6. člen ZPŠOIRSP

Tožnik je ugovore, ki jih uveljavlja v tožbi, v bistvenem podal že v pritožbi zoper izpodbijano odločbo. Drugostopenjski organ se je v zadostni meri opredelil le do ugovora o kršitvi prepovedi reformatio in peius, medtem ko obširnih konkretnih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na presojo v upravnem postopku izvedenih dokazov in na tej podlagi ugotovljeno dejansko stanje, ni vsebinsko obravnaval in se do njih ni konkretno opredelil. V tej zvezi je zgolj splošno navedel, da se strinja z razlogi, ki so narekovali odločitev prvostopenjskega organa in se nanje sklicuje, kar pa po obrazloženem ne zadošča standardu, ki izhaja iz ZUP. Obenem sodišče ugotavlja, da tudi prvostopenjski organ svoje dokazne presoje ni obrazložil tako, da bi bilo s tem tožnikove konkretne, v pritožbi in tožbi podane očitke mogoče zavrniti kot neutemeljene.

Ker tožnik ni uspel izkazati, da je bil brezposeln zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, je neutemeljen tudi njegov zahtevek za povrnitev škode v višini denarne socialne pomoči. V tej zvezi je neupravičen njegov očitek sodišču prve stopnje, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke kršilo pravilo postopka. S predlaganim izvedencem bi se lahko dokazovala le višina nastale škode, tožnik pa ni uspel dokazati že samega temelja toženkine odškodninske odgovornosti. Sodišče prve stopnje je zavrnitev tega dokaznega predloga tudi ustrezno obrazložilo.

Obstoj in višino škode mora oškodovanec tudi v pravdah po ZPŠOIRSP dokazati na enak način in po enakih kriterijih kot v katerikoli običajni odškodninski pravdi. Tožnik ni uspel izkazati niti premoženjske niti nepremoženjske škode, ki bi presegala povprečno škodo, kakršna je nastala vsem t. i. izbrisanim in ki je zajeta s pavšalno odškodnino v upravnem postopku.

Kadar na pomanjkljivost trditev opozori že nasprotna stranka, po stališču sodne prakse dodatna razjasnjevalna in poučevalna dolžnost sodišča odpade. Po ustaljeni sodni praksi sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji tožnice ne razbremenjuje trditvenega in dokaznega bremena glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode ter vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva). Da se je pravni položaj tožnice z izbrisom poslabšal, samo po sebi ne zadostuje za zaključek o obstoju in višini premoženjske škode ter vzročni zvezi med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem v višini denarne socialne pomoči.

Osebe, ki so bile nezakonito izbrisane iz registra stalnega prebivalstva RS (izbrisani) so upravičene do odškodnine po določbah ZPŠOIRSP po dveh poteh: v upravnem postopku (6. do 9. člen ZPŠOIRSP) se določi pavšalna odškodnina zgolj na podlagi dejstva, da je bila določena oseba izbrisana, upoštevaje obdobje izbrisa (50 EUR za vsak mesec izbrisa). Izbrisani, ki meni, da tako določena pavšalna odškodnina ne zadošča za povrnitev njegove celotne škode, ima možnost poleg upravno določene odškodnine zahtevati odškodnino tudi v sodnem postopku (10. do 12. člen ZPŠOIRSP), pri čemer se uporabljajo pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja (11. člen ZPŠOIRSP). To pomeni, da mora izbrisani kot tožnik v sodnem postopku po splošnih pravilih odškodninskega prava izkazati vse predpostavke t. i. splošnega civilnega delikta (nedopustno škodno dejstvo, škoda, vzročna zveza, odgovornost povzročitelja škode pa se domneva; primerjaj 131. člen OZ). V pravdnem postopku se uporabljajo tudi splošna pravila pravdnega postopka, med drugim pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen ZPP), kar pomeni, da mora tožnik konkretizirano navesti (zatrjevati) in dokazati vsa pravno pomembna dejst

Tožnik ni dokazal obstoja vseh predpostavk odškodninske obveznosti (vzročne zveze in škode), njegov zahtevek po temelju ni utemeljen in ga je bilo že zato treba zavrniti.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo ugotovljeno, ali tožnik uveljavlja popolno odškodnino brez omejitev iz 12. člena ZPŠOIRSP ali le odškodnino, kot mu jo priznava ZPŠOIRSP, ta dejstva pa so odločilna ne le glede priznanja višine škode, marveč tudi zaradi presoje utemeljenosti ugovora zastaranja tožnikove terjatve.

Merila za določitev denarne odškodnine, ki so določena v 7. členu ZPŠOIRSP so bila pravilno uporabljena. Za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra stalnega prebivalstva je upravičenec upravičen do 50 EUR denarne odškodnine in glede na to, da tožnica ne zatrjuje, da je bilo obdobje izbrisa daljše od 112 mesecev, se sodišče ni spuščalo v presojo višine pravilnosti tega izračuna.