva RS v upravnem postopku (6. do 9. člen) in v sodnem postopku (10. do 12. člen). V upravnem postopku se določi pavšalni znesek odškodnine, pri čemer sta edini merili obdobje izbrisa in maksimizirani znesek denarne odškodnine. Upravičenci pa imajo možnost poleg v upravnem postopku določene odškodnine zahtevati odškodnino tudi v sodnem postopku, v katerem se uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP), torej določbe Zakona o obligacijskih razmerjih oziroma Obligacijskega zakonika. Trditveno in dokazno breme za obstoj predpostavk vzročne zveze ter obstoja in višine škode, ki v ZPŠOIRSP nista posebej urejeni, je na tožnici. To pomeni, da mora tožnica tako za nepremoženjsko kot tudi premoženjsko škodo navesti vsa pravno pomembna dejstva, ki se tičejo obstoja in višine škode ter vzročne zveze in ni dovolj zgolj sklicevanje na sodno prakso Ustavnega in Evropskega sodišča. Zato so zmotne v pritožbi ponovljene trditve tožnice, da je v običajnih, povprečnih primerih izbrisanih individualno dokazovanje duševnega trpljenja, strahu itd., ki ga je to povzročilo vsem prizadetim, povsem nepotrebno, ker da gre za notorna dejstva, ki so javnosti in tudi sodiščem znana. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da bi bilo treba otroku, ki je postal polnoleten še v času izbrisa, tako kot tožnica, priznati višjo stopnjo nematerialne oškodovanosti, kot odraslim ali otrokom, vezanim na starše. Tožnica v pritožbi ponavlja, da je njen primer preveč kompleksen, da bi zaradi zahteve po nekoliko višji odškodnini za nematerialno škodo tvegala dolgotrajno in zanjo mučno pojasnjevanje specifičnih okoliščin njenega primera in da zato za to obliko škode zahteva le povprečno odškodnino 50,00 EUR na mesec. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da tudi glede nepremoženjske škode velja, da ni avtomatična niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Biti mora konkretizirano zatrjevana in dokazana. Tožnica pa je v tožbi in nadaljnjih vlogah podala zelo splošne trditve o svojem duševnem trpljenju in sicer, da je bila njena psihična in življenjska prizadetost zaradi izbrisa zlasti v prvi polovici obdobja izbrisa (dokler je bila še mladoletna in v vsem vezana na starše), podobna prizadetosti in nematerialni oškodovanosti večine drugih izbrisanih v podobnem položaju. Dodaja še, da so bile psihične in druge posledice "izbrisanosti" za mladostnika ob vstopanju v samostojno življenje še mnogo hujše, v primeru tožnice pa da je bilo to povezano tudi s splošnejšim problemom nasilja v družini, prodajanja romskih deklet za poroko, čemur naj bi se tožnica po polnoletnosti lažje uprla in si lažje ustvarila svoje lastno eksistenco, če ne bi bila "izbrisana". Iz izpovedi tožnice pa ne izhaja, kako naj bi se duševno trpljenje pri njej v tej smeri izražalo, omenja predvsem slabe razmere za bivanje v azilnem domu in varni hiši ter neustrezno ravnanje zdravstvenih delavcev, kar pa, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, ne more biti v vzročni zvezi z izbrisom. Glede na trditve tožnice v tožbi o običajni, povprečni psihični življenjski prizadetosti zaradi izbrisa in da zato uveljavlja "povprečno odškodnino" 50,00 EUR na mesec, ter glede na dejstvo, da je tožnica upravičena do odškodnine za duševne bolečine za pretrpljeno nepremoženjsko škodo za duševno trpljenje zaradi posledic izbrisa le za obdobje, ko je za izbris izvedela in se posledic tega zavedala (to pa je bilo po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča zgolj obdobje treh let in desetih mesecev), je tudi po presoji pritožbenega sodišča nepremoženjska škoda, ki jo je tožnica utrpela v tem obdobju, že pokrita s pavšalno določeno odškodnino v upravnem postopku. Drugih posebnih okoliščin, ki bi utemeljevale višjo odškodnino za to obliko škode zaradi izbrisa, tožnica ni (pravočasno) zatrjevala, še manj pa dokazala.

14V zvezi z zahtevkom za premoženjsko škodo je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo pravno podlago za odločanje o tej obliki škode zaradi izbrisa ter za priznanje denarne socialne pomoči v relevantnem obdobju po Zakonu o socialnem varstvu – ZSV. Po takrat veljavnih določbah ZSV (21. člen) so bile do denarne socialne pomoči upravičene osebe, ki si zase in za svoje družinske člane sredstev v višini minimalnega dohodka niso mogle zagotoviti iz razlogov, na katere niso mogle vplivati in so izpolnjevale tudi druge pogoje po tem zakonu. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču pritožbe, da se je pravni položaj tožnice z izbrisom poslabšal, kar pa samo po sebi ne zadostuje za zaključek o obstoju in višini premoženjske škode ter vzročni zvezi med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem v višini denarne socialne pomoči v obdobju, ko je tožnica bivala v Sloveniji in ni bila nastanjena v azilnem domu oziroma varni hiši. Po stališču sodne prakse³ premoženjsko prikrajšanje v podobnih primerih ni avtomatična niti domnevana posledica izgubljenega pravnega statusa zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je tožnica v tožbi in v do prvega naroka vloženih pripravljalnih vlogah zgolj splošno navajala, da bi bila upravičena v tem obdobju do denarne socialne pomoči in sicer takrat, ko je bila še mladoletna s količnikom 0,3 za otroke, kasneje pa za odraslo osebo. Čeprav je toženka v več vlogah opozarjala, kakšni so bili pogoji za dodelitev denarne socialne pomoči po takratnih predpisih, tožnica ni podala nobenih trditev o dohodkih družine v obdobju, ko je kot mladoletna in tudi kasneje (do 25. 6. 2006) živela v družini skupaj z očetom, materjo in petimi sorojenci, prav tako tudi ne za kasnejše obdobje, ko sta z otrokom bivala skupaj z materjo oziroma partnerjem. Že zaradi pomanjkljivih trditev o dohodkih družine, saj je ta podatek bistven za odločitev o tem, ali je tožnici oziroma njeni družini sploh pripadala pravica do denarne socialne pomoči in v kakšni višini ter za katero obdobje, je odločitev o zavrnitvi zahtevka pravilna.

15Sodišče prve stopnje je sicer kljub temu ugotavljalo, ali bi bila tožnica do denarne socialne pomoči upravičena po določbi takrat veljavnega 25. člena ZSV. Ugotovilo je, da v obdobju, ko je tožnica še kot mladoletna bivala v družini s staršema in sorojenci, ni mogla samostojno uveljavljati te pomoči, ampak le eden od staršev, medtem ko je za kasnejše obdobje približno dveh let ugotovilo, da je bila tožnica mlada, zdrava in sposobna za delo ter da je takrat živela skupaj z materjo in partnerjem, ki sta oba delala na črno. Glede na navedeno in pomanjkljivo trditveno podlago o upravičenosti do denarne socialne pomoči, tožnica ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da je sodišče prezrlo rojstvo otroka, da v času njene mladoletnosti njeni starši niso prejemali denarne socialne pomoči, da kot tujka po zavrnitvi njene prošnje za mednarodno zaščito ni smela delati, da kot žrtev nasilja in izbrisana, v težkem psihičnem položaju in z majhnim otrokom, ni bila zanimiva za delodajalce. V slednjem gre tudi za pritožbene novote, ki jih sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP v pritožbenem postopku ne sme upoštevati. Neutemeljeno je tudi sklicevanje pritožnice na odločbo VS RS II Ips 274/2016. V navedeni zadevi je bila predmet presoje višina premoženjske škode zaradi nemožnosti zaposlitve in izgubljenega dobička izbrisanega, pri tem pa je denarno socialno pomoč sodišče uporabilo le kot primerno metodo (merilo) za izračun višine prikrajšanja. Končno je brez pomena tudi pritožbeno zatrjevanje, da se otroški dodatek 2.345,74 EUR, do katerega je bila po ugotovitvah sodbe tožnica upravičena in predstavlja njeno premoženjsko škodo, ne sme upoštevati pri pavšalni odškodnini 11.200,00 EUR, ker iz odločbe upravnega organa ni razvidno, v kakšni višini in za kakšno škodo je odškodnina priznana. Denarna odškodnina za škodo, ki je upravičencu nastala zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v upravnem postopku, se po določbi 6. člena ZPŠOIRSP namreč določi po posebnih merilih iz 7. člena tega zakona.

16Ker niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa mora povrniti njene pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP) in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 1125 točk, skupaj z materialnimi stroški 688,50 EUR.

¹ Prim. odločbe VS RS II Ips 130/2016, II Ips 170/2016, II Ips 255/2016, II Ips 34/2017.
² Tožnica je 28. 6. 2006 rodila sina C., ki je 15. 4. 2010 umrl.
³ VS RS II Ips 170/2016, VSL II Cp 1062/2020, II Cp 45/2021, II Cp 667/2021.