21. člen ZSV

Nobena od duševnih bolečin oziroma nevšečnosti, ki so bile ugotovljene v dokaznem postopku, ni takšna, da bi odstopala od nepremoženjske škode, ki so jo ponavadi utrpeli izbrisani. Med zaslišanjem tožnica o nadpovprečnih duševnih bolečin ni povedala ničesar, prav tako ni predlagala niti postavitve izvedenca ustrezne (psihiatrične) stroke, gole navedbe o nadpovprečnem obsegu nepremoženjske škode za ugoditev tožbenemu zahtevku pa ne zadostujejo.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Po zdaj že ustaljenih stališčih sodne prakse je treba v pravdi za denarno odškodnino zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva pri odločanju o stroških postopka uporabiti drugi odstavek 154. člena ZPP ter upoštevati vse okoliščine primera, ne pa matematičnega izračuna glede na višino vtoževane obveznosti. ZPŠOIRP ne loči, ali gre za materialno ali nematerialno škodo. Zato je zmotno naziranje, da se polovica upravne odškodnine nanaša na premoženjsko in polovica na nepremoženjsko škodo. Posebne okoliščine primera na strani tožnice utemeljujejo nekoliko višjo odškodnino, kot ji je bila določena v upravnem postopku.

Kadar na pomanjkljivost trditev opozori že nasprotna stranka, po stališču sodne prakse dodatna razjasnjevalna in poučevalna dolžnost sodišča odpade. Po ustaljeni sodni praksi sodba ESČP v zadevi Kurić in ostali proti Sloveniji tožnice ne razbremenjuje trditvenega in dokaznega bremena glede ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti (obstoj in obseg škode ter vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom iz registra stalnega prebivalstva). Da se je pravni položaj tožnice z izbrisom poslabšal, samo po sebi ne zadostuje za zaključek o obstoju in višini premoženjske škode ter vzročni zvezi med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem v višini denarne socialne pomoči.

Materialnopravno napačno je stališče sodišča prve stopnje o zastaranju zahtevka za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov. Najprej zato, ker je rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, v katerem je mogoče vložiti tožbo za povrnitev škode, povzročene zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, prekluzivni, ne zastaralni rok (posledica zamude zakonskega roka iz 10. člena ZPŠOIRSP je zavrženje tožbe), predvsem pa zato, ker je tožnik z zahtevkom za povrnitev premoženjske škode iz naslova neprejemanja socialnih prejemkov zgolj povečal obstoječi (s tožbo uveljavljan) zahtevek za povrnitev premoženjske škode. Povečanje tožbenega zahtevka (sprememba tožbe, glede na drugi odstavek 184. člena ZPP), ki ni nova tožba, vezana na prekluzivni rok iz 10. člena ZPŠOIRSP, pa mu je omogočila odločba Ustavnega sodišča U-I-80/16, U-I-166/16, U-I-173/16 z dne 15. 3. 2018, oziroma novela ZPŠOIRSP-A, s katero je bila odpravljena omejitev višine odškodnine.

Tožnica je zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva v obdobju od 26. 2. 1992 do 18. 12. 2013, temeljila na trditvah o izgubi prihodkov v obliki zajamčene plače in socialnih transferjev (socialne pomoči in otroških dodatkov). Po presoji sodišča prve stopnje njen tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen, ker ni podane vzročne zveze med toženkinim protipravnim ravnanjem, t. j. dejstvom izbrisa, in nastalo škodo in tudi ne same škode. Za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova povrnitve premoženjske škode v obliki povračila socialne pomoči zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ne zadošča ugotovitev, da tožnica ni dokazala, ali in kakšne socialne transferje je prejemala pred izbrisom, ali je za dodelitev kakšnega izmed njih kadarkoli sploh zaprosila ter, ali je in kakšne prihodke je imela v času izbrisa. Pri presoji, ali je tožnica zaradi toženkinega protipravnega ravnanja upravičena do povračila izgubljene denarne socialne pomoči, je treba izhajati iz določb v spornem obdobju veljavnega ZSV in dejstva, da zgolj okoliščina posameznikove brezposelnosti ne pomeni avtomatično, da je gotovo u

Za pravni sklep o obstoju vzročne zveze med izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ter nezaposlenostjo tožnika v določenem obdobju izbrisa zadostuje, da je bil tožnik pred izbrisom pretežni del časa zaposlen in da se je zaposlil še v obdobju izbrisa, kar nedvomno kaže na njegovo pripravljenost delati. Ker se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, s čimer se zagotavlja ohranitev realne vrednosti prisojene odškodnine, je treba pri odmeri odškodnine za premoženjsko škodo iz naslova izgubljenega zaslužka upoštevati višino povprečne mesečne neto plače na dan sojenja.

Okoliščina, da je tožnik delal na črno, bi lahko kazala na to, da izbris iz stalnega prebivalstva v tožnikovem primeru ni bil vzrok za to, da tožnik ni dobil redne zaposlitve, le, če bi tožnik delal na črno tudi že pred izbrisom. Ker to ni izkazano, navedena okoliščina v povezavi z dejstvom, da je bil pred izbrisom vrsto let redno zaposlen, dokazuje kvečjemu nasprotno, torej, da je imel tožnik prav zaradi izbrisa težave z redno zaposlitvijo in je posledično delal na črno. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju, da ZPŠOIRSP niti v 13. členu, ki določa način in roke izplačila denarne odškodnine, niti v drugih členih ne ureja določitve začetka teka zakonskih zamudnih obresti, ter določbe 11. člena navedenega zakona, ki določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače, glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti pravilno uporabilo splošne določbe obligacijskega prava (ZOR), v skladu s katerimi zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo pripadajo oškodovancu od nastanka zamude dalje. Do zamude pa pride, ko oškodovanec povzr

Prvostopenjsko sodišče pa pri odmeri višine denarne odškodnine citiranega določila drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP ni upoštevalo. Razsodilo je, da se tožnici poleg že priznanih 6.150,00 EUR v upravnem postopku, prizna v predmetnem sodnem postopku še 12.300,01 EUR odškodnine, s čemer je napačno uporabilo materialno pravo. Od zneska 12.300,01 EUR, ki ga je tožnici dosodilo prvostopenjsko sodišče, je potrebno odšteti v upravnem postopku pravnomočno določeno odškodnino v višini 6.150,00 EUR. V skladu z drugim odstavkom 5. člena ZPŠORSP tako gre tožnici v sodnem postopku odmerjena odškodnina v višini 6.150,01 EUR.

Tožnik v času izdaje upravne odločbe prve stopnje ni bil prijavljen v evidenci brezposelnih oseb, čeprav bi se po določbi 16. člena ZZZPB lahko štel za brezposelno osebo. To na podlagi 1. odstavka 24. člena ZSV v zvezi s 3. alineo 2. odstavka 24. člena ZSV predstavlja krivdni razlog na strani tožnika, zaradi česar do denarne socialne pomoči ni upravičen.

Tožnik je s tem, ko je mesec dni pred vložitvijo zahteve za denarno socialno pomoč kupil osebno vozilo (čeprav je njegova vrednosti manjša od vrednosti osebnega vozila, ki se upošteva v premoženje), izgubil sredstva za preživljanje iz razlogov, na katere je sam vplival. Zato je tožbeni zahtevek na priznanje denarne socialne pomoči neutemeljen.

Ker je bilo ugotovljeno, da je bil toženec zaradi odklonitve ustrezne oz. primerne zaposlitve izbrisan iz evidence brezposelnih oseb, je pristojni center za socialno delo razveljavil odločbo o priznanju pravice do denarne socialne pomoči. Na podlagi te odločitve je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve upravičeno pri pristojnem sodišču začelo postopek zaradi vračila neupravičeno prejete denarne socialne pomoči skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po neupravičeno prejeti denarni socialni pomoči.

Dohodek tožnikove družine mesečno ne dosega minimalnega dohodka, ki je pogoj za priznanje denarne socialne pomoči, vendar to še ne pomeni, da je tožnik upravičen do izredne denarne socialne pomoči, ki se lahko dodeli le po ugotovitvi, da se je družina iz razlogov, na katere ni mogla oz. ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti. Tožnik zahtevo za dodelitev te pomoči utemeljuje s povečanimi potrebami, ki jih ima zaradi nege bolne hčerke, kar ni utemeljeno, saj bi moral za uveljavitev pravice do pripomočkov za nego hčerke (dvigalo za kopalnico, sedež za kopalno kad, toaletni stol in podobno) prednostno uveljavljati te pravice na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja.

Tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki v določenem obsegu velja razpravno načelo; preiskovalno načelo ga izpodriva le, v kolikor to zahtevajo koristi otrok oziroma oseb, ki niso sposobne skrbeti za svoje pravice in interese (1. in 3. odst. 408. čl. ZPP)

Pri dodelitvi denarne socialne pomoči se dividende od vrednostnih papirjev kot občasen, neperiodičen dohodek upoštevajo pri ugotavljanju lastnega dohodka, če presegajo znesek minimalnega dohodka. Dividende, ki tega zneska ne presegajo, se ne vštevajo v lastni dohodek, pač pa se kot premoženje prosilca upoštevajo vrednostni papirji, ki te dividende prinašajo. Ker vrednost tožnikovega premoženja v obliki vrednostnih papirjev presega znesek 24 minimalnih plač, je tožbeni zahtevek (za dodelitev denarne socialne pomoči) neutemeljen.

ZSV v 1. členu določa, da socialno varstvena dejavnost obsega preprečevanje in reševanje socialne problematike posameznikov, družin in skupin prebivalstva, v 10. členu pa je določeno, da socialno varstvene storitve obsegajo aktivnosti in pomoč namenjeno preprečevanju socialnih stisk, kar pomeni tako načrtovanje ukrepov (2. člen), kot tudi neposredno pomoč s storitvami (10. - 18. člen) ali socialno varstvenimi dajatvami (19. - 41. člen). Področje socialnega varstva je torej zelo široko in ga je možno opravljati v gospodarskih organizacijah, državnih organih, zavodih, centrih, preko osebne pomoči, pač povsod, kjer se lahko pojavlja socialna problematika.

Pogoje za dodelitev denarne pomoči kot edinega vira preživljanja določa zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92) v 21. členu kumulativno, kar pomeni, da do te oblike socialnovarstvenih dajatev ni upravičena oseba, ki teh pogojev ne izpolnjuje.

Upravni organ mora v postopku za dodelitev denarne pomoči kot edinega vira preživljanja pred odločitvijo o stvari zanesljivo ugotoviti dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev za dodelitev te oblike družbene pomoči, določenih v 21. členu zakona o socialnem varstvu.